Vrednost dediščin se v zadnjih letih v vseh državah povečuje in njihov letni obseg že presega 10 % BDP posameznih držav. Pri tem je zanimivo, da kljub veliki vrednosti teh prenosov premoženja državni statistični uradi ne objavljajo skoraj nobenih podatkov o dediščinah, zato ocene temeljijo samo na raznih analizah raziskovalcev tega področja. Značilno je tudi, da so bili v začetku 20. stoletja prihodki iz davkov na dediščino pomemben del celotnega davčnega priliva denimo v Združenih državah in Veliki Britaniji. Kasneje se je politika obrnila proti tem davkom in njihov pomen za javne finance je vse nižji. Večina držav danes davka na dediščino sploh nima, v podrobnejših poročilih Evropskega statističnega urada pa zasledimo, da s tem davki še največ zbereta Francija (0,6 % BDP v 2019) in Nemčija (0,2 %), Avstrija, Švedska in Češka pa na primer praktično nič.
Tudi za Slovenijo v poročilih državnega statističnega urada (SURS) o obsegu dediščin ne boste o tem našli nobenega podatka, prav tako tudi ne na spletu. Ker gre za zelo velike zneske, je tudi za našo državo zanimivo oceniti letne vrednosti podedovanega premoženja in njihov pomen za dohodke državljanov. Ker uradnih podatkov nimamo, vrednost lahko samo ocenjujemo na osnovi različnega nabora podatkov. V nadaljevanju so predstavljene sicer zelo grobe ocene, a za namene prikaza te tematike zbrani podatki zadoščajo.
Država ima seveda na voljo vse podatke in s kombinacijo različnih virov bi lahko sestavili zelo podroben pregled letnega obsega dediščin, vključno z vsemi strukturami. Mogoče bodo pristojne institucije enkrat ocenile, da bi bil takšen pregled zelo dobra podlaga za javno-finančno načrtovanje in kreiranje davčne politike, zato ga bodo tudi pravočasno pripravile. Da se ne bomo ob kakšni ideji o davku na dediščine srečali s podobno situacijo kot pri predlogu davka na premoženje. Tu je vlada prišla pred javnost že kar s predlogom davčne stopnje, na drugi strani pa ni imela neke resne in poglobljene analize o stanju na nepremičninskem trgu. In tako smo ob predlogu davčne stopnje poslušali izjave, da v državi sploh ne vemo, koliko imamo praznih stanovanj in kakšna točno je struktura lastništva in vrednosti nepremičnin po posameznih segmentih prebivalstva.
No, o tem bodo odločale državne institucije, vseeno pa ni ovire, da ne bi poskušali oceniti okvirno vrednost dediščin in kakšen pomen imajo ti dohodki glede na ostale prejemke prebivalstva. Verjetno bo imel kdo zadržke za uporabo besede “dohodek” v primeru dediščine, a za prejemnike dediščine (potomce) je enkraten prejem premoženja, običajno v visokih vrednostih glede na redne plače, praviloma pomemben dodaten finančni vir. Četudi je v obliki hiše ali stanovanja, ki ga zadržijo. Zato uporabljamo oba izraza, ki pomenita isto.
Vrednost in struktura premoženja ljudi
Vrednost letnega obsega dedovanja bi lahko zbirala in objavljala sodišča (vsaj skupni znesek), a ker teh podatkov nimamo, smo vrednost poskušali oceniti na osnovi celotne vrednosti premoženja prebivalstva Slovenije. Glede na vse razpoložljive vire lahko ocenimo, da imamo Slovenci trenutno okoli 300 milijard evrov premoženja. Največji del predstavljajo nepremičnine (hiše, stanovanja, zemljišča), če k temu dodamo še premično premoženje (avtomobili, oprema …), se vrednost te vrste premoženja verjetno giblje okoli 200 milijard evrov. Drug sklop premoženja pa je finančno premoženje. Tu so nam najbližji bančni depoziti prebivalstva (27,5 milijard zadnji podatek), vloge v raznih skladih ter vrednost naložb v podjetjih. Tudi tu imamo seveda zelo širok nabor virov, različnih načinov spremljanja tega premoženja, a verjetno se ne bomo veliko zmotili, če vse to finančno premoženje ocenimo na okoli 100 milijard evrov, skupaj torej omenjenih 300 milijard.
