Tisti, ki pozorneje spremljajo gospodarska gibanja, so mogoče opazili nekatere neobičajne komentarje visokih državnih uradnikov o mednarodni menjavi Slovenije. Najbolj izstopajo izjave, kako je postala Švica največji partner Slovenije v mednarodni trgovini. Ali kako imamo s Kitajsko skoraj 7 milijard evrov negativne trgovinske bilance. Takšne številke sicer res potrjujejo podatki Statističnega urada Slovenije (SURS) o blagovni menjavi v lanskem letu, kot so prikazani v zadnjih dveh kolonah na priloženi tabeli. Po teh podatkih v Švico izvozimo skoraj trikrat več blaga kot v Nemčijo in tudi uvoz iz Kitajske ali Indije je skoraj enak nemškemu ter presega italijanskega in avstrijskega.
Vir: SURS, Banka Slovenije
A ti podatki imajo določeno omejitev, ki jo SURS sicer na kratko omenja, vendar brez kakega večjega poudarka ali pojasnil. Navedena vrednost mednarodne blagovne menjave zajema namreč tudi posle oplemenitenja. Te posle SURS v metodoloških pojasnilih in poročilih o menjavi opisuje kot “spreminjanje ali izboljšavo blaga s ciljem, da se proizvede nov ali resnično izboljšan izdelek”. Seveda so ti posli potem del celotne mednarodne trgovine Slovenije, sestavni del vseh izvoznih uvoznih blagovnih pošiljk (transakcij) in pomembno povečujejo obseg zunanje trgovine. Lanski skupni blagovni izvoz je ravno zaradi učinkov teh poslov kar 2,5-krat večji kot pred desetimi leti, v prvi polovici letošnjega leta celo že presega ustvarjen BDP.
Res impresivne številke, toda …
Številke o vpetosti Slovenije v mednarodno menjavo so vse bolj impresivne, rast mednarodne menjave močno presega rast BDP, vendar se zaradi omenjenih poslov odpira kar nekaj vprašanj. Vzporedno namreč mednarodno menjavo države spremlja tudi Banka Slovenije za izračun rezultatov plačilne bilance, kjer pa so številke precej drugačne. SURS v svojih poročilih evidentira vse transakcije, kjer pride do prehoda meje, Banka Slovenije pa spremlja tudi spremembo lastništva blaga – in če tega ni, potem takšen uvoz in izvoz ne vključujejo v plačilno bilanco. Ker se pri poslih oplemenitenja lastnik blaga ne menja, blago se samo dodela, oplemeniti, te vrednosti v njihovo spremljajo uvoza in izvoza blaga niso zajete. Dokler so bili ti zneski majhni, ni bilo opaznejših razlik v poročilih obeh institucij. Danes, ko pa ti posli presegajo že polovico vrednosti rednega uvoza in izvoza, pa se soočamo z zelo različnimi tolmačenji uvozno/izvoznih gibanj Slovenije.
Podatki Banke Slovenije o mednarodni menjavi blaga so prav tako prikazani v tabeli in sicer v prvih štirih kolonah. Po tej evidenci je Nemčija seveda daleč največji slovenski trgovinski partner. Države v tabeli so namreč sortirane po skupni blagovni menjavi, kot jo objavlja Banka Slovenije, in po njej je Švica šele na 16. mestu. Pred njo so na primer tudi Španija, Turčija ali Bosna in Hercegovina. V tabeli je za bralce mogoče zanimiv tudi podatek, da je Rusija kot kupec na devetem mestu med državami, torej celo višje kot Švica. Zaradi sankcij proti tej državi smo sicer znižali uvoz in energente sedaj kupujemo drugje, lahko tudi dva- ali trikrat dražje. A pri zaslužkih od prodaje v Rusijo vidimo, da kakih posebnih zadržkov nimamo.
Slika slovenske blagovne menjave, ki jo nudi Banka Slovenije je torej popolnoma drugačna od uradnih podatkov Statističnega urada. Zato je seveda upravičeno vprašanje, kateri podatek je pravi, kateri bolj točno odraža mednarodni položaj Slovenije in težo posameznih trgovinskih partnerjev. Najbrž ni dvomov, da sta oba podatka točna, a prikazujeta precej drugačno sliko brez opaznejših pojasnil, zakaj prihaja do razlik. In to potem vodi v različne interpretacije položaja mednarodne trgovine Slovenije, odvisno kateri podatek nekdo pogleda.
