Siriza: Vzpon in padec grške ikone evropske levice

Temelj levičarskega gibanja v Grčiji je leta 1991 ustanovljena koalicija Sinaspismos, ki je tudi ena od ustanoviteljic Stranke evropske levice (PEL) v Rimu leta 2004. V Grčiji je naslednica Sinaspismosa koalicija radikalne levice, bolj znana kot Siriza. To ime je pravzaprav skovanka grških besed za koalicijo. Sirizo je leta 2004 ustanovilo več levičarskih in skrajno levičarskih strank, prvi predsednik je bil Alekos Alavanos (letnik 1950). Zmerno levičarski politik je stranko vodil do leta 2008. To so bila leta, polna številnih napetosti med koalicijskimi partnerji in rezultatov na volitvah.

Levi sredini je v tistih letih suvereno vladal Pasok (član Stranke evropskih socialistov – PES), bolj levo od Pasoka je bila Komunistična partija Grčije (KKE). Siriza je zasedla majhen prostor levo od politike Pasoka. Aleksis Cipras (letnik 1974) je bil junija 2009 izvoljen za predsednika Sirize, koalicija je bila leta 2012 registrirana kot politična stranka. Cipras je bil tisti, ki je vodil pot od marginalne leve stranke do kvalificirane večine v grškem parlamentu.

Januarja 2015 je bil Cipras po zmagi na parlamentarnih volitvah izvoljen za novega grškega premierja, čeprav mu je pri vsem tem pomagala šibka politika vlade pod vodstvom Nove Demokracije (članice Evropske ljudske stranke – EPP) in Pasoka. Oblikovanje vlade pod vodstvom Sirize je doslej največji dosežek skrajne levice brez primere v EU, pa tudi širše v Evropi.

Stranka, ki je ogrozila evroobmočje

Siriza je podedovala izjemno neugodno gospodarsko situacijo; od leta 2009 je bila Grčija v dolžniški krizi in pod strogimi varčevalnimi ukrepi. Vse to je bilo usklajeno v dogovoru z Evropsko komisijo, Mednarodnim denarnim skladom, in Evropsko centralno banko, popularno imenovano Trojka.

Prevzem oblasti skrajne levice v eni od starejših članic EU in članici evroobmočja je imel svoje posledice. Jannis Varufakis (letnik 1961) je v novi vladi zasedel mesto finančnega ministra Grčije in čeprav je na tem položaju ostal le šest mesecev, je bilo to turbulentno obdobje, pogajanja s Trojko pa napeta. Varufakis je po naročilu premierja Ciprasa na skrivaj pripravljal načrt B, apokaliptični scenarij za vzporedni likvidnostni sistem v Grčiji. Uradno je trdil, da Grčija nima ambicij, da bi zapustila evroobmočje.

Junija 2015 se je Varufakis soočil z ultimatom finančnih ministrov evroobmočja. Že naslednji dan je premier Cipras pozval k referendumu, na katerem bi zavrnili varčevalne ukrepe, ki jih je predlagala Trojka. Na referendumu julija 2015 je večina volivcev (61%) rekla NE varčevalnim ukrepom. Varufakisov odstop je bil posledica referenduma, a tudi veliko presenečenje. Toda presenetil je tudi Antonis Samaras (1951), predsednik Nove Demokracije, ki je bila skupaj z večino medijev ZA.

Varufakis srečanja evroskupine snemal z mobilnim telefonom. Izgovarjal se je, da je to nujno zaradi njegovega dela, saj si nihče ni delal zapiskov teh sestankov (Evroskupina sicer ne prepoveduje snemanja srečanj, so pa pogovori tam pogosto zaupni).

Toda Cipras se je odločil ignorirati voljo volivcev na referendumu. Prav to je bil razlog za Varufakisov odstop. Sredi julija 2018 je Cipras dosegel dogovor s Trojko, ki ga je zdaj Varufakis označil za še bolj restriktivnega od prejšnjega. Zdi se, da je Cipras opustil skrajno ideologijo in postal zmerno levičarski evropski politik.

Takrat se je več držav zbalo morebitnega domino učinka Grčije na finančno šibkejše članice evroobmočja. Z možnostjo nadaljnjih posledic za enotnost in stabilnost EU. Zaradi vsega tega je morala Grčija na izredne volitve. Septembra 2015 je bil Cipras ponovno izvoljen za predsednika vlade in je potem nadaljeval z restriktivno politiko porabe proračunskih sredstev in varčevalnimi ukrepi.

Premier, ki je samo enkrat nosil kravato

V Grčiji predsednik vlade in vlada tradicionalno prisežeta na slovesnosti pred pravoslavnim nadškofom Aten in celotne Grčije. Cipras je prisegel šele pred predsednikom republike Prokopisom Pavlopulosom (rojen 1950), kasneje istega dne pa je premier odšel na srečanje z nadškofom v njegove prostore. Cipras je namreč ateist in grški volivci tega niso pozdravili.