Razni viri in podatkovne baze nam omogočajo tudi okvirno oceno distribucije tega premoženja, torej kolikšen odstotek premoženja ima najpremožnejših 10, 20 ali več odstotkov prebivalstva. Približna struktura distribucije celotnega prebivalstva je prikazana na prvi sliki, podrobnejši podatki za zgornjih 10 % najpremožnejših pa na drugi sliki. Tu je pomembno izpostaviti še en vidik teh podatkov, ki se običajno niti ne navaja. Omenjenih približno 300 milijard evrov premoženja lahko razdelimo na 2,1 milijona prebivalcev Slovenije (150.000 evrov v povprečju na osebo), verjetno bolj primerno pa je upoštevanje odraslih oseb, ki so praviloma lastniki premoženja. Upoštevaje okoli 1,5 milijonov odraslih prebivalcev to pomeni približno 200.000 evrov v povprečju na eno osebo. Vemo pa, da je premoženje praviloma vezano na družino ali gospodinjstvo, kar omogoča še en pogled. Povprečna družina ima tako v Sloveniji okoli 500.000 evrov celotnega premoženja.
Vendar bomo ostali na odraslih prebivalcih in strukture v tabeli se nanašajo nanje, vendar imamo pogoste primere, da ima premoženje uradno samo en zakonec, čeprav je to premoženje cele družine. Iz slike lahko razberemo, da ima 20 % odraslih prebivalcev približno 64 % vsega premoženja ter okoli 55 % celotne vrednosti nepremičnin. Nepremičnine so namreč bistveno bolj enakomerno razpršene med prebivalstvom, saj ima kar okoli 80 % družin lastni objekt za bivanje. Če pa pogledamo premoženje prvih 50 % odraslih prebivalcev, pa imajo ti skoraj 90 % celotne vrednosti nepremičnin v državi. Finančno premoženje pa je bolj koncentrirano in petina odraslih ima v rokah kar okoli 80 % vsega finančnega premoženja. V okviru celotnega finančnega premoženja je še večja koncentracija pri lastništvu podjetij. Desetina prebivalcev ima preko 90 % vse vrednosti vložene v podjetja, že 3 odstotke prebivalcev (45.000 ljudi) pa okoli 80 % tega premoženja, kot je podrobneje prikazano na drugi sliki za zgornjih deset odstotkov najpremožnejših.
Viri: SURS, FURS, Ajpes, Ministrstvo za finance, Banka Slovenije
Takšna koncentracija premoženja je seveda lahko upravičeno predmet kritik, a temu trendu v sprejetem družbenem sistemu ne moremo uiti. Vseeno je potrebno poudariti, da smo v Sloveniji verjetno tudi po distribuciji premoženja med državami z najmanjšimi razlikami, podobno kot velja za distribucijo prejemkov ljudi. V Sloveniji imamo namreč najnižjo stopnjo neenakosti oziroma razlik v višini dohodkov (praktično najnižji Gini koeficient med vsemi državami na svetu).
Za primerjavo je na sliki prikazan tudi podatek o distribuciji dohodkov (modra črta), po kateri najbolje plačanih 20 % zaposlenih prejme okoli 38 % celotne neto mase plač. Razlike med prejemki so vedno manjše kot v premoženju. Slabše plačani pretežni del prejemkov porabijo za tekočo potrošnjo in jim manj ostane za varčevanje in vlaganja v premoženje, tudi za hiše ali stanovanja. Osebe z visoki prihodki pa lahko večji del dohodkov namenjajo za naložbe, te se potem še dodatno krepijo (obresti, dobički) in posledično so razlike v premoženju bistveno večje. Dodatno pa h koncentraciji premoženja nato prispeva še dedovanje.
