Vsak dan poslušamo, kako je to ali ono podjetje investiralo v sončno elektrarno in se pohvalilo, da so povečali samooskrbo z elektriko na 30, 50 ali celo več odstotkov. S tem pričajo o svoji zavezanosti k trajnosti, k ekološki ozaveščenosti ter prispevajo k prehodu v brezogljično družbo, kar je imperativ Evropske unije in tudi Slovenije. Ob tem je seveda vseeno potrebno dodati, da so vse te naložbe in odločitve praviloma povezane s finančnimi spodbudami. Država jih omogoča z različnimi oblikami subvencij, a zavedati se moramo, da država ni nekaj imaginarnega, temveč denar za te spodbude najprej nekje zbere. Subvencije zagotavlja neposredno iz proračuna, kar pomeni iz zbranih davkov od ljudi. Drugi vir so višje cene elektrike, ki jo plačujemo potrošniki preko različnih dodatkov na cene. Pomemben vir pa je tudi Podnebni sklad, katerega sredstva posredno zagotavlja predvsem Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) s plačevanjem emisijskih kuponov, kar seveda potem na koncu spet poravnamo vsi državljani.
Investitorji v trajnostni prehod so finančno spodbujeni s strani vseh ostalih prebivalcev in zanimivo bi bilo videti, koliko bi ti investitorji izkazovali zavezanost k trajnosti, če teh spodbud ne bi bilo.
Koliko je v tej zavezanosti dejanske ekološke zavzetosti, koliko pa preproste računice, kaj je finančno ugodnejše. To se je lepo pokazalo ob dvigu stroškov omrežnine. Podpore se niso odpravile, bile so samo nižje, a vseeno je bilo prisotno veliko nezadovoljstva s strani investitorjev v sončne elektrarne. Odziv je potrdil, da je nazivna ekološka zavezanost pogosto bolj finančne narave kot dejanska zavezanost trajnosti. Vsekakor je prav, da podpiramo ta prehod, a priznati moramo tudi dejstvo, da se ljudje in podjetja za te naložbe odločajo prvenstveno zaradi finančnih učinkov in ne toliko zaradi skrbi za okolje. Ko se bomo zanje odločili vsi, bomo morali tudi sami poravnati vse stroške, povezane s tem prehodom. Sama proizvodnja solarne elektrike je res cenejša, a ta prehod je povezan s stroški zagotavljanja nadomestnih virov, ko sonca ni, in vlaganji v distribucijo.
Ob podpori vlaganjem v obnovljive vire energije je za oblikovanje širše slike vseeno dobrodošlo pogledati slovensko energetiko kot celoto. Na prvi sliki je prikaz strukture proizvodnje potrebne električne energije v Sloveniji za zadnjih 15 let. V tem obdobju se je potreba po elektriki gibala med 12,5 TWh do skoraj 14 TWh, kolikor jo je energetski sistem moral tudi tekoče zagotavljati. Zadnja leta je potrošimo nekaj manj, podobno kot tudi v začetku obravnavanega obdobja, v leti 2017-2021 pa so potrebe presegle celo 13,5 TWh. Pri proizvodnji in porabi elektrike se moramo zavedati pomembnega dejstva, da je potrebno vsak trenutek proizvesti ali drugače zagotoviti točno toliko elektrike, kot jo porabimo, sicer sistem razpade. To prinaša pomembne omejitve pri odločitvah o naložbah v proizvodne enote.
Slika prikazuje stabilno proizvodnjo Nuklearke Krško (NEK), pri čemer je v izračun vključen samo slovenski del proizvodnje (polovico jo prevzema Hrvaška). Ključna sprememba v zadnjih letih je povečanje deleža sončne energije na letošnjih okoli 11 %. Termoelektrarne, v preteklosti pretežno TEŠ, so nekdaj prispevale 40 % vse potrebne elektrike v Sloveniji, nato pa se je delež postopno zniževal na okoli 30 %, letos po oceni nekaj nad 20 %. Največji vir elektrike pa so vodne elektrarne, kjer pa proizvodnja niha glede na vodnatost rek. V povprečju prispevajo skoraj tretjino potrebne elektrike, a nihanja med leti so tudi v razmerju 1 proti 2. Po sušnem letu 2022, smo imeli dve bogati leti z vodo, vsaj po občutkih pa preseneča letošnje leto. Letos je bila do oktobra proizvodnja kar 15 % pod dolgoletnim povprečjem ali kar 30 % nižja kot lani. Poleg zmanjšanja proizvodnje v TEŠ je bil to glavni razlog povečanja uvoza na okoli 17 % celotnih potreb. Uvozni del se je sicer večino obravnavanega obdobja gibal okoli 15 %.
