Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Vir. STO

Avtor: | 14. maja, 2024

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Ti procesi prodaj podjetij so se nadaljevali tudi naprej, sicer manj intenzivno, manj odmevno, a mogoče nič manj zaskrbljujoče. V zadnjih letih se za prodajo namreč odločajo tudi domači lastniki dobro stoječih podjetij, medtem ko obratnih procesov, nakupov Slovencev v drugih državah, skoraj ni. Ker gre za prodaje podjetij npr. tudi v panogi živilstva, ki prehajajo v tuje roke, je zaskrbljenost razumljivo še nekaj večja.

Razloge za te prodaje se sicer še vedno nekoliko išče v “tajkunizaciji” (nekdanjih privatizacijskih procesih) Slovenije, čeprav vedno redkeje. Načeloma gredo komentarji v smer nezadovoljstva z vse bolj prevladujočim tujim lastništvom in kot alternativa se vsaj v prehrambni verigi izpostavlja nujnost vsaj večje vloge države – a seveda brez kakega konkretnega predloga, kako bi bilo to možno izvesti. Preberemo kake ideje in pobude za notranje lastništvo, ki je za medijsko sceno (pa tudi politiko in ljudi) tudi še sprejemljiva varianta, potem pa pravzaprav idej kako zadržati ključne dejavnosti v slovenskih rokah ni več – če izhajamo iz postopno zopet malo bolj prevladujoče ocene, da pretežno tuje lastništvo v ključnih panogah za Slovenijo vseeno ni najboljša izbira.

V teh komentarjih lastniških sprememb manjka eno ključno vprašanje, ki pa si ga kar ne upamo zastavljati. S tem bi nekako negirali vse dosedanje prevladujoče razmišljanje, kako je bil naš koncept privatizacije zgrešen, kako je ožji krog ljudi prišel do enormnega premoženja na račun ljudi in koliko se je ob tem pokradlo. Gre za vprašanje, da, če je bilo temu res tako – zakaj potem danes močni podjetniki iz tujine kupujejo slovenska podjetja eno za drugim, obratnih aktivnosti pa praktično ni? Kaj so v drugih državah delali drugače, da so danes cele panoge v Sloveniji pristale v rokah hrvaških, madžarskih, čeških, tudi ukrajinskih in ruskih podjetnikov, v rokah ljudi, ki pred 30 leti praviloma niso imeli nič, danes pa so ugledni in vplivni podjetniki s stomilijonskimi premoženji? Zakaj v Sloveniji nimamo močnih podjetnikov, ki bi po teh državah kupovali podjetja in panoge in krojili usodo njihovih gospodarstev?

Verjetno si takšna vprašanja, vsaj glede prevzemanja slovenskih podjetij s strani hrvaških in madžarskih podjetnikov, zastavlja kar veliko ljudi, a odgovorov nanje seveda ni. Priznati bi si namreč morali, da so v privatizacijskih procesih drugih držav oblikovali nekaj zelo močnih domačih podjetnikov (tajkunov?), ki so z leti okrepili premoženja in so danes sposobni širiti svoje gospodarske konglomerate še preko meja, tudi v Sloveniji.

V Sloveniji pa smo bili ves čas zelo zadržani do oblikovanja takšnih podjetniških skupin. Vsako veliko premoženje, ki je nastalo iz privatizacije, je bilo obravnavano kot nekaj spornega, nepoštenega (kar načeloma pravzaprav drži) – a posledice so sedaj tu. Sedaj imamo banko in naftno družbo, ki drži velik del te panoge naše države, v rokah madžarskih posameznikov, prevladujoče hrvaško in srbsko lastništvo v nekaterih drugih panogah in še bi lahko naštevali. Kakor smo bili sicer “zadovoljni” (zaradi spornosti in seveda tudi zavisti), ker neki privatizacijski konglomerati v Sloveniji niso nastali, bomo sedaj delali za podjetnike iz sosednjih držav, ki so to znali ustvariti iz nič, s svojo sposobnostjo in najbrž tudi podporo svojih držav. Držav, ki so mogoče vseeno zaznale priložnost za oblikovanje domače podjetniške elite, ki bo igrala pomembno vlogo v srednjeevropskem prostoru.

