Slovenski založniki so bili tako rekoč štiri leta paralizirani z vprašanji, kaj in kako se bo odvila predstavitev Slovenije kot častne gostje na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023. Zdaj je dogodek za nami in napočil je čas za vsakovrstne bilance. Že na samem začetku sejma pa je postalo jasno: Slavoj Žižek je zasenčil slovenske založnike in skladno z latinskim pregovorom nomen omen est prišel do pet minut slave še na mednarodni politični sceni, po kateri pravzaprav vse življenje očitno neutrudno hlepi. Samo tako lahko razumemo, zakaj se človek pri petinsedemdesetih letih, ki so jih sicer stari Grki slavili kot vrhunec človekove modrosti, obnaša kot skrajno razvajen, poreden deček, ki naredi točno tisto, za kar mu mama reče, da se ne spodobi, in zaradi česar v prafaktorje nepopravljivo razstavi silno drago igračo. Potem pa se seveda ob tem privoščljivo smeji v slogu: “Uspelo nam je. Drugič moramo biti še bolj ostri, radikalni in revolucionarni!”
Raba množine je tako rekoč obvezna, ker kdor ne verjame v slogan “Žižek, to smo mi”, je za našega slavnega “Filozofa” in še bolj častno, častitljivo slovensko medijsko občestvo, državne institucije in našo kulturno skupnost pač preprosto navaden idiot. Da ne bo pomote, to ni moj sovražni govor, ker idiot je prav tako Žižkova beseda, ena prvih, ki jo je v svojem govoru v čast Sloveniji kot gostji letošnjega knjižnega sejma v Frankfurtu namenil njen izbrani predstavnik. Spraševal se je, kateri idiot si je izmislil slogan o satovju, s katerim v Frankfurtu predstavljamo svojo knjižno produkcijo. Svoje retorično vprašanje, naslovljeno na vse, ki niso Žižek, pa je podkrepil z argumentom, da so čebele najbolj diktatorska družba, večina jih ni spolno aktivnih, imajo pa kraljico, ki moškim po seksu požre njihove penise.
+++
Prvi dokaz za slogan “Žižek, to smo mi”: LGBTIQA+ združenja ob tem poniževanju skupnosti ženskega spola vljudno, modro in vztrajno molčijo, predstavniki Slovenije, ki slogan zastopajo, pa se ob njegovem poniževanju njih samih in naše države prijazno smejijo. Bolje je izrezati ta neposrečeni uvodni del iz Žižkovega nastopa na YouTube kanalu, kakor biti tak idiot, da bi škodoval in nasprotoval Žižku.
Saj Žižek smo vendar mi.
Da Slavoju Žižku ob njegovem nastopu ni bilo prav nič mar za Slovenijo, ki je bila častna gostja in v imenu katere je bil častni govorec, pričuje že dejstvo, da je kljub množici simultanih prevajalcev, ki so bili na razpolago, raje kot slovenski jezik izbral unikatno, s trdim slovanskim r okrepljeno različico angleščine. Da ga še manj briga slovenska knjiga, zaradi katere je bil tam, pa je dokazal s “škandalom” (citirano po naslovu nemškega časnika Der Bild, vir), ki ga je uprizoril ob otvoritvi 75. Frankfurtskega knjižnega sejma. Z nemškega odra in prostora, katerega največja zgodovinska in narodna sramota sta sovraštvo in morija milijonov Judov, je ob otvoritvi njihove največje mednarodne kulturne prireditve, v času, ko je nemški kancler Olaf Scholz letel v Izrael reševat s strani teroristične palestinske organizacije Hamas ugrabljene Nemce, vsemu svetu sporočal, da Izrael tone v diktaturo in teroristična dejanja Hamasa relativiziral s povzemanjem propalestinskih in kontraizraelskih dejstev iz zgodovine palestinskega vprašanja.
Gospod Miha Kovač, ali sta provokacija in Slavojeva slava res edino, kar zmore literarna oziroma knjižna Slovenija?
Skoraj sedemmilijonski (po zadnjih, nepreverjenih podatkih!) slovenski vložek za promocijo slovenske knjige v tujini je za lastno politično slavo zavrgel z enim samim stavkom, saj ni verjeti, da se bo razen obskurnih revolucionarnih ultralevičarskih proarabskih ali proislamskih založnikov prav kmalu še našel kak ugleden nemški založnik, ki bi si še želel prevajati in izdajati slovenske avtorje v nemščino. Ker, povedano znova v Žižkovem slogu in terminološkem strokovnem obzorju, kateri založniški idiot pa bi zalagal knjige naroda, ki jih zaradi rane, s katero je častni predstavnik častne države gostje zarezal v njihovo še kako ranljivo družbeno skupnost, Nemci ne bodo želeli brati?!
To je pred kakšnim tednom jasno povedal tudi Olaf Scholz: “Za antisemitizem v Nemčiji ni mesta in storili bomo vse, kar je v naši moči, da se mu zoperstavimo. To bomo storili kot državljani in kot tisti, ki nosijo politično odgovornost.” (Delo, 19. 10. 2023, vir).
+++
Drugi dokaz, da bi bil za Slovenijo edino pravšnji le slogan “Žižek, to smo mi”: Slavoj je s svojim slavn(ost)nim nastopom radikalno škodoval slovenskemu založništvu in slovenskim avtorjem, toda nobena od pristojnih niti državnih, vladnih, gospodarskih, založniških, literarnih niti knjigotrških institucij se od njegovega nastopa ni distancirala in opozorila na škodo, ki jo je povzročil.
