Ključnik: desnica
Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

Na koncu dneva vselej pridemo vedno do ene in iste dileme: ali naj mediji v imenu nekakšnih višjih interesov popustimo in se odrečemo načelom? Naj sodelujemo v političnih igrah med dvema ognjema, kjer ljudi svarijo, da bodo 22. marca naše najpomembnejše volitve doslej, da gre za usodni trenutek, za naš “biti ali ne biti”, za našo prihodnost, ki bo bodisi svoboda bodisi dikatatura? Odgovor je nikalen. Ne, nismo v vojni, nismo v izrednih razmerah in še vedno imamo svobodno voljo, da se odločamo tako, kot se želimo. Ne bo konec sveta, če zmaga “napačna stran”. Katera stran pa je napačna? Vseeno, kdo zmaga 22. marca, zagotavljam vam, da bo 23. marca zjutraj spet vzšlo sonce in da bo trava še naprej zelena.

“Naredite mi to deželo spet … normalno”

“Naredite mi to deželo spet … normalno”

Janez Janša je, kot bi rekli Američani, “master of disaster”. Očitno bo tudi tokrat pred volitvami, namesto da bi bil modro tiho in si tako nabiral politične točke, streljal kozle, zganjal nacionalizem in žalil ljudi po družbenem omrežju X. S takšno predvolilno taktiko si bo do 22. marca uspešno zmanjšal možnosti za prepričljivo zmago in potrdil, da velik del levičarskih klišejev o njem drži. Predvsem pa tisti kliše, da lahko levici pomaga ohraniti oblast le – Janša. Si v strankah vladne koalicije lahko želijo še kaj boljšega?

Kakšen predvolilni golaž bi nam lahko skuhali trije populisti?

Kakšen predvolilni golaž bi nam lahko skuhali trije populisti?

Dva meseca pred volitvami se povezujejo stranke na desni in levi, zato nas je zanimalo, kakšne načrte imajo v manjših populističnih strankah, ki jih ankete uvrščajo nekje okoli parlamentarnega praga. Medtem ko je Resnica tega že presegla in se ji obeta uvrstitev v Državni zbor, ostaja Slovenska nacionalna stranka na okoli 3 odstotkih, Suvereni pa so mnogo nižje. A če bi se povezali Zoran Stevanović (Resnica), Zmago Jelinčič Plemeniti (SNS) in Dejan Kaloh (Suvereni), bi njihova koalicija zagotovo prišla v parlament – in potem bi bilo zanimivo, kaj bi se dogajalo z oblikovanjem vlade. Pa je to izvedljivo?

Se desna Katedrala Svobode vključuje v predvolilno kampanjo?

Se desna Katedrala Svobode vključuje v predvolilno kampanjo?

Katedrala svobode, občasno delujoči desni think-tank, je v zvezi z “nedavnimi varnostnimi in zunanjepolitičnimi nerodnostmi slovenske vlade”, kot so zapisali, že julija objavil Izjavo o strateški in civilizacijski uvrščenosti Slovenije. Zanimivo, dokument, ki v Sloveniji ni dobil posebne pozornosti, se je najprej pojavil v angleškem jeziku. Besedilo so kot prvi podpisali Žiga Turk, Dimitrij Rupel, Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Ivan Štuhec in Tomaž Zalaznik, torej standardni nabor imen desnega (intelektualnega) pola. Izjavo so takoj podprli tudi vsi desni politiki in njihovi medijski ali intelektualni podporniki, kar jo umešča v predvolilni kontekst. Presenetljivo je izjavo podpisal Gregor Virant, ne pa tudi Anže Logar.

Zakaj se Slovencem zgodovina ponavlja kot farsa

Zakaj se Slovencem zgodovina ponavlja kot farsa

Del slovenske politične elite ni čisto prepričan, ali se naši manjšini na Avstriji res dogaja krivica. Del desne politike, ki ga obremenjujeta antikomunizem in gnev do levičarjev, namreč misli, da so si mladinci, ki so jim avstrijski specialci pri Peršmanu pripravili racijo, kot da bi šlo za kakšno ekstremistično skupino, to zaslužili. Del slovenske desnice verjame, da duh komunizma še vedno straši tudi po zamejstvu in da je okužil slovensko mladino, zato ni nič narobe, če jih ta od avstrijskih represivnih organov dobi malce po buči. Ko je slovenska desnica – in z njo na žalost tudi osrednji del slovenske katoliške cerkve – nazadnje tako razmišljala, smo imeli državljansko vojno. A če je bila leta 1941 tragična zgodovinska napaka, postaviti boj proti komunizmu pred boj proti okupatorju, potem mi ni jasno, zakaj se sedaj ta zgodovina čisto po hegeljansko ponavlja – zaenkrat sicer še kot farsa, lahko pa bi se tudi kot tragedija.

