Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Matej Tonin (levo) in Janez Cigler Kralj sta proti totalitarizmu.

Avtor: | 6. maja, 2024

Novinarsko častno razsodišče (NČR) je v svoji razsodbi na pritožbo Srebrne niti nad uredniškim in novinarskim ravnanjem sodelavk RTV Slovenija v prispevku Ali sem res odveč oddaje Obzorja duha, predvajani 17. septembra 2023, med drugim ugotovilo, da je njena urednica Romana Kocjančič kršila 3. in 4. člen kodeksa novinarske etike. Soavtorji Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) smo s to razsodbo prejeli moralno zadoščenje za krivico, ki smo je bili deležni pri sodelovanju v tej oddaji, in hkrati tudi priznanje za svojo dejavno državljansko držo.

Zgodba bi se lahko končala tu, če ta razsodba in zagovorništvo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) ne bi postala predmet zavajajoče politizacije stranke Nova Slovenija (NSi). Predsednik NSi in prvi kandidat na listi te stranke za prihajajoče evropske volitve Matej Tonin ter vodja poslanske skupine te stranke, prav tako kandidat za evroposlanca Janez Cigler Kralj, sta v svojih objavah na omrežju X namreč načela ugled soavtorjev ZKKPŽ. Vsak od njiju v svoji objavi na tem omrežju pritrjujeta urednici, da smo kot pritožniki del organiziranih totalitarnih pritiskov, ki jih je po njunem mnenju z razsodbo NČR deležna redovnica, urednica verske oddaje na javni TV. Tonin je na omrežju X zapisal: “V času, ko nam razpada javni zdravstveni sistem, je razmišljanje o evtanaziji nevarno in neodgovorno. Ko zmanjka argumentov, razpravo prepoveš, na vse načine onemogočaš ali diskreditiraš tiste, ki si o tem upajo spregovoriti. Nesprejemljivo.”, Cigler Kralj pa “Utišati argumente, ki ti niso všeč, je totalitarizem. Temu se je treba upreti!”

V zvezi s to razsodbo NČR velja najprej povedati, da je Novinarsko častno razsodišče neodvisni stanovski organ, ki je del pravne in moralne zgradbe zrele demokratične družbe z visokimi standardi javnega komuniciranja. Samo želimo si lahko, da bi tudi druga stanovska častna razsodišča, npr. zdravniško, enako transparentno in kritično do ravnanja svojih članov izrekala svoje razsodbe pred široko javnostjo, kot to že leta odmevno počne NČR.

Omenjena komentarja Tonina in Ciglerja Kralja se opirata na članek o tej razsodbi, ki je izšel v Družini pod naslovom Zatiranje svobodne debate o uzakonitve evtanazije v Sloveniji? 16. aprila 2024. Članek ne zanika dejstvene resničnosti nobene od ugotovitev NČR (te so: nepopolno povzemanje in časovno krajšanje prispevka Srebrne niti, ki je kršilo dogovor s slednjo; blatenje članic Srebrne niti v predvajani izjavi dr. Breclja, glede katere urednica Srebrne niti ni zaprosila za odziv in je tako dve strani obravnavala neenakopravno). Kljub temu, da članek v Družini dejstveno prav v ničemer ne oporeka ugotovitvam NČR, Tonin in Cigler Kralj v svojih komentarjih na vprašanje iz naslova članka Družine odgovarjata pritrdilno in svarita celo pred totalitarizmom, s čimer brez vsake podlage urednici, posredno pa tudi kristjanom, pripišeta status žrtve organizirane, politično motivirane krivice. Prav.

Toda kje so dokazi, da se je ta domnevna krivica v resnici zgodila?

Pri tem sprevračata razsodbo častnega sodišča, ki je ugotovilo, da so bili zagovorniki PPKŽ v omenjeni oddaji diskriminirani v primerjavi z nasprotniki PPKŽ in da je bila kratena njihova pravica, da enakopravno predstavijo svoje poglede. Tu lahko le parafraziram samega gospoda Tonina: ko zmanjka argumentov za zagovor kulture trpljenja in evtanazijskega prohibicionizma, na vse načine onemogočaš ali diskreditiraš tiste, ki si upajo glasno razmišljati o pravici do netrpeče smrti. Detabuizacija umiranja je zanj neodgovorno početje.