Viri: SURS, FURS, Ajpes, Ministrstvo za finance, Banka Slovenije
Letni obseg vrednosti dedovanja
Poskušajmo torej oceniti, kolikšen je vrednostni obseg dedovanja. Izhodišče je dejstvo, da je pretežni del premoženja v rokah odraslih ljudi, največji del v starostnih razredih nekje med 30 in 85 let. Za oceno strukture omenjenih 300 milijard evrov premoženja seveda nimamo na voljo kakih podatkov, kako je to premoženje razdeljeno po starosti. Mlajše generacije imajo najbrž manjše vrednosti od povprečja, največje deleže verjetno letniki 50 do 65 let (tudi zaradi lastništva podjetij), starejši zopet manj, a mogoče še vedno v povprečju. Starejši letniki imajo praviloma večje deleže pri nepremičninah in tudi pri gotovini. To so vse samo ocene, a najbrž se ne bomo veliko zmotili, če vse premoženje razdelimo na 50 let, da ima vsak starostni letnik približno sorazmerni delež tega premoženja, torej okoli 2 % ali 6 milijard evrov, mogoče nekoliko manj, da bo ocena bolj zanesljiva. Tudi v Sloveniji bi bil potem letni znesek dedovanja blizu 10 %, kot ugotavljajo mednarodne analize.
Tudi glede te ocene imamo lahko veliko zadržkov, da namreč temelji na zelo grobih ocenah. A vseeno lahko z dovolj veliko verjetnostjo trdimo, da je premoženje enega letnika tudi okvirna ocena letnega obsega dedovanja. Da torej delovne generacije, torej vsi zaposleni (ti so praviloma upravičenci do dediščine) od pokojnih staršev ali starih staršev vsako leto podedujejo teh 5 d0 6 milijard evrov različnega premoženja, največ v obliki hiš in stanovanj. To številko je zanimivo primerjati z neto prejemki vseh zaposlenih. Ti namreč znašajo okoli 18 milijard evrov (1.500 evrov povprečno mesečno). Obseg dohodkov iz naslova dediščine predstavlja skoraj tretjino dohodkov iz naslova dela. Torej zaposleni prejmejo v povprečju kar še okoli 30 % dodatnih prejemkov, ki jih praviloma nikjer ne evidentiramo, spremljamo, pravzaprav celo “ne priznamo”. To je pač tako naše, nam pripada – bo hiter komentar.
Ob takšnem izračunu povprečni zaposlen poleg svoje plače 1.500 evrov neto mesečno v povprečju dobi povprečno še slabih 500 evrov dediščine. Seveda govorimo o povprečnem znesku, poleg tega pa se dohodki (preneseno premoženje) praviloma pojavijo enkrat na dvajset, trideset let, zaradi česar jih težko sprejmemo kot nek dodatni mesečni dohodek. A tudi pri plačah praviloma govorimo o gibanju povprečnih plač, čeprav nekdo dobi tisoč, drugi pa deset tisoč evrov neto mesečnega prejemka. Pri dedovanju so razlike še bistveno večje. Nekateri ne dobijo skoraj nič, drugi milijonska premoženja, pri čemer verjetno velja, da ljudje z višjimi dohodki praviloma prejemajo tudi višje dediščine (imajo bogatejše starše). Podrobnejša analiza s strani države, ki ima na voljo vse podatke, bi lahko pokazala, kako se premoženje z dedovanjem prenaša med generacijami in kako to potem dodatno vpliva na koncentracijo premoženja. Na priloženi sliki so sicer podatki o strukturi premoženja med prebivalci, kakšna je distribucija prenosa premoženja med potomce, pa se brez podrobnih podatkov niti ocenjevati ne more.
