Siriza: Vzpon in padec grške ikone evropske levice

Avtor: | 21. decembra, 2023

Temelj levičarskega gibanja v Grčiji je leta 1991 ustanovljena koalicija Sinaspismos, ki je tudi ena od ustanoviteljic Stranke evropske levice (PEL) v Rimu leta 2004. V Grčiji je naslednica Sinaspismosa koalicija radikalne levice, bolj znana kot Siriza. To ime je pravzaprav skovanka grških besed za koalicijo. Sirizo je leta 2004 ustanovilo več levičarskih in skrajno levičarskih strank, prvi predsednik je bil Alekos Alavanos (letnik 1950). Zmerno levičarski politik je stranko vodil do leta 2008. To so bila leta, polna številnih napetosti med koalicijskimi partnerji in rezultatov na volitvah.

Levi sredini je v tistih letih suvereno vladal Pasok (član Stranke evropskih socialistov – PES), bolj levo od Pasoka je bila Komunistična partija Grčije (KKE). Siriza je zasedla majhen prostor levo od politike Pasoka. Aleksis Cipras (letnik 1974) je bil junija 2009 izvoljen za predsednika Sirize, koalicija je bila leta 2012 registrirana kot politična stranka. Cipras je bil tisti, ki je vodil pot od marginalne leve stranke do kvalificirane večine v grškem parlamentu.

Januarja 2015 je bil Cipras po zmagi na parlamentarnih volitvah izvoljen za novega grškega premierja, čeprav mu je pri vsem tem pomagala šibka politika vlade pod vodstvom Nove Demokracije (članice Evropske ljudske stranke – EPP) in Pasoka. Oblikovanje vlade pod vodstvom Sirize je doslej največji dosežek skrajne levice brez primere v EU, pa tudi širše v Evropi.

Stranka, ki je ogrozila evroobmočje

Siriza je podedovala izjemno neugodno gospodarsko situacijo; od leta 2009 je bila Grčija v dolžniški krizi in pod strogimi varčevalnimi ukrepi. Vse to je bilo usklajeno v dogovoru z Evropsko komisijo, Mednarodnim denarnim skladom, in Evropsko centralno banko, popularno imenovano Trojka.

Prevzem oblasti skrajne levice v eni od starejših članic EU in članici evroobmočja je imel svoje posledice. Jannis Varufakis (letnik 1961) je v novi vladi zasedel mesto finančnega ministra Grčije in čeprav je na tem položaju ostal le šest mesecev, je bilo to turbulentno obdobje, pogajanja s Trojko pa napeta. Varufakis je po naročilu premierja Ciprasa na skrivaj pripravljal načrt B, apokaliptični scenarij za vzporedni likvidnostni sistem v Grčiji. Uradno je trdil, da Grčija nima ambicij, da bi zapustila evroobmočje.

Junija 2015 se je Varufakis soočil z ultimatom finančnih ministrov evroobmočja. Že naslednji dan je premier Cipras pozval k referendumu, na katerem bi zavrnili varčevalne ukrepe, ki jih je predlagala Trojka. Na referendumu julija 2015 je večina volivcev (61%) rekla NE varčevalnim ukrepom. Varufakisov odstop je bil posledica referenduma, a tudi veliko presenečenje. Toda presenetil je tudi Antonis Samaras (1951), predsednik Nove Demokracije, ki je bila skupaj z večino medijev ZA.

Varufakis srečanja evroskupine snemal z mobilnim telefonom. Izgovarjal se je, da je to nujno zaradi njegovega dela, saj si nihče ni delal zapiskov teh sestankov (Evroskupina sicer ne prepoveduje snemanja srečanj, so pa pogovori tam pogosto zaupni).

Toda Cipras se je odločil ignorirati voljo volivcev na referendumu. Prav to je bil razlog za Varufakisov odstop. Sredi julija 2018 je Cipras dosegel dogovor s Trojko, ki ga je zdaj Varufakis označil za še bolj restriktivnega od prejšnjega. Zdi se, da je Cipras opustil skrajno ideologijo in postal zmerno levičarski evropski politik.