Konkretne razlike so prikazane na treh slikah, in sicer ločeno za izvoz, uvoz in za saldo blagovne menjave zadnjih devet let. Spodnja črta je podatek Banke Slovenije o letnem izvozu oziroma uvoza blaga, zgornja črta pa podatek Statističnega urada, ki je višji predvsem zaradi omenjenih poslov oplemenitenja. Obseg teh poslov vsako leto močno raste, letos v prvi polovici letošnjega leta je na primer že okoli 16 milijard evrov, kar je že skoraj 80 % rednega uvoza/izvoza Slovenije. Na tretji sliki je saldo trgovinske menjave, z rdečo črto prav tako podatki Banke Slovenije, ki skoraj vsa leta kažejo pozitivna gibanja, presežek izvoza nad izvozom. Modri stolpci pa kažejo saldo blagovne menjave po podatkih SURS, kjer zadnja leta beležimo visok primanjkljaj. Lani preko 7 milijard evrov.
Vir: SURS, Banka Slovenije
Vir: SURS, Banka Slovenije
Vir: SURS, Banka Slovenije
Tako različni podatki bi nedvomno potrebovali nekaj več pojasnil odgovornih institucij in ne samo skromen dodatek v mesečnih objavah Statističnega urada, da podatki zajemajo tudi posle oplemenitenja. V rednem mesečnem poročilu o blagovni menjavi napišejo edino, da je bil na primer do avgusta letos izvoz v države nečlanice EU kar 45 % višji kot lani v enakem obdobju, samo v avgustu 28 %, brez poslov oplemenitenja, pa 14 % nižji. V statističnih poročilih Banke Slovenije prav tako ni nobenih dodatnih pojasnil, zakaj objavlja SURS bistveno višje podatke o uvozu in izvozu blaga.
Kdor se malo bolj poglablja v te podatke, bo prišel do zaključka, da so visoke rasti blagovne menjave po podatkih SURS predvsem rezultat dodatnih poslov oplemenitenja, na drugi strani pa podatki Banke Slovenije najbrž bolje odražajo položaj naše blagovne menjave. Vseeno pa ostaja vprašanje, kaj pravzaprav pomenijo ti posli oplemenitenja, ki jih je bilo lani približno 27,5 milijard evrov v uvozu in 19,5 milijard evrov v izvozu.
Pretežni del teh poslov se nanaša na uvoz farmacevtskih surovin. Lani smo te surovine uvozili iz Švice (15,7 mrd evrov, vključno z zdravili), iz Kitajske (4,8 mrd evrov), Indije (5,6 mrd evrov) in iz ZDA (0,9 mrd evrov). Podrobnejše specifikacije Statističnega urada kažejo, da so to predvsem različne heterociklične spojine (s heteroatomi dušika, pirimidinskim obročem, pirazolovim obročem in podobnimi opisi blaga). Nato pa naj bi te surovine v Sloveniji predelali v “nov ali resnično izboljšan izdelek”, kot je definicija oplemenitenja po metodologiji Statističnega urada. Nove ali izboljšane izdelke smo potem prodali v Švico kot zdravilo, lani v vrednosti 19,7 milijard evrov (veliko surovin naj bi torej ostalo na zalogi).
Značilno za te ogromne posle je tudi, da jih nobeno podjetje v Sloveniji ne prikazuje kot prihodek in strošek, saj gre za tako velike številke, da bi močno spremenile sliko celotnega gospodarstva. Samo za primerjavo, kaj pomenijo 20-milijardni posli oplemenitenja, naj navedemo, da so vse farmacevtske družbe v Sloveniji lani skupaj izkazale 3,6 mrd evrov izvoza izdelkov in zanje porabile za kakšno milijardo materiala. Kot so posebej pojasnili na SURS, Banka Slovenije te posle evidentira samo kot opravljeno storitev predelave in jo vodi med prihodki od storitev, zaradi česar je njihov podatek blagovne menjave toliko nižji.
