Ključnik: politika
Predsednica: Čas je, da začnemo ukrepati

Predsednica: Čas je, da začnemo ukrepati

Zaradi vse bolj divje predvolilne kampanje, v kateri se pojavljajo tudi sumi delovanja zasebnih tujih obveščevalnih služb, se je oglasila predsednica Nataša Pirc Musar. Komentirala je tudi doslej javno objavljene posnetke prisluhov: “Kljub dejstvu, da so bili posnetki pridobljeni nezakonito, je njihova vsebina izjemno zaskrbljujoča. Nad nekaterimi pogovori in opisovanjem domnevnih koruptivnih praks sem kot Slovenka, kot državljanka, in kot predsednica republike globoko razočarana in ogorčena. Takšni pogovori so sramota za že tako močno načet ugled politike in slovenskega političnega prostora.”

Osmomarčevski milijonski boj za interpretacijo oslovske sence

Osmomarčevski milijonski boj za interpretacijo oslovske sence

Medtem, ko v domačih medijih poslušamo evforične informacije o nekakšni zgodovinski evropski zmagi Inštituta 8. marec je Evropska komisija jasno sporočila, da ne bo vzpostavila nove sheme financiranja za razširitev dostopa do splava v Evropi, saj je zavrnila predlog pobude My Voice, My Choice. Komisija pa je jasno izpostavila, da bi države že lahko uporabile obstoječi sklad za pomoč ženskam pri plačilu storitev splava – kar so aktivisti, ki stojijo za kampanjo, opisali kot »zmago«. Najprej pa bodo nekatere države morda morale spremeniti programe, ki jih krije ta sklad, da bo vse skupaj postalo operativno. Če povzamemo na kratko: za vse kar se je menda zgodovinsko “boril” t. i. Inštitut 8. marec, v praksi že obstaja, vse ostalo, razglašanje t. i. zgodovinske zmage, je nekakšno panično opravičevanje svojega obstoja, porabe ogromnih sredstev za reševanje že rešenega.

Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

Na koncu dneva vselej pridemo vedno do ene in iste dileme: ali naj mediji v imenu nekakšnih višjih interesov popustimo in se odrečemo načelom? Naj sodelujemo v političnih igrah med dvema ognjema, kjer ljudi svarijo, da bodo 22. marca naše najpomembnejše volitve doslej, da gre za usodni trenutek, za naš “biti ali ne biti”, za našo prihodnost, ki bo bodisi svoboda bodisi dikatatura? Odgovor je nikalen. Ne, nismo v vojni, nismo v izrednih razmerah in še vedno imamo svobodno voljo, da se odločamo tako, kot se želimo. Ne bo konec sveta, če zmaga “napačna stran”. Katera stran pa je napačna? Vseeno, kdo zmaga 22. marca, zagotavljam vam, da bo 23. marca zjutraj spet vzšlo sonce in da bo trava še naprej zelena.

Še bolj kot politična je pri nas na psu prometna kultura

Še bolj kot politična je pri nas na psu prometna kultura

Ko so na ravni Evropske unije pred leti delali raziskavo, v kateri so vozniki ocenjevali svoje sposobnosti, so se Slovenci, jasno, zelo dobro ocenili. V resničnem življenju je ravno obratno, kar kaže na to, da si nekdo pripisuje precej višji nivo sposobnosti ali znanja, kot ga dejansko ima. Temu sicer rečemo tudi Dunning-Krugerjev učinek: nekdo je preneumen, da bi spoznal svoje napake in zmoto. Avtomobilska industrija bi pri nas brez težav prodajala avtomobile brez smernikov, vzvratnih ogledal in vsega tistega, česar naši vozniki zelo pogosto ne uporabljajo. Zakaj le, saj so najboljši na svetu.

