Ključnik: politika
Odprto pismo Niki Kovač

Odprto pismo Niki Kovač

Spomnim se na jesen 2011, pred volitvami, ko se je civilna družba množično pojavljala na različne načine, precej stihijsko in brez osnovnih pravil, kar je na t.i. desnici strani sprožilo precejšen odpor in negodovanje. Na drugi strani pa se je podpora temu dogajanju krepila na t.i. levici, in to celo tako močno, da je iz tega zrasla nova stranka, poimenovana Levica. Zaradi prevlade ideologije in hierarhičnih pravil, ki so za strankarstvo nujna, je v tistem času poniknilo iz politike več znanih obrazov aktivnega državljanstva. Ta absurd, da je civilna družba nekaj levičarskega, še kar traja. In hote ali nehote ga neguje tudi t.i. desnica.

Razpad sistema

Razpad sistema

Jasno je, da je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Pa ne mislim le na povsem na glavo obrnjeno kazenskopravno doktrino, ki jo zagovarjajo razni petrovci in podobni, za katere so dolgoletne zaporne kazni za morilce nekaj nesprejemljivega, kajti v resnici naj bi bila resocializacija storilca tista, po kateri bi morala stremeti naša kaznovalna politika. Želodec se mi obrača ob cinizmu, ki sta si ga izmislila Ljubo Bavcon in Alenka Šelih ter z njim posiljevala cele generacije študentov pravne fakultete. Resocializacija storilcev je bila mantra socialističnih kazenskopravnih teoretikov, za katere so delikti posledica družbenih krivic, neenakosti in ostalih “antagonizmov”. Zato po svoje ni presenetljivo, da zagovorniki te doktrine romsko kriminaliteto vidijo izključno v kontekstu socialnih krivic, neenakosti in celo pomanjkanja vode. Če sem (jih) prav razumel, je Aleš Šutar umrl zato, ker v romskem naselju Žabjak nimajo čiste pitne vode?!

Polemika o končanju življenja: Milan Krek odgovarja poslanki Terezi Novak

Polemika o končanju življenja: Milan Krek odgovarja poslanki Terezi Novak

Najprej naj se zahvalim poslanki Terezi Novak, ki se je v zahtevi za popravek mojega članka odzvala na moj zapis in mi dala možnost za širšo javno diskusijo o zakonu, ki ureja pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Tereza Novak v svojem popravku navaja: “pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je postopek, v katerem je pacient tisti, ki sam konča svoje življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine.” Poudarek je seveda na besedici “sam”, zato poglejmo, če je to res uresničljivo v praksi. Seveda si človek ne more sam pripraviti in nastaviti infuzije, po kateri bo dobil smrtno dozo različnih snovi. Že s tem se trditev gospe poslanke, da človek sam konča življenje, izniči, saj človek vedno potrebuje nekoga, ki mu bo pripravil vse za zastrupitev in sam samcat ne bo zmogel končati svojega življenja. Zato je njena dikcija samo bolj opisno izražena evtanazija, zavajanje parlamentarcev in javnosti.

Kaj je dejansko zavezništvo NATO in kje so največje zablode politično-gostilniških debat?

Kaj je dejansko zavezništvo NATO in kje so največje zablode politično-gostilniških debat?

Naj si bo dobro ali slabo, slovenska politika je sprožila živahno razpravo o tem, kaj v obrambno-varnostnem smislu sploh hočemo in potrebujemo. Ugotavljam pa, da je razprava največkrat na ravni gostilniških debat in pametovanja vsevednežev, pogosto tudi kvazi obrambnih in vojaških strokovnjakov, ki ne zasledujejo strokovnih, ampak politične cilje. S slednjim ni nič narobe, pravzaprav je to vprašaje izrazito politično, kar v debati manjka pa so strokovne osnove za politične odločitve.

Trumpokrajina

Trumpokrajina

Čez nekaj tednov bo nastala nova država, območje novodobnega rusko-ameriškega, kavbojskega biznisiranja, Trumpokrajina. V solidarnem dogovoru med demokratom Putinom, slovenskim zetom Trumpom in Slovakom Fic(k)om ter Piko Nogavičko, pa še vrtnarjem, promotorjem madžarskega golaža Orbanom. Na vzhodu te države bodo kopali litij za Muskove dobrodelne projekte na Marsu, na zahodu pa uran, titan za Putinove balkonske demokracije. Vse ostalo bo šlo v človekoljubne namene nove Putin/Trump fundacije s sedežem na samostojni Grenlandiji, kjer bodo glavno mesto Nuuk preimenovali v Fuuk. Panamski prekop bodo preselili na Florido, da se znebijo kitajskega vpliva, Tajvan pa v Egejsko morje, ker bo Santorini itak razneslo v naslednjih dneh.