Omenjena višina letnega obsega dediščine glede na maso izplačanih neto plač se nam verjetno zdi malo verjetna. Težko namreč sprejmemo, da lahko dediščina v takem obsegu vpliva na naše skupne prejemke (tudi če gre za statistično povprečje). A ozrimo se malo naokrog, tudi v svoji širši družini ali pri sosedih. Hitro bomo našli primere, da nekdo podeduje stanovanje, vredno 200.000 evrov, ob tem da ima letno plačo 20.000 evrov. Z večanjem vrednosti premoženja in tudi demografskimi spremembami vse manjšega števila potomcev takšna razmerja še povečujejo. V navedenem primeru je konkretna zaposlena oseba podedovala vrednost kar 10 svojih letnih plač. In z unovčitvijo te dediščine ali njeno uporabo se je njeno premoženje za toliko povečalo in dejansko gre za nek dodatni enkratni prejemek, ki ni nikjer evidentiran kot naš dohodek, kaj šele da bi bil predmet kakih davčnih obremenitev.
Prenosi premoženja med generacijami
Ob navedenih številkah je mogoče nujen še en razmislek. Pred dnevi smo lahko brali, kako je nekdo izpostavljal premoženje (praviloma) starejše generacije, kako ga ne upoštevamo pri izračunih socialnih pomoči države. Kako so mlade generacije v težjem položaju, saj si to premoženje šele ustvarjajo, od svojih dohodkov morajo plačevati vse davščine, dodatno pa jih nekaj višji prejemki omejujejo tudi pri pridobivanju državne pomoči. Ob tem pa morajo plačevati še prispevke za ZPIZ, za pokojnine starejše generacije s praviloma večjim premoženjem in tak pristop bi mogoče zahteval preverbo upravičenosti obstoječega sistema podpor. Načeloma takšni zaključki celo držijo. Če pogledamo razne oblike državnih podpor, te verjetno res ne uspejo zajeti vseh vidikov socialnega položaja ljudi.
Vseeno pa je tu potrebno dodati, da zaposleni s plačili prispevka za ZPIZ ne “plačujejo” starejših, temveč si nekako kupujejo pravico, upravičenje, da bodo ta sredstva zanje zagotavljali njihovi potomci. Podobno, kot so naši starši plačevali prispevke za svoje starše, oni pa še prej za svoje. V Evropi imamo pač “pay as you go” pokojninski sistem, ki ga ne smemo razumeti kot plačevanje starejšim generacijam, ki niso znale poskrbeti zase. Gre za sistem, ki velja pravzaprav že tisočletja, le da včasih ni bil institucionaliziran. Starši so skrbeli za otroke, ustvarjali premoženje, ko pa so onemogli, pa so to premoženje prepustili otrokom in seveda upravičeno pričakovali, da za vso to skrb in preneseno premoženje (kmetijo) potem otroci skrbijo za njih do smrti (da imajo “svoj kot v hiši”, kot se je včasih reklo). V teh medgeneracijskih premikih danes praviloma vidimo samo stroške in tekoča plačila, prevzeto premoženje pa radi zanemarimo. Saj je pač naše!
Z opisanim sklepanjem o podpiranju starejših namreč v celoti zanemarjamo, da omenjeno premoženje starejših mlajše generacije potem podedujejo. Da brez nekega vloženega dela zaposlene generacije dodatno prejmejo letno še 5 do 6 milijard evrov premoženja/dohodkov. Mogoče še ena zelo zanimiva primerjava – vse zaposlene generacije letno vplačajo 6,3 milijarde (podatek za leto 2024) prispevkov za ZPIZ za izplačilo pokojnin. Seveda imamo tudi tu različno strukturo, nekateri vplačujejo bistveno več, drugi manj, eni dedujejo veliko, drugi nič, prejemek iz dediščine je dogodek samo vsakih nekaj deset let …, a skupni letni prispevki za ZPIZ zaposlene generacije so podobni, kot istočasno dobijo nazaj skozi dedovanje.