Takrat se je več držav zbalo morebitnega domino učinka Grčije na finančno šibkejše članice evroobmočja. Z možnostjo nadaljnjih posledic za enotnost in stabilnost EU. Zaradi vsega tega je morala Grčija na izredne volitve. Septembra 2015 je bil Cipras ponovno izvoljen za predsednika vlade in je potem nadaljeval z restriktivno politiko porabe proračunskih sredstev in varčevalnimi ukrepi.

Premier, ki je samo enkrat nosil kravato

V Grčiji predsednik vlade in vlada tradicionalno prisežeta na slovesnosti pred pravoslavnim nadškofom Aten in celotne Grčije. Cipras je prisegel šele pred predsednikom republike Prokopisom Pavlopulosom (rojen 1950), kasneje istega dne pa je premier odšel na srečanje z nadškofom v njegove prostore. Cipras je namreč ateist in grški volivci tega niso pozdravili.

Cipras je zgovoren in karizmatičen politik. Nekakšna ikona med levičarji v Evropi. Še vedno neguje specifičen način oblačenja, to je, da nikoli ne nosi kravate. Obljubil je, da si bo nadel kravato, ko bo državo rešil iz dolžniške krize. In jo je izpolnil. Leta 2018 so finančni ministri evroobmočja Grčiji ponudili ugodnejše finančne ukrepe, kar je dejansko pomenilo, da se bo Grčija finančno postavila na lastne noge. Nekega junijskega večera tistega leta se je Cipras pojavil s kravato na večernem srečanju s koalicijskimi partnerji. Barva je bila razumljiva – bordo rdeča. Kravato je nosil le pol ure. To dejanje je posvetil tistim, ki so se zadnjih osem let borili z dolžniško krizo v državi.

Makedonsko vprašanje

Grčija je imela vse od leta 1991 težave z imenom svoje severne sosede. Nacionalistom v državi ni bilo všeč, da ima njihova severna soseda v ustavi ime Makedonija. Za večino od njih se ta država imenuje le Skopje (ime glavnega mesta). Nekateri od njih, čeprav v majhnem številu, še vedno negujejo to politiko. Junija 2018 je takratni minister za zunanje zadeve Grčije Nikos Kotzias (rojen 1950) pod Ciprasovim vodstvom podpisal Prespanski sporazum. S tem je Cipras z grškega vidika naredil konec dolgoletnemu problemu, ta dogodek pa ni povezan z rahljanjem varčevalnih ukrepov Troike. Ali pa morda je?

Prespanski sporazum podpisala vlada, torej minister, ki je prišel iz vrst levice. Do takrat in več desetletij grškim strankam, članicam EPP in PES, to ni uspelo oziroma ni hotelo uspeti. Številni grški volivci pa podpisa Prespanskega sporazuma niso dobro sprejeli. Čeprav sta Cipras in Siriza postala velik navdih za druge levičarske stranke po Evropi, je njuna priljubljenost v Grčiji upadala; predvsem kot posledica dolgoletne restriktivne ekonomske politike v državi.

Siriza je izgubila na parlamentarnih volitvah julija 2019. Novo Demokracijo od januarja 2016 vodi sedanji premier Kiriakos Micotakis (letnik 1968). Siriza pa je izgubila tudi na parlamentarnih volitvah junija 2023. Takoj zatem pa je Tsipras odstopil s položaja.

Premik Demokratov v levo

Aleksis Cipras ni najbolj priljubljena osebnost, ki je izšla iz Sirize. To je Janis Varufakis. Magisterij in doktorat je opravil v Veliki Britaniji, trenutno je vodja manjše grške zunajparlamentarne levičarske stranke MeRA25, a je pogosto medijsko prisoten v Veliki Britaniji in ZDA. Večinoma artikulira svoje levičarske poglede na finance in ekonomijo. V ZDA je velika grška diaspora tradicionalno povezana z Demokratsko stranko. Navsezadnje je sam predsednik Joseph Biden (1942) izjavil, da mu je grška skupnost v njegovem volilnem okraju leta med volitvami v Senat nudila brezpogojno podporo na volitvah. V grški skupnosti v njegovem volilnem okraju je v znak sodelovanja in spoštovanja dobil vzdevek Bidenopulos.