Cipras je zgovoren in karizmatičen politik. Nekakšna ikona med levičarji v Evropi. Še vedno neguje specifičen način oblačenja, to je, da nikoli ne nosi kravate. Obljubil je, da si bo nadel kravato, ko bo državo rešil iz dolžniške krize. In jo je izpolnil. Leta 2018 so finančni ministri evroobmočja Grčiji ponudili ugodnejše finančne ukrepe, kar je dejansko pomenilo, da se bo Grčija finančno postavila na lastne noge. Nekega junijskega večera tistega leta se je Cipras pojavil s kravato na večernem srečanju s koalicijskimi partnerji. Barva je bila razumljiva – bordo rdeča. Kravato je nosil le pol ure. To dejanje je posvetil tistim, ki so se zadnjih osem let borili z dolžniško krizo v državi.

Makedonsko vprašanje

Grčija je imela vse od leta 1991 težave z imenom svoje severne sosede. Nacionalistom v državi ni bilo všeč, da ima njihova severna soseda v ustavi ime Makedonija. Za večino od njih se ta država imenuje le Skopje (ime glavnega mesta). Nekateri od njih, čeprav v majhnem številu, še vedno negujejo to politiko. Junija 2018 je takratni minister za zunanje zadeve Grčije Nikos Kotzias (rojen 1950) pod Ciprasovim vodstvom podpisal Prespanski sporazum. S tem je Cipras z grškega vidika naredil konec dolgoletnemu problemu, ta dogodek pa ni povezan z rahljanjem varčevalnih ukrepov Troike. Ali pa morda je?

Prespanski sporazum podpisala vlada, torej minister, ki je prišel iz vrst levice. Do takrat in več desetletij grškim strankam, članicam EPP in PES, to ni uspelo oziroma ni hotelo uspeti. Številni grški volivci pa podpisa Prespanskega sporazuma niso dobro sprejeli. Čeprav sta Cipras in Siriza postala velik navdih za druge levičarske stranke po Evropi, je njuna priljubljenost v Grčiji upadala; predvsem kot posledica dolgoletne restriktivne ekonomske politike v državi.

Siriza je izgubila na parlamentarnih volitvah julija 2019. Novo Demokracijo od januarja 2016 vodi sedanji premier Kiriakos Micotakis (letnik 1968). Siriza pa je izgubila tudi na parlamentarnih volitvah junija 2023. Takoj zatem pa je Tsipras odstopil s položaja.

Premik Demokratov v levo

Aleksis Cipras ni najbolj priljubljena osebnost, ki je izšla iz Sirize. To je Janis Varufakis. Magisterij in doktorat je opravil v Veliki Britaniji, trenutno je vodja manjše grške zunajparlamentarne levičarske stranke MeRA25, a je pogosto medijsko prisoten v Veliki Britaniji in ZDA. Večinoma artikulira svoje levičarske poglede na finance in ekonomijo. V ZDA je velika grška diaspora tradicionalno povezana z Demokratsko stranko. Navsezadnje je sam predsednik Joseph Biden (1942) izjavil, da mu je grška skupnost v njegovem volilnem okraju leta med volitvami v Senat nudila brezpogojno podporo na volitvah. V grški skupnosti v njegovem volilnem okraju je v znak sodelovanja in spoštovanja dobil vzdevek Bidenopulos.

Zdi se, da je pojav Sirize in Varufakisa nakazal zasuk Demokratske stranke v ZDA v levo. Siriza je navdihnila in spodbudila Demokratsko stranko, kar se je poznalo tudi v kampanji na primarnih znotrajstrankarskih predsedniških volitvah, kjer je levičar Bernie Sanders (1941) leta 2016 in 2020 pridobil veliko število glasov. Sandersova levičarska kampanja je vplivala tudi na premik v levo sicer sredinske in levosredinske politike zmagovitega predsedniškega kandidata demokratske stranke Bidna. Nekatere politike brezplačnega zdravstva, odprave študentskih dolgov, socialne podpore, podpore sindikatov, brezplačnega šolstva so utelešenje premika v levo Demokratske stranke, ki je našel široko podporo volivcev.

Novemu vodji ni uspelo

Stefanos Kaselakis (letnik 1988) je bil septembra 2023 izvoljen za novega predsednika Sirize. Del svojega življenja in izobraževanja je preživel v Združenih državah. Je član LGBT+ skupnosti, v Grčijo se je vrnil le nekaj mesecev, preden je bil izvoljen za voditelja. Njegov partner, s katerim se je poročil v ZDA, je ameriški državljan. Grčija še vedno ne dovoljuje istospolnih porok. Ena od obljub Kaselakisa je tudi ta, da država prizna te skupnosti.