Katera je “prava” blagovna menjava?
Po dodatnih pojasnilih SURS se torej srečujemo z dvema močno različnima podatkoma o blagovni menjavi Slovenije, kar sicer podrobno spremljajo v vseh pristojnih institucijah (SURS, Banka Slovenija, UMAR in FURS). Lani je tako slovensko mejo skupaj prešlo kar za preko 60 milijard evrov blaga, kar se uradno vodi kot celotni uvoz in izvoz blaga Slovenije, tudi v vseh statističnih poročilih mednarodnih institucij. Od tega pa več kot 20 milijard predstavljajo posli oplemenitenja blaga, kjer je kupec in prodajalec ista pravna oseba in Banka Slovenije v plačilni bilanci tega ne izkazuje kot uvoz in izvoz. Blagovna menjava Slovenije po njenih podatkih tako znaša “le” dobrih 40 milijard evrov, zaslužek od oplemenitenja omenjenega blaga pa vodi kot prihodke od storitev; po oceni jih je bilo lani mogoče kakih 600 milijonov evrov (točnih podatkov ni na voljo).
Tako bi torej lahko razumeli dokaj različne podatke o blagovni menjavi Slovenije. Ker nobena institucija v svojih poročilih podrobneje ne komentira teh razlik, se seveda dogaja, da uporabniki zelo različno tolmačijo podatke o mednarodni menjavi, odvisno kaj pač nekdo vzame v roke. Vseeno pa tudi ob dodatnih pojasnilih ostaja kar nekaj dilem, za kakšne posle oplemenitenja blaga pravzaprav gre – glede na to, da obseg teh poslov pomembno spreminja našo trgovinsko bilanco.
SURS denimo objavlja tudi podatke o strukturi blaga po stopnji predelave in pred desetimi leti smo izvozili denimo za okoli 20 % blaga za široko porabo, preostali izvoz je bili pretežno blago za proizvodnjo ali investicije. Lani je bilo izvoza za široko potrošno že skoraj polovico celotnega izvoza Slovenije, ker vanj pač štejemo tudi preko 20 milijard evrov zdravil, ki naj bi jih menda nekje v Sloveniji predelali iz uvoženih učinkovin. Pri tem naj bi z vso predelavo v “nov in pomembno izboljšan izdelek” zaslužili kakih 600 milijonov evrov, kot v storitveni bilanci izkazuje Banka Slovenije (okoli 2,5 % od vrednosti uvoza tega blaga).
Slovenija, plemenita dežela
Zanimiv je tudi podatek o količini blaga v oplemenitenju. Statistika izvoz in uvoz vseh vrst blaga evidentira vedno tudi s količinami, vendar pri teh poslih ni zaznati kakih pomembnejših količin. Iz Švice je bilo na primer uvoženo za skoraj 9 milijard evrov surovin z evidentirano težo 8 priklopnikov (vsega 166 ton!). Glede na povprečne cene blaga v teh blagovnih skupinah bi se količine lahko gibale v milijonih ton, kar seveda že logistično ni realno in upravičena je vprašanje, kako je takšna ogromna vrednost blaga šla preko Slovenije.
Zanimiv je tudi podatek, da smo lani v predelavo pripeljali za 27,5 milijard evrov blaga, vrednost predelanega blaga izvoženega iz Slovenije pa je bilo za 19,5 milijard. To bi potem lahko razumeli, da je v Sloveniji na predelavi ostala razlika v vrednosti 8 milijard evrov, torej nekje na zalogi.
Kaj je v ozadju teh številk, ki so po podatkih SURS lani povzročile tudi skoraj 8 milijard evrov primanjkljaja v blagovni menjavi Slovenije, seveda tudi ni pojasnil. Ker gre za tako velike številke, si jih večina bralcev niti ne predstavlja. Za primerjavo navedimo podatek, da je vrednost vseh zalog celotne slovenske industrije konec lanskega leta znašala 7,2 milijard evrov.
