Medtem ko Gaza in Ukrajina še vedno prevladujeta v zahodnih medijih, pa se drugod po svetu dogajajo prav tako hudi konflikti, na katere nismo pretirano pozori, opozarja J. Scott Younger. V mislih ima predvsem v Sudanu, ki ga uničuje državljanska vojna med vlado in uporniki, pri čemer obe strani oskrbujejo rivalske države Bližnjega vzhoda. Nemirno je tudi v Mjanmaru, nekdanji Burmi, pa na Haitiju v Karibih in v talibanskem Afganistanu.
Trumpov včerajšnji govor v Generalni skupščini ni bil slab, v bistvu je bil celo duhovit. Če imate čas, si ga oglejte, da boste za razliko od oblikovalcev slovenske zunanje politike razumeli ameriško zunanjo politiko v naslednjih treh letih. Ukrajina je ruska stvar, izraelski zločini v Gazi pa ameriška skrb. To je multilateralizem, kjer nimamo več dveh nasilnežev, ampak tri ali štiri. Slovenska diplomacija vztraja na feminizmu in preganjanju genocida, kar naj bi nam že danes dajalo izjemen ugled v svetu. Morda se to še ne pozna v bilateralnih srečanjih naše predsednice, ki se danes v New Yorku veseli srečanj s predsednico Barbadosa in predsednikoma Albanije in Kazahstana.
Kaj se bo moralo zgoditi v arhitekturi mednarodnih odnosov, da bo prišlo do epifanije? Morda bo potrebna še ena svetovna vojna, čeprav bi bila za našo civilizacijo morda tudi zadnja. Nezadovoljstvo nad obstoječim statusom quo, kjer velike sile preprečujejo, da bi Združeni narodi obsodili anomalije, ki morajo biti obsojene, se stopnjuje. Genocid nad Rohingami je pozabljen, ostaja v senci dogajanja v Gazi, medijsko neprimerno bolj izpostavljenega, vsebinsko deloma primerljivega, a postopkovno zelo sorodnega. Kajti ko gre za Gazo, je Zahod tisti, ki blokira obsodbo. Kot da smo spet v času interesnih sfer med hladno vojno. Mi vam blokiramo obsodbo Izraela, mi nam blokirate obsodbo Burme. Da Sudana niti ne omenjamo. Ali pa Ukrajine. Quid pro quo.
Ruski predsednik Vladimir Putin je ta teden Ukrajini in njenim evropskim zaveznikom poslal novo jasno sporočilo: Moskva lahko nadaljuje z vojno, ker ima močne prijatelje. Ruski voditelj javno uživa na obisku na Kitajskem, druži se z ljudmi, ki so mu posredno omogočili, da lahko še naprej mrcvari Ukrajino: s kitajskim voditeljem Xi Jinpingom, indijskim premierjem Narendro Modijem, iranskim predsednikom Masoudom Pezeshkianom in severnokorejskim Kim Jong-unom. Rusija ne bi mogla vzdrževati svoje bizarne “tridnevne specialne operacije” brez kitajskega in indijskega denarja, iranskega orožja in v manjši meri tudi človeške sile iz Severne Koreje. So pa sporočila vrha nekakšnih “novih neuvrščenih” na Kitajskem širša od vojne v Ukrajini.
Arktika postaja vse pomembnejši dejavnik v svetovni geopolitiki in gospodarstvu zaradi svoje edinstvene kombinacije naravnih virov in strateške lege, ugotavlja analiza ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije (IFIMES). Arktika je najsevernejša regija planeta in pokriva površino približno 14,5 milijona kvadratnih kilometrov, razdeljena pa je na pet držav – Rusijo, Kanado, Združene države Amerike (zvezna država Aljaska), Norveško in Dansko (Grenlandija). Zaradi tega je Arktika izjemno kompleksen geopolitični prostor, kjer se prepletajo interesi velikih držav in novih globalnih akterjev. Glede na obilje naravnih virov in strateški pomen pomorskih poti je ta del sveta postal igrišče za tekmovanje za moč ter razvoj diplomatskih in vojaških zmogljivosti. Vprašanje suverenosti in teritorialnih pravic v tej regiji bo še posebej pomembno v bližnji prihodnosti.
Palestinsko vprašanje ostaja odprta rana na Bližnjem vzhodu, ki zahteva iskren in odgovoren pristop vseh vpletenih. Priznanje Palestine brez prave državnosti ostaja predvsem simbolična in marketinška poteza brez dejanske teže in učinka. Palestici si zaslužijo pravico do življenja v lastni državi, v miru in dostojanstvu, skupaj z Izraelom. Le medsebojno priznavanje in dialog prinašata trajen mir, ugotavlja analiza ljubljanskega inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije. Mir med Palestinci in Izraelci bo zahteval velik pogum, saj bo nujen kompromis za sobivanje, tako kot med Nemci in Franczi, ki so se borili več vojnah (1870-1945), danes pa so ključni partnerji v Evropski uniji. Samo sprava bi prinesla trajno stabilnost ne le na Bližnjem vzhodu, ampak tudi v mednarodnih odnosih nasploh.