Kar sama se ponuja ugotovitev, da je urednica verske oddaje na RTV Slovenija v svojem sprejemanju odločitev le v milejši obliki sledila uredniški politiki versko zaznamovanih medijev v Sloveniji, ki jim ni treba upoštevati zahtev po nediskriminatorni predstavitvi različnih stališč. V vseh letih, odkar je razprava o PPKŽ živa v Sloveniji, Družina, Radio Ognjišče, Domovina ali kakšen drugi versko zaznamovani medij še nikoli ni povabil nobenega od soavtorjev Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, da predstavi zakonski predlog, ali da ga zagovarja v diskusiji z njegovimi nasprotniki. To se ni zgodilo, čeprav so se v tem času omenjeni mediji razmeroma pogosto ukvarjali s tem predlogom zakona in ga kritizirali.

Takšno utišanje nezaželenih argumentov, na katerega svoje bralce navajajo verski mediji, na javni televiziji pač ni sprejemljivo. Zato je etično povsem nesprejemljivo tudi, da urednica Obzorij duha pritožbo Srebrne niti na njeno delo označi kot pritisk nanjo in da to stori po tem, ko je razsodišče Srebrni niti pritrdilo v dveh pomembnih točkah. Pritožbe so res pritiski na osebe, katerih ravnanje je predmet pritožb in pritrditvene razsodbe sodišč na takšne pritožbe so še večji pritisk. A tovrstni pritiski so povsem legitimni in zaželeni, saj skušajo usmerjati prihodnje ravnanje akterjev v podobnih situacijah.

Ni prav, da bianco menica dveh vodilnih krščanskodemokratskih politikov urednici, ki bi se iz klopi za obtožene rada kradoma presedla na tisto za žrtve, ostane prezrta. Če brez vsakršnih argumentov v njihov prid podpremo osebe, ki so nam vrednotno blizu, je to klasični primer predvolilnega “našizma”. In je primer obsojnja vedne politizacije zelo resnega etičnega vprašanja, ki ga nam zastavlja predlog uzakonitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem se bomo, kot vse kaže, kmalu odločali na referendumu.

Na koncu lahko le še dodam, da se ne bi mogel bolj strinjati z opozorilom Janeza Ciglerja Kralja, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem. In da se je temu treba upreti.

Profesor Igor Pribac je soavtor Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja ali stališč uredništva.

17 komentarjev

  1. slavkope

    Iz akademske skupnosti preventivno izločeni nekdanji profesor s FF UL, dr. Igor Pribac, ki je soavtor Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je eden redkih zagovornikov in propagandistov “pravice do samo-usmrtitve”, ki ne zamudi nobene javne priložnosti za enostransko hujskanje in pristransko indoktriniranje slovenske javnosti za proti-ustavno, nenaravno in nenravno prekinitev “naravnega toka življenja”.
    Skupaj z ddr. Pleterskim sta neomahljivo fanatična soborca in srdita pridigarja “pravice do smrti”, s katero skušata mefistovsko “prelisičiti” poslednje nedotakljive naravne in civilizacijske zakone enkratnega in neponovljivega človeškega življenja ter se z naduto samopašnim pojmovanjem diktata neomejene človekove svobode postaviti v vlogo samega vsemogočnega Boga.

    V naši državi je prav zaradi ustavne nedotakljivosti enkratnega in neponovljivega človeškega življenja trajno prepovedana smrtna kazen.
    Zdaj pa naj bi peščica proti-ustavnih ideologov in malikovalcev smrti okoli Pleterskega, Pribca in marginalne nevladne organizacije Srebrna nit z zakonom vsilila državljanom RS ne-humano in ne-etično “pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja”, s katero naj bi prisilno dodatno profesionalno in etično obremenili medicinsko znanost in zdravstveno osebje, da celo proti etičnemu izročilu Hipokratove prisege pod zakonsko prisilo “pomagajo” domnevno neznosno osamljenim in neznosno trpečim državljanom na poslednjem “begu v smrt”.

