Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko

Avtor: | 15. marca, 2024

V petek, 15. marca, so se začele predsedniške volitve v Ruski federaciji, na katerih formalno nastopajo štirje kandidati, vendar je edini pravi kandidat Vladimir Putin, ki si obeta ogromno večino že v prvem krogu volitev. Po oceni poznavalcev razmer bi bilo presenečenje, če bi dobil manj kot 70 odstotkov glasov. Spomnimo, na zadnjih volitvah pred šestimi leti je “pokasiral” kar 76 odstotkov, kar je pri nas na Zahodu za vsakega politika praktično nepredstavljivo. Putin pa si letos morebiti lahko obeta celo višjo podporo, saj se je totalitarni nadzor na rusko družbo od leta 2018 občutno okrepil, še posebej pa po začetku vojne v Ukrajini, ki se ji v Rusiji sicer ne sme reči vojna, vsakršno nasprotovanje Putinovi “specialni vojaški operaciji” pa lahko pomeni tudi zaporno kazen.

Ruske predsedniške volitve, na katerih bo zmagal Putin, so vsaj teoretične lahko tudi prvi polčas, kajti s spremembo ustave si je kremeljski tiran zagotovil še en mandat, od 2030 do 2036. Če bi uspel preživeti oba, bi bil leta 2036, ko bi mu potekel drugi šestletni mandat, star 84 let, kar za razvite države niti ni neka posebno visoka starost, vendar pa moramo upoštevati, da je povprečna življenjska doba moškega v Rusiji na ravni tretjega sveta oziroma zgolj 65 let. To pomeni, da je Vladimir Putin že danes, ko je star 71 let, za šest let presegel povprečno življenjsko dobo Rusov.

Zavezniki in posnemovalci

Na Zahodu glede ruskih predsedniških volitve velja previdnost, saj ni povsem jasno, kaj še en Putinov mandat pomeni za vojno v Ukrajini, ki jo je 24. februarja 2022 ukazal prav on. Kar nekaj opaznih funkcionarjev kremeljskega režima – med njimi izstopa zlasti Dmitrij Medvedjev – namreč glede Ukrajine in odnosov z Evropo in Zahodom uporablja še neprimerno ostrejšo, sovražnejšo retoriko, ki prav nič več ne zaostaja za histeričnim odnosom Severne Koreje do Združenih držav Amerike. V tem pogledu najbrž ni naključje, da sta se Moskva in Pjongjang, kjer je od leta 1945 na oblasti dedna komunistična dinastija Kim, od začetka vojne v Ukrajini tako zbližala, da sta danes de facto že zaveznika, severokorejske balistične rakete in topovski izstrelki pa dežujejo po ukrajinskem ozemlju.

Ruske predsedniške volitve bodo še posebej pozorno spremljali tam, kjer del politične elite ne skriva simpatij do Putinovega avtokratskega modela vladavine. V ZDA je to Donald Trump, ki očitno zelo spoštuje ruskega predsednika in mu celo bolj zaupa kot ameriškim službam, kaj šele političnim nasprotnikom Demokratom. Pomenljiva je tale anekdota iz časov, ko je bil Trump predsednik: po srečanju s Putinom je na novinarsko vprašanje, ali ste se pogovarjala tudi o očitkih, da je Rusija leta 2016 “vmešavala v ameriške volitve” (tj. poskušala vplivati na ameriške predsedniške volitve), odgovoril pritrdilno. Dejal je, da ga je Putin prepričal, da Rusija s tem nima nič. Osuplost članov ameriške administracije je bila očitna: njihov predsednik bolj verjame Putinu kot lastnim agencijam in službam (!).

Putin je na predsedniških volitvah leta 2012 s solzami v očeh razglasil zmago, četudi še niso prešteli vseh glasov in volitve formalno sploh še niso bile končane.

A zgodbe tu še ni konec: ta res perfidni narativ je pred tedni ponovil tudi Putin v intervjuju s Tuckerjem Carlsonom, ko je govoril o ameriških predsednikih, s katerimi se je srečeval po letu 2000, ko je zasedel prestol v Kremlju. Po Putinovih besedah so bili – mislil je zlasti na republikanca Georgea W. Busha – to zelo v redu ljudje, toda njihova nesreča je bila ta, da so jim lagali in jih zavajali lastni sodelavci, zlasti pa obveščevalci. Putin je torej spretno lansiral tezo, ki jo že vrsto let kot papige ponavljajo tudi teoretiki zarote med nami, da namreč tako v Ameriki kot tudi marsikje drugje na Zahodu, kjer “formalno vlada demokracija”, izvoljeni politiki dejansko ne odločajo o ničemer, pač pa so le lutke v rokah nekih zakulisnih igralcev. Ko to govori avtokrat, kakršen je Putin, ki je osebno naročil vrsto odmevnih likvidacij novinarjev, aktivistov civilne družbe, opozicijskih politikov in drugih nasprotnikov, je to neverjetni cinizem.