Ker Žižek, to smo mi in nismo idioti, da bi škodovali Žižku. Bolje je, da Žižek škoduje nam.
Po sramoti na otvoritvi (upam, da ZRC SAZU skladno s svojo znanstveno objektivnostjo in legitimnostjo tudi zdaj izda knjigo z enakim “strokovnim” naslovom kot v času predhodne vlade) nemški mediji niso molčali. Bild je z velikimi, krepkimi črkami govoril o škandalu, Frankfurter Allgemeine Zeitung je v naslovu zapisal, da je Žižek s citatom SS oficirja Heydricha prestopil mejo (vir), Frankfurter Rundschau prav tako piše o škandalu, zaradi katerega so dvorano zapustili predstavniki dežele Hessen (vir). Hessenski komisar za antisemitizem in evropski državni sekretar Uwe Becker je že med govorom stopil na oder in izjavil, naj častni slovenski govorec prekine z izenačevanjem terorizma in izraelskih povračilnih ukrepov. Po dogodku pa je poudaril, da “v luči barbarskega napada Hamasa, ko številne družine – med njimi mnoge nemške – molijo za življenje ugrabljenih, in dokler se judovski starši v Nemčiji zaradi Hamasovega poziva k nasilju bojijo za svoje otroke in se ta teror izenačuje z izraelsko politiko, je takemu govoru treba ugovarjati”.
Ministrica za znanost dežele Hessen pa je poudarila, da četudi se je Žižek od terorističnega dejanja Hamasa distanciral, je v nadaljevanju večkrat izenačeval dejanja države Izrael s Hamasovim terorizmom. Nemški udeleženci otvoritve so množično (vsaj okrog 50 ljudi) odhajali z dogodka, Žižku so ploskali le redki predstavniki Slovenije, Slovenci, ki smo tam bili po svoji strokovni in ne politični plati, pa smo gledali v tla od sramu. Od starih Grkov dalje namreč velja pravilo gostoljubja, po katerem se natančno ve, kaj se spodobi gostitelju in kaj gostu, še zlasti na protokolarnem dogodku, kakršna je otvoritev.
+++
Ne slepimo se po logiki slovenske slaboumnosti in Slavojeve slave, da smo bili v središču, da je bil dogodek posvečen nam, zato ne samo lahko, ampak celo moramo to čim bolj izrabiti in zlorabiti. Svečani dogodek je imel pač veliko širši značaj, posvečen je bil 75. letnici Frankfurtskega knjižnega sejma, njegovemu svečanemu odprtju in nam je bil namenjen le del prireditve kot častni gostji tega leta. Ob mnoštvu izdanih knjig bi se lahko Slavoj Žižek pač že naučil, da kakor ima vsaka knjiga svoj žanr, ga ima tudi vsaka prireditev. Otvoritev ni prostor za svobodno debato na katero koli temo, ker na njej izbrani govorec zastopa celotno državo, narodno skupnost, nacionalno kulturo, torej govori v imenu vseh, ne zgolj v svojem lastnem imenu.
Naravnost smešno, če ne kar prostaško je, da v 21. stoletju po skoraj petsto letih od natisa prve slovenske knjige in po več kot tisoč letih od prvega zapisa v slovenskem jeziku Slovenija končno le enkrat stopi na veliki svetovni knjižni, intelektualni oder in, kot da je to šala mala, barbarsko poruši vsa pravila.
Prav tako stoletja obstajajo pravila, kako se na protokolarnih dogodkih obnašati, in nisi frajer, ampak, kot pravi Žižek, idiot, če jih kakor razvajen otrok, ki vzbuja pozornost s tem, da se meče ob tla, kršiš. Naravnost smešno, če ne kar prostaško je, da v 21. stoletju po skoraj petsto letih od natisa prve slovenske knjige in po več kot tisoč letih od prvega zapisa v slovenskem jeziku Slovenija končno le enkrat stopi na veliki svetovni knjižni, intelektualni oder in, kot da je to šala mala, barbarsko poruši vsa pravila. Potem pa se po svojih medijskih kanalih brez vsakršnega sramu in avtorefleksije še privoščljivo zabava in smeji.
Še več, slovenski kurator projekta Slovenija, častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma Miha Kovač po dogodku prostodušno izjavi: “S tem smo v bistvu dosegli tisto, kar smo želeli. Smo vidni in smo tukaj.” In še pristavi: “Mislim, da delamo točno to, kar je treba delati na taki prireditvi.” Da pa je idiotizacija še večja, se mu enako všečno zdi tudi Žižkovo izenačevanje selektorjev slogana Satovje besed z idioti, četudi je taisti Miha Kovač sedel v programskem svetu, ki je ta slogan izbral. (Navedeno po STA, vir). Češ, važno je, da smo opaženi, četudi per negationem.
Gospod Kovač, ali sta provokacija in Slavojeva slava res edino, kar zmore literarna oziroma knjižna Slovenija? Če ima kurator, izbran s strani države za ugledno predstavitev naše književnosti v svetu, tako mnenje o slovenski literaturi, založništvu in knjigotrštvu, potem pa slovenskemu založništvu ob tako ponižujočih stališčih res preostane samo še revolucionarni vzklik: “Ustvarjalci knjig vse Slovenije, uprite se!”
