Ključnik: Iran
Ukrajina, Venezuela … Tajvan?

Ukrajina, Venezuela … Tajvan?

Trump je sprožil svojo prvo malo vojno, v kateri so specialci zajeli venezuelskega “narkosocialista” in ga v pižami skupaj z ženo odpeljali v New York, kjer ga čaka bojda pošteno sojenje. Rusi in Kitajci so protestirali, zaradi lepšega. V resnici pa ne Putin ne Ši nimata nič proti Trumpovem razkazovanju sile v ameriški soseščini. Putin mu je kvečjemu sporočil: “Welcome to the club”. Zdaj so Američani v očeh Kremlja že tovariši in te nove okoliščine spreminjajo tudi perspektivo na vojno v Ukrajino. Ta nesrečna dežela je namreč v “ruski predsobi”, torej globoko v interesni sferi Kremlja. Takoj, ko je Donald Trump to priznal Vladimirju Vladimiroviču, sta se lahko objela in ugotovila, da sta iz istega testa. Zdaj je na vrsti še tretji nasilnež, da pokaže, če je iz pravega testa. Z nestrpnostjo torej pričakujemo kitajsko invazijo na Tajvan.

O čem sta se pogovarjala Bush in Putin na Brdu pri Kranju junija 2001

O čem sta se pogovarjala Bush in Putin na Brdu pri Kranju junija 2001

Tik pred božičem so Američani odprli del arhiva nacionalne varnosti, kjer najdemo zabeležko pogovora med Bushom in Putinom na Brdu pri Kranju 16. junija 2001. Celo po skoraj četrt stoletja je vsebina še vedno izjemno aktualna, razkriva pa tudi tiste dimenzije ameriško-ruskih odnosov, ki jih Evropejci premalo izpostavljamo in nanje celo pozabljamo. Ne gre le za barantanje, ki si ga danes glede Ukrajine privoščita Putin in Trump, pač pa tudi za skupen nastop proti Kitajski, za katero so Američani in Rusi že leta 2001 ugotavljali, da bo čez 50 let postala “velik problem”.

Mir na Bližnjem vzhodu in nemir v slovenski diplomaciji

Mir na Bližnjem vzhodu in nemir v slovenski diplomaciji

Današnje srečanje v Šarm-el-šejk je mini mirovna konferenca, formalna potrditev premirja in začetek mirovnega procesa v Gazi. Ne pomeni še rojstva palestinske države, pač pa prvi korak k trajnejšemu miru v tem delu sveta. Izrael in Hamas sta bila prisiljena sprejeti ponudbo Donalda Trumpa in arabske koalicije šestih držav, sicer bi se soočila z resnimi posledicami. Geostrateških dimenzij tega razpleta nekateri naši mainstream zunanjepolitični komentatorji, še toliko bolj pa neuvrščena diplomacija Tanje Fajon, niso dojeli. Če bi jih, potem ne bi bil nihče presenečen, da Slovenija v Egipt ni bila povabljena. V palestinsko-izraelski strani je namreč igrala za napačno stran.

Priznanje Palestine: Zgolj politični marketing Zahoda ali vseeno kaj več?

Priznanje Palestine: Zgolj politični marketing Zahoda ali vseeno kaj več?

Palestinsko vprašanje ostaja odprta rana na Bližnjem vzhodu, ki zahteva iskren in odgovoren pristop vseh vpletenih. Priznanje Palestine brez prave državnosti ostaja predvsem simbolična in marketinška poteza brez dejanske teže in učinka. Palestici si zaslužijo pravico do življenja v lastni državi, v miru in dostojanstvu, skupaj z Izraelom. Le medsebojno priznavanje in dialog prinašata trajen mir, ugotavlja analiza ljubljanskega inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije. Mir med Palestinci in Izraelci bo zahteval velik pogum, saj bo nujen kompromis za sobivanje, tako kot med Nemci in Franczi, ki so se borili več vojnah (1870-1945), danes pa so ključni partnerji v Evropski uniji. Samo sprava bi prinesla trajno stabilnost ne le na Bližnjem vzhodu, ampak tudi v mednarodnih odnosih nasploh.