Putinovi evropski zavezniki

Ne glede na vse, kar danes simbolizira vojnih zločinov osumljeni Putin, ne glede na vse, kar je skoraj četrt stoletja svoje vladavine zagrešil, ima tudi na Zahodu še vedno precej zagovornikov, podpornikov in celo oboževalcev. Slovenija ni nobena izjema. Pristopi, s katerim si je ruski avtokrat kupoval naklonjenost v Evropi, so bili različni. Ko je šlo za radikalne desne ali celo leve stranke, je bil denar tisti, ki je odklepal srca. Francoski, avstrijski ali grški nacionalisti so z veseljem sprejemali “donacije” ruskih prijateljev, ki so se ravnali po doktrini, da je vse, kar je slabo za Evropo, v resnici dobro za Rusijo. In Putin že ves čas počasi, a vztrajno vrta v evropsko solidarnost, enotnost in zlasti njen moralni imperativ, utemeljen na vladavini prava, človekovih pravicah in demokraciji. To pa so vse vrednote, o katerih v Rusiji danes ne sme biti govora.

Uničenje Evropske unije je eden izmed Putinovih ultimativnih ciljev.

Denar, dobro plačana delovna mesta svetovalcev in druge ugodnosti so Putinu odpirala vrata v Nemčiji, Italiji in na Madžarskem, ki je naletel na sorodno dušo v Viktorju Orbanu. Pred kratkem se je klubu Putinovih zaveznikov v EU pridružil še slovaški premier Robert Fico, še en robusten “demokrat”, ki ga je pred leti z oblasti odnesel mafijski škandal, ko so najeti morilci likvidirali preiskovalnega novinarja in njegovo dekle, kasnejša preiskava pa je pokazala, da so šle sledi v smeri prijateljev in zaveznikov tedanjega (in sedanjega) premierja Fica.

Putina vsaj potihem podpirajo tudi italijanski, avstrijski, francoski, nizozemski in nemški nacionalisti in skrajni desničarji, ki ga vidijo kot prototip mačističnega belega moškega, Evropejca, kristjana, zaščitnika tradicije in družinskih vrednot. Neusmiljeno zatiranje vsega, kar ne ustreza tej definiciji, je postalo značilno za Rusijo, zato je Putin hkrati postal tudi osrednji posvetni zaveznik Ruske pravoslavne cerkve, ene najbolj konservativnih in zaostalih krščanskih verskih ločin na svetu.

Pomenljiva fotografija, iz katere bi lahko sklepali, kdo je v tandemu Putin – Trump dominanten …

Niso samo skrajni desničarji tisti, ki so v preteklosti jemali Putinove srebrnike, do ruskega avtokrata, ki mu pripisujejo kontinuiteto z nekdanjo Sovjetsko zvezo, čuti veliko simpatij tudi (neo)komunistična levica. Četudi je komunistični eksperiment klavno propadel, Berlinski zid pa se je podrl na Vzhod, levičarski skrajneži v Putinu prepoznavajo reinkarnacijo Stalina, kar jih navdaja z upanjem, da se zgodovina še ni končala in da komunistična ideja (ponekod jo mešajo še z nekakšnim panslovanskim “bratstvom”) po zaslugi Vladimirja Putina lahko spet vznikne. Toda dejstva jih demantirajo – Putin je resda obžaloval razpad Sovjetske zveze, vendar je po prepričanju ruski nacionalist, ki svojo domovino vidi kot naslednico nekdanje Sovjetske zveze. Prav tako je Putin preveč religiozen, da bi bil lahko komunistični ateist. V Evropi (in tudi Sloveniji) skrajna levica tega noče videti. Morda jim zadostuje, da je ruski avtokrat postal zagrizen nasprotnik Zahoda, tj. Združenih držav in Evrope. Antiamerikanizem pa je zlata delnica vsakega, ki se želi prikupiti skrajni levici.

Putin in Slovenci

V Sloveniji nikoli ni bilo ugotovljeno, da bi Putinov režim finančno podpiral kakšno politično stranko, je pa res, da je bilo v preteklosti precej pozornosti namenjene Demokratični stranki upokojencev (DeSUS), ko jo je vodil še Karl Erjavec, ki je bil več nekaj let zunanji minister. Število srečanj med Erjavcem in Putinovim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom bi lahko umestili v Guinessovo knjigo rekordov, ruske delegacije pa so si zlasti v obdobju 2008 (premier Borut Pahor) do 2018 (premier Miro Cerar) kar podajale kljuke v Ljubljani. Šele ob nastopu vlade Marjana Šarca, ko je zunanje ministrstvo prevzel Miro Cerar, se je odnos z Moskvo nekoliko uravnotežil in vsaj nekaj pozornosti so bili ponovne deležni Združene države in Severnoatlantsko zavezništvo. Poznavalci ob tem pripominjajo, da je za prekinitev nenormalno tesnih in pretirano pogostih stikov z Moskvo zaslužen tudi tedanji Šarčev svetovalec za nacionalno varnost Damir Črnčec.