Davek na dediščino
Vsekakor takšna gibanja pri dedovanju (prenosih premoženja med generacijami) odpirajo vprašanje, ali bi bilo smiselno razmišljati o kaki davčni obremenitvi teh dohodkov in razbremenitvi drugih obdavčitev. Seveda smo vsi takoj proti, saj se po izkušnjah vsaka dodatna davčna obremenitev nikoli ne odrazi v razbremenitvi drugih davkov. A dedovanje ima še en zelo pomemben učinek. Močno namreč prispeva k še večji razslojenosti med ljudmi. Velik del razlik v premoženju ljudi namreč ne izhaja iz razlik v plačah, temveč se še bolj krepi s prenosi premoženja med generacijami. In menda se vsi strinjamo, da ima visoka neenakost med ljudmi zelo negativno vpliv na družbo kot celoto. Uporabljena je beseda “menda”, saj ko bo mogoče enkrat v bodoče nanesla beseda na obdavčitev dedovanja, bomo vsi takoj proti, ne glede da to dodatno povečuje neenakost. V vsakem primeru pa upamo, da bo država pred kakršnikoli razmišljanjem v to smer najprej pripravila poglobljeno analizo, ki bo pokazala, kakšne so dimenzije in učinki dedovanja, ne premoženjski in dohodkovni položaj različnih skupin ljudi. Podatke ima, upajmo pa da tudi voljo in interes.
Pogledi in argumenti bodo vedno različni, a mogoče je manjša obdavčitev celoten dediščine bolj upravičena kot obdavčitev (samo nepremičnega) premoženja. Predpostavimo denimo 5 % davek na dediščino, ki bi ga plačali od unovčenega zneska dediščine ali npr. v 10 letnih obrokih, če gre za premoženje, ki ga dedič zadrži (hiša, podjetje). Takšna davčna obremenitev bi v proračun prinesla približno toliko kot 1 odstotna točka prispevnih stopenj od plač ali 1 točka pri DDV. In argumentirana javna razprava bi morala teči v okviru na primer takšnih alternativ. Seveda z resno zavezo države, da se s povečanjem ene davčne stopnje druga zmanjša (to bi ljudje sprejeli – če bi verjeli) ter ob omenjeni vnaprejšnji podrobni analizi stanja. Seveda pa bo kakršnokoli podobno razmišljanje takoj naletelo na velik negativni odziv in prostor za argumentirano razpravo se bo močno zožil.
A na Arnoževo penzijo pa ni davka.
1% od vrednosti celotne vrednosti podedovanega premoženja se že sedaj plača. Ampak je skrit pod pojmom sodna taksa. In če dedujte 500.000 eur, po oceni sodišča vredno hišo, plačate 5.000 eur sodne takse.
Se še spomnite afere o nepobranih upravnih taksah.
Sem začel brati tole @#&$%!? in po nekaj stavkih šel gledat, kdo je avtor.
Jasno.
Ne bom bral naprej.
@razhudnik
Boljš da ne. Ni za vsakega.
Dejte raje one bedarije na pozarreport ali glejte Norotv24.
Vsakemusvojepress
Tema si razen tega, da se ideja kraje premožnja ljudem s strani države, z gnusom zavrne, ne zasluži nobene pozornosti.
Komunist ne odneha dokler ga ne razbiješ na atome
Nemci poznajo davek na dediscino, ki ima en prag / v prvem dednem redu je 400.000 brez davka, potem pa progresivno raste; je pa posebnost, da se lahko vsakih deset let deduje znova; tako lahko vsakih deset let zapustite mulcu 400.000, pa ne bo nic davka placal.
V Aut. brez davka za 1 dedni red.👍
V DE prvi dedni red ni več nič oproščen davka.
Ljubček moj.
Davek na dediščine ?
Haha, dobra kost.
Pri dedovanju se spremeni samo naziv lastnika nepremičnine, firme, njive, hoste…
Za novega lastnika ostane vse isto.
Mislim, da prispevek cilja na “krivico”, da eni podedujejo zlato žlico, drugi mizerijo.
