Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Manca Košir leta 1967 v puljski Areni (Foto: Wikimedia Commons)

Avtor: | 4. maja, 2024

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, ki se jim je vtisnila v spomin, nekaterim tudi v srce. Vendar je bila gospa Košir precej več kot le pedagoginja, novinarka, pisateljica publicistka ali intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom. O tem sicer ni veliko govorila, še manj pa se hvalila.

Manca Košir je bila predvsem dober človek. Takšnih pa ni več veliko. Bila je gospa s prefinjenim okusom za modo, lucidna sogovornica, ki je znala z nasmeškom parirati moškim šovinistom v uredništvu Nove revije, kjer je bila članica od ustanovitve leta 1982. Seveda pa je bila tudi aktivistka, vendar takšne vrste aktivistka, da bi ji živelj, ki danes samega sebe imenuje aktivisti, ne bi segel do kolen. Ob njeni smrti objavljamo uredniško malenkostno editiran prispevek Mance Košir o umiranju, ki je tudi njeno zadnje pisanje, nekakšen poslednji testament, namenjen Slovenskemu društvu Hospic.

+++

Dolga leta sem bila aktivna prostovoljka Slovenskega društva Hospic, v začetku sem spremljala umirajoče na domovih, ko pa je društvo pridobilo hišo hospica na Hradeckega 20 pod Golovcem, je ta hiša postala moj drugi dom. Zanjo sem naredila res ogromno: organizirala gala koncerte, vseslovensko akcijo Srca za hiše hospica, darovala svoje avtorske honorarje od knjig za knjižnico v hiši in še in še. Takrat sem na vprašanja novinarjev, zakaj se tako angažiram za hospic, odgovarjala:

“Ko gledam umirajočim v oči, gledam v oči resnici. Ker umirajoči nimajo mask na obrazu, ne igrajo več nobenih vlog, ne pozirajo. Samo so, kar so. In ob njih sem jaz lahko to, kar sem. V miru, spokojno samo sem ob njih, včasih v živahnem pogovoru, tudi v solznem objemu, ali pa v globoki mirni tišini v svetem času umiranja. Smrt je moja največja učiteljica. Učiteljica polnega bivanja. Zato vedno znova ugotavljam – prostovoljstvo je bližnjica. Bližnjica za osebnostno rast, za duševno zrelost, za duhovno prebujenje. Za zavedanje. Za pot k sebi in od tod za pomembno potovanje v odnose, k drugim. Samo če imaš kaj dati, lahko daruješ drugim, da se počutijo slišane, sprejete in ljubljene.”

Ko je leta 1990 na Onkološkem inštitutu za rakom na pljučih umiral moj ljubljeni duhovni prijatelj Marjan Rožanc, sem ga spremljala vsak dan šest mesecev do smrti. Pri tem mi je pomagala Marjanova zdravnica, kasneje ustanoviteljica hospica, dr. Metka Klevišar. Ona me je naučila, da je najpomembneje ohranjati bolnikovo integriteto, njegovo človeško dostojanstvo. Da ni pomembno dodajati dneve življenju, ampak pristno, polno življenje dnevom. Tako sem si upala pogledati smrti v Marjanove steklene oči in njegova odprta usta.

Leta 2005 sem se upokojila in takoj odšla na šolanje za prostovoljko hospica. Pred tem in do danes sem spremljala res veliko umirajočih, podpirala žalujoče, kar počnem še vedno. Vem, kaj pomeni imeti privilegij spremljanja hudo bolnega, ki odhaja v druga razsežja – biti, samo biti prisotno z njim v tem svetem prostoru in obdarjenem času, ki ga ustvarja izdih in skrivnosten Dih …

Zato sem bila prostovoljka hospica in sem zdaj radostno njegova ambasadorka, zadolžena predvsem za detabuizacijo smrti. O njej govorim v vseh svojih intervjujih, ki jih ni malo. O detabuizaciji smrti in sprejemanju minljivosti veliko pišem, denimo v knjigah pisem Darovi minevanja, Človeška ljubezen in Nagovori tišine. Obe moji pesniški zbirki, tako Iz trebuha in neba kot Iz neba do dna je intoniral močan notranji občutek zavedanje smrtnosti in brezgrajne hvaležnosti za največji dar med darovi – Življenje.