Dilem glede teh podatkov in poslov je vsekakor veliko in mogoče kakšnih relacij pravilno ne razumemo. A dejstvo je, da naj bi švicarsko podjetje (podjetja?) tudi iz tujih držav (Kitajske, Indije, ZDA) v Slovenijo lani pripeljalo (pripeljala) za kar 27,5 milijard evrov blaga. To blago naj bi pri nas oplemenitilo (dodelalo, izboljšalo), potem pa prodalo nazaj v Švico za blizu 20 milijard evrov (razlika blaga je verjetno ostala na zalogi). Ta ogromen, nikjer drugje evidentiran promet, je močno porušil podatke o blagovni menjavi Slovenije tako v skupnem znesku kot tudi v trgovinskih odnosih z nekaterimi državami. Verjetno so razlogi za takšne posle, a glede na njihovo velikost in pomen za celotno gospodarsko sliko Slovenij, bi pričakovali nekaj več pojasnil s strani institucij, ki objavljajo te podatke. Da bi odgovorne osebe nastopale s poenoteno komunikacijo o mednarodni menjavi Slovenije.. Najbrž ni odveč pričakovanje, da vemo, ali smo lani izvozili za 42 ali za 62 milijard evrov …
Dobro jutro vsem prišvasanim in neprišvasanim,
Ste že kaj ukradli danes ?👍
Slovenija izvaža največ v EU, v okviru le-te pa v Nemčijo. Je torej odvisna od ekonomskega dogajanja v EU. To pa je vse prej kot rožnato. Evropska industrija se seli v bolj stabilna okolja z nižjimi cenami energije in delovne sile. Prav zdaj smo soočeni s selitvijo proizvodnje iz goriškega podjeta Mahle (nekdanje Iskra Avtoelektrika) v Bosno. Tujega lastnika ne zanimajo naši necionalni interesi, on išče način, kako poceniti svoje produkte, kar je povsem normalno. To delajo vsi v EU, ki ne morejo več pokrivati stroškov ali preprosto nimajo več kupcev zaradi previsokih cen.
Kako zelo se je EU zaplezala v mednarodni areni, kaže tudi dejstvo, da nova Trumpova strageija nacionalne varnosti napoveduje tako rekoč propad Evrope. Ni treba biti ravno Nostradamus za napoved, da se bodo sedanje okoliščine, kot so vojna v Ukrajini, deindustrializacija in afrikanizacija ter orientalizacija Evrope v boljšem slučaju pokazale “zgolj” v padanju vseh dosedanjih socialnih, političnih, demokratičnih, gospodarskih in varnostnih standardov, v slabšem slučaju pa se bodo med različnimi kulturnimi, demografskimi in etničnimi entitetami pojavila trenja, ki lahko vodijo tudi v nasilje med njimi. To je usoda, ki jo Trumpova strategija predvideva za EU.
Zdravilo za Evropo Trumpova strategija vidi v oživitvi suverenizma po načelih MAGA, ki daje prednost Ameriki, Evropa pa bi seveda morala dajati prednost sebi. Spomnimo se, kakšnega posmeha je bil deležen Trump v svojem prvem mandatu, ko so se mu vsi evropski vodilni politiki posmehoval zaradi njegove krilatice America first. Maščevanje je sladko in Trump zdaj očitno uživa, ko spodmika tla pod nogami evropskim politikom, ki si s svojo kratkovidnostjo česa drugega niti ne zaslužijo. Prej kot izginejo na smetišče zgodovine, prej bo bolje za vse, predvsem pa pa bo bolje za EU in njene članice in seveda tudi za Slovenijo in naš izvoz in s tem za naše blagostanje.
Poleg vseh klofut, ki jih je deležna Evropa od Trumpa, je pravkar odjeknila novica, da Trump snuje novo povezavo globalnih velesil, imenovano Core (Jedro), v kateri bojo poleg ZDA še Kitajska, Indija, Rusija in Japonska. Nobena evropska država ni predvidena kot članica tega Jedra. Tolažilna razlaga je, da zato, ker nobena nima nad 100 milijonov prebivalcev. Da je ta razlagaza za lase povlečena, kaže dejstvo, da so na svetu tudi druge države, ki imajo nad 100 milijonov prebivalcev, a ameriški strategi ne predvidevajo njihovega članstva v Jedru.