+++
Že stari Grki so pred več kot dvema tisočletjema bistveno bolj modro reševali problem negativne slave. Ko je namreč neki mladec, da bi postal slaven, zažgal svetišče, so prepovedali kjer koli kadar koli zapisati njegovo ime, da ne bi še kdaj kdo zaradi poveličevanja svojega imena in vpisa v zgodovino storil česa podobnega. In po pričevanjih ni nikomur več padlo na pamet, da bi s takimi negativnimi dejanji poskušal doseči slavo. Enako tudi dr. Žižek s strani slovenskih organizatorjev tako čaščeno metodo per negationem ni prispeval nič, čisto nič, prav ničesar k svetovnemu miru, ampak je samo močno, močno poglobil konflikt, o katerem je razpravljal, in ustvaril številne nove (na primer: tako znotraj nemške skupnosti kot med Nemčijo in Slovenijo), ker je pač to izrekel ob nepravem trenutku na nepravem mestu na nepravi način. Če bi res govoril iz želje, da izboljša svetovni red, bi se vključil v politično reševanje in – kot mu je modro svetoval Drago Jančar – odkorakal na Bližnji vzhod s svojo filozofirajočo analitičnostjo urejat nastali konflikt. Dr. Žižku pa je očitno malo mar za uboge Palestince in za ugrabljene Izraelce, še veliko manj pa mu je seveda mar za Slovenijo, njeno intelektualno in literarno podobo v svetu in za slovensko knjigo. Zato upravičeno velja sklepati, da edino, kar zanj šteje, je zgolj in samo Slavojeva slava. Pa da ne bo pomote: absolutno se je treba pogovarjati tudi o kršenju človekovih pravic palestinskemu ljudstvu in nespretni potezi organizatorjev sejma, da odložijo podelitev nagrade palestinski pisateljici, ampak to temo je treba na tako kontroverzen način odpreti na pravem mestu in na ustrezen način, kar otvoritvena slovesnost nedvomno ni, so pa to številne debate, ki jih je Žižek v okviru sejma še imel na razpolago. In ne, nikakor ne drži trditev, ki smo jo slišali v slovenskih medijih, da »so bili vsi govori na odprtju sejma na željo vodstva sejma politični, razen govora pesnice Miljane Cunta«. (Navedeno po STA: https://www.sta.si/3226109/zizkov-govor-na-odprtju-frankfurtskega-knjiznega-sejma-vzbudil-mocne-odzive). V nemških časopisih namreč preberete povsem drugačno dejstvo, natisnjeno celo v krepkem tisku: »po podatkih knjižnega sejma so računali na neki drug govor« (https://www.faz.net/aktuell/rhein-main/frankfurt/frankfurter-buchmesse-weiter-irritationen-um-rede-von-slavoj-zizek-19252639.html).
Nemški udeleženci otvoritve so množično odhajali z dogodka, Žižku so ploskali le redki predstavniki Slovenije, Slovenci, ki smo tam bili po svoji strokovni in ne politični plati, pa smo gledali v tla od sramu.
Da so posledice Žižkovega anarhizma za državo veliko daljnosežnejše, kot se zdi na prvi pogled, nas prav tako uči zgodovina. Platon je v svojih spisih jasno opozarjal na nevarnost sofistike, ki jo je rodila demokracija in ki taisto demokracijo hkrati tudi pokopava. In imel je še kako prav: laž in demagogija sta oslabili atensko državo. Iz Platonovih dialogov je jasno razvidno, da se sofistika samooklicuje za filozofijo, a je daleč od modrosti, ker s spretnostjo govora, obračanjem besed, paradoksalnimi stavami in retoričnimi figurami poskuša laž čim bolj drago prodati za resnico.
Na Žižkovo sofistiko sem opozarjala že pred trinajstimi leti v svoji razpravi Začetki zgodovine filozofije pri starih Grkih, posvečeni 80-letnici vélikega akademika prof. dr. Kajetana Gantarja, ko sem zapisala: “Evolutivno razumevanje zgodovine namreč tudi sofistiki nadene videz zgolj nekega nedolžnega, časovno in prostorsko zamejenega fenomena, ne da bi jo uvideli kot nevarno stanje duha, ki z ljubeznijo do modrosti nima kaj dosti opraviti. Sofistika je pri Platonu dejansko drugo ime za ne-filozofijo, tako nekoč kot danes, tako pod vročim grškim soncem kot za zidovi urbanizirane zahodne Evrope. Tudi zaradi izgubljene perspektive na filozofijo kot vračanje k izvoru modrosti in zaradi izgube principa duhovne kontinuitete, prehajanja in oplajanja mišljenja, ki ga danes ne čutimo več, morda s tako “neznosno lahkostjo mišljenja” povzdigujemo imena sodobnih “znamenitih filozofov”. Med njimi, na primer, ime Slavoja Žižka, ki svoje miselne mojstrovine, povsem podobne sofističnim paradoksom, njihovim argumentacijskim postopkom in retoričnim obratom prodaja kot modrost. Ob tem pa pogosto pozabljamo na tiste svoje znamenite učitelje, ki so nam dejansko pomagali odkrivati strme in marsikdaj skoraj neprehodne poti nazaj k samemu vrelcu modrosti.”
In od tega zapisa dalje se sprašujem, ali je bilo zgolj naključje, da sem kmalu za to objavo doživela kar nekaj strokovnih zavrnitev, navsezadnje tudi na akademski ravni. Vse je pač očitno dovoljeno za tiste, ki so Žižek, in zoper one, ki sofistični Slavoj nočemo biti. Boj se torej človeka, ki ima demokracijo na jeziku, jo nenehno svaljka po svojih ustih, nima pa je v svojem srcu.