    Ko bo enkrat “duh smrti” za vedno “ušel iz steklenice” in ko bo “prekinitev naravne niti enkratnega in neponovljivega človekovega življenja” postala nekaj standardno arbitrarnega, neomejeno samovoljnega in celo rutinskega, človekova starost ne bo več nekaj spoštovanja vrednega, častitljivega in nedotakljivega.
    Vse bolj redki starci bodo poslej vse bolj moteče odveč in vse bolj v neznosno breme družini, rodu, družbeni skupnosti in naciji, vse bolj bodo pritiskali na njihov možni “prostovoljni beg v smrt” tudi “skrbni in varčni” varuhi državnega proračuna, javnega pokojninskega, socialnega in zdravstvenega zavarovanja.

    Namesto skrajšanja čakalnih vrst v javnem zdravstvenem varstvu in javnem socialnem skrbstvu, namesto dostopnejše humane dolgotrajne oskrbe ter varne in dostojne starosti nam mefistovski demoni smrti ter ne-humano in ne-etično brezbrižni vladajoči odločevalci GS, SD in Levice ponujajo drastično skrajšanje poti v odrešilno smrt.
    Da bi bila naša odločitev čim lažja, nam skušajo na poti domnevnega človeka nevrednega životarjenja “pomagati” še s pravico do “rekreativne uporabe mamil”, ki bodo le še nadgradnja vsesplošne nacionalne odvisnosti prebivalstva od alkohola, s katero nam oblast skuša le še dodatno skrajšati življenje in približati odrešilno smrt.

    Kaj bolj proti-ustavnega, proti-naravnega in proti-etičnega, kot sta vsiljena referenduma o množičnem rekreativnem opijanjanju ter o množičnem samovoljnem beganju v smrt, si ni izmislila še nobena oblast na Slovenskem.
    Upam in verjamem, da bomo Slovenci in državljani RS odgovorili civilizacijsko, ustavno-pravno in etično zblojenim trenutnim samovoljnim oblastnikom, predlagateljem spornih in škodljivih zakonskih pobud, jasno in nedvoumno – odklonilno.

  2. leiito

    Za doktorja znanosti in, kot razumem, celo filozofa, Pribac zelo lahkotno operira s presumpcijami in jih plasira kot dejstva. Ko reče npr., “V zvezi s to razsodbo NČR velja najprej povedati, da je Novinarsko častno razsodišče neodvisni stanovski organ, ki je del pravne in moralne zgradbe zrele demokratične družbe z visokimi standardi javnega komuniciranja.”, se človeku kar zavrti v glavi, NČR ima zgodovino ideološko navijaškega odločanja in zgrešene cehovske lojalnosti, predvsem pa molka v trenutkih, ko bi se kot stanovska organizacija morali oglasiti. Da ne omenjamo jasne politične profiliranosti, zaradi česar je sploh nastalo še eno stanovsko združenje.
    Že prav komičen je pa del stavka o “zreli demokratični družbi z visokimi standardi javnega komuniciranja”, tega še Pribac sam ne verjame, kot tudi tega, da je NČR del “moralne zgradbe” družbe, moraliziranje je zadnje, kar si od stanovske združbe želimo, za to so poklicani drugi.

  3. deni

    Saj ni popolnoma nič narobe, da na tem portalu predstavi svoje razmišljanje levičarski profesor ali karkoli že je. Obtožbe na njegov račun so lahko iz trte izvite. Ker, če bi vse res kar namigujejo se ne bi izpostavljal. V teh časih ti lahko naredijo računalniški mački, da ne rečem hekerji hudiča in pol, pa sam ne veš kaj. Seveda nisem njegov, to je Pribcev pristaš. Svetlobna leta od njegovih besednih zvez.