Zakaj bi bila likvidacija Erike Žnidaršič velika napaka

Zakaj bi bila likvidacija Erike Žnidaršič velika napaka

Ob očitkih, da televizijski voditelji skačejo politikom v besedo, bi se človek krohotal, če situacija ne bi bila resna. Ukinitev Tarče bi namreč pomenila zmago politike in prepričanja, da smo novinarji in uredniki njeni podložniki. Kajti v resnici ne gre za vprašanje bontona, lepega obnašanja in podobnih izgovorov za nemogoče zahteve, ampak za čisto navadno željo po podrejanju. Politiki, sploh tisti z avtoritarnimi manirami, si želijo podrejenih medijev, zato jih šokira, ko jim nek mladi urednik po telefonu zabrusi, naj se jebejo, ali ko jim voditeljica najbolj gledane informativne oddaje “skače v besedo”. Kajti za vse te male in malo večje avtokrate z napihnjenim egom in polnimi omarami okostnjakov smo mediji, ki se jih ne bojimo, celo hujši sovražniki od pravosodja ali političnih nasprotnikov.

Kako je bivši komik Šarec “pošolal” nesojenega bodočega premierja Prebiliča

Kako je bivši komik Šarec “pošolal” nesojenega bodočega premierja Prebiliča

Marjan Šarec, član vladne Svobode, ni le nekdanji župan, predsedniški kandidat, premier in obrambni minister, pač pa tudi tisti evropski poslanec, ki ima velik talent za pisanje. Njegova objava o Vladimirju Prebiliču nas je prepričala, da jo objavljamo v celoti. Plastično kaže tudi na stanje duha na t. i. levi sredini. V našem medijskem prostoru je humorja absolutno premalo, politične satire pa še posebej. Šarec je dokazal, da so politiki lahko dobri satiriki, njegova oznaka Prebiličeve stranke pa je vrhunska: “Taka stranka nas lahko prerodi ravno toliko, kot slabo zaprta sparjena mineralna voda, stoječa teden dni na kuhinjski polici, iz katere so mehurčki že zdavnaj izginili.” Šarčevi analizi Prebiličevega političnega delovanja ob rob naj izrazimo upanje, da bo v bližnji prihodnosti na podobno luciden način poračunal še npr. z Zoranom Jankovićem. Kajti vse nas zanima, kako se misli vladajoča stranka rešiti bremena, ki ga predstavlja korupcije osumljeni ljubljanski župan, na pol božanstvo za Roberta Goloba, sicer tudi velik prijatelj srbskega avtokrata Vučića in državni odlikovanec diktatorja Vladimirja Putina.

Odprto pismo Niki Kovač

Odprto pismo Niki Kovač

Spomnim se na jesen 2011, pred volitvami, ko se je civilna družba množično pojavljala na različne načine, precej stihijsko in brez osnovnih pravil, kar je na t.i. desnici strani sprožilo precejšen odpor in negodovanje. Na drugi strani pa se je podpora temu dogajanju krepila na t.i. levici, in to celo tako močno, da je iz tega zrasla nova stranka, poimenovana Levica. Zaradi prevlade ideologije in hierarhičnih pravil, ki so za strankarstvo nujna, je v tistem času poniknilo iz politike več znanih obrazov aktivnega državljanstva. Ta absurd, da je civilna družba nekaj levičarskega, še kar traja. In hote ali nehote ga neguje tudi t.i. desnica.

Razpad sistema

Razpad sistema

Jasno je, da je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Pa ne mislim le na povsem na glavo obrnjeno kazenskopravno doktrino, ki jo zagovarjajo razni petrovci in podobni, za katere so dolgoletne zaporne kazni za morilce nekaj nesprejemljivega, kajti v resnici naj bi bila resocializacija storilca tista, po kateri bi morala stremeti naša kaznovalna politika. Želodec se mi obrača ob cinizmu, ki sta si ga izmislila Ljubo Bavcon in Alenka Šelih ter z njim posiljevala cele generacije študentov pravne fakultete. Resocializacija storilcev je bila mantra socialističnih kazenskopravnih teoretikov, za katere so delikti posledica družbenih krivic, neenakosti in ostalih “antagonizmov”. Zato po svoje ni presenetljivo, da zagovorniki te doktrine romsko kriminaliteto vidijo izključno v kontekstu socialnih krivic, neenakosti in celo pomanjkanja vode. Če sem (jih) prav razumel, je Aleš Šutar umrl zato, ker v romskem naselju Žabjak nimajo čiste pitne vode?!

