+Komentar
Konec povolilne politične melodrame in začetek sindikalno-civilnodružbene histerije?ž

Konec povolilne politične melodrame in začetek sindikalno-civilnodružbene histerije?ž

V sredo je sklicana izredna seja Državnega zbora, kjer se bo verjetno formalno zabetonirala naslednja vladna koalicija. Predsednik SDS Janez Janša je namreč napovedal, da bo vsem, ki bodo podprli predlog zmanjšanja ministrstev z 19 na 14+1, poslal predlog koalicijske pogodbe. Hkrati je predsednica republike Nataša Pirc Musar sporočila, da se bo drugi krog iskanja mandatarja začel 6. maja, kar ob vseh rokih pomeni, da bi lahko vlado dobili proti koncu maja. V skladu s slovensko politično folkloro pa sindikati že pripravljajo groteskni “upor” proti neustrezni vladi, ki jim hoče pobalinsko znižati davke, medtem ko jim je leva vlada davke nonstop zviševala in so ji pri tem ploskali.

Ko merilci javnega mnenja “udarijo” popolnoma mimo

Ko merilci javnega mnenja “udarijo” popolnoma mimo

Nedeljski referendum je poleg aktualnih političnih razmerij (vladna koalicija sicer že vztrajno znižuje pomen referenduma in razlaga, da je šlo za intimno in ne politično odločitev državljanov) je spet pokazal na resno nekredibilnost anket javnega mnenja. Sicer ne prvič. Še 16. novembra je javna televizija objavila podatek (anketa agencija Mediana), da zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja nasprotuje le 28,6 % volivcev, podpira pa ga 60 %. Dejansko pa je na referendumu proti glasoval0 53,44 %. Kako za vraga je možno, da so odstotek nasprotovanja zakonu zgrešili za skoraj sto (!) odstotkov? Se je v zadnjem tednu zgodilo kaj takega, kar je obrnilo javno mnenje? Kako lahko anketam verjamemo pri drugih, recimo predvolinih primerih merjenja javnega mnenja?

Slava Ukrajini in sramota Združenim državam Amerike

Slava Ukrajini in sramota Združenim državam Amerike

Donald Trump je v primeru Ukrajine in odnosa do Vladimirja Putina spet naredil šokantno vsebinsko salto. Medtem, ko je še pred tedni hvalil ukrajinski boj za svobodo in njihov pogum, sedaj iz ‘dežele svobodnih’ Ukrajincem pošilja t. i. mirovni načrt, ki pa bolj spominja na Putinov spisek novoletnih želja. Šokirani in razočarani Ukrajinci imajo za sprejem predlagane ameriške sramote časa samo do prihajajočega četrtka. Ameriski državni sekretar Marco Rubio je sicer zaradi ogorčenja že zanikal, da naj bi šlo v bistvu za ruski predlog, napisali naj bi ga v ZDA, čeprav v vseh elementih spominja na ruska stališča, ki že od začetka Putinove tridnevne specialne operacije leta 2022 prihajajo iz Moskve.

Pred referendumom: Podržavljenje smrti

Pred referendumom: Podržavljenje smrti

Tik pred zakonodajnim referendumom o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kjer imamo v nedeljo zadnjo možnost, da zavrnemo civilizacijsko nesprejemljiv zakon, razkrijmo tudi tiste skrite plati tega zakona, o katerih nihče noče govoriti. Same po sebi nam povedo, da gre dejansko predvsem za izrazito politični zakon, ki omogoča brez večjih kazenskih sankcij tudi likvidacijo političnih nasprotnikov. S tem zakonom se vračajo stari časi, za katere smo mislili, da so že preteklost, zato bi bila njegova potrditev na referendumu v deželi, ki še vedno ni rešila odnosa do smrti, zelo nevarno dejanje.

