PIŠE : Anže Logar
WAR-nost

WAR-nost

Nekaj je očitno – varnost ni več samoumevna. Tudi ni več tema, kjer bi lahko posamezne stranke zganjale politično demagogijo o lepotah nevtralnosti. Še na študiju ekonomije bi bilo smiselno tisto znano dilemo o maslu ali topovih zamenjati s čim bolj realističnim, kajti prav lahko se zgodi, da brez topov ne bo niti kruha, kaj šele masla na njem. “Da bi preprečili vojno, se moramo nanjo pripraviti.” To je bistvo: doktrina odvračanja. Če se želimo izogniti vojni, je treba investirati v varnost. Smo priča paradoksu; razvoj Zahoda je prinesel dolgo obdobje miru, kjer so države počasi začele pozabljati, da so se vsi mejniki v zgodovini sveta zgodili preko vojn. Upadati je začela ambicija pri ohranjanju vojaške (pre)moči Zahoda. Zaradi zanemarjanja varnosti demokratičnega sveta (z izjemo ZDA) so nedemokratične velesile spoznale, da Zahod postaja ranljiv. Zato so začeli spodjedati svetovni red in mir.

Golob pač ni kos

Golob pač ni kos

Večkrat se sprašujem, zakaj ravno v Sloveniji odločitve strateškega pomena ne znamo izpeljati tako, da optimiziramo rezultat? Ker so ravno tedaj na čelu države diletanti? Ker podcenjujemo naravne zakonitosti postopka? Ker tisti, ki odločajo, v resnici ne vedo, kaj bi? Ker v političnem power playu posamezniki preveč solirajo? Ali pa kar vsakega po malem? Saga o imenovanju slovenskega komisarja je spet en tak zavožen primer. Čeprav se v javnosti poskuša ustvariti zmedo glede odgovornosti za to šlamastiko, je treba jasno povedati, da je krivec samo en. Robert Golob.

Vladavina prava vs. vladavina pravih

Vladavina prava vs. vladavina pravih

Skoraj dve leti je od tedaj, ko je parola o “ponovni vzpostavitvi pravne države” zmagala na volitvah. Takrat je Robert Golob dejal: “Danes ljudje plešejo, jutri pa se začne nov dan in jutri bomo začeli trdo delati, da upravičimo to zaupanje, to je naša zaveza. Gremo plesat.” Danes so razmere precej drugačne. Že dobri dve desetletji sem v politiki, pa še nobena vlada januarja ni imela odprtih toliko front in stavk, aktualnih toliko afer, ki si jih je sama zakuhala, kot ravno ta vlada. Da o poročilu KPK zaradi domnevnega posega premierja v kadrovanje na Policiji sploh ne govorim. V manj kot dveh letih je Robert Golob zamenjal 5 od svojih 11 ministrov. Kako sploh zaupati predsedniku vlade, ki se je zmotil kar pri polovici ekipe, ki si jo je sam izbral?!

Predstava, ki gre narobe

Predstava, ki gre narobe

Ko sem natančno pregledal poročilo Evropske komisije, sem ugotovil, da je minister Boštjančič zavajal Bruselj. Tja je namreč (namerno?) poslal napačno verzijo proračuna. Tisto, ki je še vsebovala solidarnostni dodatek. Tisto, ki še ni upoštevala zvišanih povprečnin za občine. Takšno, ki še ni upoštevala indeksacije socialnih transferjev. In ki je še vedno predvidevala zamrznitev plač javnih uslužbencev. Vse te postavke, ki tehtajo nekaj debelih sto milijonov evrov, je Boštjančič dal v proračun tik pred sprejemanjem v parlamentu in o tem ni obvestil Bruslja.