+Komentar
Bližnji vzhod med pravom in realnostjo

Bližnji vzhod med pravom in realnostjo

O tem, ali je bila odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa glede napada na Iran res dobro premišljena glede na vse možne posledice za regijo in svet – pa tudi za Združene države same –, bi se dalo razpravljati. Enako velja za vprašanje njihove skladnosti z mednarodnim pravom. Med pravniki in politiki prevladuje ocena, da je šlo za pravno sporno oziroma nelegalno ravnanje Izraela in ZDA, s čimer se strinja tudi pisec teh vrstic. Če želimo, da ima sklicevanje na mednarodno pravo resnično težo, moramo biti pri njegovem zagovarjanju dosledni – ne glede na to, kdo ga krši. Samo tako bodo majhne države, kot je Slovenija, ohranile verodostojnost: pravila veljajo za vse, ne le za nekatere.

Partizani, domobranci in tista ogrožena vrsta vmes

Partizani, domobranci in tista ogrožena vrsta vmes

V demokraciji, kjer ima vsak polnoleten državljan volilno pravico, je v času digitalizacije in družbenih omrežij, ki nadomeščajo klasične medije, relativno enostavno manipulirati z ljudstvom. In zato se politične igrice med rdečimi in črnimi lahko še stopnjujejo, tibetanski molilni mlinčki pa se vrtijo na polno. Levo, desno. Desno, levo. Prostora za nekaj, kar je vmes, denimo za liberalce, v tem stampedu enostavno zmanjka. Ne le pri nas, podobna slika je še marsikje v Evropi. Liberalce kot ogroženo vrsto bi morali zaščititi pred populisti z leve in desne.

Kako je “velik komunist” Tašner Vatovec pokopal Levico (in morda SD)

Kako je “velik komunist” Tašner Vatovec pokopal Levico (in morda SD)

Besede Matjaža Hana, da je Matej Tašner Vatovec “velik komunist”, povedo vse. Njegov prestop iz Levice k Socialnim demokratom (SD), pravnim in moralnim naslednikom Zveze komunistov Slovenije, ni le simbolno dejanje, vrhunec osebnega oportunizma in hladne preračunljivosti, ampak je tudi neke vrste vrnitev domov. Nekoč drugi brat stranke Podalpskih Kmerov se je vrnil v objem naslednice Partije. Domov.

Kako se v multipolarnem svetu končuje liberalni mednarodni red

Kako se v multipolarnem svetu končuje liberalni mednarodni red

Razplet dogajanja v Venezueli in okrog nje, ki smo mu bili priča ob koncu tedna, je bil vse prej kot nepričakovan. Napovedoval se je že nekaj časa in je hkrati jasen simptom širšega procesa – postopnega razkroja liberalnega mednarodnega reda ter vračanja logike interesnih sfer in selektivne uporabe mednarodnega prava. Odhod diktatorja Madura sam po sebi ni razlog za obžalovanje. Večina demokratičnih držav ga že dolgo ni štela za legitimnega predsednika. A ravnanje Združenih držav potrjuje bojazni, da se oblikuje nova mednarodna ureditev, v kateri mednarodno pravo velja predvsem takrat, ko je skladno z interesi najmočnejših.

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?

A smo se za to borili?

A smo se za to borili?