Odprto pismo Niki Kovač

Odprto pismo Niki Kovač

Spomnim se na jesen 2011, pred volitvami, ko se je civilna družba množično pojavljala na različne načine, precej stihijsko in brez osnovnih pravil, kar je na t.i. desnici strani sprožilo precejšen odpor in negodovanje. Na drugi strani pa se je podpora temu dogajanju krepila na t.i. levici, in to celo tako močno, da je iz tega zrasla nova stranka, poimenovana Levica. Zaradi prevlade ideologije in hierarhičnih pravil, ki so za strankarstvo nujna, je v tistem času poniknilo iz politike več znanih obrazov aktivnega državljanstva. Ta absurd, da je civilna družba nekaj levičarskega, še kar traja. In hote ali nehote ga neguje tudi t.i. desnica.

Razpad sistema

Razpad sistema

Jasno je, da je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Pa ne mislim le na povsem na glavo obrnjeno kazenskopravno doktrino, ki jo zagovarjajo razni petrovci in podobni, za katere so dolgoletne zaporne kazni za morilce nekaj nesprejemljivega, kajti v resnici naj bi bila resocializacija storilca tista, po kateri bi morala stremeti naša kaznovalna politika. Želodec se mi obrača ob cinizmu, ki sta si ga izmislila Ljubo Bavcon in Alenka Šelih ter z njim posiljevala cele generacije študentov pravne fakultete. Resocializacija storilcev je bila mantra socialističnih kazenskopravnih teoretikov, za katere so delikti posledica družbenih krivic, neenakosti in ostalih “antagonizmov”. Zato po svoje ni presenetljivo, da zagovorniki te doktrine romsko kriminaliteto vidijo izključno v kontekstu socialnih krivic, neenakosti in celo pomanjkanja vode. Če sem (jih) prav razumel, je Aleš Šutar umrl zato, ker v romskem naselju Žabjak nimajo čiste pitne vode?!

Najlepše mesto brezdomcev, narkomanov in alkoholikov

Najlepše mesto brezdomcev, narkomanov in alkoholikov

Nekdanji podhodi in pasaže, včasih polni trgovin, galerij, restavracij in kavarn, so postali zbirališča za brezdomce, narkomane in alkoholike, kjer spijo in opravljajo svoje življenjske potrebe. Eden takih prehodov je pri Nami z zaprtim kinom Komuna. Pred tem prehodom je postavljena vodna instalacija, ki je Ljubljančane stala vsaj uradnih 664.000 evrov: orjaška kovinska zakrivljena cev spušča vodo na pločnik, ampak ta voda žal ni usmerjena v pasažo nekaj metrov naprej, da bi splakovala umazanijo, ki se kopiči v centru najlepšega mesta.

Zidovi v naših glavah

Zidovi v naših glavah

V noči iz 9. na 10. november 1989 je padel Berlinski zid. Množični naval Vzhodnih Nemcev na mejne prehode je sprožila napačno uporabljena beseda vzhodnonemškega partijskega funkcionarja. Beseda je podrla betonski zid, ki je več kot četrt stoletja ločeval demokratično in totalitarno Nemčijo, Zahodno in Vzhodno Evropo. Beseda je zrušila železno zaveso. Toda obenem je zid ostal v glavah mnogih Nemcev in tudi Evropejcev. Železna zavesa je izginila, ostal pa je mentalni zid v naših glavah. Danes, 36 let kasneje, nam to vedno znova dokazujejo politiki, ki uporabljajo taktiko nekdanje partije in strašijo z notranjimi in zunanjimi sovražniki. Današnji populisti zmagujejo celo tam, kjer komunistom nikoli ni uspelo.

Zo(h)ran iz Amerike

Zo(h)ran iz Amerike

Ne glede na to, da je do lokalnih volitev še približno eno leto, se mi zdi pomembno, da vsaj v primeru slovenske prestolnice, ki ji že skoraj 20 let načeluje en in isti župan, čim prej odpremo javno razpravo o politični higieni, korupcijskih tveganjih in seveda tudi o neki dolgoročnejši viziji razvoja Ljubljane, ki je imela pred osamosvojitvijo približno toliko prebivalcev kot danes. Temu pa z drugo besedo pravimo stagnacija. “Zoran dela” je bil slogan, ki danes ne deluje več. Izpela sta se oba, slogan in Zoran.