Največji fenomen umetno ustvarjenega “slovanskega bratstva” med Rusijo in Slovenijo pa je Ruska kapelica pod Vršičem, ki je v minulih dveh desetletjih postala romarski kraj naših rusofilov, vendar ne toliko v kulturnem kot pa v političnem smislu. Ruska kapelica je vsako poletja (do ruske invazije na Ukrajino) služila kot sredstvo levičarskega – in v času Janševe vlade celo desničarskega – prilizovanja Veliki Rusiji.

V Sloveniji sicer danes precej ljudi vsaj prikrito navija za Putina, očitno jim je način vladanja ruskega diktatorja blizu, predvsem pa so iz nekakšnega ideološkega principa za Rusijo, ker je za njih nasprotovanje NATO paktu, ZDA in po novem celo EU postalo “modni trend”. Seveda so za Putina “na daljavo”, kajti če bi živeli v Rusiji, bi verjetno razmišljali drugače, če bi želeli ostati na prostosti ali pri življenju. Tragikomično je zlasti to, da so za Putina oziroma proti Ukrajini tudi največji “borci za demokracijo”, aktivisti s polnimi usti demokracije, zagovorniki LGTBQ, ki bi jih v Rusije represivni organi pohrustali za zajtrk. Junaki, ki v varnem zavetju domovine uveljavljajo svobodo govora in vesti, bi v Rusiji že ob pogledu na deveto nadstropje, iz katerega ponavadi padejo nasprotniki režima, zbežali nazaj domov, na “nedemokratični kapitalistični Zahod”, ki jim dovoljuje in celo financira vse, kar si izmislijo in kar je diametralno nasprotje tistega, kar predstavlja Putin.

+++

V vsakem primeru bomo s Putinom morali živeti še kar nekaj časa, morda celo še več kot desetletje. Ne bo lahko, še zlasti, če se njegove ozemeljske zahteve ne bodo ustavile pri Ukrajini. Nekateri pravijo, da je upanje na notranjo demokratično preobrazbo Rusije podobno upanju, da bi predsednik slovenske vlade začel dejansko vladati in reševati nakopičene probleme slovenske družbe … Bo pa Putin volilno zmago, ki je za svobodni svet sicer burleska demokracije, izkoristil za dodatno čiščenje nezaželenih “oseb”, torej vseh tistih, ki si v Rusiji še upajo izgovoriti kritiko na predsednikov račun.

50 komentarjev

  1. Maksimus

    Glede na rezultate te farse v Rusiji bi rekel da ste bili zeloooo naivni in da ste zeloooo podcenili Putina…

  2. Andrej Muren

    Po zadnjih podatkih je Putin zmagal že v prvem volilnem krogu s kar 88% vseh veljavnih glasov. Lahko pričakujemo, da bo na naslednjih volitvah dobil že več kot 100% vseh glasov.
    Našim rusofilom se bo zmešalo od veselja.

  3. Miller

    Putin je napram našemu pukljastemu diktatorju vajenec.
    Na čelu SDS SS je rekordnih 35 let.
    Pozna se mu romanja u Jajce, Kumrovec, Kuču cvječa.
    Imamo srečo, da se je inkarniral v Slo, ker, če bi bil predsednik Rusije, bi bila jedrska vojna že predlani…
    Baje bodo 21.tega Norovci24 prodajali na štantih slike maršala Twita.
    Take navadne za v sekret in uokvirjene za v štalo.

    • tohuvabohu

      Tebi pa res gre pisanje, hehehe, neroda. Putin je na čelu SDS 35 let, pa še ni končal …

      • Miller

        itak, če govoriš o dreku, potem, “shit happens…”

        • tohuvabohu

          Res je, o tebi govorim, buzi …

  4. Samoslav

    Zahvaljujem se avtorjema komentarja, da se tudi tokrat nista pozabila obregniti ob Janeza Janšo. Bi pa vaju, velecenjena “literata”, prosil, da mene in mnoge druge razsvetlita s podatkom, kdaj in kako se je Janša prilizoval Putinu.
    Hvala za razumevanje.

    • APMMB2

      Redno se je udeleževal maše pri kapalici pod Vršičem, samo ti zakrknjeni janšist ne gledaš pluralne in demokratične RTV.

  5. APMMB2

    Danes bo Putin zmagal na volitvah v Rusiji. S tem se bo Rusija še bolj približala neizbežnemu bankrotu.
    Država, ki je v vojni, država, ki tretjino proračuna namenja oborožitvi, država, ki vzdržuje preveliko vojsko, država kjer je vsaki preti državljan policaj ali špicelj, država ki ima nekaj milijonov zapornikov in končno, država, ki jo zapuščajo miljoni nima perspektive. To je danes Rusija Vladimira Vladiimiroviča Putina.

  6. deni

    Vse skupaj je Čista jeba. Koren besede izhaja iz arabščine jebb, kaj pomeni pa ne bom. In volitve v Rusiji in vse trenutno mednarodno dogajanje je jebb.