Tretji dokaz, da v Sloveniji velja le še slogan Žižek, to smo mi: država Slovenija in njeni organi se niso v nobenem javnem nastopu opredelili do Žižkovih izvajanj in dejstva, da je v imenu Slovenije izrekal politična stališča. Glede na molk velja sklepati, da je za svoj govor imel ustrezna pooblastila države Slovenije.
+++
Glede na vso povzročeno škodo je treba zatorej v žižkovskem slogu narediti premet na glavo in se vprašati, kateri idiot je izbral njega za slavnostnega govorca, in ob tem čisto slučajno pozabil – spet nomen omen est –, da bi na sejem, ki se oklicuje za knjižnega, sodili pač naši največji književniki. Tako pa je najbolj znan in v tujini najbolj uveljavljen sodobni slovenski avtor Drago Jančar prispel na sejem šele tretji dan, ker mu pred tem slovenski kurator Miha Kovač očitno ni namenil nobene vloge, Boris Pahor je imel ob četici Žižkovih razstavljeno eno samo knjigo in še ta, njegov presunljivi roman o razčlovečenju v koncetracijskem taborišču Nekropola, se je – najbrž čisto slučajno – znašel pod kategorijo Stripi in komično (!), Edvarda Kocbeka pod pretvezo, da so lahko razstavljene samo knjige živih avtorjev (le kako so si Španci drznili lani kot gostje poveličevati že 500 let mrtvega Cervantesa!) pa na sejmu sploh ni bilo. In – čeprav je na srečo še živ – na sejmu živ Bog ni slišal za trenutno enega najbolj branih in doma priljubljenih slovenskih avtorjev Ferija Lainščka ali drugih prekmurskih pisateljev, ni bilo vsestranko nagrajevanega Miklavža Komelja …
Slovensko humanistiko so zastopali: Slavoj Žižek (od vseh slovenskih avtorjev je imel na sejmu največ razstavljenih knjig, med njimi kljub prepovedi s strani agencije, da lahko založniki prispevajo le do dve leti stare prevode, tudi take z letnico 2017 in 2019), Renata Salecl, Dragan Petrovec, Oto Luthar, Mladen Dolar, Egon Pelikan in Matjaž Potrč.
Namesto zgodovinskih knjig o Sloveniji in knjige o slovenski kulturi so gostje pred vhodom v slovenski paviljon lahko izbirali različne turistične vodiče in revije o Sloveniji.
Za vse ostale ni bilo prostora in ni pravice, da se oklicujejo za humaniste. Ni bilo slovenskih filozofov: Tineta Hribarja, Lenarta Škofa in Gorazda Kocijančiča, slovensko umetnostno zgodovino je zastopal kar zgodovinar, za akademika s tega področja Jožefa Muhoviča in Milčka Komelja ni bilo mesta, knjig o slovenskem jezikoslovju tako rekoč ni bilo, čeprav je bil agenciji predložen dve leti star angleški prevod dela Jeziki in ljudstva Evrope, ki ga je napisal Klemen Jelinčič Boeta.
Prav tako ni bilo, pa bi to terjal že izbrani slogan, razkošnih kuharskih knjig in samostojnega razdelka o slovenski kulinariki, snovni in nesnovni kulturni dediščini, torej tudi o čebelah. Namesto zgodovinskih knjig o Sloveniji in knjige o slovenski kulturi, ki je bila s strani agencije naročena in plačana, vendar iz neznanega razloga nikoli izdana, pa so gostje pred vhodom v slovenski paviljon lahko izbirali različne turistične vodiče in revije o Sloveniji.
In na tem mestu javno zastavljam vprašanje, kje so bili Društvo slovenskih pisateljev, Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Društvo slovenskih založnikov, ki bi po zdravorazumski logiki, kadar in če res govorimo o knjižni stroki, morali imeti svoje debatne dogodke?
In ker nismo pametni kot nekoč stari Grki, smo se, namesto, da bi vsi slavili čast, da je Slovenija bila gostja 75. Frankfurtskega knjižnega sejma, in da bi se poklonili izjemnemu literarnemu, pesniškemu in poetičnemu govoru Miljane Cunta, ki je bil deležen navdušenja nemške ministrice za kulturo in medije Claudie Roth, ukvarjali s Slavojevo slavo sumljivega slovesa, z anarhistom, ki uživa v tem, da na prafaktorje razsuje vse: slovenski jezik (ki ga je izdal), slovensko književnost (za katero mu je malo mar), slovensko državo (ki jo je degradiral pred svetovnim občestvom), svetovno diplomacijo …
Zato dovolite, da zapišem: “Miljana Cunta, hvala, ker si literaturo vrnila k lepoti, ker si besedo od načrtnega ustvarjanja konfliktov zaobrnila h knjigi, kamor na knjižnem sejmu tudi sodi, ker si se zavedala, da je častni gostji edino primerno govoriti o knjigah, zaradi katerih smo prišli in se zbrali, ker si iz priklicevanja ustvarjalne samote iz zbranega občinstva ustvarila skupnost, ki je ob tvojem govoru znova zahrepenela po harmoniji, svetlem upanju, miru in razumevanju. Čaščenje lepote je namreč najboljši način, kako lahko knjiga prispeva k reševanju svetovnih konfliktov.”
——-
Ignacija J. Fridl je filozofinja, komparativistka in kritičarka. Zapisano je njeno osebno stališče in ne odraža nujno mnenja uredništva ali institucije, v kateri je zaposlena. Frankfurtski knjižni sejem je obiskala na lastne stroške in za obisk sejma izkoristila dopust, zato vse državne organe srčno naproša, da se v imenu demokracije njeni založbi zaradi njenega osebnega pogleda finančno ne maščujejo ali ji kako drugače škodujejo: “Kot naslednica Draga Jančarja na njegovem delovnem mestu mu seveda nikakor ne morem slediti v veličini njegove literarne besede, mu pa želim vsaj v njegovi drži, da kljub nevarnim komunističnim časom njegov osebni glas nikoli ni utihnil.”