Kako to vsaj malce izravnati.
Nemogoče, razen v Orwellovem 1984.
Ampak, tko je od vekomaj.
Pa naj bo socializem ali kapitalizem.
Indijci pravijo karma.
Če bo leva vladavina pri nas še nekaj časa trajala, bo povsem zmanjkalo vsega denarja. In takrat bo leva oblast po svoji navadi začela pleniti premoženje ljudem, ena od metod bi bil davek na dediščine in povečan davek na nepremičnine.
Za levičarje pomanjkanje denarja načeloma ni problem, najprej se divje zadolžijo, potem nabijejo višje davke, na koncu pa začnejo pleniti ljudem premoženje. (Vmes seveda povedo, da je za vse kriv Janša.)
Davek na dediščine bi bil v Sloveniji večji problem zato, ker se pri nas nesorazmerno velik del premoženja ljudi nahaja v obliki nepremičnin, ki so strošek in ne dajajo prihodkov. Visok davek na dediščine bi mnoge povsem oropal vseh likvidnih sredstev. Če pa bi nepremičnine začeli množično prodajati, bi jim zelo padle cene.
Kakor koli zadevo obračamo vidimo, da je edina pametna pot državno varčevanje. Zakaj je v Franciji prišlo do revolucije? Zato, ker je kralj zaradi zapravljivega življenja ostal brez denarja in hotel povečati davke. Res pa so Francozi zelo drugačni ljudje kot Slovenci.
Budalam batine 👍(genovski pregovor).
Najbolje, da deduje premoženje vseh preminulih kar država, se pravi vladajočea mafija, in razdeli to med svoje pristaše, davka prosto seveda. Saj je bilo tako že med revolucijo. Zakaj bi zdaj izumljali neke malomeščanske modele samo delnega obdavčenja?! Vzemi vse. To je socializem + happytalism: You will own nothing, and you’ll be happy.
Bine se spet praska tam, kjer ga ne srbi. Kot pravi socialist bi spet delil nekaj, kar ni njegovo ali pa vsaj pomagal z idejami požrešni vladi, kje nam naj še kaj pobere. Razslojenost in razlike v premoženju? Vedno so bile. In kot je v članku lepo napisal, te razlike so v Sloveniji med najmanjšimi na svetu. Kje je potem problem? Seveda, v požrešni državi oz. naši vladi, ki pa je med najbolj požrešnimi na svetu!
Re:…. Kje je potem problem?
Odgovor ste ze sugerirali: premalo je bogatasev.
Danes po svetu trume turistov obcudujejo razne Versailles, ki so jih zgradili podaniki bogatasev, plemicev. Ne gledajo trohnelih kolib v katerih so ti podaniki ziveli, ceprav so tudi te kolibe lastniki zgradili s placilom, ki so ga dobili pri gradnji palace.
Seveda je poanta v mojem komentarju “posteno placilo”. Kdaj je nekdo posteno placan oz. koliksna je lahko marza v zasluzku narocnika. In se naprej, kje in kako je narocnik prisel do denarja?
Potem dokaj hitro pridemo do srednjeveskega kralja, ki je bil lastnik celega teritorija z ljudmi vred in ki je ta teritorij oddajal za denar naprej navzdol po hierarhiji. Tudi tlacan je placeval najemnino z zemljo, na kateri je zivel in delal. Danes nimamo vec kralja, ampak drzavo, kar je pa isto (état c’est moi). Principi so pa enaki.
Misli spodnjih komentarjev lahko strnem v en bolj kratek stavek: brez bogatih posameznikov ni bogate države.
Bogati ljudje so vir napredka.
Socialistično-marksistično besedovanje bo pa potrebno z zakonom kaznovati.
tokrat si sam sebe miniral.
Bogati ljudje so tudi v socializmu.
Pa ni napredka…
Ja, naj bodo bogati,
Samo vir bogastva mora biti jasen, v tem so američani zelo natančni.