  7. Andrej Muren

    V Sloveniji se za razliko od ostalega zahodnega sveta desničarji ne navdušujejo nad Putinom, verjetno zato, ker pri nas Ruse bolj poznamo. Se pa zato slovenski levičarji, pri nas imamo rusofilov procentualno več kot v kateri koli drugi evropski državi. Večina od njih niti na ruskem plačilnem spisku.
    Samo vprašamo se lahko, od kod potem toliko rusofilstva v Sloveniji, ki nikoli ni dobila nič od Rusije, le direktno ni bila nikoli pod njo kot npr. Češka. Smo res tako neumen narod?

    • deni

      Andrej deloma drži, ampak tisti skrajni desničar Brščič niti približno ne misli tako in če bi bilo po njegovo bi Slovenija že del Rusije. Ker nas baje globalistični Jenkiji odirajo pri živem telesu.

    • BUTALE

      kje se prijavim,..???,, da mi Vladimir pošle sovde

      • Rokovnjacnjac

        Prijavis se lahko pri meni,samo opozarjam te,da zaracunam 25% provizije!

  8. deni

    V glavnem, Putin je popušil v enem ali drugem pomenu te besede. Če slučajno zmaga mu bodo Kitajci dihali za ovratnik, če pa izgubi pa ravno tako. Jenkiji trenutno še svetovni policjoti, vendar bomo mogoče še mi pomnili, ko bodo vajeti v svoje roke vzeli Kitajci. Že Mao je imel načrte, vendar takrat obubožana Kitajska ni imela šans, edino Albanijo je nekako pridobila na svojo stran.
    Volitve v Rusiji so pa itak mati fars, kakor v naših krajih nedolgo nazaj, ko smo neverjetno demokratično od enega kandidata izvolili najboljšega. Še pomnite tovariši ob nedeljah, TV 15 ali kakorkoli se je že imenoval tisti cajtng. Komunist, časopis zaslužnih tovarišev, Delo, Dnevnik, Fornezzijev Nedeljc, še kakšno trobilo sem pa najbrž tudi pozabil. Pa Ciciban, Pionirski list, Pionir kjer so bili domobrani v angleških uniformah in z baretkami na glavi surovi, partizani pa junaški dobričine s triglavkami okrancljani z zvezdo. Kje so tisti zlati sockomunistični časi, sama nostalgija me je. Ja neke vrste, ker ko si mlad pač razmišljaš, kakor že razmišljaš. Leta pa prineso svoje, mar ne.

    • ren

      Po pripovedanju nekoga, ki je na RTV delal v službi poslušanosti oddaj Radia Ljubljana, je bila oddaja Še pomnite tovariši, najbolj poslušana oddaja. Če verjameš… (ne oddaje Marjana Kralja ob nedeljah zvečer, ne četrtkov večer Domačih pesmi in napevov, ne Poslušalci čestitajo in pozdravljajo, temevč Še pomnite tovariši. Vrhunsko…)

      • deni

        Bo najbrž držalo, vem ker sem moral poslušati v nedeljo dopoldne. Mislim da med osmo in deveto uro. Čeprav osebno menim, da je bil že davno nazaj pokojni legendarni Marjan vseeno bolj poslušan, oziroma najbolj poslušan.

        Ampak zanimivo, prej kot smo šli k maši, ker je bil stric partizan, smo poslušali to zadevo na Radiu Ljubljana 1, ker drugega še ni bilo. Poslušalci, oziroma poslušalke, ki so jim ob nedeljah voščili, da bi ćim dalje stregle svojim dedcem. Četrtkovi večeri, pa so mi itak šli na živce, ker je na srednjih valovih piskalo kot za stavo, pa tudi te vrste muzike mi ni bila nikoli blizu, kljub temu da sem zavedni Slovenec. No, najbrž to ni današnja tema, ampak spomini ostanejo in o tem bi se dalo še marsikaj spregovoriti in pisati, ker tudi mi nismo več rosno mladi.
        Smo pa na srednjih valovih poslušali radio Trst, Radio Amerike, seveda bolj na skrivaj, ker menda edino ne lažejo. Mularija pa smo poslušali Radio Luxemburg. Naj mi bo oproščeno, da sem skrenil s poti, spomini pač in bi lepo, če bi nas kdo vprašal o življenju takrat in ne preveč filozofiral.

        • tohuvabohu

          Še pomnite, tovariši, kako smo bili tepeni …

          Takoj zatem pa oddaja za beneške Slovence, ki jo je urejal Edi Bukovac iz ansambla Beneški fantje.

  9. Miller

    Še ena misel:
    mednarodna politika in njihovi mediji pozabljajo, kaj se je zgodilo v Afganistanu, ko ga je napadla SZ. Takrat je CIA bogato financirala vse teroristične organizacije, ki so se bile pripravljene – poleg uradne vojske, boriti proti takratni Sovjetski zvezi.

    Danes se dogaja popolnoma isto. Zahod financira in opremlja najhujše desničarske skrajneže, kriminalce in vso ološ, ki je pripravljena boriti se proti Rusiji (in seveda na ruski strani).