Zdi se, da je pojav Sirize in Varufakisa nakazal zasuk Demokratske stranke v ZDA v levo. Siriza je navdihnila in spodbudila Demokratsko stranko, kar se je poznalo tudi v kampanji na primarnih znotrajstrankarskih predsedniških volitvah, kjer je levičar Bernie Sanders (1941) leta 2016 in 2020 pridobil veliko število glasov. Sandersova levičarska kampanja je vplivala tudi na premik v levo sicer sredinske in levosredinske politike zmagovitega predsedniškega kandidata demokratske stranke Bidna. Nekatere politike brezplačnega zdravstva, odprave študentskih dolgov, socialne podpore, podpore sindikatov, brezplačnega šolstva so utelešenje premika v levo Demokratske stranke, ki je našel široko podporo volivcev.

Novemu vodji ni uspelo

Stefanos Kaselakis (letnik 1988) je bil septembra 2023 izvoljen za novega predsednika Sirize. Del svojega življenja in izobraževanja je preživel v Združenih državah. Je član LGBT+ skupnosti, v Grčijo se je vrnil le nekaj mesecev, preden je bil izvoljen za voditelja. Njegov partner, s katerim se je poročil v ZDA, je ameriški državljan. Grčija še vedno ne dovoljuje istospolnih porok. Ena od obljub Kaselakisa je tudi ta, da država prizna te skupnosti.

Na lokalnih volitvah oktobra 2023 je Kaselakis v drugem krogu dal nedvoumno podporo županskim kandidatom iz vrst in s podporo Pasoka. Morda je bila prav ta poteza odločilna, da je Nova demokracija izgubila Atene in Solun, dve največji mesti. Mnogi so mislili, da bo s tem Siriza šla navzgor, toda stranka je izgubila enotnost v svojih vrstah, kar je povzročilo celo razpad poslanske skupine, nekateri evropski poslanci pa so prebegnili iz strankarskih vrst. Čeprav ima Kaselakis podporo med mlajšimi volivci, je stranka zdaj na spolzkem pobočju. V decembrskih raziskavah javnega mnenja je Siriza prvič po nekaj letih padla na enomestno številko.

Evrovolitve 2024 – boj za drugo mesto

Vse to je pripomoglo k temu, da je Nova Demokracija, čeprav v zmanjšanem obsegu, nadaljevala svojo prevlado v Grčiji. Siriza po anketah ni več niti na drugem mestu. Zdaj je tam Pasok, ki bo na evropskih volitvah junija 2024 dobil več poslancev kot Siriza, Nova Demokracija pa bo ostala na vrhu po številu osvojenih poslanskih mandatov.

To daje prostor Pasoku. Evropski poslanec Nikos Andrulakis (1979) je na čelu Pasoka od decembra 2021 in je že zasedel drugo mesto na lestvici priljubljenosti grških politikov (prvi je še vedno premier Micotakis). Če bo Nova Demokracija nadaljevala s sedanjo politiko, bo še nekaj časa prevladovala na političnem prizorišču v državi. Vprašanje je, ali in kdaj bo Pasoku uspelo prehiteti Novo demokracijo. Trenutno je razlika med Novo Demokracijo in Pasokom okoli 23%. Siriza bo ciljala na drugo mesto. Na tej točki so obeti slabi. Toda tudi Cipras je leta 2009 z zelo nizkimi ocenami prevzel Sirizo.

Morda je prestrukturiranje grškega političnega prizorišča napoved prihodnjih dogodkov v EU.