    Pač je tip predstavil svoj pogled na stvari, ki se dogajajo. In ravno to mi je všeč pri tem portalu, da različno misleči predstavljajo svoje poglede. Ker drugače pristanemo v diktaturi. Že tako so mediji podvrženi levičarski torturi in novinarji itd. ne delajo po vesti, temveč so plačani družbeno politični delavci. Saj drugače ne more biti ali boš pisal po naročilu ali te izpljunemo.

    Včasih so bili, vsaj večina novinarjev prisiljeni pisati po diktatu vrhovnih poglavarjev, oziroma šefov ZKS. Dandanes pa v hipu odletiš kot kup smeti, če nisi priden. Oziroma se v 30 letih ni kaj bistveno spremenilo. Vsakršna neodvisnost tako profesorjev na FDV in FF, kot vseh novinarjev, mnenjskih voditeljev itd. je samo farsa, odnosno bojazen, da te izvržejo. In razne floskule sploh na javni TV in komercialnih so samo zavajanje par excellence. Ni kaj, v tem so izredno dobri. Ampak praksa v resničnem življenju je eno, pravljične hinavske, spletkarske puhlice pa nekaj povsem drugega.

    • jaz

      Jaz vem kaj bom naredil. Odprl bom podjetje…ROMEO IN JULIJA D.O.O. Če dobro pomislite, je pri nas kakih 600 samomorov na leto. Tudi oni ne morejo več živeti, zato bi bilo primerno tudi njim pomagati k prostovoljnemu končanju življenja.
      Mislim da bi vsakdo od njih dal jurja, da bi truplo za pokop ne izgledalo ne krvavo ne grdo ali morda že smrdeče. 600 jurjev prometa zagotovljeno1. Potem bi morda z doplačilom nudil tudi vse ostale storitve v zvezi tega posla. Morda tudi enoletno prižiganje sveč itd. A veste koliko bi zaslužil, tudi na črno… Saj oni denarja itak ne bi potrebovali več Za tiste ki bi zelo trpeli bi lahko poroti plačilu seveda preskočili čakalne vrste. Pomislite!! Dvesto občin, dvesto podjetij več! To bi bile prave gazele v Sloveniji vam rečem….

  4. Brane

    Thinček & Cigla furata predvolilno kampanjo.

    • Jože

      Ja, kampanjo na “etični” pogon. Not.
      Nova Slovenija je bila doslej kot voda – brez vonja, barve in okusa. Zdaj pa začenja dobivati nek vonj… in ni prijeten.

  5. Miller

    Portal + dokazuje, da je pluralen in demokratičen medij.
    Kar nekaj komentatorjev, ki se imajo za „demokratične“ je ogorčenih, ker je Portal objavil Pribčevo izjavo. Haloooo ?

    Danes bi radi vsi levi in desni cenzurirali. A ne očitate ravno tega mainstrem medijem ?
    Samo še oblast vam manjka in bi prepovedali ta medij. Isti ste.
    Čar demokratičnega političnega medija, kar Portal+ tudi je, da se slišijo vse strani in barve.

    • Rokovnjac

      Ja seveda,barvo slisis ti in tebi podobni,bik!

    • Jože

      Drži. Mar ni to samoumevno? Namreč da je medij odprt, pluralen? Morda se tebi zdi, morda tudi meni.
      Žal pa očitno večina ne dojema tega kot neko temeljno normo katera bi morala veljati v medijskem svetu. Kaj če zmagajo tile trdorokci ki prezirajo, sovražijo pluralizem? Kaj če portal+ crkne, če ga drugo leto ne bo več? Kak znak bo to za civilizacijo ki se bori na majhnem koščku planeta, imenovanim Slovenija?
      Priznam, strah me je trdorokcev. Levih, desnih …

  6. rtm

    Iz zavetja teme je prilezel v rit brcnjeni iz filo faxa Pribac. Pajdaš obskurnega NVO “Srebrna rit”, ups, “nit”. Pisarija kot da bi koza na pleh scala!

  7. tohuvabohu

    “Utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem”

    Bedarija. Utišanje argumentov ni vzrok, ampak posledica totalitarizma.
    Vsi pa vemo, od kod imamo ostanke totalitarizma v Sloveniji.