Najbrž ni dvoma, da bodo svojo uspešnost nadgrajevali tudi v Sloveniji. Da se bodo ta podjetja uspešno razvijala ter zagotavljala dobra delovna mesta in rast slovenskega BDP. A dolgoročno za Slovenijo brez močnih domačih lastnikov to vseeno ni najboljše – a kakšnega pametnega recepta kot alternativa temu nimamo. Edina alternativa je večja vloga države, ki pa se ne kaže kot dobra izbira. Poglejmo samo turizem, kako že deset let ne vemo kaj s ključnimi podjetji v državni lasti, ko te družbe niso zgradile niti enega novega hotela na turističnih lokacijah, zasebni hrvaški turistični konglomerati pa vlagajo stotine milijonov v novo ponudbo.

Dodatno zaskrbljujoč je še en zgoraj omenjen trend. Za prodaje se odločajo tudi uspešni domači podjetniki, ki se enostavno želijo umakniti iz poslovanja.

V precej primerih kar zmanjka podjetniškega duha, ki je kot lahko sklepamo vsaj iz nekaj primerov, pri Hrvatih bolj prisoten. Iz marsikaterih razgovorov je nekako zaznati, da se ljudje ne želijo izpostavljati, biti obravnavani kot eksponenti “izkoriščevalskega kapitala” in lastništvo  raje zamenjajo za anonimno gotovino in druge manj vidne naložbe. Ne gre sicer za nek vsesplošen trend – a postopno umikanje domačih podjetnikov iz lastništva je vseeno kar pogost pojav in zato tudi zaskrbljujoč trend. Nedvomno je temu razlog tudi splošna klima in medijske obravnave.

Zanimiv je primer Panvite (družina Polanič). Javno objavljeni podatki o kupnini (10 mio eur plačila in 40 mio eur dokapitalizacije) kažejo, da so obstoječo Panvito kupci ocenili na okoli 60 mio eur. Ta vrednost je glede na dostopne rezultate poslovanje zelo visoka, a kupci že vedo, zakaj toliko plačujejo. Lahko si samo predstavljamo reakcijo, če bi naša država posredno preko kakih skladov vstopila po tej vrednosti v Panvito. Iz izkušenj lahko zaključimo, da med državnimi upravljavci ni nikogar, ki bi si kaj takega upal izpeljati, saj bi bil tako obdolžen trošenja državnega denarja. In potem v državnih družbah stopicamo na mestu, uspešna domača podjetja pa postopno prehajajo v tuje roke. Zaključek je potem edino, da to ni dobro, da postajamo strateško vse bolj odvisni – kaj pa je razlog tega, pa si ne upam odkrito priznati. Ter še manj ukrepati.

Kot alternativa se občasno pojavi še delavsko lastništvo, da bi zaposleni prevzeli podjetja v svoje roke in nadaljevali s poslovanjem brez prodaje tujim lastnikom. Takšne aktivnosti so vsekakor dobrodošle in prav je, da jih država spodbudi – vendar pa imajo omejen domet. Možno je  manjše solastništvo zaposlenih v večjih družbah ter mogoče kak prevzem družinskega podjetja. Kakšnih posebnih vplivov na lastniške strukture v Sloveniji pa te oblike “privatizacije” ne morejo imeti. Temeljijo namreč lahko samo na odkupu s strani družbe same, iz njenega denarnega toka, kjer pa so možnosti zelo omejene.

12 komentarjev

  1. cmerarjepi3da

    Nikomur ni padlo na pamet, da bi npr. pol milijarde dal za nakup živilskih podjetij, ne Šarcu, ne Cmerarju, ne Janši, ne Golobu, … Zdresirana čreda funkcionalno nepismenih na volitvah dovoli, da vsako leto pol milijarde politika investira v NVO-je.

  2. uroš gabrijelčič

    Na svetu so vedno obstajali bolj in manj sposobni, Sposobni so preživeli, vendar brez nesposobnih niso mogli, zato so preživeli tudi ti.
    In tako se je rodila in pozneje žal izrodila tudi Družbena pogodba. To levičarjem ne gre v glavo. Dokazov za to ne manjka, Na tem portalu je primer te slaboumnosti nekdo, ki se podpisuje kot triler!