Srditost gornje polemike me zelo žalosti.
Moj oseben vtis:
– Slovenska kultura je bila predstavljena v Frankfurtu zadovoljivo, a žal enostranko in z izpupuščanjem nekaterih vrhov.
– Žižek je imel odličen govor ob pravem trenutku v nepravem kontekstu.
– Največji vtis je name naredila Pelikanova monografija o Tonetu Kralju.
In še pojasnilo tistim, ki nasprotnike označujejo za idiote. Grki so tako označevali pripadnika nižjih slojev, ki ne sodeluje v javnih zadevah in se nanje ne spozna. Skratka idiot je veljal za nestrokovnjaka.
Pravljica o cesarjevih oblačičih je ponovno zaživela. Tokrat v besedi dr. Ignacije J. Fridl. Žal je mnogi ne razumejo in še kar vztrajajo ob tem, da je Slavoj – Slavni odtet v brokat, obšit z zlatimi vezmi in okiten z dragulji.
Nič o tega ni. Ostaja samo omlatena slama.
Za vsakim dobrim konjem se kadi.
—
Točno to. Žižek je svetovno znan (in priznan) filozof. Lahko se z njim strinjamo, ali pa ne. Kdo pa je tale Ignacija??? Najbrž fovšija rine iz vseh por… Dejansko je Žižek naredil za frankfurtski knjižni sejem več, kot si tale Ignacija lahko sploh predstavlja. Kot si očitno ne zna predstavljati pomena demokracije in temeljne človekove pravice kot je npr. pravica do svobode izražanja.
Ne lapaj. Žižek ima možnost svoja mnenja izražati, kjer se mu zdi, otvoritev knjižnega sejma pa je najmanj primerna priložnost za to.
Btw, Žižek je res znan, vendar ne po filozofiji, temveč po verbalnih izpadih.
Kakor je Sokrat pred 2500 leti, tako tudi danes filozofi tipa Žižek, spravljajo primitivne polpismene nitko in nitkoviče ob pamet.
—
Za oslom tudi?
Tudi primitivni osli se najdejo, ki bi spreminjali slovenske pregovore.
—
Preusmerjanje pozornosti za vse, ki še vedno živijo v Platonovi votlini in tudi tiste, ki jih pentagonska propagandna trobenta za laž Nora24tv pošilja vanjo.
A nihče ne opazi, da je s prvih straneh in paštet izginil zeleni klovn ?
Hotel je na obisk Izraela, pa mu je vojni zločinec Netanjahu to misel izbil iz glave.
A zakaj ? Ker je s svojimi generali prodajal borcem Hamasa svakojake rakete, ki mu jih je dobavil Zahod s Slo vred in zdaj dežujejo na Izrael !
Pa migrantska kriza ?
Kdo je napadel Libijo, pobijal in podrl jez, ki je onemogočal migracije iz Afrike v EU ? ZDA.
Kdo je okupiral Irak, pobijal in pognal v EU begunce ? ZDA.
Kdo je okupiral del Sirije, pobijal in pognal v EU begunce ? ZDA.
Kdo je okupiral Afganistan, 20 let pobijal in pognal begunce v EU? ZDA.
..aja, oni so naši gospodarji, je treba biti tiho in ne naokol govort…
In zdaj je za vse kriv Žižek, Rus in Levica..
In Čebine.
itak.
—
?1 Kdo je podrl jez in onemogočal migracije…torej jih je onemogočal.
?2 Kdo je okupiral Irak …itd. Ka pa sedaj ? Takrat niso prihajali, zdaj pa.
?3 Kdo je okupiral del Sirije…itd. Prihajajo sedaj, ko je zopet zavladal diktator Asad s pomočjo Putina.
?4Kdo je okupiral Afganistan 20 let…itd. Dokler je bil Afganistan okupiran so Se njihove ženske šolale in nihče ni od tam bežal. Bežati so začeli ko so se “okupatorji ” umaknili.
Dragi mille, prozorna je tvoja ruska propaganda. Ti bodo trgali od plače.
Pravijo, da so Rusi okupirali del Ukrajine in tam kradejo žito.
ZDA so pred desetletji okupirali del Sirije, izvršili genocid nad tamkajšnjim prebivalstvom in zdaj na “očiščeni” zemlji, pred očmi celega sveta KRADEJO nafto.
Ali bo EU uvedla proti demokratični ZDA kakšne sankcije ?
Ko je Assange razodel svetu resnico o genocidu in pobijanju, so ga zaprli za 175 let ! Zdaj se o tem v pentagonskih kolonijah ne sme pisati.
ps: ah, ne verjet, to je samo ruska propaganda
—
a. miller, ne samo žito, videli smo da so tudi traktorje.
ZDA mogoče res črpajo nafti in jo seveda Asadu najbrž nafto plačajo a ne? Povsod se nafto črpa in potem proda. Lahko tudi ti kupiš nafto, verjetno pa vsaj kurilno olje bencin. Assange pa je pri Američanih imel srečo. Rusi bi ga nakrmili z Novičokom, z malo sreče bi samo padel iz dvajsetega nadstropja.