Premiki na nasprotnem političnem polu

Največji skrajni levičarski stranki v Evropi, grška Siriza in španski Podemos, sta izgubili primat. Trenutno ni možnosti, da bi katera koli stranka, podobna Sirizi, v drugi državi EU, pa tudi širše v Evropi, ponovila uspeh Aleksisa Ciprasa. Postavlja se vprašanje, ali je to konec levičarskega gibanja evropske politične scene. Siriza se je morala obrniti proti sredini, uskladiti varčevalne ukrepe s Trojko, da bi končala svoj mandat na čelu Grčije; pravzaprav je opustila svojo radikalno ideologijo in ob koncu mandata ni bila več radikalno leva stranka.

Tudi v EU so v trendu desničarska gibanja. Na Madžarskem, v Italiji, na Nizozemskem, pa tudi v Avstriji, Nemčiji, Franciji, do nedavnega na Poljskem. Obstaja trend izstopa nekaterih strank iz EPP in oblikovanja novega bloka, torej razlikovanja med etabliranimi konservativnimi in krščanskimi demokrati ter radikalno desnimi strankami. Gre za podoben proces, kot se je med finančno krizo zgodil strankam leve sredine in je pripeljal do vzpona Sirize, Podemosa, pa tudi nekaterih manjših levičarskih strank v Evropi, kot je recimo Levica v Sloveniji. Na Madžarskem vlado vodi Fidesz in ta stranka se je od EPP odcepila v času, ko je bila na vrhuncu politične moči. Trenutno je stranka Bratje Italije še najbližja odslikava Sirize na desnici. V drugih članicah EU je radikalna desnica daleč od sestave vlade in osvojitve premierskega položaja.

Cipras je, če se spomnite, Sirizo povzdignil iz stranke s skromnimi ocenami v vladajočo stranko v državi. Postavlja se vprašanje, ali bo komu uspelo ponoviti uspeh Sirize. Ali takšna stranka obstaja že danes, ali pa bo nastala kot nova Siriza. Toda tokrat na radikalni desnici.

Dr. Tomi Dimitrovski je nekdanji veleposlanik Republike Makedonije v Republiki Sloveniji (2014-2018). Predava strateški management zdravstvenih organizacij na Univerzi v Sheffieldu, Združeno kraljestvo, in zdravstveni management na Evropskem kampusu Univerze York v Solunu, Republika Grčija. Objavo članka je omogočil IFIMES, ljubljanski Inštitut za balkanske in bližnjevzhodne študije.

13 komentarjev

  1. trisul

    Ne Siriza, ne naša Levica nista levi … v resnici gre za stranke uslužbencev javnega sektorja. Javni sektor je kolektivno največji kapitalist v državi … njihova “leva” drža je zgolj ščitenje dominantnega kapitalista pred zasebnim kapitalom.

    V Grčiji to ni uspelo in zdaj Grčiji gre zelo dobro. Pri nas sindikati javnega sektorja še vedno imajo vse v svojih rokah ne glede na to kdo je na oblasti. Ko je na oblasti Janša dobivajo bombonjere, ko je na oblasti Golob pa šunko … isto sranje drugo pakovanje.

    Slovenija bo šla naprej ko bodo državljani premagali javni sektor.

    • Franci

      Trisul tipični levak. Ne more iz koše socialista. Ko se spet in spet pokaže, da socializem ne deluje – pa je spet – to ni socializem.

  2. Andrej Muren

    Pri nas so vse leve stranke formalno bolj leve od Sirize, ne samo Levica. Dejansko pa so njihovi vodilni člani lastniki večine slovenskega kapitala.
    In res, Slovenci smo bolj neumni od Grkov. Mi se kljub zelo slabim gospodarskim rezultatom leve politike tej nikakor nočemo odpovedati. Nenehno pojavljanje “novih obrazov” v naši politiki pa je sploh evropski fenomen, ki ga drugje ne poznajo.

  3. Miller

    @rokc, tam spodaj ne morem odgovarjati, ker so samo še besede ena na drugi.

    Glede naše Levice.
    Naša Levica soloh ni levičarska, ampak samo glumijo.
    Dokaz za to je obisk Vrečkove na Čebinah, kao, da neguje spoštovanje do NOB in borbo proti nacizmu in fašizmu.