Evropa s svojo avtodestruktivno politiko postaja predmet začudenja in tarča posmeha. Kakšni liderji jo vodijo, ki so popolni politični analfabeti, ki so za povrh računali, da bo Amerika naredila vse, kar so si oni zamislili v zvezi s posredno vojno zoper Rusijo, medtem ko bodo oni na ekranih gledali, kako Američani umirajo za njihove plenilske interese. Trump, kontroverzen kolikor je, ali pa prav zato, je politično nekorektno spoznal, da je evropski car gol, a se vsi sprenevedajo, da je oblečen. Prav, je rekel Trump, delajte, kar hočete, ampak za vaš denar in brez Amerike.
PROF. JOHN MEARSHEIMER, ameriški politolog:
“Nikoli si nisem mislil, da bom dočakal dan, ko bodo Natovi lastni strateški dokumenti potrdili tisto, kar realisti govorimo že tri desetletja. Ampak tukaj smo.
Uhajanje Natovih načrtovalnih dokumentov razkriva, da zavezništvo ne pripravlja obrambne, temveč ofenzivno strategijo, namenjeno fragmentaciji Ruske federacije. To ni teorija zarote, to ni propaganda iz Moskve; to so Natove lastne besede, ki so jih napisali zahodni strateški strokovnjaki, ki klinično podrobno opisujejo, kako razbiti Rusijo na manjša, obvladljiva ozemlja.
Kar dela ta trenutek tako nevarnega, ni samo to, kar pravijo dokumenti, temveč to, da uhajanje samo predstavlja kolaps institucionalne koherentnosti znotraj zahodne varnostne arhitekture. Ko postanejo vaši notranji dokumenti orožje proti vam, se struktura ruši.
Naj bo jasno, kaj ti dokumenti vsebujejo. Predstavljajo večfazno strategijo za spodbujanje separatističnih gibanj znotraj Ruske federacije. Opredeljujejo specifične etnične in regionalne prelomnice: Čečenija, Dagestan, Tatarstan, Sibirija, Daljni vzhod. Razpravljajo o ekonomski izolaciji, ki ni zasnovana za spreminjanje ruskega vedenja, temveč za ustvarjanje notranjih zlomov. Opisujejo partnerstva z opozicijskimi skupinami, ne za spodbujanje demokracije, ampak za destabilizacijo državne koherence. To ni načrt za odvračanje ruske agresije; to je načrt za odpravo Rusije kot geopolitične entitete.”
Vir: Logic Power TV
Želim, da razumete nekaj temeljnega: **velike sile nikoli ne sprejmejo lastnega razkosanja.** Nikoli niso in nikoli ne bodo. Ko ogrožate ozemeljsko celovitost jedrske države, ne ustvarjate varnosti, ustvarjate **eksistencialni obup**. Obupani jedrski akterji pa se ne predajo – **eskalirajo**.
Dokumenti razkrivajo, da so Natovi strategi razumeli to tveganje. Razpravljali so o njem, priznali so, da bo Rusija to razumela kot eksistencialno grožnjo, in kljub temu nadaljevali. To ni strategija; to je **ideološki napuh**, ki se izdaja za politiko.
Arhitekti tega načrta so se usodno zmotili glede narave moči. Verjeli so, da ker je razpadla Sovjetska zveza, lahko razpade tudi Ruska federacija. Verjeli so, da bodo ekonomski pritisk, informacijsko bojevanje in podpora notranjemu nasprotovanju Rusijo razbili na enak način, kot so razbili Jugoslavijo. **Toda Rusija ni Jugoslavija.** Rusija je jedrska velesila s tisočletno državnostjo, centralizirano politično kulturo in strateško elito, ki je propad ZSSR preučila kot svarilo, ne kot model, ki bi ga ponovila.
Strukturna ironija postane vidna tukaj: Zahod je to strategijo zasledoval, ker je verjel, da deluje s položaja **izjemne moči**. Navsezadnje se je Nato 30 let širil na vzhod brez resnega odpora, dolar je ostal globalna rezervna valuta, zahodne finančne institucije so nadzorovale globalno trgovino in sankcije so bile lahko uporabljene po volji.
