Eurostat je včeraj objavil podatke o povprečnih bruto plačah v Evropski uniji. Vlada se je hitro pohvalila, da smo presegli Španijo, Italijo in še koga. Seveda je pozabila povedati, da pri neto plačah Slovenija v zadnjih letih nazaduje. Po domače: to pomeni, da država našim državljanom od zaslužene bruto plače pobere veliko več kot v drugih primerljivih državah, pri čemer je izplen državnega upravljanja z denarjem davkoplačevalcev podpovprečen. Višja državna poraba očitno nima nekega znatnega vpliva na realno kakovost življenja ljudi, ki bi opravičeval takšen nadpovprečni davčni primež, ta se z napovedmi vlade še stopnjuje.
V orkestrirani medijski poplavi urejanja varnostne problematike v jugovzhodni Sloveniji, vladni PR ofenzivi, na trenutke že neokusni patetiki… se pričakovano, verjetno načrtovano, izgubljajo drugi realni problemi Slovenije. Gospodarska rast komaj vibrira nad pozitivno ničlo, inflacija ni pod nadzorom, pričakovanja gospodarstva in gospodinjstev so ne glede na “oversize” bonboniere vlade zmerno negativna. Vladne reforme so bolj ali manj kozmetika, da ne omenjamo dejstva o tem, da imamo več predvolilnih temeljnih kamnov za obljubljena stanovanja kot stanovanj samih.
Vlada sicer ljudi nekritično zasipa z dodatno neobdavčeno porabo v obliki obveznega zimskega regresa in dodatka za upokojence, z diskriminatornim podaljševajem veljavnosti vinjet…., makroekonomske vplive tega početja sicer ne znajo, nočejo predstaviti niti v osnovnih orisih. V bistvi jih ne zanima. Pogled seže le do volilnega marca 2026.
Po podatkih ministrstva za finance tekoči primankljaj proračuna znaša 1,5 mrd EUR (na današnji dan), kar je menda v okviru načrtovanega, pri čemer ministrstvo še ni upoštevalo obveznega zimskega regresa v javnem sektorju. Kot spet opozarja Fiskalni svet, je bilo proračunsko načrtovanje nerealno. Kar je najbolj zaskrbljujoče, je dejstvo, da so investicije daleč pod načrti, poraba za plače in tekoče transfere pa hudo nad načrtovanim. Slovenija se tako zadolžuje za politično motivirano tekočo porabo, ekscesne plače v javnem sektorju, ki nimajo nobene povezave z realno plačno reformo in učinkovitostjo javnega sektorja.
Slovenija po bruto plači prehiteva številne države EU, žal od tega delavci nimajo nič. (Vir: Eurostat)
Sprejeti zimski regres bo dodatno prispeval k poslabšanju javnofinančnih razmer letos in v prihodnjih letih. V času ocene proračunskih dokumentov njegovega učinka nihče ni vključil v dolgoročne bilance sektorja država, kjer se bo primanjkljaj zlasti zaradi občutno podcenjenega učinka plačne reforme povečal že brez uvedbe zimskega regresa. Ker bo šlo za trajen pritisk na javne finance, bi njegova dejanska uvedba srednjeročno povečala primanjkljaj sektorja država za okoli 0,3 odstotne točke BDP. S tem bi se ta že naslednje leto približal 3 % BDP, kar bi izničilo manevrski prostor za odpravljanje posledic morebitih notranjih in zunanjih šokov šokov, ki so vedno bolj pogosti.
Po neto plačah nas prehitevajo vzhodnoevropske države, ki smo se jim še pred kratkim posmehovali. (Slika: Eurostat)
Novo populistično kost pa je medijem s tožbami Protikorupcijske komisije spet vrgel sam predsednik vlade. Z vsemi sredstvi ovira postopke, ki bi lahko pokazali na njegova sporna ravnanja. Medtem, ko bo državljanom brez sodne odredbe s svojo depolitizirano policijo vdiral v stanovanja, se sam na vse načine izogiba odgovornosti za nezakonitosti.
Ne glede na dopustnost vseh pravnih sredstev za zavlačevanje postopkov vse skupaj kaže na naravo in verodostojnost tega človeka, politika.
Politik se skriva za arogantnim odvetnikom, ki selektivno obravnava medije in z voljnimi mediji “usklajeno” razlaga, da je šlo v primeru “Bobnar” le za zaskrbljenost premierja zaradi stanja v policiji, kar je menda normalno. Seveda je, če bi bilo res. Ni pa normalno, da premier zahteva neustavno kadrovanje na podlagi političnih prepričanj posameznikov. Taktika premierja je predvidljiva, morda niti ni slaba: poplava bonbončkov, promocija všečnih, neobstoječih projektov, zamegljevanje spornih ravnanj in s tem povezanih pravnih postopkov, strašenje z ekstremno desnico in zanašanje na dokazano kratek, selektiven spomin volivcev. Verjetnost, da bo pri tem uspešen, ni tako majhna. Sploh pri naši “neodvisni” medijski krajini.
Politika (p)ostaja večni cirkus, kjer nastopajo raznorazni akrobati, krotilci živali in klovni, ki zabavajo ljudi. Direktor cirkusa naklada med točkami svoje abotnosti, publika pa verjame, da gleda nekaj edinstvenega, kar ne gre zamuditi.
Problem je v tem, da stane pravi cirkus realtivno malo, politični cirkus pa nas spravlja na beraško palico. Pod pretvezo edinstvene cirkuške predstave nas vsakokratna oblast pelje bolj ali manj žejne čez vodo. Direktor političnega cirkusa in njegovi politični akrobati si manejo roke, ko preštevajo novce obiskovalcev, ki presegajo vsako razumno mero.