Zoran dela, ampak ne za nas

Zoran dela, ampak ne za nas

Za Slovenijo je strateško pomembno, da je Srbija čim bolj normalna država, saj samo tako nadzoruje svoje brate onkraj Drine in skrbi, da jih preveč ne odnese proti Moskvi. Kajti Milorad Dodik, točneje njegovo kapitalsko zaledje, je v zadnjih letih postal največji Putinov igralec v regiji, pri čemer je za Slovenijo občutljivo zlasti dejstvo, da je Dodikov poslovno-politični krog vse večji investitor v naši državi. Če si želimo postati balkanska pralnica denarja, s tem ni nič narobe. Vendar pa po izkušnji z Iranci nihče noče imeti za vratom Američanov in njihovih agencij, ki so že nekaj časa pozorne na denarni tok iz Republike Srbske v Slovenijo.

Na Bližnjem vzhodu nobena stran ni brez krivde

Na Bližnjem vzhodu nobena stran ni brez krivde

Kršitve in selektivne razlage mednarodnega prava so na Bližnjem vzhodu del vsakdana. Izrael pogosto krši mednarodno humanitarno pravo in načelo suverenosti drugih držav, oborožene palestinske skupine kršijo mednarodno pravo z napadi na izraelske civiliste in z uporabo lastnih civilistov kot živega ščita. Iran financira paravojaške enote, skuša uničiti Izrael, spodkopava regionalno stabilnost ter krši Ustanovno listino OZN in Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja. Združene države izvajajo enostranske vojaške posege brez jasne pravne podlage. Potreben je celovit pristop k dogajanju na Bližnjem vzhodu, ki mora vključevati pritiske in pozive k odgovornosti za vse kršitelje – ne glede na politično ali ideološko pripadnost.

Trumpov napad na Iran je usluga prijatelju Putinu in sredinec Kitajcu Šiju

Trumpov napad na Iran je usluga prijatelju Putinu in sredinec Kitajcu Šiju

Tisto, kar nas lahko tolaži, je nekakšna predvidljivost ali pa vsaj obvladljivost razmer, kajti obstreljevanje med Izraelom in Iranom se bo sčasoma umirilo, islamska republika bo morala žrtvovati svoj jedrski program, če bo režim hotel preživeti,. Ceno za vse to pa bomo plačevali lastniki avtomobilov po večjem delu sveta. Poleg tega je bilo po 13. juniju, ko je Izrael začel z napadi na cilje v Iranu, dejansko le vprašanje časa, kdaj bodo tudi ameriška letala in manevrirne rakete udarili po islamski republiki. “Neporavnani računi” segajo še v leto 1979, ko je konservativni kler strmoglavil preveč prozahodno usmerjenega šaha Rezo Pahlavija in razglasil islamsko republiko.

Iran bi imel lahko teoretično že letos prvo atomsko bombo

Iran bi imel lahko teoretično že letos prvo atomsko bombo

Poročilo Mednarodne agencije za atomsko energijo IAEA razkriva, da pravzaprav niče ne ve, kaj zadnji dve leti z jedrskim programom počnejo v Iranu. Islamska republika se je odpovedala sporazumu z Zahodom, ki ga je formalno razdrl sicer Trump leta 2018, zato da lahko danes razmišlja o tem, ali bi se pridružil Netanjahujevi križarski vojni proti teheranskim ajatolam. Dve leti po propadu tega dogovora je Iran naznanil, da se ne čuti več dolžnega spoštovati omejitev glede razvoja jedrskega orožja. Toda kaj pa če Iran atomsko bombo že ima!? Ali je na to sploh kdo pomislil?

Blef “dvojne rabe”

Blef “dvojne rabe”

Državni zbor je s precej bornim rezultatom in udeležbo pri glasovanju, 38 poslancev je glasovalo za in 6 proti, prejšnji teden potrdil vladno resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki med drugim predvideva dvig izdatkov za obrambo na 3 % BDP, kar pomeni na približno 2 milijardi evrov na leto. Sicer še vedno manj kot zahteva NATO, kar bo postala politična zgodba sama po sebi. Vlada se je s svojo klasično blefersko strategijo sicer (spet) ujela v svojo past: zavezništvu NATO in EU z neko votlo resolucijo obljublja realen dvig obrambnih izdatkov, domači javnosti pa vzporedno “prodaja” t. i. dvojno rabo dodatnih investicij v obrambo, s čimer bolj ali manj odkrito sporoča, da bomo nekako “nategnili” zaveznike z kreativnim računovodstvom.

