Naslovno misel je v enem svojih del zapisal ameriški pisatelj James Jones, znan po svoji izraziti protivojni naravnanosti. Od tod do večnosti in Tanka rdeča črta sta njegovi najbolj znani deli v protivojnem opusu, tretje knjige iz previdene trilogije žal ni uspel dokončati pred smrtjo. Vojna je bila sprožilec Jonesove pisateljske ustvarjalnosti. Nekoč je dejal, da je bil vse življenje pisatelj, pa se tega ni zavedal. Izkušnja 2. svetovne vojne, ki jo je dočakal v Pearl Harborju leta 1941, ga je življenjsko zaznamovala. Njegova misel, da bo najprej še precej slabše, preden bo kaj bolje, se po več kot osemdesetih letih vrača z vso hegeljansko tragičnostjo. Da, zgodovina se ponavlja in iz farse smo prešli v fazo tragedije. Tega danes enostavno nihče več ne more zanikati.
Evropa, ki je v 20. stoletju dvakrat “izvozila” vojno po vsem svetu, se v zadnjih letih sooča ne le z rusko-ukrajinsko vojno na vhodnem dvorišču, ampak tudi s spopadom na obalah Bližnjega vzhoda, v katerega je vpletena država in kultura, za katero radi pravimo, da je zibelka evropske civilizacije in kulture. Ampak kakšna je naša judovsko-krščanska tradicija, na katero se sklicujemo od renesanse dalje, če pa sta njena sinonima postala smrt in uničenje? Pravoslavno krščanstvo na eni in starodavno judovsko-arabski konflikt danes ogrožata svetovni mir bolj kot kdajkoli v zadnjih 35 letih.
+++
Evropa, ki je stoletja kot imperialna velesila osvajala, zlorabljala, izkoriščala in uničevala dežele tretjega sveta, se bo soočila s še enim izzivom. Mislim na transgeneracijski prenos travne, ki ga običajno zoožamo na raven družine kot osnovne celice družbe. Gre pa za to, da otroci oziroma vnuki ali celo pravnuki generacije, ki je počela slabe stvari, plačujejo za grehe prednikov. To ni svetopisemska izmišljija, pač pa emipirično dokazan fenomen. Potomci nacističnih zločincev se soočajo z najtežjimi življenjskimi situacijami, različnimi vrstami zasvojenosti, depresijo, ki lahko vodi v samomorilnost, in drugimi psihičnimi motnjami ali boleznimi. V vzhodnjaških, azijskih filozofijah temu običajno pravijo karma. In karmi človek ne more ubežati.
Zato je po svoje vseeno, za koga gre v posameznem primeru. Mlajše generacije Nemcev še vedno trpijo zaradi zločinov starih očetov. Podobno je pri nas, kjer osemdeset let po koncu vojne in revolucije iščemo izgovore, da nam ni treba pokopati vseh mrtvih. To je resda pljunek v obraz humanistični etiki, posvečenosti mrtvih in svetosti življenja, kar so besede, ki jih imamo ves čas v ustih. A v resnici ne gre le za to, da se kot nacija do lastnih prednikov obnašamo kot zveri in da hodimo po njihovih nepokopanih kosteh (celo sloni imajo določen ritual, ko gre za umiranje in poslavljanje od mrtvih). Tisto, na kar posebej zmagovalci pozabljajo, je dejstvo, da so zaradi transgeneracijskega prenosa travme zanamovani tudi potomci revolucionarjev, pogosto s krvavimi rokami. Zakaj pa mislite, da so tolikokrat končali v psihiatričnih klinikah, odvisnosti od drog in alkohola? Zakaj so nekateri otroci, vnuki ali celo pravnuki zmagovalcev storili samomor?
Nikogar ne gre obsojati. Transgeneracijski prenos travme pomeni, če uporabimo arhaični jezik, da bodo še naslednje generacije plačevale grehe svojih prednikov. Kar je v svojem najglobljem bistvu nepošteno, krivično. Zakaj nekdo, čigar prednik je med 2. svetovno vojno ali tik po njej nekomu vzel življenje, zagrešil zločin, trpi leta 2025? Zato, ker je breme ostalo v družini, zato, ker so krivdo potlačili in o zločinu nikoli niso govorili. In če je na ravni družine najpogostoje res tako, da se o slabih stareh ne govori, ker je zanikanje nekaj normalnega, potem se ne čudimo, da se bo nekaj podobnega začelo dogajati na ravno nacij oziroma držav. Slaba karma Evrope je očitna, stoletja so se nabirali zločini, o katerih se v glavnem nikoli ni govorilo, kaj šele jih sankcioniralo.
+++
Deset let po izidu t.i. četrte od suhih krav z naslovom Epifanija, katere soavtor sem bil, je misel “21. stoletje bo duhovno – ali pa ga pač ne bo” dobila vse bolj izključujoče, k nihilizmu nagibajoče se razsežnosti. Duhovnosti namreč slabo kaže predvsem v Evropi. Namesto tega smo že skoraj štiri leta pogreznjeni v vojno, ki ji ni videti konca. Dnevno nas bombardirajo s strahom, negotovostjo in občutkom nemoči. In politične elite, ki s(m)o jih demokratično izvolili, da bi v imenu ljudstva skrbele za blagostanje, mir in varnost, je zajela nekakšna panika pred vojno, s katero pred davkoplačevalci opravičujejo povečevanje proračunskih izdatkov. Tisto, kar se je še lani in predlani zaradi ruskega napada na Ukrajino zdelo razumno, je danes postalo čista navadna histerija. Paradoksalno je tudi, da v času, ko smo obdani s toliko informacijami, da jih sploh ne moremo več konzumirati, ne vemo več, komu verjeti. Pravzaprav nikomer.