Demokracija s 25-odstotnim popustom

Demokracija s 25-odstotnim popustom

Volilne programe, politično vsebino vse bolj spodriva politični marketing, strankarski PR, instagram promocija politikov in medijski politični “product placement”. Čeprav se politiki medsebojno obtožujejo populizma, je seveda kruta resnica, da populizem ni rezerviran le za en politični pol in da se kaj hitro začnemo vrteti v njegovem začaranem krogu. Zelo dobro se počuti tako na eni kot na drugi skrajnosti političnega spektra in je zelo invaziven, zato se ne smemo več čuditi, da so odločitve volivcev še vedno, po 30 letih od uvedbe demokratičnega sistema, premalo racionalne; osnovane so na utopični želji po pološčeni, votli družbi blagostanja in posplošene enakosti, ki jo utelešajo všečni kandidati s pobeljenim nasmehom na ustih. Polni so zvenečih besed, kot so mir, svoboda, normalnost, solidarnost, demokracija, ki se v pogojih stvarne politike sprevržejo v svoje nasprotje: agresivno obvladovanje državnega aparata in v odločitve, ki so čisto nasprotje obljubam iz političnih govorov.

Če Janša ne bi ponovno kandidiral za predsednika SDS, bi na levici zavladal preplah

Če Janša ne bi ponovno kandidiral za predsednika SDS, bi na levici zavladal preplah

24. maja, le dan pred Dnevom mladosti, ki so ga v komunistični Jugoslaviji praznovali v čast dosmrtnega predsednika in maršala Josipa Broza, bodo imeli volilni kongres v največji opozicijski stranki SDS. Edini kandidat je ponovno Janez Janša, ki je v SDS na oblasti že 32 let. Tito je bil le tri leta več in Janez Janša ga bo dohitel že leta 2028. Tito bi bil na oblasti še dlje, če leta 1980 ne bi umrl. Tudi Janez Janša ni večen in ko bodo imeli čez štiri leta imeli v SDS ponovno volive predsednika, ni nemogoče, da bi bil Janša tudi takrat edini kandidat. Mimogrede, zakaj točno imajo v SDS sploh volitve, če pa je kandidat za predsednika en sam? Z nekaj humorja bi lahko rekli, da imata odgovor na to samo Bog in Janez Janša. Kar pa je v SDS skoraj eno in isto …

Izgubljeni v vesolju: Slovenski evroposlanci

Izgubljeni v vesolju: Slovenski evroposlanci

Na koncu so od deveterice evropskih poslancev iz Slovenije za Ursulo von der Leyen glasovali le trije, čeprav bi jih glede na strankarske barve moralo biti osem. To pa je le še en pokazatelj, kako slovenska politika še vedno ne zna delovati v centrih moči in kako so neke nerazumne osebne kaprice prevladale nad strateškimi odločitvami. Žalostno, a resnično. Zato nihče od deveterice slovenskih poslancev ni dobil nobene pomembne funkcije v Evropskem parlamentu in kot vse kaže, bo tako tudi ostalo. Majhni v glavah, majhni v dejanjih. To je slovenska “evropska politika”; ni pomembno, ali je leva ali desna, vedno zmaga kompleks podeželjskega bumbarja, ki ob prihodu v mesto debelo gleda naokoli, potem pa se usede na prvo klop in objokuje svojo usodo …

Zakaj bi se morali sploh spraševati, ali sta Logar in Janša zmenjena?

Zakaj bi se morali sploh spraševati, ali sta Logar in Janša zmenjena?

Ostaja vprašanje za vsakega od nas državljanov: ali je prava pot za reševanje kateregakoli javnega, skupnostnega problema v neki obliki sodelovanja čim večjega števila tistih, ki želijo in tudi znajo povedati kako rešiti nek javni, skupnostni problem, ne glede na ideološko ali strankarsko pripadnost, ali pa je pot le v izločevanju oz. kakršnemkoli premaganju, poniževanju tistih, ki imajo kakšno drugačno mnenje od našega, še več, ki ne pripadajo naši stranki, celo še več, našemu vodji. 

Siriza: Vzpon in padec grške ikone evropske levice

Siriza: Vzpon in padec grške ikone evropske levice

Zdaj je jasno, da sta največji skrajni levičarski stranki v Evropi, grška Siriza in španski Podemos, izgubili primat. Trenutno ni možnosti, da bi katera koli stranka, podobna Sirizi, v drugi državi EU, pa tudi širše v Evropi, ponovila uspeh Aleksisa Ciprasa. Postavlja se vprašanje, ali je to konec levičarskega gibanja evropske politične scene. Cipras je, če se spomnite, Sirizo povzdignil iz stranke s skromno podporo v vladajočo stranko v državi. Postavlja se vprašanje, ali bo komu uspelo ponoviti uspeh Sirize; ali takšna stranka obstaja že danes, ali pa bo nastala kot nova Siriza – toda tokrat na radikalni desnici.