Toda tukaj je tisto, kar so strategi spregledali: **vsako orodje hegemonije ustvarja odvisnost.** Vloga dolarja kot rezervne valute zahteva, da druge države hranijo dolarje in kupujejo zakladniške obveznice, da bi sprejele trgovanje v dolarjih. V trenutku, ko to orožje uporabite – ko zasežete ruske rezerve, prepoveste ruske banke iz SWIFT-a, zamrznete sredstva – pošljete sporočilo vsaki drugi državi na Zemlji: **”Vaše bogastvo v našem sistemu ni vaše. Je pogojno, je talec.”** In ko bogastvo postane talec, začnejo države iskati izhode. To ni ideologija, to je **preživetje**.
Kitajska drži več kot bilijon dolarjev v ameriških zakladniških obveznicah. Mislite, da kitajski strategi niso opazili, kaj se je zgodilo z 300 milijardami dolarjev zamrznjenih ruskih rezerv? Mislite, da se niso začeli spraševati: **”Se lahko to zgodi tudi nam?”** Seveda so se. Takrat pa postane vidna strukturna šibkost: orodja, ki so zgradila imperij, so zdaj zanka, ki se zateguje okoli njegovega vratu.
Zahod je potreboval druge države, da ostanejo v dolarskem sistemu, hkrati pa je moral Rusijo kaznovati dovolj strogo, da bi odvrnil Kitajsko. **Ta dva cilja sta nezdružljiva.** Ne morete weaponizirati finančnega sistema in pričakovati, da bo zaupanje ostalo nedotaknjeno. Ne morete zamrzniti rezerv jedrske sile in pričakovati, da bodo druge države verjele, da so njihove rezerve varne. Natovi strateški dokumenti razkrivajo to napetost. Razpravljajo o finančnem bojevanju kot ključnem stebru načrta fragmentacije, vendar ne obravnavajo – ne morejo obravnavati – kaj se zgodi, ko finančno bojevanje uniči verodostojnost samega finančnega sistema.
Govorimo o tem, kako smo prišli sem. To ni zgodba, ki se začne leta 2022 ali celo 2014; to je zgodba, ki se začne leta 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza. Združene države so se znašle v položaju, ki ga nobena velesila ni imela od Rima: **unipolarna prevlada**. Nobenega tekmeca, nobenega kolega. In vprašanje je bilo: kaj storiti s to močjo?
Realističen odgovor bi bil: ohraniti dosežene zmage, Rusijo vključiti v evropsko varnostno arhitekturo in ustvariti stabilno ravnotežje, ki preprečuje nastanek novega tekmeca. **Vendar se to ni zgodilo.** Namesto tega je Zahod zasledoval tisto, kar jaz imenujem **liberalna hegemonija** – prepričanje, da lahko ameriška moč preoblikuje svet po svoji podobi. Da se lahko Nato širi v nedogled, da se lahko demokracija izvaža s silo, da se lahko z Rusijo ravna kot s premagano državo in ne kot z okrevalno veliko silo.
Vsak ruski voditelj od leta 1991 je na to opozarjal: Jelcin je opozarjal, Putin je opozarjal, Medvedjev je opozarjal. In vsakič je Zahod ta opozorila zavrnil kot nostalgijo po imperiju ali kot negotovost avtoritarnega režima. Toda tukaj je ironija: **z ravnanjem z Rusijo kot s premagano, propadajočo silo je Zahod zagotovil, da bo Rusija delovala kot ogrožena, obupana sila.** In ogrožene sile se ne držijo vaših pravil; spremenijo pravila igre.
Natovi dokumenti to opisujejo kot ruski revizionizem, kot da je že želja po preprečitvi lastnega razkosanja revizionizem. Toda bodimo jasni: postsocialistični red ni bil nevtralen sistem, ki temelji na pravilih; bil je **ameriška hegemonska struktura**, ki je služila ameriškim interesom. Rusija ni nikoli bila pripravljena sodelavka; bila je začasni gost, toleriran v trenutku njene šibkosti. In v trenutku, ko si je Rusija opomogla dovolj, da se je uprla, se je strategija spremenila **iz integracije v fragmentacijo**. Dokumenti to izrecno navajajo; opisujejo obdobje od 1991 do 2008 kot “okno priložnosti, ki ni bilo v celoti izkoriščeno.” Prevod: Morali bi smo Rusijo razbiti, ko je bila šibka, in sedaj to moramo storiti, ko je močnejša. To ni realizem, to je **strateška megalomanija**.