    Nihče pa ne pomisli, kaj se bo zgodilo, po umiku Rusije, oz. zmagi Ukrajine, oz. Zahoda ?
    Kam bodo odšlo na tisoče klavcev, ki ne znajo nič drugega, razen ubijanja ?
    So vsi pozabili, kdo je vzgojil Bin ladna in Talibane ? In teh zločincev se ne moreš več znebiti iz družbe, lahko celo zasedejo visoke politične položaje, vemo pa tudi, kaj povzroči eno gnilo jabolko v gajbi.

    • mario

      Miller, pa kaj je s tabo, kakšen majhen človeček si….

    • Peter klepec

      Bolj zanimivo bo, ce Rusiji uspe zmagati in vzpostaviti v Ukrajini svoj rezim. Precej neverjetno je, da bodo Ukrajinci po vsem tem propravljeni ziveti tam in se bodo izselili na zahod. To je lahko 20 milijonov ljudi in po drugi vojni dalec najvecji exodus.
      Po koncu vojne bo Rusija vecni sovraznik, s katero ne bo nikakrsnega sodelovanja. Prislo bo do neznanskega oborozevanja na obeh straneh. Ampak Rusija nima ekonomije, ki bi zdrzala tempo in lahko v resnici izgubi zivce.
      Facit: za svet je bistveno bolje, ce Rusija izgubi. Celo in predvsem za Rusijo. Ker po izgubljeni vojni vedno pride do sodelovanja. Niti Putinisti niso vecni.

    • Peter klepec

      Hja, trenutno je gnilo jabolko v kosari Rusija.

  10. deni

    Putin je avtokrat in diktator, kar se sam še preveč dobro zaveda. Vendar je oblast sladka, oziroma bi lahko izgubil težko prigarane nepremičnine, denarce in vse ugodnosti, ki jih oblast prinaša. Nočem delati reklame, vendar so bili na RTV Slovenije trije deli serije o Putinu, o vzponu, prihodu na oblast, umiranju itd. pa niti ne sovražnikov, temveč t.i. izdajalcev. Tem kot je sam dejal ni milosti, po drugi strani pa z veseljem gosti žvižgače iz zahoda.

    Slovenci smo vedno imeli tuje močne gospodarje od Bavarcev, Frankov, Rimskega svetega cesarstva, Hapsburžanov, na kratko Francozov in še marsikoga vmes do srbskega kralja in nazadnje Tita, ki je bil nekaj let Stalinova lutka. V bistvu je vojna v Koreji preprečila napad zamerljivega maščevalnega Gruzijca, sicer …

    Kakorkoli Slovenci očitno ljubimo močne avtoritativne vladarje. kot večina balkanskih narodov. Zato pa še vedno veliko Slovencev obrajta, v tem primeru Putina in njegovo trdo vladavino, kjer neprijetneži padajo čez balkone, okna ali od srćnih napadov v zaporih v polarnem krogu itd. Očitno nam zahodna vrste demokracije ni ravno pri srcu in če jih naš prezidente ne bi sam biksal, bi mu še vrsto let jedli kot golobi drobtinice iz roke.

    Ampak se vsi ti navdušenci nad Putinom ne zavedajo, da bi pod njim gorjača veselo udrihala po trdih beticah in mehkih upognjenih hrbtenicah in bi razni t.i. marginalci, oporečniki itd. ribali sekrete v zato namenjenih prostorih. Če bi kdaj zavladal delu Evropi, seveda z vazalnimi deželami, bi se še presneto tožilo po jenkijevskim globalnim “jarmom”.

    Mi, sploh pa naši starši smo izkusili komunizem, ki je menda zdaj trda desnica v Rusiji. Ime niti ni pomembno, ker je isti šmorn. Zato pa bi večinoma mlečnozobim navdušencem privoščil, da jim Putin temeljito izpraši del telesa, kjer hrbtenica izgubi ime, oziroma rit. V tem primeru pa dam Putinu še kako prav, da jim vbije v glavo njegov pogled na “demokracijo” ruskega tipa.

    • uroš gabrijelčič

      Ob tej debati na portal plusu se splača omeniti knjigo Milovana Đilasa Novi razred. Verjetno jo večina od vas pozna, tistim, ki je ne, jo priporočam.

      • deni

        Uroš drži. Tudi sam sem jo večkrat priporočil. Obvezno branje, smo rekli kdaj v šoli. Napisano 56. leta in še kako aktualno. Levičarskim mladcem, ki filozofirajo pa sploh, da se malo pošpegljajo.

    • Peter klepec

      Re:…Slovenci smo vedno imeli tuje močne gospodarje

      Tuj ali domac, razlika je samo emocionalna in pravzaprav nepomembna. Ali so bili domaci komunisti kaj boljsi, ker so govorili domac jezik?
      “Tuja” Marija Terezija je bila tuja vsem podanikom, tudi Avstrijcem. Govorila je v glavnem francosko, ker se je takrat na vseh evropskih dvorih govorilo francosko.