(Op.: podatek za leto 2025 je ocena na osnovi proizvodnje v prvih desetih mesecih, vir: SURS)
To so torej letne strukture, ki kažejo predvsem premik iz fosilnih goriv v obnovljive vire. Vendar je ta sprememba vseeno relativno majhna, predvsem pa navedenim podatkom manjka dimenzija gibanj na krajši rok, ki so zaradi omenjene nezmožnosti večjega shranjevanja elektrike, še bolj pomembna.
Na drugi sliki so zato še podatki o strukturi proizvodnje za zadnje leto, od lanskega do letošnjega oktobra. Na tabeli je poleg strukture proizvodnih virov v odstotkih, z modro črto prikazana potrebna količina elektrike v teravatnih urah (TWh) po mesecih. Iz količinskih podatkov predvsem vidimo, da je zimska poraba kakih 15 do 20 odstotkov višja kot v poletnih mesecih. Ker nimamo možnosti shranjevanja elektrike, moramo zato zagotavljati zadostne proizvodne kapacitete za čas največje porabe.
Vir: SURS
Mesečna proizvodnja nam še bolj nazorno pokaže stanje naše energetike, čeprav so za celotno sliko pomembna tudi razmerja po urah. Eden ključnih virov je seveda jedrska energija s stabilnimi 230 GWh mesečne proizvodnje od skupaj potrebne 900 do 1.150 GWh električne energije. Vse večja vlaganja v solarne elektrarne so letos omogočile, da smo poleti z njimi zagotavljali že tudi preko 20 % potrebne elektrike. A kot vidimo iz slike, v obdobju november – februar vsa ta visoka vlaganja kljub temu nimajo večjega učinka na zagotavljanje potrebne elektrike. Energetski sistem mora takrat zagotavljati elektriko iz drugih virov ali uvoza in tudi načrtovano pomembno povečanje solarnih kapacitet do leta 2030 tega ne more rešiti.
Za zimske mesece moramo ne glede na naložbe v sončne panele vseeno vzpostaviti zadostne kapacitete drugih virov, sicer bomo postali preveč uvozno odvisni.
Kot kaže slika, smo prejšnjo zimo potrebno elektriko ob nekaj manjši proizvodnji hidro energije, zagotavljali z večjo proizvodnjo v TEŠ, a še vedno četrtinskim uvozom. Letošnje poletje smo zaradi povečane solarne proizvodnje TEŠ ustavili, a vseeno morali uvažati kako petino elektrike. Prvi letošnji hladnejši mesec oktober pa je šla nuklearka v remont (praviloma enkrat na leto in pol), delež sončne je že padel na 10 % in če ne bi ponovno zagnali TEŠ, bi bili uvozno odvisni preko 60-odstotno. Razlog je bil tudi v hidro razmerah, saj smo iz vode proizvedli kar 2,5-krat manj elektrike kot lani isti mesec, ko smo ob istočasnem delovanju TEŠ in NEK imeli celo presežke elektrike.
Navedeni podatki na preprost in razumljiv način pokažejo vso resnico našega energetskega sistema. Ta potrjuje, da še močnejše povečanje vlaganje v solarne elektrarne ne more zagotoviti zadostne električne energije v hladnejših mesecih leta.
Torej v času, ko je poraba še precej višja kot v povprečnem mesecu. Ob ustavitvi Termoelektrarne Šoštanj ter brez nadomestne nuklearke (NEK 2), bomo pozimi odvisni samo od nepredvidljivih hidroloških razmerah. Deloma si lahko pomagamo s plinskimi elektrarnami, čeprav je to tudi fosilno gorivo in izpusti CO2 so pri kurjenju plina še vedno približno polovico premogovnih elektrarn. Zagotovljeni viri bi nam potem pozimi lahko preskrbeli le kako tretjino danes potrebne elektrike. Ob tem, da bomo po predvidevanjih čez dvajset, trideset let mogoče potrebovali še enkrat več elektrike.