Diplomata se ne pošlje na delo v državo njegovega tujega partnerja. Iz podobnih razlogov se diplomata ne pošlje dvakrat, kaj šele večkrat na predstavništva v isto državo. Vzrok je nevarnost, da bi diplomatu država službovanja postala bližja kot država, ki jo zastopa. So pa tudi države, ki temu ne posvečajo posebne pozornosti in se ne zatekajo k omenjenim ukrepom, saj so prepričane, da se njim odtekanje zaupnih informacij zaradi intimnih povezav ne more zgoditi. Zanašajo se na lojalnost svojih uslužbencev in funkcionarjev. Med njimi je tudi Slovenija. Imamo se za nezanimive zaradi majhnosti in nepomembnosti. Kar seveda ni res. Zanimivi smo kot članica EU in Nata in tudi kot sosednja država. Ruska vohuna v Sloveniji nista bila na počitnicah.
Tisto, kar nas lahko tolaži, je nekakšna predvidljivost ali pa vsaj obvladljivost razmer, kajti obstreljevanje med Izraelom in Iranom se bo sčasoma umirilo, islamska republika bo morala žrtvovati svoj jedrski program, če bo režim hotel preživeti,. Ceno za vse to pa bomo plačevali lastniki avtomobilov po večjem delu sveta. Poleg tega je bilo po 13. juniju, ko je Izrael začel z napadi na cilje v Iranu, dejansko le vprašanje časa, kdaj bodo tudi ameriška letala in manevrirne rakete udarili po islamski republiki. “Neporavnani računi” segajo še v leto 1979, ko je konservativni kler strmoglavil preveč prozahodno usmerjenega šaha Rezo Pahlavija in razglasil islamsko republiko.
Državni zbor je s precej bornim rezultatom in udeležbo pri glasovanju, 38 poslancev je glasovalo za in 6 proti, prejšnji teden potrdil vladno resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki med drugim predvideva dvig izdatkov za obrambo na 3 % BDP, kar pomeni na približno 2 milijardi evrov na leto. Sicer še vedno manj kot zahteva NATO, kar bo postala politična zgodba sama po sebi. Vlada se je s svojo klasično blefersko strategijo sicer (spet) ujela v svojo past: zavezništvu NATO in EU z neko votlo resolucijo obljublja realen dvig obrambnih izdatkov, domači javnosti pa vzporedno “prodaja” t. i. dvojno rabo dodatnih investicij v obrambo, s čimer bolj ali manj odkrito sporoča, da bomo nekako “nategnili” zaveznike z kreativnim računovodstvom.
Za izdelavo lažnega novičarskega medija je danes potrebnih le nekaj dni in ker je umetna inteligenca vse močnejša in dostopnejša, je preplavljanje interneta s prepričljivimi, dobro napisanimi lažmi le še lažje. Zahod je v digitalni informacijski vojni z avtoritarnimi režimi, kot sta Rusija in Kitajska, in takšni režimi so danes v tej vojni uspešnejši. Rusija in Kitajska sta namreč več let spreminjali dezinformacije v enega osrednjih stebrov umetnosti vodenja države. Ne le, da ti režimi lažejo, temveč lažejo glasno, nenehno in na vseh razpoložljivih platformah. Rusija za državno propagando porabi skoraj 2 milijardi dolarjev na leto, kitajske medijske operacije pa so še bolj obsežne in netransparentne.
Prvi guverner Banke Slovenije dr. France Arhar je lepo opisal sedanje dogajanje v globalni ekonomiji. Premalo je...
Med največjim dogodkom, ki bo vplival na življenja Evropejcev, celega sveta, seveda tudi državljanov Slovenije, ko se dnevno oglaša celo anemična predsednica Evropske komisije, ko francoski predsednik in angleški premier sklicujeta izredne sestanke glede obrambe, gospodarstva, vratolomnih carinskih ukrepov nepredvidljivega Donalda Trumpa, ki jih je pod pritiski svojih prijateljskih milijarderjev sicer zamrznil (razen za Kitajsko, za katere carine od danes znašajo že 145 odstotkov!), je naša zunanja politika usmerjena v Togo in Benin. V uvoz natikačev za 250 evrov.
Ameriški predsednik Donald Trump še vedno verjame, da bo z danes uvedenimi brutalnimi carinami za okoli 90 držav (za...
Vedno več jih je in vedno več jih bo. Kitajskih avtomobilov na slovenskih in evropskih cestah namreč. Donald Trump je ta teden resda poskrbel, da se bo kitajska avtomobilska industrija soočila s precej višjimi carinami pri prodaji avtomobilov na ameriškem trgu, toda Evropejci smo miroljubni in če se nam že obeta trgovinska vojna z Združenimi državami, potem res ni potrebe, da jo imamo še s Kitajsko. Zato si uvodni stavek zapomnite in se ne čudite, ko boste naslednjič tudi na slovenskih cestah videli avto z neznanim logotipom, ki vas bo morda spominjal na kak evropski avtomobil premijskega razreda, le da bo precej manjši – in tudi cenejši seveda. Preizkusili smo Geely Coolray, ki je tudi eden redkih avtomobilov “made in China” s klasičnim motorjem na notranje izgorevanje, čeprav so Kitajci največji proizvajalci električnih vozil na svetu in bodo v prihodnjih letih z njimi množično prodirali tudi k nam.
Prof. dr. Mojmir Mrak z Ekonomske fakultete v Ljubljani je izpostavil, da Trumpovi brutalni carinski ukrepi nimajo...