KOLIKOR JE MENI ZNANO SO ŽIŽKI MRČES
@Karel, beseda slavoj pa izhaja iz besede slavni. Če povežeš bi se lahko reklo -slavni mrčes. Slavoj ni slavuj. Slavuj je slavček ki lepo prepeva. Kar se iz zgornje slike ne da razbrati. Če bi abstraktno ocenil njegovo držo me prej spominja na srako. Če pa dodaš njegovo živčno nosljanje in prhanje, ter mahanje z rokami bi se dalo oceniti kot manično nevrotično osebnost v v transu.
ZDA vztrajno netijo 3.svetovno vojno. Od Bližnjega vzhoda do Zakavkazja.
Za to potrebujejo kanon futer, ki jim ga po svojih kolonijah rihtajo domači izdajalci tipa tov.Twito.
Enako kot je Rupnik predajal Hitlerju slovenske fante.
V zameno pa nam ZDA pošiljajo migrante, da uničijo EU.
—
Millerjevo obtoževanje vseh in vsega, vendar za razliko brez argumentov, zakaj, ker jih ni!
Utemeljene misli in pretehtane ocene dr. Ignacije Fridl, ki je v prejšnji vladi opravljala naloge državne sekretarke na ministrstvu za kulturo, vsekakor še z druge strani pomembno in kritično osvetljujejo zasnovo in izvedbo predstavitve slovenske kulture, založništva, literature in splošne omike na letošnjem prestižnem mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu.
Kot je bilo že od zadnjih volitev dalje jasno in nedvoumno, si je vsebino predstavitve v celoti prilastila in ideološko, politično ter “strokovno” podredila aktualna vladajoča koalicija GS, SD in Levice ter Vlada RS z ideološko ekstremistično izključevalno ministrico za kulturo dr. Asto Vrečko kot operativno “polit-komisarko” slovenske predstavitve v Frankfurtu.
Prvakinja vladajoče Levice je poskrbela še pravočasno za politično in strokovno ključni kadrovski zamenjavi na čelu pristojne Agencije za knjigo RS ter z osebo ključnega programskega “kuratorja” slovenske predstavitve.
Vse opisano, kar se je zgodilo, in kar se ni zgodilo, pa bi se moralo, gre absolutno na rovaš aktualne samovoljne, izključevalne, revanšistične in nestrpne ideološko in politično omejevalne politike Vlade RS, ministrice za kulturo in njenih zvestih lakajev v okviru nacionalnega političnega projekta predstavitve RS na mednarodnem frankfurtskem sejmu.
Namesto najvidnejših književnikov našega časa je škandalozne odmevnosti ter za vsako ceno eksplozivne odzivnosti željna aktualna kulturna oblast postavila v ospredje mednarodno razvpitega pop-filozofa, namesto vrhunske skladateljske glasbene in izvajalske omike mednarodno najbolj razvpito pop-skupino iz ozvezdja NSK Laibach, namesto vrhunske aktualne intelektualne, filozofske in/ali literarne pronicljivosti so brez potrebe še dodatno promovirali najvišjega evropskega nogometnega funkcionarja iz RS, itd., itn.
Namesto naročenega in prevedenega, a politično nedopustno cenzuriranega, zavrnjenega in zamolčanega zbornika predstavitev različnih področij slovenske samostojnosti in samobitnosti skozi poglede in presoje najboljših poznavalcev in premišljevalcev iz vrst akademikov, univerzitetnih profesorjev in uglednih publicistov, so obiskovalcem sejma ponudili komercialne in konfekcijske izdelke pop-turistične propagande.
Na koncu se velja vprašati tudi o tem, zakaj so založniški in literarni “polit-komisarji” slovenskega častnega gostovanja na osrednjem odru frankfurtskega sejma postavili v ospredje poezijo oz. liriko kot najmanj brano in najbolj težko dostopno (in tudi najteže prevedljivo) literarno zvrst. Ali se niso tudi tu in tudi tokrat ideološko in politično prestrašili nekaterih ključnih in prelomnih ter celo katarzičnih literarnih umetniških in publicističnih del aktualne in pretekle slovenske epike/pripovedništva in dramatike, ki govorijo o zgodovinskih, ideoloških, političnih in filozofskih povodih, vzrokih in posledicah aktualne pogubne slovenske ideološke in politične razklanosti ter razcepljenosti.
Ifigenija sovraži Žižka zato ker ga ne razume, pa čeprav je kao filozofinja.
Prav tako ji ni jasno kako se svet vrti in ravno kot filozofinja bi se morala znati ograditi od nato propagande, ne pa da ji drži štango.
Žižek je z vzpostavitvijo legitimne ekvidistance med klerikalističnima režimoma
v Izraelu in Gazi (morda nezavedno) storil največji možni greh v zahodni civilizaciji: en drug narod (v tem primeru stereotipne muslimane, Palestince) je postavil za enakovredne izvoljenemu ljudstvu, ki je že od cesarja Teodozija naprej vajeno, da lahko počne, kar noben drug narod ne sme. Sme se braniti na ozemljih, ki jih je okupiral. Tega Adi, npr., ki je tudi menil, da ima od boga dan mandat, da lahko z genocidalnimi sredstvi vzpostavi obljubljeno deželo za svoje izvoljeno ljudstvo, ni smel.