  11. Peter klepec

    Najbolj zanimivo pa je, da so nekdanji zagovorniki in somisljeniki socializma in komunizma pri nas in drugod se vedno zagovorniki ruske poti, kitajske poti, pa se cesa ekzoticnega, npr. Hamasa, Venezuele ali Kube.
    To je potem ze vprasanje za psihologe, sociologe in druge analitike mozganskega tiktakanja.
    Zanimivo, da je afiniteta do “ruske” logike vedno v paru z antiamerikanizmom, najveckrat antikapitalizmom, ceprav je sama Rusija izrazito kapitalizem 19. stoletja. Vsekakor je nekaj nihilizma in anarhizma v tem. Iskanje objekta za razbremenitev od osebnih agresij. Ker, tezko je verjeti, da bi kdo hotel ziveti kot Rusi ali Kitajci na podezelju.

  12. Peter klepec

    To kar vidimo v Rusiji danes, je dokaz, da sploh ni slo za komunizem, ki so ga sirili, ampak je bil komunizem samo orodje za uresnicevanje imperialisticnih ciljev. Komunizma ni vec, imperializem je pa enak.

    • deni

      Točno tako. V bistvu je bil komunizem pretveza za velikoruske apetite. Stalin, sicer Gruzijec je ob napadu Nemcev postal velikorus. Naenkrat je obrnil ploščo in nehal z komunizmom, dokler ni bilo konec vojne. Potem pa, kot bi rekli Srbi: Jovo na novo. Sicer se je Lenin opekel in so Poljaki napodili Ruse nazaj in je Stalin ob napadu Nacistov dejal, da ne smejo izgubiti, kar je Lenin dosegel. Je pa zanimiva teorija Rusov, da so vsi imperialisti, samo oni so od boga poslani. Saj niso zavzeli celotne Sibirije, kjer razen domorodnih plemen ni bilo kaj dosti in Aljasko, kjer so bili še bolj kruti kot zahodnjaki.

    • Franc

      Komunizem ne more biti drugega kot popoln nadzor oblasti nad ljudmi. Treba je pač razumeti, kako zadeva deluje.

      Lastnica vsega je država, ne posameznik, kar pomeni, da ti država preko tega diktira vse, kar ti lahko počneš.

  13. Miller

    Neodvisni svetovni mediji poročajo, da je ukrajinska vojska za onemogočanje volitev ruskega diktatorja, izvedla hitro vojaško akcijo v rusko ozemlje v smeri Belgoroda.

    Kljub izgubi 16 tankov in 19 drugih oklepnih vozil, ter več kot 500 vojakov, ki so obležali na ruskem ozemlju in stotinam ranjenih, je bila vojaška akcija uspešna.
    In se nadaljuje.
    Slava Ukrajincem.

    • DRAGO

      Kdaj bomo rekli tem Millarjevim norostim Slava.

  14. Andrej Babnik

    Prekleti vsegliharji,spet podtikate Janševi vladi naklonjenost Putinu.Taka drža “neodvisnih” slovenskih razčlenjevalcev dogodkov v domovini in mednarodnih odnosov onemogoča zdrav razvoj naše države!

    • Miller

      A ne, kako peče resnica. Tov. Twito je svojčas pel „Ljubičice bela“… in kot zagrizen komunajzar vzklikal stalinistične parole.
      Kot pravijo Američani ima vsak svojo ceno, tko, da je kot prava …stitutka zamenjal stranko.
      Kdo več plača. Prej KPJ in Ruska kapelica, danes CIA in izrael.
      Oralno toliko..od zadaj pa toliko…
      “pjesma drugovi”

      • deni

        Deloma res drži, ampak ti novodobni skrajno levičarski mladiči niso peli, tisto, ki smo jo vsi morali ali ne morali peti v JNA. So pa tako nostalgični, da kar peče. Vendar je bilo bolje peti: Ljubičice bela, Oj Kozaro, U tunelu usred mraka rodila se petokraka itd, kot gaziti strojevi korak. Je… ga.

      • tohuvabohu

        Vsak ima svojo ceno, hehe. A res? Ti je že nimaš, ker pobalinstvo ni vredno nič.

      • Franc

        Zato pa gre Janša v nos levakom, ker komunizem in delovanje dobro pozna.

    • BUTALE

      ti si čist mimo, katera domovina, za koga.. k je vse prodano, hlapčki na minimalcu..

      • deni

        Ne razumem kaj sem tu mimo. Razloži pa bom pritrdil ali negiral.

  15. miro

    “Sicer so pa neki vidni zahodni intelektualci, posebno v Franciji, že pred 2. vojno simpatizirali s Stalinom in enostavno niso hoteli verjeti, kaj vse Stalin počenja v SZ. ”

    Administracija ameriškega predsednika Roosevelta je podpirala Stalina. Na predvolilnih shodih ga je imenoval striček Stalin?…

  16. jaz

    No, saj je vse povedal “naš”, saj veste kdo….Putin ga je na poti z Ruske kapelice vprašal kakšen odnos imajo Slovenci do Slovanstva. Vsaj tako je “naš” javno izjavil.
    To pove vse o “Velikem malem združitelju vseh Slovanov. Po logiki stvari je cilj Jadransko morje in obenem razpad Evrope. naši vnuki pa bi morali umirati na Japonsko-Kitajsko-Ruskih mejah za obstoj Velike Carske Rasije. Mimogrede, a ni nekaj takega na drugem področju počel že veliki Hitler??