Kajti tukaj je tisto, kar se zgodi, ko poskušate fragmentirati jedrsko oboroženo velesilo: ne samo da ne uspe, ampak **radikalizira**.
Govorimo o tem, kaj se zgodi, ko velesila zazna eksistencialno grožnjo, ker je tu Natova strategija razkrila svojo najbolj katastrofalno slepo točko. Domneva, da bo gospodarski pritisk v kombinaciji z notranjo destabilizacijo Rusijo prisilil, da sprejme fragmentacijo. Toda zgodovina nas uči drugače: ko se velesile soočajo z eksistencialno grožnjo, se ne predajo, ampak **podvojijo napor**. Mobilizirajo vse vire, centralizirajo oblast, sprejmejo stroške, ki jih demokratična javnost ne bi nikoli tolerirala. In če imajo jedrsko orožje, vas opomnijo, da to orožje obstaja.
Dokumenti obravnavajo **upravljanje eskalacije**, kot da bi bilo mogoče eskalacijo nadzorovati kot termostat. Toda eskalacija ni tehnologija; je psihološki in politični proces. Ko prestopite določene pragove – ko ogrozite ozemeljsko celovitost, ko zamrznete suverene rezerve, ko oborožite posrednike z orožjem dolgega dosega – vstopite v domeno, kjer racionalna kalkulacija razpade, ker druga stran ne računa več stroškov in koristi, ampak **preživetje**. Preživetje pa nima cene.
Tu postane viden globalni premik. Medtem ko se je Zahod osredotočal na fragmentacijo Rusije, ni opazil **vzpostavljanja protistrukture**. BRICS se je razširil, Šanghajska organizacija za sodelovanje se je poglobila, trgovanje v juanu se je povečalo, rezerve zlata so se povečale, nastali so alternativni plačilni sistemi. Nič od tega ni bilo zasnovano za strmoglavljenje dolarja, ampak za **njegovo obhoditev**.
To je genij ruskega in kitajskega odziva: imperija nista izzvala neposredno, ampak sta preprosto zgradila alternativno infrastrukturo in povabila druge, da se pridružijo. In zakaj bi se pridružili? Ker so uhajanje Natovih dokumentov poslali zelo jasno sporočilo vsaki srednje veliki sili na svetu: **”Če lahko načrtujemo fragmentacijo Rusije, lahko načrtujemo vašo.”**
Pred dnevi se je Golob z migetajočim repom oglasil pri Merzu, kjer je zaprisegel v imenu Slo, da bo Slo sodelovala pri kraji ruskih zamrznjenih sredstev v Belgiji.
Ne potem vekat, da bo Rusija storila isto z mega Krkino tovarno zdravil… in drugimi…
Drži, dober komentar!
Glava je pršvasana,jaći od sudbine..👍
Jebiga, zdaj moramo bodočega narodnega heroja
obvarovati pred osmimi leti ječe… 🙁
Ta prišvasani bodo sedaj kot zombiji s prišito glavo naokoli tavali.
Naj odpre račun za donacije.👍
Ko smo lih pri IZVOZU bi bilo za Slovenijo najboljša opcija ,da celotno trenutno vlado z G.Precednico države izvozimo v Sudan da.bi tam modrovali,kaj je Genocid ,kajti Palestina je kar na enkrat nezanimiva saj se z njo neda več nabirati političnih točk.
Ja bruder,ali ni Trumpelj usttvaril mir v Palestini torej,zakaj bi se sedaj ukvarjali z njo?
Re:… in energente sedaj kupujemo drugje, lahko tudi dva- ali trikrat dražje.
To je mit. V resnici je bila ruska nafta pred 2022 minimalno cenejsa kot npr. „Brent“, predvsem zaradi cenejsega transporta;
Bistveno se je ruska nafta pocenila po 2022 zaradi sankcij.