Vihar v kozarcu vode naših levih in desnih navijačev. O osebi veliko, o trditvah bolj malo. Zanimivo bi bilo izvedeti koliko slovenskih državljank in državljanov to zanima? Nemški odziv je njihova trauma preteklosti, naš pa naša. Ob slabem poznavanju zgodovine. Berem “uglednega” profesorja, da je stanje v Palestini posledica holokavsta? O angleški politiki uravnoteženja moči na celini in njihovem darilu tujega ozemlja za vstop ZDA v prvo vojno, avtor izgleda še ni slusal oz. o Ballfourjevi deklaraciji. O bistveno večjih žrtvah kot posleci lakote na Kitajskem ob ameriškem embargu na hrano, divjanju boljsevikov kot posledica uvožene revolucije, občutnem zmanjsanju prebivalstva Indije, ni govora?
vilmabrumec@gmail.com
Lep zapis in zrcalo dogajanja.
Z izjavami Žižka se v marsičem ne strinjam, s tokratno izjavo na sejmu, pa je pokazal hrbtenico, pokončnost in pravičnost.
Je pa pričakovano, da so ob njegovi izjavi znoreli fanatični verniki pentagonske trobente za laži Nore24tv, oz.jurišniki SDSS.
Ti venomer vpijejo o svobodi govora, cenzurirali in sežgali na grmadi pa bi vsakega, ki ne misli, kakor oni, oz. velevajo gospodarji iz Washingtona, ki s prstom kažejo, koga je potrebno pokončati in koga financirati.
Seveda o tisočih otročkov, ki so jih pobile pobesnele in krvoločne židovske horde, pa niti besedice, razen ogabnih laži že v naslovih. V Gazi ni potrebno snemati Buče, ker je celotna Gaza postala Buča.
—
Slavoj Žižek-rafalni blebetač, filozof brez kakšne od pomembnih filozofskih odkritij, ali miselnih smeri jakosti kakšnega Platona ali še mnogo manj, ne zamudi priložnosti kjer koli na tem planetu se prižgejo odrske luči, da se ne bi naredil najpametnejši.Prava kreatura internacionalističnega Krjavlja.
Nekoš sem si posnel neko njegovo filozofsko razpravo in jo hotel spraviti v nek miselni okvir. Misija nemogoče. Njegove misli preskakujejo kot veverica z drevesa na drevo. Odpre neko miselno trditev, nato jo z neko drugo hoče utemeljti in prvo zanemari. Nato razlaga to drugo in jo utemeljuje z neko tretjo. Potem pomisli na tisto končno, s katero se hoče narediti pameten ter vmes s kakšno prispodobo malo poduhoviči, in vse skupaj po navadi nategne na politično noto ali problem.
To je to! To je Žižek. Žižek je slab filozof. Vaši posebnež na svetovni ravni.
Ne bo utihnil dokler bo živ. Ko pa bo po naravni poti utihnil, bo utihni9l tudi spomin nanj. Naj počiva v miru ta spomin.
Žižek je imel prav,a vas resnica boli,vi ki podpirate okupacijo Palestine..sram vas bodi..pa kar naprej trobice kot ovce v ameriški rog.tolk da veste,vsi ki vam se zoperstaviti lajete kot psi ki hodijo za karavano..žal mi je da sem to napisal,vendar vi žalite vese drugače misleče.
Spet haluciniraš, ubogi mlinarčuk (pravzaprav kdaj pa ne). Edini, ki pri nas izvajate cenzuro, ste levičarski fosili. Obstajajo celo skupine (recimo na FDV), ki sistematično prečesavajo socialne medije in blokirajo neželene komentatorje ter resne ustanove, kot je zadnji primer Družine.
Ja, vpijemo o svobodi govora, ker je to temeljna človekova pravica. Vi pa vpijete o omejenosti svobode govora.
HVALA avtorici, da je v prispevku zapisala veliko stvari, ki jih v dominantnih medijih nismo prebrali. Jasno, dominantni mediji so osvobojeni in poročajo točno tako, kot je treba poročati v svobodi.
Je pa tako: če so osvobodili Slovenijo in na vseh nivojih počistili državo in nastavili izključno svoje kadre, zakaj pa bi bilo tudi na tem področju kaj drugače? In potem denar ni problem, ja kaj pa je bednih sedem milijončkov v primerjavi s stotinami milijonov, ki jih vsako leto podarijo različnim “nevladnikom”.
Mi je pa žalostno, da so tiho tisti, ki niso bili tiho tudi v socialističnih časih, kot so različna pisateljska združenja. Globoko smo padli. Dno od dna.
#TooLate
Imamo dve Sloveniji, ki sta vedno bolj vsaksebi.Delitev naj bo: levo-desno.
Razume se, da je levo idealno, favorizirano, občudovano, skratka: ah in sploh.
Desno je skorajda fašizem.
Kljub tako izrazitemu nasprotju morata obe Sloveniji sobivati.
Razume se, da oba tabora vodijo tako imanovani intelektualci in med njimi so tudi takšni, ki si naziv intelektualec tudi zaslužijo.
Včasih si si naziv intelektualec moral zaslužiti, danes je postopek poenostavljen. Vsaj na levi je predpogoj, da si ideološko opredeljen, se pravi: da si marksist ali nekaj, kar se je iz marksista razvilo in razvejalo. Takšna opredelitev je bistveno bolj nujna,kot pa samo delo,ki si ga položil na oltar intelektualca.
Potem je tukaj šolski sistem,ki te hitro preprozna za intelektualca in te okrasi še z akademskim naslovom doktorja in profesorja, v nekaterih primerih pa celo akademika. Bolj ko si levi vernik, višje časti lahko pričakuješ.
Nekoliko bolj zapleteno in težje je na desni strani. Tam je privilegijev bistveno maj, domovina je manj darežljiva, denarja je manj in sita so bistveno bolj drobna.