Si kot država lahko privoščimo takšno uvozno odvisnost? Strateško gledano vsekakor ne.
Uvoz elektrike si nekateri predstavljajo kot preprosto rešitev naših energetskih zagat. Drži, da smo v evropskem energetskem sistemu tako majhen člen, da bo za nas nekje na trgu že zadosti elektrike. Tudi če jo bomo sami proizvedli samo četrtino. A ne smemo pozabiti, da so bile v času energetske krize cene elektrike tudi do desetkrat višje. In da bo v primeru pomanjkanja vseeno vsaka država najprej poskrbela zase. Ter tudi, da v Evropski uniji pozimi več kot tretjino elektrike proizvedejo iz fosilnih goriv, ker morajo zaradi pomanjkanja elektrike pač zagnati termoelektrarne. Lahko se prepričujemo, da uvažamo samo čisto energijo, a dodatna proizvodnja je v EU zagotovljena iz fosilnih goriv. Tudi še večja vlaganja v sončne panele po vsej EU, v oblačnih in hladnih zimskih dnevih te težave ne reši. Za nadomestitev izključitve fosilnih elektrarn kot se načrtuje, bo nujno najmanj podvojiti število obstoječih jedrskih elektrarn v Evropi ob istočasnem nadomestilu tistih, ki jih bomo zaradi starosti zaprli.
Zanimivo je ob tem brati, kako bomo pomanjkanje reševali z baterijami, s hranilniki energije, ki postajajo vse cenejši. Drži, urno premoščanje proizvodnje in porabe je z baterijami vsekakor možno in zaželeno. Zaradi tega se danes daje velik poudarek vzporednim naložbam v hranilnike, kar vlaganja v sončne elektrarne sicer podraži in država to dodatno spodbuja. A zavedati se moramo, da hranilniki lahko usklajujejo proizvodnjo in porabo samo v okviru dneva. Da visoke poletne presežke elektrike pač ne moremo prenesti v mrzle zimske dni.
Veliko pove podatek, da če bi samo enourno decembrsko porabo v Sloveniji želeli shraniti v baterije, bi investicija v tako velike hranilnike znašala kake pol milijarde evrov.
Vrnimo se s temi podatki na začetek teksta, na široko prisotne izjave o samooskrbi s solarno električno energijo. S povečanim vlaganjem v solarne panele ter vzporedno tudi v hranilnike in pametnim upravljanjem porabe posameznik in podjetje seveda lahko pokrije celoletne potrebe po elektriki. Seveda tudi ob tem, da mu država (ostali potrošniki) ta prehod v pomembni meri sofinancirajo. A ne glede na vsa ta vlaganja mu mora država v hladnejši polovici leta zagotavljati elektriko iz drugih virov. Država mora vzpostaviti infrastrukturo dodatnih virov proizvodnje elektrike, ki poleti sicer lahko stojijo, a pozimi brez njih elektrike nimamo. In vzpostavitev teh dodatnih virov, posebno če niso izkoriščeni vse leto, celotno proizvodnjo elektriko v državi dodatno podraži.
Alternativa je seveda uvoz, a ta elektrika je praviloma iz fosilnih goriv (pozimi drugih presežkov tudi v EU ni). Ob tem prevzemamo tveganja nihanja cen, še bolj pa tveganja zagotavljanja potrebne elektrike, ki je za funkcioniranje države verjetno najbolj ključni energent in ne samo energent. Brez elektrike se življenje dobesedno ustavi. Letošnji oktober je lep dokaz, kako smo kljub možnosti uvoza vseeno rajši zagnali TEŠ (vsaj tako lahko razumemo podatke), da smo se izognili 60 % uvozni odvisnosti.
Samooskrbni potrošniki se s tem pomanjkanjem elektrike seveda niso ukvarjali. To je naloga države.
Kitajci nam zgradijo jedrsko elektrarno za pol cene kot Francozi ali Američani, ampak to ne bi bilo politično korektno.