Na koncu dneva so vedno znova na preizkušnji naša empatija, sočutje in humanizem. So prizori iz Ukrajine ali Gaze neresnični? Mrtvi otroci zrežirani? Vojna virtualna? Mislim, da ne. Mislim, da je vse še kako resnično, vendar ne pride do nas. Živimo namreč vsak v svojem mehurčku, vsi skupaj pa v ogromnem balonu, imenovanem Evropa, skozi katerega do nas ne pride nič. Vidimo neme prizore, vendar ne slišimo nič. Niti joka otrok. Ni ga hujšega greha pod soncem kot ubiti otroka. Bog je s tem preizkušal Abrahamovo vero. Toda Boga že dolgo ni več na tem planetu. Odšel je. Podobno kot upanje, da bo kmalu kaj bolje. Saj verjetno kdaj bo, ampak bo najprej še precej slabše.
“Gre pa za to, da otroci oziroma vnuki ali celo pravnuki generacije, ki je počela slabe stvari, plačujejo za grehe prednikov. To ni svetopisemska izmišljija, pač pa emipirično dokazan fenomen. Potomci nacističnih zločincev se soočajo z najtežjimi življenjskimi situacijami, različnimi vrstami zasvojenosti, depresijo, ki lahko vodi v samomorilnost, in drugimi psihičnimi motnjami ali boleznimi. V vzhodnjaških, azijskih filozofijah temu običajno pravijo karma. In karmi človek ne more ubežati.”
Res je, potem pa naj avtor tega spoznanja opiše stanje otrok slovenskih vojnih zločincev,ki so v revoluciji pokončali vsaj 20.000 Slovencev. Kako živijo danes ti potomci, s kakšnimi traumami se ukvarjajo?
Ne nam servirati samo fašiste in naciste, tudi komunisti so počeli zločine. Tudi komunsti so imeli otroke in vnuke in pravnuke, ki še danes živijo med nami.
BUTEC, spet nabijaš babje čveke. Kje so dokazi za “dokazan empirični fenomen” ?? blebetanje.
O karmi nimaš pojma in zato je ne omenjaj butec !
Morilcev in vojnih hudodecev je bilo v Sloveniji kar precej, sicer ne bi bilo tako hude morije.Povem naravno je, da je tudi njihovih naslednikov veliko, mnogo več, kot samih hudodelcev. Ko nas Steinbuch obvešča, da so nasledniki hudodecev travmatični, frustrirani in zagrenjeni, me zanima, kje so, kaj se se z njimi dogaja, saj kot taki, morajo vplivati na državo. Morda pa je prav zaradi njih država iztirjena?
Demokracija vam je bila prodana kot zmaga svobode. Toda v praksi se je spremenila v skrbno zrežirano gledališče. Kandidati se menjajo, govori se obnavljajo, zastave se zamenjujejo, toda pravi lastniki moči nikoli ne stopijo na oder. Ljudje verjamejo, da odločajo o lastni usodi, v resnici pa samo ploskajo igri, napisani v zakulisju. Nietzsche je opozoril: “Dejstev ni, so le interpretacije,” in interpretacija, ki so vam jo prodali o demokraciji, je za tiste na oblasti najbolj donosna od vseh.
Pripravite se na razkrinkanje tega spektakla, kajti resnica o tem sistemu ni v zgodovinskih knjigah ali predvolilnih govorih. Je v zakulisju, kamor niste bili nikoli povabljeni. Začnimo z najbolj svetim dejanjem demokracije: volitvami.
Že od otroštva so vas učili, da je glasovanje uveljavljanje moči, da je vaša izbira pomembna, da gradite prihodnost. Toda natančno opazujte, kaj se resnično dogaja. Vsake štiri leta se milijoni ljudi mobilizirajo, razpravljajo, se prepirajo ob družinskih kosilih in na družbenih omrežjih. Vzdušje je bolj podobno organizirani navijaški skupini kot političnemu premisleku. In ko končno pride dan volitev, vstopite v kabino, pritisnete številke in odidete z nalepko, ki pravi: »Glasoval sem.« Kot da bi opravili neko junaško dejanje.
Toda kaj ste v resnici storili? Sodelovali ste v ritualu, spektaklu, skrbno zasnovanem, da bi se počutili, kot da imate nadzor. V resnici pa ste samo legitimirali sistem, ki je že vse odločil, preden ste prišli do volilne skrinjice. Možnosti, ki so vam bile predstavljene, niste izbrali vi. Bile so filtrirane, odobrene in financirane s strani tistih, ki resnično vladajo. Ustrezni kandidati so tisti, ki so zbrali milijone v donacijah za kampanjo. In od kod ta denar prihaja? Iz bank, korporacij, ekonomskih skupin, ki se ne pojavijo v debatah, a določajo, kdo se bo pojavil.