Na lokalnih volitvah oktobra 2023 je Kaselakis v drugem krogu dal nedvoumno podporo županskim kandidatom iz vrst in s podporo Pasoka. Morda je bila prav ta poteza odločilna, da je Nova demokracija izgubila Atene in Solun, dve največji mesti. Mnogi so mislili, da bo s tem Siriza šla navzgor, toda stranka je izgubila enotnost v svojih vrstah, kar je povzročilo celo razpad poslanske skupine, nekateri evropski poslanci pa so prebegnili iz strankarskih vrst. Čeprav ima Kaselakis podporo med mlajšimi volivci, je stranka zdaj na spolzkem pobočju. V decembrskih raziskavah javnega mnenja je Siriza prvič po nekaj letih padla na enomestno številko.

Evrovolitve 2024 – boj za drugo mesto

Vse to je pripomoglo k temu, da je Nova Demokracija, čeprav v zmanjšanem obsegu, nadaljevala svojo prevlado v Grčiji. Siriza po anketah ni več niti na drugem mestu. Zdaj je tam Pasok, ki bo na evropskih volitvah junija 2024 dobil več poslancev kot Siriza, Nova Demokracija pa bo ostala na vrhu po številu osvojenih poslanskih mandatov.

To daje prostor Pasoku. Evropski poslanec Nikos Andrulakis (1979) je na čelu Pasoka od decembra 2021 in je že zasedel drugo mesto na lestvici priljubljenosti grških politikov (prvi je še vedno premier Micotakis). Če bo Nova Demokracija nadaljevala s sedanjo politiko, bo še nekaj časa prevladovala na političnem prizorišču v državi. Vprašanje je, ali in kdaj bo Pasoku uspelo prehiteti Novo demokracijo. Trenutno je razlika med Novo Demokracijo in Pasokom okoli 23%. Siriza bo ciljala na drugo mesto. Na tej točki so obeti slabi. Toda tudi Cipras je leta 2009 z zelo nizkimi ocenami prevzel Sirizo.

Morda je prestrukturiranje grškega političnega prizorišča napoved prihodnjih dogodkov v EU.

Premiki na nasprotnem političnem polu

Največji skrajni levičarski stranki v Evropi, grška Siriza in španski Podemos, sta izgubili primat. Trenutno ni možnosti, da bi katera koli stranka, podobna Sirizi, v drugi državi EU, pa tudi širše v Evropi, ponovila uspeh Aleksisa Ciprasa. Postavlja se vprašanje, ali je to konec levičarskega gibanja evropske politične scene. Siriza se je morala obrniti proti sredini, uskladiti varčevalne ukrepe s Trojko, da bi končala svoj mandat na čelu Grčije; pravzaprav je opustila svojo radikalno ideologijo in ob koncu mandata ni bila več radikalno leva stranka.

Tudi v EU so v trendu desničarska gibanja. Na Madžarskem, v Italiji, na Nizozemskem, pa tudi v Avstriji, Nemčiji, Franciji, do nedavnega na Poljskem. Obstaja trend izstopa nekaterih strank iz EPP in oblikovanja novega bloka, torej razlikovanja med etabliranimi konservativnimi in krščanskimi demokrati ter radikalno desnimi strankami. Gre za podoben proces, kot se je med finančno krizo zgodil strankam leve sredine in je pripeljal do vzpona Sirize, Podemosa, pa tudi nekaterih manjših levičarskih strank v Evropi, kot je recimo Levica v Sloveniji. Na Madžarskem vlado vodi Fidesz in ta stranka se je od EPP odcepila v času, ko je bila na vrhuncu politične moči. Trenutno je stranka Bratje Italije še najbližja odslikava Sirize na desnici. V drugih članicah EU je radikalna desnica daleč od sestave vlade in osvojitve premierskega položaja.

Cipras je, če se spomnite, Sirizo povzdignil iz stranke s skromnimi ocenami v vladajočo stranko v državi. Postavlja se vprašanje, ali bo komu uspelo ponoviti uspeh Sirize. Ali takšna stranka obstaja že danes, ali pa bo nastala kot nova Siriza. Toda tokrat na radikalni desnici.

Dr. Tomi Dimitrovski je nekdanji veleposlanik Republike Makedonije v Republiki Sloveniji (2014-2018). Predava strateški management zdravstvenih organizacij na Univerzi v Sheffieldu, Združeno kraljestvo, in zdravstveni management na Evropskem kampusu Univerze York v Solunu, Republika Grčija. Objavo članka je omogočil IFIMES, ljubljanski Inštitut za balkanske in bližnjevzhodne študije.