Govorimo o negativni selekciji.
Ta se izvaja praktično že osemdeset let in v tolikšnem času so že na daleč vidni rezultati.
Leva stran se šibi od intelektualcev, doktorjev se ne da prešteti,prevladujejo levi profesorji in tudi akademiki.
Nekdo si je izmislil izraz instant doktorji. Te producirajo inštitucije v Sloveniji,ki jih obvladujejo levičarji. Dobili so patent za kovanje doktorjev in po potrebi jih nakujejo toliko,kot jih potrebujejo, da obvladajo sceno.
Ja, slovenske inštitucije so podobne Topčiderju,kjer so noč in dan kovali denr brez vrednosti.
Tako se nam krepi število intelektualcev,ki pa nimajo cene, tako kot je ni imel denar iz Topčiderja.
Kljub vsemu pa Slovenija premore žlahtne intelektualce, ki so upanje, da vse še ni izgubljeno in da ne bo potonila v morju kvazi intelektualcev.
Resnica je samo ena in naj se levičarski intelektualci še tako trudijo, se tako hvalijo in nagrajujejo, pravi resnci ne morejo do živega.
Žižkova resnica ni renica,je laž. Je levičar. Sam je videl propad Berlinskega zidu, propad levičarske filozofije, propad marksizma. Neslavno se je končal največji ekperiment človeštva, v katerem je bilo udeleženih skoraj 3 milijarde udeležencev,med njimi tudi Slovenci. Eksperimnet je terjal nad 200 milijonov nedolžnih žtrev. Kako za Boga lahko še nekdo verjame v marksizem?
Je potem takšen človek lahko genij?
Očitno na levi ni nikogar, ki bi lahko pošteno predstavljal Slovenijo v tujini, za to jim služi edino Žižek. Leta 2017 je imel govor ob odprtju slovenskega paviljona na beneškem bienalu. Tako kot zdaj njegov takratni govor ni imel zveze z dogodkom, ampak je bilo kar neko nakladanje. Sramota.
Žižek povsod, kamor pride, dela Sloveniji sramoto s svojimi kontroverznimi izjavami. Verjetno ni samo skrajni levičar, ampak tudi nemalo čez les. Vendar je to znano in takega človeka se ne pošilja v tujino, da bi tam promoviral Slovenijo.
Namesto, da bi slovensko literaturo približali Evropi, smo jo z Žižkovim izpadom od nje oddaljili, saj je Žižkova sramota padla tudi na nič krivo slovensko literaturo.
Pa tudi sicer je frankfurtski sejem spremljalo nekaj škandalov že doma. Ob taki ministrici za kulturo, kakršno imamo, se temu ne smemo čuditi.
Kaj je sploh Palestina, kdo, kje?
Vse, kar kar je zapisala g. I. F. J drži, ob tem, da nas je še seznanila s podrobnostmi o Frankfurtskem knjižnem sejmu. Ne le, da je bila zapravljena redka priložnost, da Evropi in svetu prikažemo najboljše, kar v liteaturi premoremo, Žižek je tam predstavljal levo politično agendo, ki je pri nad res najbolj glasna, a nikakor značilna za slovenski duh, kakor se kaže z najboljšimi dosežki literatov, da ostanemo samo pri njih. Še več, kljub temu, da je formalno obsodil teroristični napad, je v nadaljevanju to relativiziral. Strmela je Nemčija, pa verjetno še kdo, a to negativni odmevi na njegovo izvajanje niso segli do nas! Vemo, zakaj ne! ob tem ne gre zanemariti dejstva, da te imenitne priložnosti nismo izkoristili za promocijo pusatelja Draga Jančarja, eno najvidnejših peres sodobne književnosti, umetnika, ki s svojim delom trka na vrata Nobelove nagrade za kniževnost! Pa še ena priložnost je bila zamujena, da bi roman Alamut pisatelja V. Bartola, ki priča o pisateljevi pronicljivosti in umetniški vrednosti! In za konec, upam g. I. F. Jarc, da boste vaš članek, preveden v nemščino, pa tudi angleščino, širili tudi v tujini.
Uroš Gabrijelčic
Spoštovani Uroš Gabrijelčič, ne boj se da bo GOSPOD Drago Jančar dobil Nobelovo nagrado. Ga bo prosrbska intimna opcija onemogočala na vse načine.
Protest, užaljenost, če ne tudi jeza, so kar na mestu. Z novo ministrico za kulturo Asto Vrečko-Ždanov se je začelo. Najprej je bil odstavljen Dimitrij Rupel z mesta vodje Javne agencije za knjigo. Potem se je podrla cela rešta domin. Povsem so “prenovili” koncept nastopa v Frankfutru. Sprva so mislili v živo predstaviti starosto slovenske literature, pisatelja Borisa Pahorja. Med tem je častitljivi gospod umrl. Ostale naj bi njegove knjige… Resnici na ljubo je treba povedati, da je bil že takrat planiran nastop Slavoja Žižka.
V celoti pa je bil koncept popolnoma spremenjen, tako da je ostala bolj podrtija, kot ugledna predstavitev Slovenije.
Oni ptič, kot predsednik vlade, je pač zahteval, da je potrebno odstraniti vse, kar spominja na Janšo. Upajmo, da bo ta ptič kmalu odletel!
Pljuvanje po lasti državi v tujini je beda.
In posledica bo ta. Slovenija bo postala raj za Palestince. In hkrati center palestinskega terorizma novega Hamasa. Hvala dragi Milane, in tvoja slovenska intimna opcija.