23. decembra pred 35-imi leti smo se slovenski državljani na plebiscitu z ogromno večino (95,71 %) odločili za samostojno državo, tudi zaradi popolnoma iztirjene gospodarske in finančne politike nekdanje države, ki je končala v ekonomskem, političnem, demokratičnem in še kakšnem bankrotu. Eden pomembnih ciljev osamosvojitve je bil vzpostavitev učinkovitega gospodarstva ob vitki in učinkoviti državni birokraciji, ki bo podporni servis ljudi in podjetij. In kje smo danes? Namesto vitke države, ki spodbuja podjetništvo, inovativnost, smo dobili birokratsko-političnega debeluha, ki v svobodni podjetniški pobudi vidi nevarnost, se vtika v vse pore življenja ljudi in gospodarstva, ob tem pri pogoltnosti, umetni, politični redistribuciji ustvarjenega, korupciji… vse bolj spominja na SFRJ-jevski sistem vodenja države. Bistvo ni več razvoj države, bistvo je administrativno razdeljevanje denarja in obstoj na oblasti za vsako ceno. Na današnji dan znaša tekoči primanjkjljaj državnega proračuna 2 mrd EUR (!), ampak novi projekti kupovanja volivcev so že v teku.

Reforma zdravstva, ki temelji na ločevanju zasebnega in javnega, vodi v slepo ulico

Reforma zdravstva, ki temelji na ločevanju zasebnega in javnega, vodi v slepo ulico

Ustavno sodišče je del Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki zdravstvenim delavcem onemogoča delo pri čistih zasebnikih, v drugih javnih zavodih in pri koncesionarjih pa ga omogoča pod strožjimi pogoji, razglasilo za neskladnega z ustavo. S tem se vse, kar se je zgodilo v Novem mestu in  UKC Ljubljana, postavi v novo luč, v bolj optimistično luč, hkrati pa dokazuje, kako na hitro, brez tehtnega premisleka Ministrstvo za zdravje ureja tako zahtevno področje, kakršno je zdravstvo. Neodgovorna je tudi vlada, ki je regulirala zdravstveni sistem na podlagi ideološkega boja proti zdravnikom. Zaradi tega je reforma zdravstva, ki temelji na ločevanju zasebnega in javnega, končala v slepi ulici. In kot vedno bodo na koncu največjo ceno za to spet plačali bolniki.

Ljudje, bežite, Putin nas bo napadel!

Ljudje, bežite, Putin nas bo napadel!

Obstaja nevarnost, da zaradi Ukrajine razpade Nato in da odnosi med Ameriko in Evropo zdrknejo na najnižjo točko v novejši zgodovini. Primerjave z Jalto, kjer so leta 1945 določili bodoče meje v Evropi, niso zlovešče le zato, ker gre za mesto na Krimu, ki si ga je leta 2014 nezakonito priključila Rusija, ampak predvsem zaradi simbolike. Pred osemdesetimi leti so o usodi poražene Nemčije odločali Roosevelt, Churchill in Stalin, zadnje tedne pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, torej napol zasebno pogovarjajo le še Američani in Rusi. Evropejcev ni več, Ukrajina pa se je znašla v vlogi poraženke. Je scenarij za prihodnost demokratične in svobodne Evrope lahko še slabši?

Zakaj bi bila likvidacija Erike Žnidaršič velika napaka

Zakaj bi bila likvidacija Erike Žnidaršič velika napaka

Ob očitkih, da televizijski voditelji skačejo politikom v besedo, bi se človek krohotal, če situacija ne bi bila resna. Ukinitev Tarče bi namreč pomenila zmago politike in prepričanja, da smo novinarji in uredniki njeni podložniki. Kajti v resnici ne gre za vprašanje bontona, lepega obnašanja in podobnih izgovorov za nemogoče zahteve, ampak za čisto navadno željo po podrejanju. Politiki, sploh tisti z avtoritarnimi manirami, si želijo podrejenih medijev, zato jih šokira, ko jim nek mladi urednik po telefonu zabrusi, naj se jebejo, ali ko jim voditeljica najbolj gledane informativne oddaje “skače v besedo”. Kajti za vse te male in malo večje avtokrate z napihnjenim egom in polnimi omarami okostnjakov smo mediji, ki se jih ne bojimo, celo hujši sovražniki od pravosodja ali političnih nasprotnikov.