Brez dolgoletnih izkušenj spremljanja umirajočih kot tudi žalujočih tega močnega notranjega sveta, ki se je hotel izraziti kot darovanje drugim, ne bi bilo. Srečna sem, da iz obeh knjig berejo hudo bolnim in umirajočim, da sta tolažba žalostnim in spodbuda za radost bivanja vsem, ki jih prebirajo. Ker je to ena od poti k sebi in drugim. Poklon čudežu Življenja. Hvaležnost za Ljubezen, ki vse prežema. In je močnejša kakor smrt.

Za boljši odnos do starejših, do hudo bolnih in umirajočih moramo več, veliko več narediti tudi na družbeni ravni. Slovensko društvo Hospic si za to prizadeva z različnimi projekti, tudi z IMRO. Kot civilna družba bi se morali naučiti bolj odločno pritiskati na politiko. Njeni predstavniki imajo polna usta besed o skrbi za ranljive, naredijo pa silno malo. Še vedno ni sprejet zakon o paliativni in hospic oskrbi!

Morali bi imeti več hiš hospica, ne le ene v Ljubljani! Potrebujemo negovalne bolnišnice in paliativne oddelke tako v bolnišnicah kot v domovih starejših. Da ni kadra, da ni denarja, slišimo. Sprašujem: Kaj pa če ni prave politične volje? Ker ni zavedanja, da bomo umrli prav vsi? In da tako, kot zdaj mi ravnamo z bolnimi in umirajočimi, bodo – če ne še slabše? – ravnali kmalu z nami …

21 komentarjev

  1. vernon coleman

    Ne vem, kaj naj si mislim. Najprej sem se zadržal pri komentarju, toda ravno to hočejo.
    Po eni strani je naša Manca imela zavidanja veliko energije, entuziazma, širine, zelo dobro in prizadevno je promovirala knjige, toda…
    Menim, da ni promovirala pravih knjig, mnogo premalo je posvečala pozornost ZNANOSTI, faktom. Zaradi tega je nehote potem podrla prav to, kar je gradila.
    Recimo, pol leta je spremljala umiranje Marjana Rožanca, ki je umrl zaradi KAJENJA, to je popolnoma jasno, oz. zaradi pljučnega raka. Tako kot 1.300 Slovencev vsako leto, samo zaradi te bolezni, oz. 4.500 Slovencev vsako leto zaradi vseh kadilskih bolezni. To bi vse lahko preprečili, če bi le hoteli.
    In vendar ni Manca Košir naredila NIČ proti temu, pa je vse tako očitno… – za to žal ni bila dovolj pogumna. Promovirala je knjigo Nele Sršen, ki med 20 razlogi za raka niti ne omeni kajenja (pa je seveda daleč vodilni vzrok). Vidite, to preprosto ni sprejemljivo. Pa sem jo osebno jasno opozoril na to.
    Pa jo drugače vendarle cenim.

    • Silvesterer

      Na RTVyu ni bilo žalne knjige za njo. Če bi bilâ, bi verjetno že vsakogaršnjo smrt obešali na tako veliki zvôn , da se vzrôki od česar je sploh zmogel živeti absolutno ne bi vîdeli. In tûdi njen veliki trud bo postal bled kot smrt. Morda pa bo iz katere njenih knjig utegnil kdo zvedeti katero njeno svetlo resnico – kot popotnico za nepovrnjenje k žalujočim ostalim?

  2. Sonatine

    Do nje sem imela zelo oseben odnos. Včasih sem ji zamerila udinjanje levi politiki, hkrati pa izjemno cenila njeno ljubeznivost in prijateljsko držo, njeno posebnost in individualnost, človeško dostopnost. Adijo Manca, lepo se imej v Božjih višavah in hvala, ker si me kakšnih 20 let nazaj s takšnim navdušenjem javno podprla. Presenetila si me… Zbogom, Janica.