Pomislite: če lahko izbirate samo med A in B, a je nekdo že izbral, kdo bosta A in B, ali res izbirate? To je, kot da bi otroka vprašali, ali bi raje brokoli ali špinačo, nato pa rekli, da je imel svobodno izbiro. Struktura predstavniške demokracije zagotavlja, da na oblast pridejo le določeni profili. Ne more kdor koli zgraditi uspešne kandidature. Potreben je kapital, zveze, medijska podpora in predvsem blagoslov skupin, ki financirajo sistem.
V demokraciji so edina stvar, ki se spreminja, obrazi na odru. Bistvene politike, tiste, ki resnično vplivajo na porazdelitev moči in bogastva, ostajajo nedotaknjene. Ni pomembno, ali ste glasovali za levičarskega ali desničarskega kandidata. Zlorabe se nadaljujejo. Subvencije za velika podjetja se nadaljujejo. Davčne olajšave za najbogatejše se nadaljujejo. Vi še vedno plačate račun, toda z utešilnim občutkom, da ste vsaj glasovali.
Glasovanje ni moč. Je iluzija moči. Je nevidna pogodba, ki jo podpišete z besedami: »Sprejemam ta sistem. Menim, da je legitimen.« In ravno to sprejemanje sistem potrebuje za nadaljnje delovanje. Brez njega se igra sesuje. Zato vas iz leta v leto zadržujejo v vrsti pred volilno skrinjico in verjamete, da pišete zgodovino. A na koncu dneva so tisti, ki so resnično pisali zgodovino, tisti, ki nikoli niso potrebovali vašega glasu, da bi bili na čelu.
Vir: Philosophical Vision
Laboratorij za izdelavo mnenja
Ali verjamete, da razmišljate samostojno, da so vaša politična prepričanja rezultat kritične analize in neodvisnega sklepanja? Opazujte, kaj se dogaja okoli vas. Prižgite televizijo in preštejte, koliko sekund potrebuje medij, da vam pove, kaj je pomembno, kaj je nujno, kaj bi vas moralo skrbeti. Odprite časopis in poglejte, katere teme zasedajo naslovnice in, kar je še pomembneje, katere teme se nikoli ne pojavijo. Vstopite na družbena omrežja in ugotovite, kako določene teme prevladujejo v razpravi, medtem ko druge preprosto ne obstajajo na kolektivnem radarju.
To ni naključje. To je socialni inženiring.
Sodobna demokracija ne deluje z golo silo ali eksplicitno cenzuro. Je bolj sofisticirana. Deluje prek nadzora narative, določanja meja sprejemljivega mišljenja. Edward Bernays, oče odnosov z javnostmi, tega ni imenoval manipulacija. Imenoval je to inženiring soglasja. In stroj, ki ga je pomagal ustvariti, deluje popolno.
Poglejte, kako deluje. Prvič, problem je izbran. Ne kateri koli problem. Samo tisti, o katerem je možno razpravljati, ne da bi ogrožali strukturo moči. Socialna neenakost – o njej lahko razpravljate, dokler rešitev ne vključuje resnične prerazporeditve bogastva. Korupcija – o njej lahko govorite, dokler se omejite na izolirane posameznike in ne podvomite v sistem, ki omogoča, da je korupcija donosna.
Medtem ko se vsi prepirajo o A ali B, nihče ne opazi, da se resnične odločitve sprejemajo o C, D in E – v tišini, daleč od luči žarometov. Dietrich Bonhoeffer je opazil: “Neumnost je nevarnejši sovražnik dobrega kot zlonamernost.” In tovarna soglasja ne potrebuje zlobnih ljudi. Potrebuje le ljudi, ki verjamejo, da so dobro obveščeni, medtem ko uživajo samo informacije, ki so bile skrbno izbrane zanje.
Svoboda mnenja v demokraciji obstaja znotraj nevidne ograje. Lahko tečete, skačete, kričite, a ne morete zapustiti ograde. In najbolj briljantna stvar tega sistema je, da večina ljudi sploh ne opazi, da so znotraj okvira. Gledajo okoli, vidijo prostor za nestrinjanje, za razpravo, za pozicioniranje in verjamejo, da je to popolna svoboda. Ne zavedajo se, da vsa dovoljena mnenja, tudi najbolj radikalna, še vedno delujejo znotraj temeljnih parametrov, ki ohranjajo sistem nedotaknjen.
Pravi gospodarji sistema
Opazujte politično gledališče natančno in videli boste nekaj fascinantnega. Igralci na odru se nenehno menjajo, a producenti šova se nikoli ne pojavijo v odjavni špici. Leve vlade prevzamejo oblast, imajo ognjevite govore o socialni pravičnosti, izvedejo nekaj socialnih programov in po štirih ali osmih letih odidejo. Desne vlade vstopijo, govorijo o meritokraciji in učinkovitosti, zmanjšajo nekaj javne porabe in ob koncu cikla tudi odidejo.
Toda medtem ko poteka ta ples na osvetljenem odru, obstaja v zakulisju skupina, ki nikoli ne zapusti scene:
Centralne banke, ki določajo monetarne politike neodvisno od tega, kdo je bil izvoljen.
Multinacionalne korporacije, katerih ekonomska moč presega BDP celih držav.
