Nekdanji predsednik vlade, sedanji dekan Pravne fakultete v Ljubljani, Miro Cerar, je jasno izpostavil nevarnosti...
Ključnik: Miro Cerar
Poplava prava in etike
Veliko posameznikov, ki prevzamejo vodilne funkcije v državi ali njenih podsistemih se obnaša tako, kot da se je razvoj slovenske družbe začel z njimi in zato pogosto spreminjajo zakonodajo ter utečene prakse tudi tam, kjer to ni potrebno, ali pa ne želijo nadaljevati že začetih zakonodajnih in drugih projektov svojih predhodnikov. K temu še posebej botrujejo ideološke in druge skrajnosti v politiki, zaradi katerih želi vsaka politična opcija, ki zmaga na volitvah, v čim večji meri izbrisati vse, kar so pred tem naredili njihovi politični nasprotniki, ter vse to nadomestiti z novimi zakonodajnimi in drugimi pristopi in rešitvami. Poseben dejavnik, ki vpliva na povečanje in slabo kakovost regulacije je tudi zloraba nujnih zakonodajnih postopkov v državnem zboru, saj se preveč zakonov sprejema na ta način.
Kakšno (novo) stranko v resnici potrebuje Slovenija
Prepričanje, da je (slovenska) politika umazana, nevredna poštenega dela, je pripeljalo tudi do tega, da najbolj propulzivni in uspešni posamezniki, ki bi lahko naredili sijajno politično kariero, nočejo niti slišati o tem, da bi vstopili v politiko. Če temu prištejemo negativno selekcijo, s katero se srečujemo v zadnjih tridesetih letih vsaj tako akutno kot v času socializma, potem je jasno, da smo si skopali globoko jamo, iz katere ne bo enostavno zlesti. Vprašanje, če sploh kdaj.
Kako je Slovenija pustila na cedilu svoje ribiče in se spet blamirala s propadlo arbitražo
Slovenski ribiči, ki jih hrvaška terja za več kot 3 milijone evrov kazni zaradi ribarjenja v domnevno hrvaških ozemeljskih vodah, so na lastni koži občutili nesposobnost slovenske oblasti, da poskrbi za interese države in njenih državljanov. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo ribičev zaradi hrvaških kazni kot nedopustno, je sledilo Sodišču Evropske unije, ki je podobno ugotovilo že pred leti: da namreč arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ni, saj je postopek propadel zaradi hrvaškega izstopa iz arbitraže, do česar je prišlo po škandalu zaradi prepovedanega telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik.
Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja
Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?
Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko
V petek, 15. marca, so se začele predsedniške volitve v Ruski federaciji, na katerih formalno nastopajo štirje kandidati, vendar je edini pravi kandidat Vladimir Putin, ki si obeta ogromno večino že v prvem krogu volitev. Po oceni poznavalcev razmer bi bilo presenečenje, če bi dobil manj kot 70 odstotkov glasov. Spomnimo, na zadnjih volitvah pred šestimi leti je “pokasiral” kar 76 odstotkov, kar je pri nas na Zahodu za vsakega politika praktično nepredstavljivo. Putin pa si letos morebiti lahko obeta celo višjo podporo, saj se je totalitarni nadzor na rusko družbo od leta 2018 občutno okrepil, še posebej pa po začetku vojne v Ukrajini, ki se ji v Rusiji sicer ne sme reči vojna, vsakršno nasprotovanje Putinovi “specialni vojaški operaciji” pa lahko pomeni tudi zaporno kazen.
Zakaj Dominika Švarc Pipan (še) ne sme pasti
Dva razloga sta, zaradi katerih se doslej nisem posebej opredeljeval do afere, ki je večji del januarja zaposlovala politiko, medije in javnost. Prvi je zelo subjektiven: Niko poznam, nekoč v preteklosti sva sodelovala – z moje strani vedno iskreno, odprto in z najboljšimi nameni. Drugi razlog je bolj objektiven, a zato nič manj čustven: poznavajoč slovensko politiko sem samo čakal, kdaj in kje jo bodo napadli iz zasede – in ko se je to zgodilo, mi je bilo žal, da se v preteklosti nisem oglasil takrat, ko bi se lahko in ko je bil verjetno še pravi čas za to.