Dobri, stari @Miller???
@ren
Zagotovo, Musk te bo na Mars lifru, Trump pa v kurbnhaus.
Oba v imenu napredka.
Ob vsem tem se je treba vprasati kaj naj bi bil smisel, stremenje cele druzbe?
Vsem „bogatim“ druzbam na svetu je skupno, da stremijo za povecanjem svojega „bogastva“, kot celote in kot posameznika. Druzbeni „ red“ spodbuja to akumulacijo, predvsem na nivoju posameznika, ker je suma posameznikov pac cela druzba. Obratno ne gre: suma revnih posameznikov nikoli ne daje bogate druzbe.
Ce je torej jasno, da naj „red“ vzpodbuja, motivira posameznike za povecevanje premozenja, mora biti jasen in cist ekonomski interes:
– pridobitev neke imobilije je krona ali zivljenski cilj posameznika; ne samo zase, ampak tudi za potomce; „grabljenje na kup“ je clovesko druzbo izvleklo iz kamenodobnih jam do sedanjih luksuznih vil; brez tega osnovnega instinkta bi najbrz se vedno bili v jamah; obdavcevanje teh imobilij, pa naj bo to preko davka na dediscino ali pa nepremicninskega davka nujno zmanjsuje rezultat – bogatenje druzbe. Ker se potem to premozenje razlije na druge oblike, ki niso vec „bogatenje druzbe“, ampak odtekanje (zlato, investicije v tujini, ali enostavno razfrckati v nesmiselnem konzumu).
– tudi financno premozenje je smisel za „bogatenje druzbe“; zato mora biti v interesu posameznika, da ga pridobi in zadrzi, ter prenese na potomce, ker s seboj poznano nihce ne more nicesar vzeti; ce bo to obdavceno, se utegne zgoditi, da se posamezniku to ne bo splacalo in bo vlozil kapital v kaj manj druzbeno smiselnega.
Predvsem pa je premozenje, vkljucno z nepremicninami nekaj zelo dolgorocnega; posameznik mora za desetletja vnaprej vedeti za smiselnost; davki in s tem smiselnost nalozbe morajo zato biti jasno doloceni za desetletja vnaprej; slovenska praksa z drasticnimi spremembami vsake dve leti, je absoluten „no go“. Vsak razumen investitor bo raje investiral v drugih dezelah, kjer je davcna politika stabilna in smiselna.
Ali drugace: posamezniki vedno stremijo za bogatenjem in s tem bogati tudi druzba; v slovenskem primeru pa bogatijo druge druzbe.
davka na dediščino ni samo za prvi dedni red. za ostale pa je, in to ni malo. glede na to, da se veliko parov namesto za otroke odloči za psa, bo naraščal delež dediščin v drugem in tretjem dednem redu, s tem pa tudi količina pobranega davka. dediščina v prvem dednem redu je prav, da ostane neobdavčena. Že sodna taksa, ki je odvisna od vrednosti premoženja ni majhna.
Od aktualne opravilno nesposobne in ustavno-pravno huligansko-prezirljive in porazno destruktivne Golobove vlade in vladajoče koalicije GS, SD in Levice
si pač ni mogoče obetati
skrbno analitično pripravljenega in ustavno-pravno utemeljenega ter za večino davkoplačevalcev sprejemljivega, uresničljivega, znosnega in za veliko večino poštenega zakona na dedovanje.
Spomnimo se, kako so samopašni diletanti “testirali javno mnenje” s šalabajzerskim poskusom oderuškega (1,45% letno) kot da “premoženjskega” obdavčenja druge, tretje, … nepremičnine,
pri čemer so previdno in prilagodljivo pustili ne-obdavčene in ne-dotaknjene najbolj prestižne “prve” nepremičnine ljubljanske poslovno-podjetniške, politične in kriminalne družbene “smetane” t. i. post-komunističnega “novega razreda” z njihovimi “dediči” – sinovi in hčerami ter vnuki in vnukinjami vred.