  3. deni

    Vsakdo naj si zamisli, kaj in kdo je bila ta Manca Košir. Največje prijateljstvo z Kučanom in podobnimi. Ampak pustimo politiko ob strani. Sem slišal, da je hodila brati knjige v Hospic v Ljubljani. Pohvale vredno ni kaj. Ampak na smrt bolni potrebujejo 24 urno pozornost in postrežbo. Vsi smo na tem, da pristanemo v Hospicu. Vendar ali bo za nas navadne smrtnike poskrbljeno, kot se zagre. To je pa drugo vprašanje. Vsi smo samo smrtniki, vendar se tega marsikdo ne zaveda, šele ko začuti, da tuzemeljsko bivanje končuje najbrž razmišlja drugače..

    In ravno zdaj ko se pripravlja posvetovalni referendum o evtanaziji. Bogsigavedi kaj si je o tem mislila pokojna. Ko vidno umiraš in veš, kaj te čaka. Neznosne bolečine, ki ti jih lahko samo morfij začasno ublaži. Ne bom se spuščal v to, kdo ima prav in kdo ne. Vprašati bi potrebno medicinsko osebje, ki skrbi za obolele. Ne zdravnikov, oni samo poskrbijo za zdravila, ki olajšajo trpljenje. Vse drugo pa je prepuščeno osebju, ki 24 ur skrbi, da zadnje trenutke, olajšajo, kolikor se da, saj niso brezčutni stroji.

    Eni trdijo, da je potrebno paliativno oskrbo pripeljati na višji nivo, drugi pa omogočiti čimprejšnje slovo. Nobeden nima niti prav niti narobe. Ampak to ni politična tekma, temveč realna slika. Kako bi se odločal mlad zdrav človek poln energije ali na smrt bolan, ki nima nikogar, ki bi razen osebja poskrbel, da vsaj humano zapusti ta svet.

    Tako, da kljub njenim političnim nazorom, vsaka ji čast, da je dostojno odšla in to najbrž vsak želi. Zatorej Manca, mogoče boš pa ravno ti tista, ki bo po slovesu poskrbela za odnos enih in drugih do tega problema in bodo našli nekakšen kompromis. In še enkrat. Dokončno slovo niso politične igrice, temveč preveč resna stvar, ki se tiče vseh bitij na tem planetu.

    • Rado

      Je slabo biti prijatelj s Kučanom?
      Kdo ali kaj je tisti, ki to trdi?

    • vidra

      V Hospicu umirajoči vsekakor IMAJO 24-urno pozornost in postrežbo. Umirjeno in ljubečo.

      Kaj pa si je Manca Košir mislila o evtanaziji? Tole:

      “Življenja nismo ustvarili sami, življenje je Dar. In z darovi je potrebno delati spoštljivo in s hvaležnostjo, mar ne? Jaz nisem svoja lastnina, jaz sem tudi bitje svojih bližnjih in tistih, s katerimi sem povezana. Zahteva po evtanaziji oziroma pomoči pri samomoru je pravzaprav lakmusov papir. Pokazatelj, v kakšni družbi živimo in predvsem v kakšnih odnosih smo. Družba bi morala vsekakor storiti veliko več za dosegljivost paliativne oskrbe, ki jo je na Slovenskem le za vzorec, kar pomeni, da večini ni dosegljiva. Zato pa je ljudi upravičeno strah bolečin in trpljenja! A tiste, ki imamo tople medosebne odnose, ki čutimo bližino ljubečih ljudi in Boga, je zagotovo manj strah. In še nekaj je pomembno. Kdor se zaveda, kaj je res pomembno v življenju: hvaležnost, znati prositi in sprejemati, znati odpuščati, živeti ustvarjalno in radostno, bo ob koncu življenja čutil izpolnjenost in ga ne bo pestila žalost, da je živel zaman.
      Prav v hospicu sem videla presunljive zgodbe, ko se je polnost življenja in lepih odnosov zgodila v poslednjem času. Imeli smo osebo, ki je že bila naročena na evtanazijo v Švici, pa ni več mogla odpotovati, ker ji je bolezen to preprečila. Kakšna milost, da sem jo spremljala! Z njo sem se veliko pogovarjala, bila sem tudi ob njej, ko je izdihnila. Nekaj dni pred smrtjo mi je rekla: »Manca, kakšna sreča, da nisem mogla v Švico. Kajti ti zadnji trije meseci so bili najlepši čas v mojem življenju.«
      (vir: B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2023), 38-40.)