Investicijski skladi, ki nadzorujejo delnice največjih podjetij na svetu.
Mednarodne finančne institucije, ki diktirajo ekonomske politike zadolženih držav.
Družinske oligarhije, ki že generacije koncentrirajo zemljo, naravne vire in kapital.
Ti se nikoli ne podredijo ljudskemu glasovanju. Ti ne vodijo kampanj, ne razpravljajo na televiziji, ne potrebujejo vaše odobritve. Machiavelli je s svojo brutalno jasnostjo o delovanju moči zapisal: “Kdor nadzoruje strah ljudi, nadzoruje njihova dejanja.”
In v sodobni demokraciji, kdo nadzoruje strah? Kdo odloča, ali bo prišlo do ekonomske krize ali rasti, kdo določa, ali bo denar tekel ali presahnil? Niso izvoljeni politiki. Ti le upravljajo posledice odločitev, sprejetih na zasebnih upravnih svetih in zaprtih sestankih organizacij, ki jih niste nikoli izvolili.
Politiki so začasni uslužbenci v podjetju, ki pripada drugim lastnikom. Ko pride do finančne krize, kdo plača račun? Davkoplačevalec. Ko banke propadejo, kdo jih reši? Javni denar.
Demokracija vam omogoča, da izberete, kateri menedžer bo vodil sistem, vendar vas nikoli ne vpraša, ali želite spremeniti sam sistem. Je, kot da bi delali v podjetju, kjer bi lahko glasovali za to, katerega nadzornika imate raje, a nikoli ne bi mogli podvomiti v to, kdo so lastniki ali kako se razdeljuje dobiček.
Vir: Philosophical Vision
Manipulacija Emocij
Zakaj politična kampanja ni namenjena razumu? Zato, ker ne gre za sklepanje. Gre za čustva. Gre za to, da se počutite, ne da razmišljate. Slogani – upanje, sprememba, ljudje na oblasti – so prazne besede, ki v praktičnem smislu ne pomenijo popolnoma nič, a sprožijo močne čustvene sprožilce.
Volilni oglasi so zasnovani kot reklame za osvežilne pijače: navdušujoča glasba, slike srečnih družin, nasmejani otroci. Nihče vam ne prodaja vladnega načrta. Prodajajo vam občutek. Občutek pripadnosti, upanja, da bo tokrat drugače. In vi to kupite, ne zato, ker analizirate podatke, ampak zato, ker se vas narativa čustveno dotakne.
Nietzsche je opozoril: “Prepričanja so nevarnejši sovražniki resnice kot laži.” In ravno to gradijo kampanje: prepričanja, ne logične argumente. Vaša politična izbira preneha biti racionalna in postane tribalna.
Mase so razdeljene: levi proti desnim, progresivni proti konservativcem, mi proti njim. In medtem ko se vi prepirate s sosedom ali sodelavcem o tem, katera stran ima prav, nihče ne gleda navzgor. Nihče se ne vpraša, zakaj obe strani, ko prideta na oblast, ohranjata iste temeljne strukture prevlade. Boj ni med levico in desnico. Je med tistimi, ki imajo moč, in tistimi, ki je nimajo.
Kontrola izražanja
Demokracija vam omogoča svobodo izražanja, a skrbno nadzoruje doseg tega izražanja. Država ne bo potrkala na vaša vrata in vas aretirala, ker se ne strinjate z vlado. In ravno to vam omogoča, da verjamete, da živite v svobodni družbi.
Toda opazujte, kaj se zgodi, ko nekdo resnično ogrozi sistem:
Diskreditacija: Če podvomite v temeljne strukture moči, vas ne cenzurirajo neposredno. Označijo vas za norca, zarotnika, ekstremista, dezinformatorja. Teorija zarote je postala izraz, ki samodejno diskvalificira vsako strukturno kritiko.
Nadzor vidnosti (shadow ban): Digitalne platforme niso nevtralne. Njihovi algoritmi odločajo, kdo vidi kaj. Lahko vas prikažejo milijonom ali pa vas pokopljejo v pozabo. Še vedno objavljate, pišete, govorite, a vaše besede ne sežejo nikamor. Je, kot da bi kričali v zvočno izolirani sobi.
Ekonomsko uničenje: Če imate prevelik doseg in vztrajate pri kritiki tega, kar se nesme kritizirati, vas demonetizirajo, prekličejo vaše bančne račune, prekinejo pogodbe. V družbi, kjer je denar preživetje, je ekonomska izključitev učinkovitejša od klasične državne cenzure.
Demokracija vam daje svobodo, da lajate, a nikoli, da ugriznete.
Skriti Socialni Dogovor
Demokracija ni vlada ljudstva. Nikoli ni bila. Je skrit socialni dogovor, kjer se množice strinjajo, da bodo ubogale v zameno za iluzijo sodelovanja. Je najbolj sofisticirana oblika prevlade, kar jih je bilo kdaj ustvarjenih, saj prepriča tiste, nad katerimi se vlada, da so si sami izbrali svoje stanje.
Ne pišete zakonov. O zakonih ne glasujete neposredno. Imate le izbiro, kdo jih bo pisal. In ta oseba bo napisala na stotine zakonov, večinoma tehničnih in kompleksnih, ki jih nikoli ne boste prebrali.