Kdo bo razorožil tiste Rome, ki doma skrivajo avtomatsko orožje?

Kdo bo razorožil tiste Rome, ki doma skrivajo avtomatsko orožje?

Potem ko se je iz romskega naselja Žabjak minuli torek zvečer slišalo rafalno streljanje z avtomatskim orožjem, bi pričakovali takojšnjo policijsko racijo in razorožitev nezakonito oboroženih pripadnikov romske skupnosti. Kljub temu, da je bil v tistem času v bližnjem Novem mestu premier Robert Golob in nekaj ministrov, se ni zgodilo nič. Policija je menda kar sedem dni čakala na odredbo sodišča, da je lahko včeraj opravila hišne preiskave v tem romskem naselju. Čudno, da so sploh še kaj našli.

Gospod Golob, ukinitev otroških dodatkov mladoletnim mamicam bi bila huda napaka!

Gospod Golob, ukinitev otroških dodatkov mladoletnim mamicam bi bila huda napaka!

Predsedniku vlade pišem zaradi izjave, ki jo je izrekel v Novem mestu pred razjarjenim ljudstvom. Da bo vlada med ukrepi proti Romom ukinila tudi otroški dodatek za mladoletne mamice. Gospod Robert Golob, takšen ukrep bi bil sramota za našo civilizacijo, za državo, ki je članica Evropske unije. Specialisti javnega zdravja ne podpiramo rojevanja v mladostniškem obdobju, toda ne podpiramo tudi ukrepov, ki še dodatno stigmatizirajo mamico in njenega otroka. Takšen ukrep, če bo sprejet, bo romskim in neromskim mladoletnim materam odvzel denarna sredstva, ki pripadajo njihovim otrokom tako kot vsem ostalim otrokom, ki se rojevajo v Sloveniji. Materam dopuščamo, da se same odločajo za rojstvo, kar je edino pravilno. Od države pa pričakujemo, da bo ustrezno poskrbela za novega davkoplačevalca. Mar v vaši vladi, gospod premier, res učinkujeta samo še ekonomija in denar?

Pogled z Marsa na dileme sončne strani Alp

Pogled z Marsa na dileme sončne strani Alp

V zadnjih tednih so me mnogi vprašali, kaj menim o zadevi Black Cube. Ti si Italijan, oziroma si iz tujine, ne razumeš. No, če povem po resnici, je bil moj odgovor skoraj vedno takšen: za kakšen škandal je pravzaprav šlo? Seveda so vsi imeli v mislih ukradene videoposnetke, vendar pa pravzaprav, razen prahu, ki so ga dvignili, v njih ni nič zares senzacionalnega: umetelno montirani posnetki z izjavami, izvzetimi iz konteksta, ki ga ne poznamo, na ravni debat za šankom. Čez eno ali dve leti o teh volitvah ne bomo več govorili z vidika domnevnih tujih vmešavanj, temveč o tem, kako je nekdo s tehnologijo dosegel tisto, kar se je vedno poskušalo doseči za ohranjanje moči: zamotiti, odvrniti, razdeliti, ljudi, da bi nadaljevali s tistim, kar se je počelo prej (divide et impera).

Slovenska zunanja politika: Selektivna načelnost

Slovenska zunanja politika: Selektivna načelnost

Slovenska vlada je v zadnjih letih pogosto poudarjala, da vodi načelno zunanjo politiko, utemeljeno na spoštovanju mednarodnega prava, človekovih pravic in multilateralizma. Ta trditev je v kontekstu izraelsko-palestinskega konflikta še posebej izpostavljena, pri čemer naj bi Slovenija celo “reševala obraz” Evropske unije. Toda natančnejši pogled pokaže precej kompleksnejšo sliko; takšno, ki odpira vprašanja o doslednosti, kredibilnosti in predvsem strateški smiselnosti slovenske zunanje politike. Ključni problem ni v tem, da Slovenija zagovarja načela, temveč v tem, da jih zagovarja selektivno, hkrati pa svojo politiko predstavlja kot dosledno načelno.