    • ren

      Pod pretvezo rešiti evropskega delavca pred krutimi kapitalisti, je Stalin imel namen izvoziti boljševiško revolucijo po vsej Evropi. V ta namen je leta 1941 na zahodnih mejah SZ skoncentriral ogromno vojsko, ki naj bi vsak trenutek planila v napad. A ga je Hitler prehitel za par tednov.
      Stalinov cilj so bila topla morja: Jadransko morje in Sredozemlje.

  17. APMMB2

    Putin je diktator velike država, velesile. K njemu se zatejkajo v zavetje drugi diktatorji enakih, ali podobnih načel.
    To je razlog, zakaj mnogi Slovenci v Putinu in Rusiji vidijo zatočišče.
    Vedeti je potrebno, da so komunizem v Jugoslaviji uvedli Rusi, Stalin in Sovjetska zveza.
    Stalin se enaostavno ni držal dogovora z Jalte, ko bi naj polovica Jugoslavije pripadla Rusiji, druga, zahodna polovica pa ameriški interesni sferi.
    Tako smo postali vazali Rusie in za ohranjanje diktature se še vedno zatekamo v Moskvo.
    Kaj iamo od tega lahko sami vidimo. Nikakor se ne moremo posloviti od komunizma, od samoupravljanja, od moči sidikatov, o skrbi za delavce in kmete, od javnega zdavstva od družbenopolitičnih delavcev v sodstvu in pred vsem medijih.
    Tudi na osvobodilne vojne gledamo podobno kot Rusi. Rusi osvobajajo Ukrajince od fašizma, v Gazi se palestinci borijo za svobodo, podobno kot plemena v Afriki in dinastija Kim osrečuje Severno Korejo. Briks je upanje za uboge in podjamljene, ki jim bo prinesel svobodo, takšno svobodo, kot so si jo priborili pogumni Venezuelci.
    Golob s svojo svobodo je na dobri poti, da postane mali Putin v Evropi, če se bo zameril svoim mecenom, pa bodo že našli pravega,ki ga bo nadomestil.
    Putin se je med vladanjem naučil nekaj manir, zato ne sili Ruse, da bi ga izvolili s 105%, takšen uspeh ni potreben, zadostuje 70%,kar pa bo več, bo pristen odraz Rusov, ki so zaljubljeni v svojega Putina tako kot Slovenci v Milana Kučana.

    Kaj hočemo Rusi in Sloveci smo Slovani.

    • ren

      Včeraj popoldan sem med vožnjo poslušal Radio Ognjišče in potem doma še enkrat komentar Alenke Puhar, Pozdrav v Izrael. Govora je o pokojnem novinarju Viktorju Blažiču in jugoslovanskem uradnem odnosu do Izraela. Vredno poslušanja.

      https://avdio.ognjisce.si/oddaja/kt_2024_03_15

    • Andrej Babnik

      Rusi so mešanica slovanskih,skandinavskih in predvsem mongolsko tatarskih ljudstev!

  18. ren

    Celo Ivan Maček Matija, komunist, ki se je šolal v Sovjetski zvezi in bil doma šef Ozne, je imel v sebi toliko poštenosti, da je po vojni povedal, da je videl, kako (slabo) je v Sovjetski zvezi in če bi to povedal doma, ne bi doma pridobili ljudi za partijo. Skoraj nič drugače ni danes v Rusiji. Moskva in Sankt Peterburg se kopata v blišču, drugje je pa skoraj taka revščina kot za časa SZ. Putin ni skoraj nič drugačen kot Stalin. Rusija nikoli ne bo demokratična, ker imajo njeni vladarji vedno apetite po širjenju in tujih ozemljih, doma pa namenoma puščajo folk v nevednosti in kaznovanju, če so preveč svobodomiselni.
    Sicer so pa neki vidni zahodni intelektualci, posebno v Franciji, že pred 2. vojno simpatizirali s Stalinom in enostavno niso hoteli verjeti, kaj vse Stalin počenja v SZ. Približno taki so tudi slovenski levičarji, ki tako obrajtajo Putina in Rusijo. Najbrž tudi komajda verjamejo, da Putin “pospravi” vse, ki so mu nevarni ali mu preveč oponirajo.

    • deni

      Ren, drži stari Mački in ostali gojenci najbolj miroljubne sovjetske akademije Džeržinski so marsikaj videli in zato raje držali jezik za zobmi. Vsak “študent” je moral že prej kot bi gostoval v SZ, dobiti ugodno oceno o delavskem poreklu itd. Tako so Stalinovi nameščenci med partizani določali primerne kandidate in ne slovenski lutkovni komunistični voditelji.