Ko pa vam policija potrka na vrata, da bi vas prisilila k spoštovanju enega od teh zakonov, ne morete reči: »S tem se nisem strinjal.« Kajti po sistemu ste se strinjali, ko ste glasovali. To je pooblastilo, s katerim dajete svoj glas nekomu, da počne, kar želi, 4 leta, in ne glede na to, kaj je ta oseba storila, ste dolžni sprejeti posledice.
Izbira gospodarja vas ne naredi svobodnega. Naredi vas le sužnja z malo več psihološkega udobja. Veriga je tam, a so jo prebarvali v barvo, ki ste jo izbrali. Zato se vam zdi, da je vaša, da ste jo prostovoljno sprejeli.
Prava funkcija demokracije ni porazdelitev moči, temveč legitimacija njene koncentracije. Je pretvarjanje vaše poslušnosti v zavestno izbiro. Je najučinkovitejši način, da množice prostovoljno podpirajo sistem, ki jih izkorišča. In dokler verjamete, da ste svobodni, ker glasujete vsake štiri leta, bo sistem deloval popolno. Ne za vas, ampak za tiste, ki ga resnično nadzorujejo.
Tudi če bomo spomladi dobili sposobno vlado (kar je majhna verjetnost), bo še kar nekaj časa hudo. Stiskati bo treba pas in dolgo časa popravljati neumnosti ter škodljivosti, ki jih je naredila golobja koalicija, pa še kakšna druga leva vlada pred njimi. Ves ta čas bo vsaj navidezno še šlo navzdol.
Glede na to, kako so Evropejci uničevali ostali svet, je potreben komentar. Res so uničili stare indijanske kulture v Ameriki in odvažali sužnje iz Afrike. Toda vsaj slednji so prinesli civilizacijo, ki v Afriki prej ni obstajala. Azijske države so grdo izkoriščali, vendar tudi kaj zgradili in po njihovem odhodu je vse to ostalo domačinom.
Slabše smo Slovenci prišli skozi z Jugoslavijo. Najprej smo na njen rovaš izgubili južno Koroško, pa vsaj še kakšno Gorico. Jugoslavija ni ničesar zgradila v Sloveniji, po njenem razpadu so nam ostali le skupni dolgovi, katerih velik del je morala odplačati Slovenija, pojedla pa jih je Srbija.
Ja, Korosci so se sedaj veseli, da niso postali „vasi“.
Nietzsche je tudi za današnji čas razkril, „da je Bog mrtev“.
Ljudje so ga ubili in ga ubijajo z vztrajanjem vere v religijo – dogme.
Skupaj z Bogom so ubili tudi racionalnost.
Danes si EU cerkev po tekočem traku izmišlja nove in nove dogme in jih trobi svoji duhovščini – voditeljem držav in vernikom – njenim prebivalcem.
Kdor jim ne verjame, ga duhovščina in njeni verniki, ki verujejo v EU religijo in njene dogme, linčajo.
Kdor ne verjame, naj si ogleda histerične komentarje vernikov.
In še aktualno: Argentina je po Ekonomistu, na robu bankrota. Klovnu z motorko sta ostala samo še dva prjatla, da ga potegneta iz dreka: Izrael in ZDA.
Makorovička je rekla: Jebo ti pas mater.
Malo se zamisli “pedro”, če ni to mislila ravno na tebe….
Primitivc Mario
Kloovn je ukrotil inflacijo in Argentina ima sufiscit v proračunu, pa motoreka ni odrezala niti ene glave.
Pokaži, kje to piše !
Ne bo res, Big je razkril, da je Nietzsche mrtev.
JEFFREY SACHS, profesar na univerzi Columbia v NY:
“Vsi problemi na svetu izvirajo od Britancev. To velja za Pakistan in Indijo. To velja za Kitajsko. To velja za celoten Bližnji vzhod. To velja tukaj na Cipru… Ker so bili Britanci najmočnejši imperij 200 let. In povsod so za seboj pustili konflikte.
Veste za katastrofo, ki se trenutno dogaja v Palestini. Eden od razlogov je, da so Britanci med letoma 1915 in 1917 isto ozemlje obljubili trem različnim skupinam.
Najprej so Britanci prek McMahona obljubili ozemlje Arabcem. Borite se z nami proti Turkom, in je vaše.
Nato so se pogajali za sporazum Sykes-Picot, da bi Francozom rekli: vaše je.
Nato so v Balforjevi deklaraciji leta 1917 rekli, da je to judovska domovina.
Tako so Britanci trikrat obljubili zemljo, ki sploh ni bila njihova. In bili so precej predrzni, kar se mene tiče. Zdaj pa je treba vse to razplesti vse to razplesti. “
Je že slabše in to ne v Tunguziji, ampak v lj vukoje3ini : ”Odvetnik Stojan Zdolšek, ki predsednika vlade Roberta Goloba zastopa v odprtih postopkih “Bobnar” in “Karigador”, se je ob robu izjave, ki jo je danes sklical za nekatere medije, zapletel v svojevrsten škandal, ki bo gotovo še odmeval.