Sovražnik pred vrati

Sovražnik pred vrati

Teroristični napad v Beljaku, pred našim pragom, na ozemlju zgodovinskega slovenskega ozemlja, v Karantaniji, nas je spet opomnil, spomnil, da je varnost najpomembnejša vrednota, osnovni dosežek naše civilizacije. Na to so zadnja leta pozabili naši politiki vseh barv, ki so pod pretvezo solidarnosti, človekoljubnosti, ob pomanjkljivem imigracijskem sistemu, v naše evropske domove spustili množico poblaznelih, prikritih verskih fanatikov, ki v Evropi ne vidijo novega začetka, zaposlitve, ustvarjanja družine, ampak so tu s ciljem destabilizacije in promoviranja svojega izkrivljenega dojemanja verske pripadnosti.

Predsednica ima vsaj v nečem prav: Mrtvi si zaslužijo grob

Predsednica ima vsaj v nečem prav: Mrtvi si zaslužijo grob

Nataša Pirc Musar je pred koncem lanskega leta prvič javno povedala, da si prizadeva, da bi še v tem mandatu skupaj z vlado in opozicijo zbrali toliko moči in poguma, da bi končno dostojno pokopali žrtve povojnih pobojev. Naj si o predsednici mislimo karkoli, njenim besedam ne moremo oporekati. V vsebinskem smislu so popolnoma na mestu. Če bi predsednici uspelo zapreti to poglavje travmatične nacionalne zgodovine, bi na nek način končala projekt sprave, ki ga je pred več kot desetletjem začel njen predhodnik Borut Pahor. Njuni predhodniki tega niso zmogli ali hoteli.

Kaj je ostalo od samostojnosti in enotnosti?

Kaj je ostalo od samostojnosti in enotnosti?

26. decembra imamo praznik, za katerega štiri petine vprašanih ne zna niti pravilno povedati imena. To sicer ni katastrofa, če praznik samostojnosti in enotnosti ne bi bil tudi vsebinsko opustošen. O kakšni samostojnosti pa govorimo? In enotnosti? Enotni so Slovenci morda v športu, pa še tam se včasih ugiba, kdo kam paše. Praznik, ki naj bi zaznamoval razglasitev plebiscita leta 1990, na podlagi katerega je slovenska demokratična oblast pripravila vse potrebno za razglasitev neodvisnosti pol leta kasneje, je postal plehka formalnost, ki pade v božično-novoletni čas, ko so ljudje z mislimi povsem drugje.

Zakaj je vojna za populiste tako čudovit posel

Zakaj je vojna za populiste tako čudovit posel

Nevarnost vojne v Evropi je prišla v ospredje glavnih medijev. Nič več ni v domeni teoretikov zarot in paranoidnih alternativnih portalov, vojna je zdaj v t.i. prime time. Vojna je že na pragu politike, zato gorje nam, če populisti in demagogi zavohajo priložnost zase. Ker potem bo vojna na dnevnem redu vsak dan. Z njo se bo tudi oblast za nekaj časa otresla jeznih in nezadovoljnih državljanov, ki naj zdaj v okolici svojih domov iščejo zaklonišča, si ustvarjajo zaloge vode, prepečenca, sveč in baterij. Vojna je poslednja priložnost za tiste, ki celotno politično kariero živijo v izrednih razmerah. Takšne priložnosti zdaj gotovo ne bodo želeli zamuditi.

INTERVJU – Vladimir Prebilič: Nastop na evropskih volitvah ni pobeg od Slovenije

INTERVJU – Vladimir Prebilič: Nastop na evropskih volitvah ni pobeg od Slovenije

Vladimirja Prebiliča, ki je prejšnji teden praznoval Abrahama, smo poznali kot profesorja obramboslovja na ljubljanski FDV, župana največje slovenske občine Kočevje in predsedniškega kandidata jeseni 2022, ko je zasedel solidno četrto mesto, prejel pa več kot 90.000 glasov. Po osnovni izobrazbi je zgodovinar in geograf, njegova doktorska disertacija s področja obramboslovja pa nosi zanimiv in bržkone aktualen naslov Logistike oboroženih sil Nemčije v času II. svetovne vojne. Ni član nobene poltične stranke, zeleno Vesno pa bo po zadnjih napovedih očitno popeljal v Evropski parlament.

Vladni sklad za medijski mir

Vladni sklad za medijski mir

Razdeljevanje državnega denarja po političnih ali celo klientelističnih “merilih” je seveda nepošteno. Vendar pa ni moj namen, da bi moraliziral o tem, kako se sredstva iz medijskega sklada razdelujejo po tako očitno subjektivnih kriterijih, da kdor ni naš, ne bo dobil nič. Res je, to je grdo in kaže na popolno izgubo občutka za spodobnost. Včasih so se politiki vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno. Vsekakor pa največji problem našega medijskega prostora ni pluralizem. Niti to ne, da večji del medijskega mainstreama gravitira na levo. Se jim pač splača oziroma so kadrovsko tako sestavljeni, da drugače enostavno ne morejo. Edini pravi in resni problem slovenskih medijev je ta, da so v večini primerov slabi.