Obglavljeni Tito in kastrirano pravosodje

Obglavljeni Tito in kastrirano pravosodje

Zločin brez zločinca, zločin brez kazni? Če se nam obeta takšen epilog, potem imamo problem. Zaupanje v policijo je na psu, tožilstvo in sodstvo se obnašata, kot da sta nedotakljiva in ne odgovarjata za nič. Pendrek, ki ga je oblast prek svojega represivnega aparata pokazala v velenjskem primeru, je tako dokaz najvišje hipokrizije: moškemu, ki je ukradel Titovo glavo, zaradi poškodovanja kulturnega spomenika teoretično grozi osem let zapora, nasilnežu, ki je ubil človeka, pa morda niti sodili ne bodo, ker za obtožnico ne bo dovolj dokazov. V tej škandalozni tragediji absurda, ki se nam vrti pred očmi, sem brez besed: v Sloveniji se bolj splača ubiti človeka kot pa poškodovati (Titov) kip!

Trumpov nož v hrbet z vojno posiljeni Evropi?

Trumpov nož v hrbet z vojno posiljeni Evropi?

Kaj dejansko pomeni ameriško obnašanje glede Rusije, ki ga mnogi Evropejci razumejo kot Trumpov “nož v hrbet”, za vojno v Ukrajini? Ključne evropske države so se znašle pred tvegano dilemo: ali naj sprejmejo Trumpov trgovski pragmatizem in pristanejo na razdelitev Ukrajine, ali pa naj vztrajajo pri podpori žrtvi Putinove agresije. Angleže in Francoze podzavestno preganja zgodovinski občutek krivde, ker so v 20. stoletju dvakrat pustili na cedilu Vzhodno Evropo; prvič leta 1938 v Münchnu pred Hitlerjem, drugič pa leta 1946 pred Stalinom. Ta občutek krivde je zaradi določenih zgodovinskih vzporednic sicer razumljiv, vprašanje pa je, če bo Evropa v primeru Ukrajine sposobna sama in v celoti nositi breme konfrontacije z Rusijo.

Preboj v Eksodus 45

Preboj v Eksodus 45

V zadnjih 30 letih sta edina igrana filma, ki sta se lotila tematike 2. sv. vojne nizkoproračunska filma Preboj in Eksodus. Noben od teh dveh filmov produkcijsko ni bil podprt z javnimi sredstvi. Potem ko smo v Sloveniji leta 1995 prešli na javno financiranje neodvisne filmske produkcije in smo z ustanovitvijo Filmskega sklada RS dokončno prekinili z državno proizvodnjo filmov, so se slovenski avtorji le posredno dotikali tematike 2. sv. vojne. Za razliko od tipičnih žanrskih vojnih filmov, so se slovenski od nekdaj te tematike lotevali iz ne-varne razdalje, subtilno, brez bitk, streljanja, vojnih pohodov. Namesto vojaškega znoja in bojne krvi so se več ukvarjali s temami junaštva malega človeka, civila, predvsem pa z notranjimi boji, ki jih povzročajo vojna grozodejstva.

Komu še koristijo letna poročila

Komu še koristijo letna poročila

Zaradi vedno novih zahtev in predpisov letna poročila naših največjih družb že presegajo 300 strani, a vsebinsko pomembnih za uporabnike je mogoče največ 50, pa še te se izgubijo v množici podatkov. Pogosto kakšne ključne informacije celo manjkajo. Takšno razmišljanje in ocene vsebine letnih poročil bodo regulatorji seveda ostro zavrnili, ker se jih lahko razume kot marginalizacijo njihovega truda in naporov, kako zagotoviti čim bolj celovito poročanje gospodarskih družb. A če se boste neformalno pogovarjali s sestavljavci teh poročil, vodstvi družb in uporabniki poročil (cenilci, ocenjevalci) ter tudi revizorji, bodo takšnim ocenam večinoma pritrdili. Le da o tem nihče noče govoriti, ker je to njihovo področje dela in se ne želijo izpostavljati.