      • Toni

        Hvala vam za tale citat. Želim si, da bi ga tisti ki zagovarjajo evtanazijo, velikokrat prebrali in ga poskušali razumeti.
        Trpeči ljudje, sploh starejši z neozdravljivo boleznijo, pogosto vidijo hitro rešitev le v hitri smrti. Vendar, če si pripravljen iskreno pomagati takim, jim pomagaš olajšati bolečine, predvsem pa jim pokažeš, da so ljubljeni, ponovno vidijo smisel v življenju.
        Sam imam to prečudovito izkušnjo. Da je oseba, ki je pred leti rotila, da ji skrajšamo muke, saj so tudi zdravniki obupali, danes srčna za vsak nov dan, v katerega se zbudi. In ne le to, ko si je povrnila voljo v življenje, ji je uspelo nemogoče, praktično je vstala iz smrtne postelje. Danes živi skoraj normalno, kljub neozdravljivi bolezni

  4. Smiljan

    Hvala Manca zs tvojo sled na Poti.

    z Bogom!

    • Rokovnjac

      Nekdo je zgoraj omenil,da je punca biula s Kucanom in ne z Bogom!Ta dva nikakor ne gresta skupoaj!

  5. bogdan

    Z spoštovano Manco sva se spoznala mislim, da leta 1974, ko naju je predstavil prof. Simon Lenarčič. Oba sva se namreč pri njemu izpopolnjevala v angleščini. Kasneje sem jo spremljal pri njenem delovanju. Prav zaradi nje, sva z ženo mlajši hčeri dala ime Manca. Srečno Manca.

    • Darja

      Hvala, draga Gospa Manca…bili ste mi v navdih in oporo!!

      Najbolj se me je dotaknil Vaš pogovor v Aidei s Klemnom .

      Darja

  6. slavkope

    Pokojna Manca Košir se je trajno zapisala v spomin ljubiteljev filmske umetnosti v vsej Jugoslaviji z nepozabno vlogo nežnega in krhkega kmečkega dekleta v filmu hrvaškega režiserja Anteja Babaje (po noveli Slavka Kolarja) – Breza (1967).

  7. Daniela Bratkovic

    Še o spreobremenjenju? k duhovnemu?
    Pot k Človeku že ker je bila v času’prostoru max izobražena, nežna-razumna ženska..
    V duhu “kozmopolitstva” pa vseeno ostala zvesto ujeta v nekem političnem preteklem času
    …za prispodobo film “Vesna”
    Nežna, krhka, ranljiva Janica…tudi Ti počivaj v miru

  8. ren

    “Še vedno ni sprejet zakon o paliativni in hospic oskrbi!”

    Zdaj se raje razpravlja o evtanaziji. Manj stane! Krepko smo zašli!

  9. ren

    Nekaj omenjenih osebno poznam. Tudi Manco. In njenega brata. Koks, moje iskreno sožalje. In seveda sožalje njeni družini.

  10. slavkope

    “Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen!”

    Bila je svobodna in drzna intelektualka, ki se s svojimi odmevnimi besedami in dejanji ni pustila etiketirati ter populistično razvrščati po standardni “levo-desni” logiki medsebojnega pogubnega izključevanja, prezira in sovraštva med Slovenci.