Energenti stanejo toliko kot je svetovna cena in ta se spreminja.
Pred 2022 je bila Ural nafta 2-5$ cenejsa od Brent nafte, predvsem zaradi nekoliko slabse kvalitete.
Po 2022 je bila Ural nafta cenejsa za 20-35$ za sodcek zaradi tega, ker so morali Rusi prodajat pod ceno.
Na svetovnem trgu je cena okoli 60$, kar je strasno nizko. Pred 10+ leti je bila preko 100$, po 2015 je mocno padla (ca 50$).
@PL
Edino pravilno. Ruskega samodržca lahko samo tako udariš.
Problem je samo v tem, da evropski politiki s svojim obnašanjem ustvarjajo kaotično dogajanje kot Stanlio in Olio v svojih komedijah: vse se jim ruši, kar si obetajo, da bo delovalo in da bo dalo kak rezultat. In tu ne gre samo za Rusijo, ki uspešno brani sebe in svojo manjšino v Ukrajini pred iztrebljenjem, temveč gre tudi za Trumpovo Ameriko, ki noče več sodelovati v igri, ki lahko privede do jedrske kataklizme.
Leyenova, Rutte, Merz, Macron, Stramer in drugi evropski politiki so vedno bolj podobni Sančo Pansem, ki jih je Don Kihot v obliki Bidena zapustil, Trump pa noče biti novi ameriški Don Kihot, vsaj ne po komando evropskih Sančotov Pans. Sančoti Panse pa v jok in na drevo past trmo in žagat vejo, na kateri sedijo…
Odličen komentar, kot vedno!
RF je lahko samo ponosna nate, če slučajno obstaja kakšna povezava, če ne, pa še enkrat velik + za korekten zapis 🙂
“Ker se pri poslih oplemenitenja lastnik blaga ne menja, blago se samo dodela, oplemeniti…”
Če prevedemo v normalno slovenščino: “oplemenitenje”, “dodelava” pomeni ŠKART! Torej izvažamo ŠKART, kontrolorji pa ŠKART robo zavrnejo, mi jo pa “dodelamo” tako, da ŠKART doma vržemo ven in pošljemo pošiljko brez ŠKART robe.
Ne bo res.
Lastnistvo nad vhodnimi surovinami in izdelki je komercialna zascita za primer, da izvoznik pride v tezave preden odposlje robo.
@Ren
Kaj ste vi en brihten človk.
Imate še kakšno tako?
Da vas ne bodo kam odpeljali?😱
BUTL!!!
Vem za primer, ko je bil slovenski tovornjak iz slovenske tovarne namenjen v Nemčijo. V fabriki so ugotovili, da je bil naložen z “nepravilno” robo, ki bi jo Nemci zavrnili. Za tovornjakom se je zapodil šef fabriške kontrole in ga ulovil nekje okoli Maribora (Karavanškega cestnega tunela takrat ni bilo niti na risbah!). V rniti se je moral in naložiti “pravo” robo.
Delaš se pameten, da kar smrdi, Pravzaprav si en revček; “Indijanček”, kakor pravi @tuhovabohu. O nobeni stvari nimaš pojma!
Dolžan sem pojasnilo: izraz “indijanček” se nanaša na ideološko barvo rdečkarjev, na katero so tako ponosni.
Hvala za pojasnilo.
Ja, sej pol s´m pa k´r zadel!
@ren
Ja in to sedaj za 20 milijard €.
Dejte prosim pojdite v pravljičarski krožek pa tam razlagajte te nesmisle.🥱
Ti revček, pred leti, ko se je na Financah še krepko pisalo po komentatorskem forumu, je na neki članek o udbi, kjer je bil obavljen dokument, da je takratni šef slovenske udbe prejel v “blagajno” od udbovskih poslov s tihotapljenjem cigaret 30.000 it. lir , komentator z nickom @najobj napisal, če je sploh vredno objave, da je enkrat prejel 30.00 lir.
Takih prejemkov je bilo mnogo več kot samo eden. Ne moreš objavit vseh.
Ti se resnično na nič ne spoznaš in si tako BUTAST, da te je lahko sram. Smrdiš! Premalo skrbiš za higieno!
OVER AND OUT!!!