    A glej ga zlomka: pred dnevi je bilo galasovanje v generalni skupščini OZN, kjer so sprejemali deklaracijo proti poveličevanju nacizma.
    Človek ne more verjet, kam je ta svet moralno padel: ZDA in Ukrajina so bile proti. Vse Nato države, vključno s Slovenijo so se vzdržale ??? ostali svet pa je bil ZA.

    Sramota za svet in države , ki so trpele pod nacizmom. Pozabili so na 50 milijonov žrtev, krematorije, zgubili so moralni kompas.
    A je bilo slišati od strani Levice kakšen protest ? Od predsednice ?
    NE !
    Torej naša kao levičarska vlada, ki „kao“ neguje tradicijo NOB, se kaže po Dražgošah itd in pridiga proti nacizmu, nastavi guzo gospodarju iz Washingtona in se pri glasovanju vzdrži.
    Sramota.

  4. Joze

    Nekoliko (pre)tezak prispevek za slovensko bralstvo po mojem. Zadene pa bistvo moderne politike ki isse bliznjice preko skrajnih levih in tudi skrajnih desnih strank. Grke je pravocasno srecala pamet pa tudi obe vodilni stranki (konzervativci in socialisti) so se v obdoèbju trojke in bail-outa raje za vsak primer podali v opozicijo in se resili odgovornosti…

  5. Miller

    Enako se je dogajalo pri nas.
    Ko je Levica na volitvah dosegla odličen rezultat, z ever green revolucionarnimi gesli, so ta recept nemudoma pograbile SD, Desus, stranka kamniškega klovna in stranka šivilje in tako skrenile v skrajno levo.

    S tem je Fafajonka uničila ves trud njenih predhodnikov od Ribičiča pa do Pahorja, ki so stranko pripeljali do normalne levo sredinske stranke.

    Skrajni čas je, da SD zbrca Fafajonko in ostale politične amaterje, ki mislijo, da je levosredinska socialna politika lajanje na janšo in nastavljanje riti davosu in na njihovo mesto postavi neko normalno ekipo ter pripelje v stranko razumne ljudi.
    Imajo Pahorja, ki jim lahko svetuje. JAVNO.
    Kot v Grčiji, je potrebno najprej sanirati – pozdraviti stranke. Ker le zdrave stranke lahko rešujejo državo.

    • rokc

      Miller: Tokrat se z Vami lahko glede ocene SD celo strinjam.

      Pahor ter v manjši meri Lukšič (ki je zopet delno opustil levo-sredinska prepričanja glede na nekatere javne nastope) sta zastavila preobrazbo ZKS-a od ZLSD-ja do SD-ja in zmage na volitvah.
      Naslednikov pa nista imela. Naslednik te politike je bil kvečjemu Prednik, Fajonova to ni.

      Levo-sredinsko pozicijo (za slovenske razmere seveda, ni povsem na liniji nemškega SDP-ja, bližje španskih socialistov), ki so jo volivci navsezadnje nagradili (izvolitev Pahorja v EP, zmaga s 30% na DZ leta 2008, dvakratna izvolitev Pahorja za predsednika) so s Fajonovo opustili.

      Sedaj stranko vodi skorajda titoistična revolucionarna linija Mladega foruma, ki se v revolucionarnih geslih ne razlikuje od Levice. In s tem so stranko zopet omejili na 10% s tem, da imajo bistveno več odpora, kar jim onemogoča vsakršen rezultat nad 15%, istočasno pa so s pozicijo ranljivi, ker hitro lahko padejo na mejo DZ-ja.

      Obenem pa ne moremo podcenjevati šibljenja levosredinskega tabora v EU in istočasno nepriljubljenosti skrajno levih strank (skupina Stranka evropske levice). To pa pomeni šibke mednarodne stike in podporo SD-ja (recimo veliko so se zanašali na Timmermansa in na španskega Sancheza od katerega kopirajo progresivne socialne politike).

      To pa se bo poznalo na evropskih. En poslanec za SD bo ogromen uspeh.