      • ren

        “Akademija” Dzeržinski je bila “akademija” tajne politične policije ČK, ki jo je ustanovil Poljak Feliks Dzeržinski. Kasneje se je preimenovala v zloglasno NKVD. Vsi Jugosi, ki so se šolali na tej “akademiji” so bili po končanem šolanju agenti NKVD; z brozom na čelu.

        • deni

          Pa še z veliko slovenskimi, ki jih je bilo za eno orng kolono. Ampak pred vojno so se teli agenti NKVD ukvarjali večinoma s socialdemokrati, ker so se zavedali da porajajoče zahodne demokracije najbrž ne bodo uspeli kar tako z levo roko. Zakaj so republikanci popušili v španski državljanski vojni, ker so sovjetski vtaknjenci čistili zmernejše socialiste. Ren, če sem se zmotil, kar povej.

          • ren

            Nisi se zmotil, bilo je še huje. Sam broz je bil vodja likvidatorske NKVD skupine, ki je likvidirala nepravoverne komuniste. Zato je v brozovem uradnem življenjepisu, njegovo delovanje v Španiji – črna lisa.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo


Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.

Kdo ali kaj sploh še lahko reši Svobodnjake pred potopom na evropskih volitvah?

Sestavljanje Svobodnjaške liste za evropske volitve je v bistvu nekakšen strnjen odraz, prikaz delovanja trenutne vlade. Kaže se izredno plitek kadrovski bazen, vsebinska votlost, kaotična organizacija, spori med frakcijami, pridruženimi člani, predvsem pa odsotnost kredibilnega, verodostojnega vodenja. Svoboda je najprej določila sedem članov liste, ki jih predsednica sveta stranke na novinarski konferenci niti ni znala našteti, eden od sedmih potrjenih članov (Klemen Grošelj, ex LMŠ) pa je včeraj užaljeno umaknil svoje soglasje h kandidaturi. Očitno je, da je predsednik stranke in vlade v stiski in brez resnih idej, v poplavi takšnih in drugačnih svetovalcev, svetovalk, mešetari z imeni in “šank” idejami, popolnoma enako kot vodi vlado.

Ali je naša pokojninska blagajna res tempirana fiskalna bomba?

Verjetno ne mine teden, da ne bi prebrali kakšnega prispevka o nevarnostih in tveganjih Slovenije zaradi neugodnih demografskih gibanjih zaradi vse večjega deleža starejših oseb. Že leta, če ne desetletja, tako beremo članke, kako je naša pokojninska blagajna prazna, kako bo vprašljivo izplačevanje pokojnin tudi v sedanji višini, kako bomo morali namenjati za pokojnine največ med vsemi državami EU, kako bo potrebno delati “do smrti” in podobno. A ko pogledamo tekoča gibanja, so vsaj dosedanji trendi daleč od zloveščih napovedi. V zadnjih 30 letih samostojne države namenjamo za pokojnine ves čas približno podoben odstotek BDP. O zlomu pokojninskega sistema govorimo že deset ali dvajset let, razmere v tem času pa so se celo nekoliko izboljšale …

Priznanje Palestine, zloraba zunanje politike in Vojko Volk kot najboljši zunanji minister

Koalicija Roberta Goloba vedno več pozornosti namenja zunanji politiki, saj so priznanje Palestine, izgon ruskega atašeja in aktivnosti Slovenije v Varnostnem svetu OZN vedno priročne zgodbe za preusmerjanje pozornosti domače javnosti. Koga zanimajo hirajoče državno zdravstvo, poplava stavk, precenjeni infrastrukturni projekti, korupcija na vsakem koraku delovanja vlade, politično kadrovanje, popoplavna obnova in podobo, če pa so tu odmevne zgodbe, ki zaposlujejo javnost, da se ji ni treba ukvarjati z aktualnimi problemi in zanje najti krivca. Toda zloraba diplomacije oziroma zunanje politike za domače, notranjepolitične igrice je vedno nevarna in se praviloma konča s težkimi posledicami za tistega, ki si je to privoščil.

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Socialne demokrate, ki jih pričakovano zapušča Tanja Fajon, še danes definira, a hkrati tudi notranje frustrira fenomen Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik republike in šef stranke SD, ki se mu nekateri luzerji na levici posmehujejo in ga podcenjujejo, je namreč edini voditelj stranke SD, ki je doslej z njo zmagal na volitvah in ji omogočil prevzem oblasti. O številnih razlogih, zakaj je Pahorju to uspelo, lahko debatiramo na široko, ampak ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok stranke SD, insajder, narejen in zgrajen politični človek, ki je dojel pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na obeh ideoloških polih.

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….

Nevarno igranje z neprestanimi proračunskimi primanjkljaji

Januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v letu 2023. Po predhodnih podatkih smo leto zaključili z 2,3 milijarde evri proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde evrov, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj. A najbrž bi se morali zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019 (pred pretresi kot so bili kovid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov evrov letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši za več kot 2,6 milijarde evrov. In to v 2023, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate in je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019.