Kako daleč v Evropo lahko priletijo iranske rakete?

Kako daleč v Evropo lahko priletijo iranske rakete?

Po dveh predhodnih raketnih obstreljevanjih je tokratni spopad med Izraelom in Iranom že postal de facto vojna, zato je prvo vprašanje, ki si ga moramo zastaviti v Evropi, kdo bo v njej zmagal oziroma ali bi lahko Iran uresničil svoje grožnje in kakšno raketo poslal dlje od sredozemske obale. Kajti Islamska republika, kjer je na oblasti duhovščina, je znana kot najbolje založena država z balističnimi raketami na Bližnjem vzhodu. To pomeni, da ima v svoji orožarni ne le rakete kratkega, ampak tudi srednjega dosega, ki bi lahko teoretično priletele do 3.000 kilometrov daleč. To pa pomeni, da bi dosegle tudi večji del Evrope.

Zakaj je Izrael bombardiral Iran in česa neuvrščena Slovenija noče videti

Zakaj je Izrael bombardiral Iran in česa neuvrščena Slovenija noče videti

Izraelski preventivni napad na iranski jedrski program je pobotal slovensko predsednico in premierja, ki sta v skupni izjavi in pričakovano posredno obsodila izraelsko potezo. Neuvrščena zunanja politika, ki jo Slovenija vse bolj agresivno uveljavlja po letu 2022, v izraelskem napadu vidi predvsem grožnjo teokratskemu režimu v Teheranu, ki je glavni sponzor terorističnih skupin na Bližnjem vzhodu. Med drugim tudi Hamasa, ki ga slovenska diplomacija noče označiti za teroristično organizacijo. Za razliko od drugih zaveznikov v Evropski uniji in Natu namreč iranskega jedrskega programa ne vidi kot grožnje, ampak verjame, da gre v resnici za miroljubno rabo jedrske energije.

Tanjin labirint ali kje se je izgubila slovenska diplomacija

Tanjin labirint ali kje se je izgubila slovenska diplomacija

Vlada je decembra lani sprejela novo zunanjepolitično strategijo Slovenije, ki stavi na konja, katerega vrednost je po Trumpovi inavguraciji zelo padla. Diplomacija Tanje Fajon ne glede na tektonske premike v svetovni politiki še kar prisega na multilateralizem, OZN, neuvrščeno nostalgijo in opolnomočenje žensk in deklic. To slednje je sicer pohvalno in feministična zunanja politika bi naši državi dala konkreten ugled v demokratičnem delu sveta, če bi jo dosledno uveljavljali. Tudi v primeru Afganistana, kjer so ženske degradirali na raven hišnih živali, ali Irana, kjer ženske posiljujejo moški šovinistični teokrati. Celo ko gre za primitivno nasilje Vučićevih huliganov nad študentkami v Srbiji, bi feministična zunanja politika lahko odreagirala. Pa ni in Tanja Fajon dlje od zaskrbljenosti ni zmogla priti.

WAR-nost

WAR-nost

Nekaj je očitno – varnost ni več samoumevna. Tudi ni več tema, kjer bi lahko posamezne stranke zganjale politično demagogijo o lepotah nevtralnosti. Še na študiju ekonomije bi bilo smiselno tisto znano dilemo o maslu ali topovih zamenjati s čim bolj realističnim, kajti prav lahko se zgodi, da brez topov ne bo niti kruha, kaj šele masla na njem. “Da bi preprečili vojno, se moramo nanjo pripraviti.” To je bistvo: doktrina odvračanja. Če se želimo izogniti vojni, je treba investirati v varnost. Smo priča paradoksu; razvoj Zahoda je prinesel dolgo obdobje miru, kjer so države počasi začele pozabljati, da so se vsi mejniki v zgodovini sveta zgodili preko vojn. Upadati je začela ambicija pri ohranjanju vojaške (pre)moči Zahoda. Zaradi zanemarjanja varnosti demokratičnega sveta (z izjemo ZDA) so nedemokratične velesile spoznale, da Zahod postaja ranljiv. Zato so začeli spodjedati svetovni red in mir.