      • Miller

        Ja, Lukšič, Pahor bi morali z nekim javnim pismom smrkavce iz Mladega foruma oklofutati in jim obrazložiti, kaj pomeni social demokracija.

        Primer: njihov “največji dosežek” je bil, da so iz stranke vrgli Ilirsko bistriškega župana Emila Rojca, ki je bil nadvse priljubljen daleč naokrog.
        Samo zato, ker je opozarjal na probleme z migranti.
        Če imaš politika, ki je priljubljen med prebivalstvom, ga moraš nagraditi !

        SD ima na “zalogi” še Prebiliča in še precej “treznih”, ki lahko stranko postavijo na noge.

        • rokc

          Če se ne motim Prebilič ni član stranke???

          • Miller

            Bil je, a je zaseden z delom uspešnega župana.
            Pozabil sem Jeretiča.

      • Franci

        Miller, SD je preveč radikalno leva, ker tekmuje z levico.

        Klaus Schewab in podobni so pa tudi moderni komunajzerji. Saj pravijo – Nič ne boste imeli, in boste srečni.

  6. APMMB2

    Gospod Dimitrovski nam je pokazal, kako je v Grčiji propadla Siriza.
    V Sloveniji mimamo Sirizo evse od osamosvojitve.
    Ni pričakovati, da bo slovenska siriza propadla na nanslednjih volitvah.Članek nas pouči, da so Grki vendarle razsdnejši od Slovencev.
    Ko je Grkom zaškripalo, so se takoj odpovedali Sirizi. V Sloveniji tega ni pričakovati.

    • TL

      “Ko je Grkom zaškripalo, so se takoj odpovedali Sirizi.”

      No, članek nas poduči nekaj povsem drugega, da je Siriza zavladala leta 2015, takrat, ko sta (predvsem) Pasok in Nova demokracija Grčijo spravila na kolena. Ko je tam dol že zelo dolgo škripalo. In v članku je jasno zapisano, da je Siriza opustila svojo skrajno levičarsko ideologijo, postala nje neka normalna levosredinska stranka in tudi izvajala varčevalne ukrepe. Precej uspešno, sploh v primerjavi s predhodniki.

      Je pa res dvoje: pri nas bo Levica ostala ekstremna levica, nikoli ne bo normalna politična stranka, in drugo, vse kar delajo zdaj v vladi je neuspešno in za družbo škodljivo, od “gradnje stanovanj” do “urejanja” medijskega prostora.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Ali je priznanje Palestine tudi podpora teroristični skupini Hamas?

Podpora Palestini vsekakor da, vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu. Tako razmišlja naš diplomatski sodelavec in nekdanji veleposlanik Božo Cerar, ki se je oglasil v sila dramatičnih razmerah na Bližnjem vzhodu. Namreč na dan, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zoper izraelskega premierja Benjamina Natanjahuja, njegovega obrambnega ministra ter vodstvo teroristične organizacije Hamas zahteval nalog za aretacijo. Vse to se je zgodilo le dan po helikopterski nesreči, v kateri sta umrla iranski predsednik Raisi in njegov zunanji minister, oba znana kot predstavnika trde struje v iranski politiki. Na Bližnjem vzhodu skratka nič ne kaže, da se bodo razmere kmalu umirile – prej nasprotno.

Kako je Slovenija pustila na cedilu svoje ribiče in se spet blamirala s propadlo arbitražo

Slovenski ribiči, ki jih hrvaška terja za več kot 3 milijone evrov kazni zaradi ribarjenja v domnevno hrvaških ozemeljskih vodah, so na lastni koži občutili nesposobnost slovenske oblasti, da poskrbi za interese države in njenih državljanov. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo ribičev zaradi hrvaških kazni kot nedopustno, je sledilo Sodišču Evropske unije, ki je podobno ugotovilo že pred leti: da namreč arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ni, saj je postopek propadel zaradi hrvaškega izstopa iz arbitraže, do česar je prišlo po škandalu zaradi prepovedanega telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik.

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.