  3. Andrej Muren

    Slovenec po svoji naravi praviloma ni podjetnik, je pa dober delavec. Potrditev te hipoteze lahko najdete v ZDA, kjer živi mnogo slovenskih izseljencev. Le redko kateri priseljeni Slovenecje bil po 30 letih bivanja v ZDA (ali Kanadi in Avstraliji) še revež, uspešni podjetniki pa so bili še redkejši.
    Doma v Sloveniji je po letu 1990 levi režim naperjen proti podjetništvu. V naši prevladujoči mentaliteti je uspešen podjetnik še vedno lopov in tat. Posledično se pri nas razvoj zasebenga podjetništva bolj ovira kot pospešuje. Tudi visoki davki podjetništvu niso vzpodbuda.
    Uzakonjeni model privatizacije je bil nastavljen tako, da je omogočal kar največjo možno krajo nekdaj skupnega družbenega premoženja. Kradli so seveda komunisti, v veliki meri so bili to nekdanji rdeči direktorji. Menda je jasno, da podjetij niso mogle ukrasti snažilke. Ampak ko bi ti rdečkarji vsaj znali gospodariti s pokradeno lastnino, bi se mogoče še kolikor toliko dobro izšlo. A ni pokojni Jože Mencinger ves čas govoril, da če bi o privatizaciji odločal on sam, bi vsa podjetja kar podaril njihovim (rdečim) direktorjem? Z divjo privatizacijo se je realizacija lastninjenja v znatni meri približala njegovim zamislim. Vendar se novi prihvatizacijski lastniki kot poslovneži niso dobro izkazali, razen z redkimi izjemami. Eden slabih je ravno Bine Kordež, ki je zafural prej dobro stoječi Merkur.
    Posledično seveda ni dovolj zasebnega kapitala za prevzeme domačih podjetij. In jih prevzemajo tujci. Žalostno pa je, da je cel kup teh tujcev z Balkana, ki je po razvitosti daleč za Slovenijo (doklej še?). Človek bi (naivno) pričakoval, da bo ravno obratno. Vendar ne more biti, ker si butasti Slovenci vztrajno volijo socialitično oblast.

  4. Teta Micka

    Se mi ni dalo vsega brati, sprašujem pa se, kako je komu pri pameti sploh sprejemljivo, da je država lastniško prisotna še v poslu delanja klobas. Pejte se nekam solit. Smo na globalnem trgu, a Slovenijo popade nervoza šele, ko kakšno hrvaško podjetje kypi našega. Dajte že no nehat s tem. Ta hrvaška podjetja, ki so kupila, so mednarodni konglomerati, torej še zdaleč ne samo hrvaški, in tudi ne gre za hrvaški državni kapital. To strašenje pred Hrvati je čisto mim. In pika. Saj razumem, da se enim toži po t.i. nacionalinteresu, ki je Kučanovim tajkunom omogočal prevzem podjetij, njihovo izčrpavanje in naprtitev dolgov slovenskim davkoplačevalcem, nenavsezadnje je tudi avtor en tak ex (?) tajkun iz kučanovega cvetobera, ki je, kolikor se spomnim, sedel, ker je nezakonito izčrpal podjetje, ki mu ga je s krediti “na lepe oči” v privatni žep plačal slovenski davkoplačevalec, ampak oprostite, nehajte že, saj se mi ob tem sprenevedanju obrača želodec. Vetjamem, da še komu. Dovolj kučanističnih manipulacij. Do grla jih imamo in še čez.

  5. Miller

    Pa dejte nehat že vekat s temi intimnimi opcijami.
    Če je kdo delaven itd. uspe. Boskarol, Pečečnik, Akrapovič in mnogi drugi so dokaz.
    Seveda pa je ogromno takih, ki bi po balkansko malo mutili od goloba pa do pukljastega in svetovalca za mutenje snežića.
    To pa tudi v ZDA ne deluje..

  6. prask

    Težko gledam stanje in dogajanja v Sloveniji. Vse kaže, da zmagujejo tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija. In sedaj ob pomoči “bratskih drugova i poznanika”, poskušajo napraviti “jugoslavijo” v Sloveniji. Družbeno, politično, gospodarsko, kulturno in demografsko… kar jim brez dvoma uspeva. Družbeno z neverjetnim kadrovanjem v praktično najpomembnejših družbeno političnih sistemih in podsistemih, politično z uvajanjem velikega dela programa levice, ki je parlamentarni prag najverjetneje prestopila vsaj sumljivo, gospodarsko z razprodajo najbolj strateških gospodarskih družb bivšim republikam skupne države, z bistveno nižjim stanjem gospodarstva , kulturno z nerazumljivim raznorodovanjem vsega, kar se je še do nedavnega smatralo za nedotakljivo in demografsko, s stalnim prilivom in precejšnjimi ugodnostmi prišlekom iz držav bivših republik.
    Kot je nekdo zapisal… Slovenci smo obstali in ostali sredi mnogo močnejših držav in narodov skozi stoletja, danes pa nam grozi nerazumljiv potop v balkanski mlakuži.