    Kot živ zgled in kot neumorna aktivistka svobodne ter nepreračunljive ljubezni je storila ogromno za človekoljubno spoštovanje in prostovoljno pomoč ljudem, ki jih brezbrižna potrošniška ter brezbožna povzpetniška družba odriva na poslednji rob komaj še dostojnega bivanja, a še vedno neskončno dragocenega enega in edinega ter nenadomestljivega človeškega življenja. Preprosto in otipljivo je bila aktivistka in pričevalka poslanstva nepresahljive ljubezni in volje do enega samega in edinega življenja, ki ga imamo na voljo, da ga čim bolj dostojno in čim bolj častno napolnimo z enkratno in neponovljivo človeško individualno ter kolektivno izkušnjo.

    Svoje nepresahljivo temeljno človekoljubno poslanstvo ljubezni je vztrajno polnila in nadgrajevala s svojim svobodno odprtim in zvedavim aktivnim odnosom do vseh vrst in oblik literarne umetnosti, nadgrajevane in dopolnjevane s spremljanjem drugih umetnosti iz neskončne svetovne zakladnice in iz žive umetniške ustvarjalnosti naše skupne sodobnosti.
    Bila je ena najvplivnejših spodbujevalk aktivnega branja in aktivnega sprotnega svobodnega odzivanja na izzivalne dragotine svetovne in domače literature in ena najvplivnejših ter najvztrajnejših popularizatork brezmejno bogate knjižne dediščine omikanega sveta.

  11. APMMB2

    O Manci Košir vse dobro. Bila je prvovrstna intelektualka, zelo omikana, načitana, kulturna.
    Kljub temu pa ne morem mimo desjtva, da je bila oportunistka.
    Kljub temu, da je videla v kakšno štalo se je pretvorila Slovenija, ni povzdignila glas in njen glas je štel, da bi takšnemu stanju nastavila ogkedalo. Še več, kot neka pubertetnica se je šla politiko, kjer je na srečo bila neuspešna, pa vednar, ni storila tistega, kar bi mogla.

    • danica

      Manca Košir je skoraj dve desetletji pomagala hudo bolnim in umirajočim in tudi njihovim svojcem.
      Naša skrb za ostarele, hudo bolne in umirajoče,kaže kje smo danes kot ljudje in kot družba.
      Hvala Manca.

    • Tadeja

      Ste naredili vi, kar bi zmogli?
      Smo naredili mi vsi, kar bi lahko?
      Naredila je res ogromno, na več področjih.

    • Andrej Muren

      Resnično je škoda, da Manca Košir ni nastavila ogledalo politiki. Glede na to, da se javno ni opredelila levo ali desno, bi njena sodba, recimo da bi bila poštena, imela v javnosti veliko večjo veljavo kot jo ima neki politik, ki kaže na napake nasprotnega politika.

  12. Roman N.

    odlično napisano,marsikomu v vednost.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?

Razčlovečenje ljudi je začetek totalitarne oblasti

O “zaslužkarstvu” tega ustavnega sodnika je bilo povedanega in napisanega dovolj ter insinuacije in pritlehno “moralno ogorčenje” dovolj jasno in argumentirano zavrnjeno (a ne v dominantnih, “naših” medijih), nekaj bi pripomnil samo o sodnikovi “razkošni hiši”. Sodnik je del (na žalost) zelo tanke plasti slovenske intelektualne elite, kar ni samo posledica majhnosti naroda in premo sorazmernega (majhnega) deleža izjemnih intelektualcev, marveč tudi njihovega bega iz vedno bolj orwellovske domovine, tja, kjer se intelektualni potenciali cenijo in primerno nagrajujejo. O njih pa si tamkajšnji pisuni (povsod se najdejo!) ne upajo niti pisniti. V trenutku, ko se po Sloveniji gradi na desetine podobnih in v mnogih primerih dosti večjih, bolj razkošnih in na lepših lokacijah stoječih domov, med njimi ne manjka predstavnikov “progresivne” levice, je edini problem sodnik, a seveda zato, ker misli s svojo glavo in ker se tega ne boji povedati.