Jasno je, da so in da bodo vselej najbolj glasno, populistično spektakularno in oblastno učinkovito nastopili proti vsem pravičnejšim in splošno sprejemljivejšim nižjim davkom na premoženje in dedovanje
prav otroci in vnuki
nedotakljivih in privilegiranih parazitov komunističnega oz- post-komunističnega “novega razreda” (po Đilasu),
ki navdihujejo in operativno iz ne-zakonitega politično-kriminalnega podzemlja vodijo in upravljajo najvplivnejše nazadnjaške politične sile “stabilnega” in mrtvo-udno statičnega družbenega “statusa quo”.
Bine, a ločiš med koncentracijo in akumulacijo premoženja?
Re koncentracija:
predpostavimo, da bi vsi ljudje v neki druzbi imeli enako denarja ali kapitala; rezultat bi bil, da bi vsi bili revni; nihce ne bi imel mercedesa kaj sele ferrarija; tudi nihce ne bi imel luksuzne hise, nakita ipd. Zelo verjetno bi se vedno ziveli v jamah, ker nihce ne bi imel interesa in moznosti oditi in si narediti hiso.
Koncentracija pomeni kopičenje panožnih tržnih deležev v rokah posameznikov, ki na ta način želijo zriniti tekmece s trga in doseči monopol.
Akumulacija je pa povečevanje bogastva posameznikov, kar je čisto nekaj drugega.
@tohuvabohu – klobuk dol, ker je vaša ugotovitev kristalno točna. Američani imajo blazno velika podjetja, a to jih ne moti toliko kot to, če imajo monopol nad ostalimi. To je tudi razlog zakaj želijo ta velika podjetja/korporacije decentralizirati, da tako pomagajo zniževati monopole.
Akumulacija je pa res nekaj čisto drugega. Lep dan.
Ker sem že pri besedi bom omenil še dva članka. Prvi se nanaša na pridno delo kitajskih “delavcev” pri razvijanju novih virusov v tem smisalu kako poiskati vmesni člen, da se ta virus prenese iz živali na človeka. Berem, da je človeški receptor ACE2 zaenkrat še varen, a kako dolgo. Človeštva je pač preveč, ker je planet premajhen za vse: rastline, živali in ljudi.
Drugi članek pa se nanaša na Hamas, kjer je sedaj tudi dokazano, da streljajo na lastne Palestince, ki si drznejo priti po hrano in seveda tiste, ki so postali uporniki proti Hamasu. Sedaj pa berite leve dominatne medije in boste brali vse obratno. Beda komunizma/levičarstva je še enkrat dokaz kako zavržen je ta sistem! Nekateri se nad njim navdušujejo zgolj zato, ker sovražijo bogataše, tiste, ki so do bogastva prišli z lastnim znanjem in delom in tistih, ki so si ustvarili monopole povezane z državo, goljufanjem, pranjem denarja, mamili itn. Lep dan.
Res je. Bolj nazorno povedano, za koncentracije je pristojen urad za varstvo konkurence, za (ilegalno) akumulacijo pa organi pregona.
Kaj naredi koncentracija s podporo oblastne klike, lahko pri nas nazorno vidimo recimo na primeru trgovcev z elektriko, Jankovićevega Mercatorja in Odlazkovega medijskega imperija. Same zgodbe o uspehu, primojdunaj.
Ko vladajo trenutni RAZBOJNIKI, je dobro pisati o davkih. Marsikaj se bodo še spomnili, da nam bodo vlekli denar iz žepov. Recimo obdavčena naročnina na desne medije, lahko tudi davek na avtomobile znamke Lada. Ali pa, da mora biti vsak lastnik planinskih čevljev član Planinske zveze in seveda OBVEZNO plačevati članarino.
Lahko pa tukaj levim vladam sugerirajo še ostali državljani, kakšne davke naj še uvedejo.
Sicer pa – kolikor vem – se na zapuščinskih razpravah tudi določi davek na dediščino.