Iz sejne sobe je odvetnik Stojan Zdolšek namreč še pred začetkom izjave nagnal novinarko Televizije Slovenija Vanjo Gligorović, eno od novinark četrtkove preiskovalno-informativne oddaje Tarča.” vir: zanima.me
”Slabše” se je začelo pred nekaj dnevi : ”Gledalci so izjemno presenečeni, ko so na sporedu Televizije Slovenija opazili, da bo namesto Tarče v četrtek na malih zaslonih prenos koncerta 70 let Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in ne najbolj priljubljena informativna oddaja Tarča, ki jo vodi Erika Žnidaršič. ” vir: info360.si
Preden bo bolje, nas bodo naši politiki s Trumpom in Leyenovo na čelu lahko popeljali v apokalipso, potem bo okrog 10-letna jedrska zima, v kateri bo večina človeštva pomrla, ker ne bo hrane in se bodo kanibalske tolpe spopadale med sabo za golo preživetje. Potem bo trajalo tisočletja, da bo človeštvo prišlo do stopnje, kjer smo zdaj, če sploh…
Ampak sedanji zahodni politični razred, ki se ni hotel pogovarjati z Rusijo o novi evropski varnostni arhitekturi po ameriški odpovedi vseh varnostnih sporazumov, sklenjenih z nekdanjo Sovjetsko zvezo, in nezadržnem širjenju Nata proti mejam Rusije, nikoli ne bo priznal, da je žrtoval Ukrajino v svojem revanšističnem cilju spodnesti Rusijo ekonomsko in vojaško in si jo podrediti.
Peklenski načrt Nata za podreditev Rusije je spodletel, krivci za vojno z Rusijo in vse njene posledice, vključno z ekonomskim hiranjem Erope, pa naprej demonizirajo Rusijo in lažejo o njenih neobstoječih namerah o invaziji na Evropo in restavraciji Sovjetske zveze. Te politike, ki so nas spravili v brezihoden položaj in nas potiskajo vse bliže jedrski vojni, bi bilo treba poslati na smetišče zgodovine in začeti novo poglavje evropske zgodovine brez vojnih hujskačev in patoloških rusofobov, ki so zamrznili v obdobju hladne vojne in mislijo, da je sodobna Rusija pomanjšana Sovjetska zveza.
O agresivnost Zahoda ne govori le agresiven odnos Zahoda do Rusije, temveč o tem govori njegova zgodovina kolonializma in krutega podrejanja ljudstev po vsem svetu.
Tudi agresiven odnos Zahoda, zlasti Amerike do Kitajske, ki ne predstavlja za Zahod absolutno nobene vojaške nevarnosti, a se zlasti Amerika kljub temu pripravlja na vojno s Kitajsko. Amerika namerava žrtvovati Tajvan za slabitev Kitajske na podoben način, kot je bila žrtvovana Ukrajina za slabitev Rusije. Vse z namenom ustaviti skokovit kitajski razvoj in ohraniti ameriški/zahodni gospodarski in vojaški primet. Toda to je misija nemogoče. Edino, kar se lahko izcimi iz vojne s Kitajsko, je medsebojno uničenje.
K temu zanimivemu branju bom dopolnil g. Dejana v mislih na ta citiran del…
“(Evropa, ki je stoletja kot imperialna velesila osvajala, zlorabljala, izkoriščala in uničevala dežele tretjega sveta, se bo soočila s še enim izzivom. Mislim na trans-generacijski prenos travne, ki ga običajno zožimo na raven družine kot osnovne celice družbe. Gre pa za to, da otroci oziroma vnuki ali celo pravnuki generacije, ki je počela slabe stvari, plačujejo za grehe prednikov. To ni svetopisemska izmišljija, pač pa emipirično dokazan fenomen. Potomci nacističnih zločincev se soočajo z najtežjimi življenjskimi situacijami, različnimi vrstami zasvojenosti, depresijo, ki lahko vodi v samomorilnost, in drugimi psihičnimi motnjami ali boleznimi. V vzhodnjaških, azijskih filozofijah temu običajno pravijo karma. In karmi človek ne more ubežati.)”
***
Žal tukaj svoje misli niste razvili do konca. Plačevanje grehov očetov je samo prvi del, drugi del pa je reakcija tako pozitivna kot negativna. Pozitivna v smislu negativnosti je jeza, bes in še kaj, da del te mladine postane ekstremno leva in/ali ekstremno desna. To se kaže navzven – navznoter pa se dogaja to kar ste sami napisali. Vsak ekstrem ima svoj vzrok – karma pa je to, da karkoli naredimo bo sledila misel, ki ste jo tukaj napisali: Preden bo kaj bolje – bo še precej slabše!
Tudi to misel se da lepo pojasniti/razložiti. Recimo pri elitah ne vedo kdaj pravočasno zapustiti potapljajočo se ladjo – hazarderji ne znajo nehati, ker verjamejo, da bodo nekoč dobili vse nazaj in še več – roparji bank ropajo tako dolgo dokler jih ne dobijo. Imamo pa tudi pozitivne zglede kot recimo pri kroničnih pijancih, kjer se nekaterim uspe rešiti te zasvojenosti. Podobno pri tistih, ki so postali odvisni od mamil. Tudi pri kajenju cigaret imamo različne zgodbe. Poznal sem prijatelja, ki je pokadil tri škatle/zavoje cigaret in s tem nadaljeval tudi ko so mu povedali da ima raka na pljučih. Umrl je star 50 let. Lep dan.