    Btw, NČR ni neodvisen organ, ampak organ društva družbenopolitičnih delavcev (po Smoletovo). Njegove sodbe se tičejo samo članov društva.

  8. Weedoc

    Pribac ima nedvomno prav, ko pravi, da je treba spoštovati demokratični proces.
    Oglašam se zaradi stavka: “ Če brez vsakršnih argumentov v njihov prid podpremo osebe, ki so nam vrednotno blizu, je to klasični primer predvolilnega “našizma”. ”
    Ta stavek je porušil celo prej solidno zgrajeno sporočilo. Še posebej ob vprašanju predloga dotičnega zakona nasprotni strani razglašata argumente drugih za neargumente. Pa vendar argumenti obojih držijo in katero stran zagovarjaš, je predvsem vrednostno pogojeno. Pribcu in skupini predlagateljev zato očitam nepotrebno in trmoglavo cepljenje skupnosti, ki, po moje, temelji na sorazmerno šibkem poznavanje problematike (glede na njihove “strokovne “ predstavitve) in predvsem zlorabi demokratičnega procesa. Ponujene možnosti za kompromis s strani “nasprotnikov” so ali spregledali ali nalašč zavrnili. Ne dobro!

  9. Andrej Babnik

    Čudno,da resni portal objavi tak prispevek moralno tako neprimerne osebe. Kakšno je ozadje take odločitve?

    • P. Kos

      Res. Nemoralnež moralizira, uredništvo pa mu drži štango. To veliko pove. O obeh.

  10. ren

    Podporniki Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja se diskriminirajo sami. Ne potrebujejo asistence, ki jo je Pribac v obliki Tonina in Ciglerja privlekel na dan.
    Divjaštvo z uvajanjem evtanazije in pisanja nekega Pribaca je treba ostro obsoditi. V naši zgodovini smo takega in podobnega DIVJANJA imeli dovolj. Zato naj pribci dajo mir.

  11. Veselka

    O tej zadevi premalo vem, da bi jo lahko ustrezno komentirala. Me je pa zbodla neka druga ugotovitev, da je NČR neodvisni organ z visokimi standardi javnega komuniciranja ? Lepo vas prosim, kje pa so ti visoki standardi, ko večinski mediji, vključno z nacionalno televizijo, ki jo državljani celo plačujemo, poveličujejo vse, ki vsaj malo diši po levi politični opciji in pljujejo po tistih redkih desnih medijih, jih tožijo v EU, bi jih radi ukinili, v njih prepovedujejo oglaševanje državnih podjetij ? Tako častno razsodišče naj si zataknejo za klobuk, saj jih v tej situaciji ni jemati resno.

  12. Borovnica

    Če jaz vem kaj je napisal me naj pes pof…

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?

Razčlovečenje ljudi je začetek totalitarne oblasti

O “zaslužkarstvu” tega ustavnega sodnika je bilo povedanega in napisanega dovolj ter insinuacije in pritlehno “moralno ogorčenje” dovolj jasno in argumentirano zavrnjeno (a ne v dominantnih, “naših” medijih), nekaj bi pripomnil samo o sodnikovi “razkošni hiši”. Sodnik je del (na žalost) zelo tanke plasti slovenske intelektualne elite, kar ni samo posledica majhnosti naroda in premo sorazmernega (majhnega) deleža izjemnih intelektualcev, marveč tudi njihovega bega iz vedno bolj orwellovske domovine, tja, kjer se intelektualni potenciali cenijo in primerno nagrajujejo. O njih pa si tamkajšnji pisuni (povsod se najdejo!) ne upajo niti pisniti. V trenutku, ko se po Sloveniji gradi na desetine podobnih in v mnogih primerih dosti večjih, bolj razkošnih in na lepših lokacijah stoječih domov, med njimi ne manjka predstavnikov “progresivne” levice, je edini problem sodnik, a seveda zato, ker misli s svojo glavo in ker se tega ne boji povedati.