Spoznaj svojega sovražnika

Nisem Jud niti izraelski državljan. Še nikoli nisem bil v Izraelu. Moja vera ne izvira iz svetega mesta v Jeruzalemu in nimam težav z Arabci, muslimani ali kristjani. Bral sem o Abrahamu, Mojzesu, Davidu in Salomonu; o Omajadih, Osmanih in Otomanih, poznam Britance, Balfourjevo deklaracijo, Bena Guriona in Goldo Meir. Nekaj vem o šestdnevni vojni in intifadi. Morda nimam nikakršnega osebnega interesa v Sveti deželi, toda človečnost ga gotovo ima – in jaz sem človeško bitje.

Ženske, moški, otroci, starejši ljudje in vojaki, ki jih je v soboto ugrabil, mučil, posiljeval, poniževal in umoril Hamas v suverenem Izraelu, so tudi bili človeška bitja. Tisti, ki so jim to storili, pa niso bili.

Predstavljajte si, kakšno vrsto razumske in etične gimnastike morate imeti, da upravičite hladnokrvni umor mladostnikov na glasbenem festivalu; ali da gledate otroka, morda starega pet let, ki ga zbadajo s palico in silijo, da po hebrejsko kliče svojo mamo, sočasno pa se mu podobno stari otroci smejejo in norčujejo iz njega? Ne poznamo usode tega otroka, a vsi vemo, da je bilo to, ker je sledilo, morda še veliko huje. To je izprijeno.
Zgolj začeti pogovor o teh sramotnih dejstvih s priučenimi odgovori o Gazi ali območju kot o “taborišču na prostem”, zaudarja po moralnem bankrotu.

Če tarnate in kričite o svoji zemlji, dostojanstvu, pravicah, zatiranju in revščini, vendar ste pripravljeni ubijati, posiljevati, mučiti ali poniževati otroke, mi ni treba poslušati o vaših razlogih. Ko videoposnetki, fotografije in zgodbe o sobotnem pokolu ne prihajajo iz “izraelske propagande”, temveč od samih Hamasovih teroristov, kako naj v njih razumem še karkoli drugega, razen da hočejo priznanje za te krvoločnosti?

Želite, da vem, da ste to storili. Želite, da vem, da ste na to ponosni. Želite, da vas vidim take, kot ste. No, vidim vas.

Torej če ste se gnetli pred izraelskim veleposlaništvom v Londonu, mahali s palestinskimi zastavami in pozivali h genocidu; če ste šli na Times Square, da bi slavili zmago dekolonizacije proti “apatheidskemu Izraelu”; če ste v operi v Sydneyu peli, da je treba “zapliniti Jude”, ali obesili palestinsko zastavo “en naseljenec ena krogla” na mostu Grayston v Johannesburgu, potem mi pripovedujete, kdo ste.

Torej, vidim vas – vi ste moj sovražnik.

Sem eden od tistih ljudi, ki verjamejo, da je civilizacija resnična, in upiral sem se strupu moralnih relativistov v humanističnih oddelkih univerz po vsem zahodu, ki mislijo, da je niansiranje ideje o civilizaciji v primerjavi z barbarstvom znamenje intelektualne superiornosti ali kritične samorefleksije. Že s površno presojo teh ljudi ali njihovih stališč boste ugotovili znake nizke inteligence in ozkoglednosti, združene z malikovanjem žrtve in vedno hkrati z brezobzirnim humorjem.

Tudi oni so moji sovražniki.

Vedno je zanimivo opaziti, da samo zahodne liberalne demokracije tolerirajo in podpirajo najbolj odvratne argumente in stališča na javnih protestih. Ne morete protestirati proti hvalevrednim stvarem, ko so šolanje deklet v talibanskem Afganistanu, pravice homoseksualcev v Siriji ali proti smrtni kazni v Saudski Arabiji. Iranske ajatole z grožnjo nasilja ne dovolijo ženskam, da bi protestirale proti hidžabu. Toda London, New York, Sydney in celo Johannesburg dopuščajo pohode, na katerih ljudje aktivno pozivajo h genocidu. Zavezniki se ne obnašajo tako.

Morda bomo lahko, ko se bo prah polegel, raziskali zahrbtne povezave med anglo-ameriškim levičarstvom in antisemitizmom, med Evropo, ki ni nikoli presodila, kaj se je zgodilo v holokavstu, in njeno rastočo muslimansko populacijo ter med ignorantskimi režimi, kot je moj v Južni Afriki, in njihovo odločenostjo, da stojijo ob strani najhujših kršiteljev človekovih pravic na Bližnjem vzhodu.

Zaenkrat še ni velika skrivnost, da to nima nič opraviti z obstojem države Izrael, pač pa vse zgolj s sovraštvom do Judov – to veliko, gnojno rano na boku človeštva, iz katere se cedijo vsi predsodki. Tam je že tisočletja in vsakič, ko pomislimo, da je zaceljena, jo nekakšni pošastni kolektivni kremplji znova odprejo.

Hamas ne skriva dokazov. Njegov voditelj Ismail Hanija – na varnem v Katarju – je to odkrito povedal. Proslavljal je nad mrtvimi Judi, in ne zaradi osvojenega ozemlja niti zaradi rešenih življenj v Gazi.

Bojim se, da sta v vojni samo dve strani – tvoji zavezniki in tvoji sovražniki. Enajstega septembra sem vedel, na čigavi strani sem bil.

Enako čutim tudi danes.

Gareth R. Cliff je južnoafriški radijski in televizijski voditelj. Slovenski prevod je objavljen z izrecnim dovoljenjem avtorja.