P. S. Pozabil sem dodati, da sem v dokumentarnem filmu o 2. svet. vojni videl veliko posnetkov, kjer je velika večina Nemcev in Nemk vedela za koncentracijska taborišča in kaj se je tam dogajalo – a jih je nacizem povsem preslepil/zaslepil.
Tukaj se vidi kakšno moč ima propaganda na ljudske množice.
Tudi v Sloveniji se prenekateri mladenič/mladenka ni zoperstavil komunizmu/ levičarstvu, ampak pridno sodeluje pri propadanju Slovenije in slovenskega ljudstva. Naučil se je, da je bolje biti na vrhu, četudi se z njimi ne strinjaš. Lep dan.
Niso vedeli; vem iz prve roke.
Tako kot tu vecina ni vedela za Hudo Jamo.
@peter – tokrat pa se močno motiš. Gledal sem dokumentarni film, kjer so ugledni Nemci raznih profesij govorili o tem kakšno je bilo vzdušje pred in po 2. svet. vojni. Med vojno si je velika večina Nemcev zatiskala oči pred tem kaj so počenjali v koncentracijskih taboriščih.
Ti dokumentarci se na tem TV kanalu ponavljajo tako, da si lahko tudi ti ogledaš cel posnetek. Velika večina Nemcev je nasedala propagandi nacistov in ne samo Hitlerja.
Ne morem se motit, ker so mi verodostojno povedali; film je pa film; ali so vprasali vecino? Nacisti so Auschwitz skrivali.
Ali ste vi recimo 1980 vedeli za Hudo Jamo?
Jaz sem vedel precej tega, za Hudo Jamo pa nisem vedel.
Kakšna ironija je v tem, da danes Nemci. ki so zagrešili holokavst 1.0, zaradi kolektivne krivde niso sposobni obsoditi holokavsta 2.0, pravzaprav ga potho odobravajo, ker čutijo moralni dolg do krvnikov, židov. V bistvu se jim zgodovina ponavlja, spet bodo imeli holokavst na vesti, le v drugi vlogi.
Ste kiksnili. Pozabljate, da vi zivotarite v informacijskem mehurcku, ne Nemci.
Ma kaj kvakaš?! V času interneta moraš biti funkcionalno nepismen, če vegetiraš samo v nacionalnem informacijskem okolju.
Namesto, da kvakaš, pojasni, v čem naj bi bil branetov post zgrešen, če se spotikaš obenj. Ali samo mutiš vodo v žabji mlaki, od koder kvakaš?!
Priporočam najboljši vojni film vseh časov, režiserja Malicka, ki ga je omenil Dejan in je aktualen v vseh časih. Tudi danes.
To pravi UI o filmu:
Bistvo filma “Tanka rdeča črta” (“The Thin Red Line”, 1998) režiserja Terrencea Malicka ni le v prikazu vojne, temveč predvsem v filozofski in poetični refleksiji o človeški naravi, nasilju, lepoti in duhovnosti.
Glavne teme in bistvo filma:
1. Kontrast med naravo in vojno:
Film pogosto prikazuje lepoto narave (živali, drevesa, pokrajino) v kontrastu s brutalnostjo vojne. Gre za vprašanje, kako lahko takšna lepota sobiva z uničenjem, ki ga povzroča človek.
2. Vojna kot notranji boj:
Ne gre za klasičen vojni film z junaštvom in slavjem zmage. V ospredju so notranji boji posameznikov, njihova razmišljanja, strahovi, spomini in vprašanja o pomenu življenja in smrti.
Vsak vojak ima svojo perspektivo – vojna ni enoznačna, temveč fragmentirana izkušnja.
3. Duhovna iskanja in eksistencialna vprašanja:
Film se sprašuje: Kdo smo kot ljudje? Kaj nas žene v nasilje? Je v vsakem človeku tudi dobro? Kako ohraniti človečnost v nečloveških razmerah?
Mnogi liki se pogovarjajo z Bogom, naravo, s samim seboj – gre za tiha notranja razmišljanja o življenju in smrti.
4. Individualnost vs. kolektiv:
Prikazana je razlika med poveljniki (kot je strogi kolonel Tall) in navadnimi vojaki – film pokaže tudi absurdnost ukazov in ceno, ki jo plačajo posamezniki.
Zelo jasno je prikazano, kako vojska kot sistem lahko povozi posameznika.
5. Naslov “Tanka rdeča črta”:
Nanaša se na tanko mejo med redom in kaosom, življenjem in smrtjo, človečnostjo in zverinskostjo. Lahko pa tudi na mejo med vojaki in sovražnikom – tisto “črto”, ki loči vojno od miru, moralo od nemorale.
Zaključek:
“Tanka rdeča črta” ni film o tem, kaj se je zgodilo, ampak o tem, kako so se ljudje počutili, ko se je to zgodilo. Namesto akcije in napetosti ponuja meditativen, počasen in vizualno poetičen pogled na vojno kot človeško tragedijo.
Res je! Ta film je posnet na podlagi romana Jamesa Jonesa, mene je očarala že glasba. Drugače pa ti ostane cmok v grlu še nekaj časa po tem ko je filma konec.
Odličen članek g. Steinbuch!