Polemika o končanju življenja: Milan Krek odgovarja poslanki Terezi Novak

Polemika o končanju življenja: Milan Krek odgovarja poslanki Terezi Novak

Najprej naj se zahvalim poslanki Terezi Novak, ki se je v zahtevi za popravek mojega članka odzvala na moj zapis in mi dala možnost za širšo javno diskusijo o zakonu, ki ureja pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Tereza Novak v svojem popravku navaja: “pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je postopek, v katerem je pacient tisti, ki sam konča svoje življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine.” Poudarek je seveda na besedici “sam”, zato poglejmo, če je to res uresničljivo v praksi. Seveda si človek ne more sam pripraviti in nastaviti infuzije, po kateri bo dobil smrtno dozo različnih snovi. Že s tem se trditev gospe poslanke, da človek sam konča življenje, izniči, saj človek vedno potrebuje nekoga, ki mu bo pripravil vse za zastrupitev in sam samcat ne bo zmogel končati svojega življenja. Zato je njena dikcija samo bolj opisno izražena evtanazija, zavajanje parlamentarcev in javnosti.

Kaj je dejansko zavezništvo NATO in kje so največje zablode politično-gostilniških debat?

Kaj je dejansko zavezništvo NATO in kje so največje zablode politično-gostilniških debat?

Naj si bo dobro ali slabo, slovenska politika je sprožila živahno razpravo o tem, kaj v obrambno-varnostnem smislu sploh hočemo in potrebujemo. Ugotavljam pa, da je razprava največkrat na ravni gostilniških debat in pametovanja vsevednežev, pogosto tudi kvazi obrambnih in vojaških strokovnjakov, ki ne zasledujejo strokovnih, ampak politične cilje. S slednjim ni nič narobe, pravzaprav je to vprašaje izrazito politično, kar v debati manjka pa so strokovne osnove za politične odločitve.

Trumpokrajina

Trumpokrajina

Čez nekaj tednov bo nastala nova država, območje novodobnega rusko-ameriškega, kavbojskega biznisiranja, Trumpokrajina. V solidarnem dogovoru med demokratom Putinom, slovenskim zetom Trumpom in Slovakom Fic(k)om ter Piko Nogavičko, pa še vrtnarjem, promotorjem madžarskega golaža Orbanom. Na vzhodu te države bodo kopali litij za Muskove dobrodelne projekte na Marsu, na zahodu pa uran, titan za Putinove balkonske demokracije. Vse ostalo bo šlo v človekoljubne namene nove Putin/Trump fundacije s sedežem na samostojni Grenlandiji, kjer bodo glavno mesto Nuuk preimenovali v Fuuk. Panamski prekop bodo preselili na Florido, da se znebijo kitajskega vpliva, Tajvan pa v Egejsko morje, ker bo Santorini itak razneslo v naslednjih dneh.

Sovražnik pred vrati

Sovražnik pred vrati

Teroristični napad v Beljaku, pred našim pragom, na ozemlju zgodovinskega slovenskega ozemlja, v Karantaniji, nas je spet opomnil, spomnil, da je varnost najpomembnejša vrednota, osnovni dosežek naše civilizacije. Na to so zadnja leta pozabili naši politiki vseh barv, ki so pod pretvezo solidarnosti, človekoljubnosti, ob pomanjkljivem imigracijskem sistemu, v naše evropske domove spustili množico poblaznelih, prikritih verskih fanatikov, ki v Evropi ne vidijo novega začetka, zaposlitve, ustvarjanja družine, ampak so tu s ciljem destabilizacije in promoviranja svojega izkrivljenega dojemanja verske pripadnosti.

Predsednica ima vsaj v nečem prav: Mrtvi si zaslužijo grob

Predsednica ima vsaj v nečem prav: Mrtvi si zaslužijo grob

Nataša Pirc Musar je pred koncem lanskega leta prvič javno povedala, da si prizadeva, da bi še v tem mandatu skupaj z vlado in opozicijo zbrali toliko moči in poguma, da bi končno dostojno pokopali žrtve povojnih pobojev. Naj si o predsednici mislimo karkoli, njenim besedam ne moremo oporekati. V vsebinskem smislu so popolnoma na mestu. Če bi predsednici uspelo zapreti to poglavje travmatične nacionalne zgodovine, bi na nek način končala projekt sprave, ki ga je pred več kot desetletjem začel njen predhodnik Borut Pahor. Njuni predhodniki tega niso zmogli ali hoteli.