Odprto pismo Niki Kovač

To odprto pismo je poziv kateremu koli odločevalcu, še bolj pa kateremu koli kandidatu za odločevalca na katerem koli nivoju demokratičnega sistema; to je poziv k razmisleku za ukrepanje zaradi obstoječega stanja v Sloveniji. Lahko za lažje razumevanje poimenujem tudi paradoks Nike Kovač ali katerega koli “predstavnika” ali “predstavnice” civilne družbe. Prepričan sem celo, da je to obstoječe stanje že zaradi bližajočih se volitev še toliko bolj kritično, ker oddaljuje oziroma odvrača državljane od želje in volje po sodelovanju pri reševanju skupnostnih, javnih problemov, torej tudi od kakršnekoli civilne družbe ali aktivnega državljanstva.

Nika Kovač je na Siolu 4. oktobra objavila članek z naslovom Za mizami, kjer se sprejemajo odločitve v EU. Z večino zapisanega se kot aktivni državljan strinjam, nekateri stavki so zelo podobni kot, kar sem sam pisal v svojih knjigah in člankih na to temo. Demokracija ni okostenela in zaprta v lastni mehurček premislekov odtujenih odločevalcev, če vidi civilno družbo in ljudi kot partnerje, ki ji nastavljajo ogledalo z namenom sprejemanja rešitev, ki izboljšujejo življenje vseh ljudi. Razlikuje se od prakse, v kateri so argumentirana kritika in pobude za spremembe razumljene kot nekaj škodoželjnega in slabega, kot nekaj, kar onemogoča delovanje odločevalcev.

A med vsem, vsaj zame pozitivnim, pa pade v oči nek nenavaden poudarek: “V zadnjih letih sem bila v mnogih sobah in dvoranah, v katerih sprejemajo odločitve … “ Torej je bila tam kot “predstavnica” civilne družbe? Posebej pa to svoje “predstavništvo« še bolj poudari, ko zapiše: “Zato si je prostor ob odločevalskih mizah treba izboriti” (!?). No, prav tu se pojavi ta paradoks, s katerim se spopadam že trideset in več let. In ja, sem vsa ta leta deležen veliko nerazumevanja. Ker moje razumevanje je eno, posredna, predstavniška demokracija je eno, drugo pa je neposredna demokracija, torej demokracija brez predstavnikov. Civilna družba, aktivni državljani. Kar lepo stoji v 3. členu naše ustave in prepričan sem, da potrebujemo obe. In potrebno je postaviti trdne, jasne, zavezujoče temelje za sobivanje, sodelovanje obeh delov demokracije. Posebej sedaj, ko res vsak razumen državljan lahko vidi, kako je predstavniška demokracija povsod, ne samo pri nas, v hudi krizi.

Kako torej prebiti ta paradoks, ko pri Niki in večini podobnih “predstavnikov in predstavnic” civilne družbe, pri vseh sicer hvalevrednih in pozitivnih stremljenjih, ostaja ta želja po sedenju pri odločevalski mizi? Kar večina odločevalcev spretno izkorišča s svojim govorjenjem – evo, saj civilna družba sodeluje za odločevalsko mizo! Saj upoštevamo civilno družbo, saj upoštevamo 3. člen naše ustave. A ja, a res?!

Spomnim se na jesen 2011, pred volitvami, ko se je civilna družba (aktivni državljani) kar množično pojavljala na različne načine. Tedaj sem bil tudi sam na svoj način aktiven, a sem že takrat v različnih medijih opozarjal, da je vse to pojavljanje precej stihijsko, brez osnovnih pravil, kdo, kdaj, kako … Dejstvo je, da je to množično in stihijsko pojavljanje naletelo na t.i. desni politični strani na precejšen odpor in negodovanje; dejstvo je, da se je podpora temu dogajanju krepila na t.i. levici, in to celo tako močno, da je iz te krepitve zrasla nova stranka, poimenovana Levica. Zaradi prevlade ideologije in predvsem hierarhičnih pravil, ki so za strankarstvo nujna, je v tistem času poniknilo ali izstopilo iz političnega prostora kar nekaj najbolj znanih obrazov aktivnega državljanstva. In ta absurd, da je civilna družba oziroma aktivno državljanstvo nekaj “levičarskega” še kar traja in traja. Ta absurd tudi t.i. desnica hote ali nehote neguje.

In sedaj bistvo mojega poziva: Dokler ne bo prihodnji odločevalec, mandatar ali voditelj, pa naj bo to ena oseba, skupina ali koalicija, sprejel in udejanil odločitev o zapisu v ustavo ali kamor koli v izvršljivo zakonodajo kdo, kdaj in kako kot civilna družba ali aktivni državljan sodeluje pri reševanju javnih, skupnostnih problemov – in kar je najvažneje, kdaj in kako mora civilni družbi ali aktivnemu državljanu odgovarjati kateri koli “odgovorni” -, do takrat smo ali v neustavni situaciji glede izvajanja 3. člena ustave ali odvisni od interpretacije kateregakoli trenutnega odločevalca, mnenjskega voditelja, od interpretacije Nike Kovač ali pa celo Mihe Burgerja.

Seveda se kaže še kakšna možnost, recimo izbris 3. člena ustave (“V Sloveniji ima oblast ljudstvo.”) in vzpostavitev totalitarnega režima zmagovalca prihodnjih volitev. Skratka, glede na vse zapisano v tem odstavku, vidim pot k boljši demokraciji v predvolilni zaobljubi potencialnega odločevalca o izvršljivi zakonodaji na osnovi 3. člena ustave glede kdo, kdaj, kako kot civilna družba ali aktivni državljan! Zaobljuba je preprosto več kot samo obljuba, zaobljuba pomeni zapis o odstopu odločevalca, če v določenem roku ne udejani obljube. Kdo ima pogum, da bo dal takšno zaobljubo in na praktičnem primeru še pred volitvami pokaže, kako to deluje? Verjamem, da bi volivci z veseljem volili takšnega, ki mu to uspe.

Naj si za konec sposodim še en stavek iz Siolove kolumne Nike Kovač, ki je tudi ena od nujnih premis oziroma nujna osnova tega prispevka, namreč poziva k razmisleku kateremu koli odločevalcu, še bolj pa kateremu koli kandidatu za odločevalca na katerem koli nivoju demokratičnega sistema: “Ključni so politiki, ki prebijejo zaprtost demokratičnih institucij …” Naj le skromno dodam: in se s tem tudi izognejo v tem prispevku omenjenemu glavnemu paradoksu, in sicer poljubni interpretaciji kdo, kdaj, kako kot civilna družba ali aktivni državljan … in odprejo pot uspešnemu reševanju skupnostnih, javnih problemov. Verjamem, da bi bilo tudi Niki Kovač prav in všeč, če bi se pojavil tak odločevalec.

Pripis uredništva: Upajmo, da bo Burgerjevo odprto pismo prišlo do Nike Kovač, ki je, kot poročajo iz njenega Inštituta 8. marec, trenutno v Kostariki in daje intervjuje za nemške, hrvaške in slovenske novinarje. V prihodnjih dneh pa jo čakajo tudi pogovori s švedskimi mediji.