Otroci niso krivi za grehe staršev in nikoli ne bodo. Čisto nekaj drugega pa je, če otroci zavestno in po svobodni volji počnejo iste pi3darije kot so jih starši/stari starši. Kolektivne krivde NI, je prevara, konstrukt. Preslikava/obešanje grehov prednikov na potomce bi moral biti ZLOČIN. Mnogi komunisti, nacisti in fašisti so se izognili pregonu predvsem zaradi obešanja krivde kolektivu – vsi krivi, nihče odgovoren.
Pri transgeneracijski travmi ne gre za placevanje, ampak za psiholosko obremenitev potomcev, ne samo krivcev, ampak tudi zrtev. Tega se generacije potomcev niti ne zavedajo.
To je pri velikih zadevah kot so holocaust, pa v slovenskih okvirih revolucija na ravni celega naroda. Ce ni predelano, pocasi razjeda kolektivno psiho. Ravno v SLO se to kaze v intenzivnosti te ali one reakcije. Zato bi bilo zaradi narodovega zdravja zelo nujno to porihtat. Je pa najbrz to zaenkrat iluzorno pricakovati, ker se te travme ne zavedate. Ko bo prepozno, bo implozija.
A ko bo nastala kritična masa pametnjakovičev, bo pa eksplozija?
Ni nevarnosti.
Kakšna enolončnica pa je to? Malo zgodovine, malo politike, malo filozofije, malo morale, malo ezoterike, malo vsega. Ampak brez zaključka, brez smisla, še tega ne vemo, kaj je namen članka.
Btw, Steinbruch, ponovno sprašujem, kako je biti v družbi s Ciromanom na Odlazkovem Reporterju, ki so ga zapustili že vsi, ki v slovenskih medijih še kaj pomenijo?
V tem je poanta, v SLO se ne ve v cem je smisel. Potem je tezko delat zakljucke.
Kadar se clovek slabo pocuti, je to predvsem zaradi tega, ker ne ve ne kaj mu je tocno in se manj kako bi se iz tega izkopal.
Ne posplošuj, brihtnež. Veliko nas je v Sloveniji, pa mislim, da večina, ki prekleto dobro vemo, v čem je smisel, pa tudi, kaj je z nami narobe. Ampak vedno se najdejo dobri ljudje, ki nam na vsak način želijo pomagati in nam soliti pamet.
Vecina?
Ne se hecat, vecina je izvolila parazite in celo misli, da jih Amerika hebe.
Odličen članek.
@Steinbuch
Recimo da kupim vašo tezo o trpljenju generacij, ki trpijo zaradi dejanj svojih prednikov.
Vendar če ne veste, se podučite o vseh žrtvah druge svetovne voje na slovenskem.
Večina žrtev je bila na strani protifašističnega boja. Tudi zločinski poboji po II sv. vojni tega razmerja niso popravili v prid strani, ki je sodelovala z okupatorjem. Torej, zakaj omenjate samo naslednike revolucionarne strani?
Je smrt mojih sorodnikov dedka in strica, ki so jih pobili okupatorji zaradi izdajstva domačinov, neka nepomebna stranska zadeva, ki se tiče samo umrlih in njih sorodnikov.
So vaša razmišljanja v prid sprave in miru ?
Brez komunistične revolucije bi bilo tako, kakor pišeš. Ker je pa revolucija bila, je bilo pa drugače. Ampak ti tega ne razumeš, ker si totalitaristično poškodovan.
Miran: pa je res šlo za “izdajstvo” domačinov, ali si je KP pač kot neštetokrat prej in potem nekaj izmislila? Ker je bila, kot je ‘ren’ napisal, revolucija prvi smoter in NE boj proti okupatorju.
To je zdaj vprašanje…
Prisega na Plečnikovem stadionu v Ljubljani je zadostno zunanje obeležje kdo s kom in zakaj.Takih dejanj je bilo nebroj, ki so pripomogla k velikemu številu žrtev na partizanski strani.
Žrtve zgolj govorijo, da je okupator z domaco pomočjo temeljito mrcvaril slovenski narod.
Podobno kot sedaj ob dogodkih v Palestini. Domači blok oboževalcev kolaboracije, v en glas podpira izživljanje Izraelcev nad nemočnimi vse v imenu večje resnice za katero le oni vedo.
V bistvu geni kolaboracije živijo dalje.
Tko da Frančki domobrančki a boste spet kolaborirali al kolapsirali ?
To ni nobeno vprašanje. Komunisti so delali revolucijo.
Oblast na slovenskem je bila poteptana v prah in komiji so jo z obema rokama zagrabili in ne izpustili.
Bili so pa v antihitlerjevi koaliciji in to je tedaj štelo. In bi moralo tudi danes.
Vrhunsko, svaka čast!
Miran: to nič ne šteje, ker je samostojna in demokratična Slovenija totalno nasprotje SR Slovenije in s slednjo nima nič skupnega.
Preberi Ustavo, Preambulo Ustave itd.
Zadnje mnenje Evropskega parlamenta je samo zadnji žebelj v krsto slovenske revolucije in komunizma.
Slovenijo pa so osamosvojili potomci protirevolucionarnega tabora in to je dejstvo.
Dogajanje iz časa WWII pa tudi v tujini nič več ne šteje.