  7. Miller

    S padcem socializma smo pristali „na tržnici“ nepremičnin in firm z zaposlenimi vred.
    Vrnili smo se v čas demokracije pred 2000 leti, ko si lahko kupil kovačijo ali sužnje in jih izkoriščal po mili volji ter svinjal njegovo deželo.
    Kar je zanimivo za nadaljnji razvoj in dobro, bo vedno našlo kupca.
    Seveda vsak prodajalec prejme svoj %.
    Od vekomaj.

  8. APMMB2

    Slovenija plačuje davek Milanu Kučanu, ki je zatiral tranzicijo in zaviral razvoj demokratične družbe. Tako je nekaj ključnih podistemov ostalo v samoupravnem socializmu in ti podsistemi so ovira za nadaljni razvoj Slovenije.
    Tako nimamo pravne države, nimamo uspešnega zdravstva, ki je pred kolapsom, nimamo šolstva, ki bi nudil usposobljene strokovnjake in voditelje. Nimamo kritičnega novnarstva, ki bi bdelo nad zlorabami oblasti.
    Kar pa je najhujše, v Sloveniji se je razpslo licemerje, hinavščina, ki jo najbolje poosseblja sam Milan Kučan. Skromni upokojenec, brez moči, po slaščičarnah in gostilnah l svetuje sevojim privržencem koga je potrebno medijsko umoriti, koga nastaviti na vodilni položaj, da bo nadaljeval samoupravljanje in pred vsem narodno odvobodilni boj proti domačim izdajalcem. Vsem svojim tovarišem je strogo prepovedal postati milijonarji, ali celo milijarderji.
    Ob nekja sto milijardah državnega premoženja Slovenija nima niti enega milijarderja, če ravno so spretneži v glavnem pokradli državno premoženje. Zardi zapovedane skromnosti iz naslova licemerja so ta denar v glavnem prene3sli v tujino, ki tam propada, namesto, da bi koristil Sloveniji.
    Kam so odnesli Milanovi prijatelji kapital?
    Ali ni ogabno, da se najbližji prijatel Zoki bori proti kapitalizmu, sam pa je pospravil milijone?
    Kje so veleposlovneži Foruma 21? Je to tista Kučanova sila, ki naj bi popeljala Slovenijo v lepšo bodočnost?
    Dokler se bomo Slovenci ukvarjali z Janšo, ne bomo pa videli Milana kučana, bo vse po licemerski paroli: Primite tatu!!!

  9. Rokovnjac

    When I look the picture above,it make my mouth water!!

  10. Rokovnjac

    All I can say is,when I look the picture on the top,it makes my mouth water!!!

  11. deni

    Naj si ob današnjem komentarju Bineta Kordeža misli kdorkoli kar hoče. Merkur je vzpostavil kot cvetoće podjetje. Vendar so ga potem še večji lopovi potunkali kot crknjeno mačko.
    Kot vsak solastnik firme ali kakorkoli je poskušal obogateti. Seveda ga je gospodarska kriza 2009. zaradi ogromnih kreditov, ki jih ni mogel plačati potunkala in ga je država obsodila na zaporno kazen. Vendar je bil samo lutka v igrici imenovani Prihvatizacija in je raje pametno sprejel kazen, kakor se učil plavati v Savi, okrancljan s kamenjem.

    Janković je gradil velecentre po Hrvaški, Srbiji, Bosni vendar z blagoslovom države Slovenije, oziroma davkoplačevalcev. Celo Rop mu je v fris povedal, kdo ga je nastavil.

    Slovenija, ki premore toliko prebivalcev kot manjša četrt Tokija ali New Yorka je 3,14 čkiin dim proti velikim igralcem. Li del, Hoho fer itd. zgradijo trgovine v pićlem mesecu ali pol s svojim gradbincem, kar bi SLO gradbinec s svojo razbohoteno birokracijo delal vsaj dve leti.

    Da pa se je začela t.i.
    Croatizacija, sploh živilskih trgovin, ki normalno najbolj prosperira zaradi dejstva, da prvo kot prvo ljudje morajo-mo jesti in piti, niso krivi Hrvatje, temveč naši zapečkarji. Če bi po krizi stopili skupaj in ustanovili, recimo korporacijo s Prho, Lovcem, in bogom trgovcev, M and M, Les Nino itd. bi dandanes skupina obvladovala bivšo Jugovino. Tako pa je obratno. Vendar so se prodali za nekaj milijončkov in veselo plovejo po Karibih, in ob barćkih na plažah lovijo eksotične po možnosti onarvane bejbe.

    Medtem ko dunajski kočijaži jamramo, kako je svet krivičen, mi pa hlapci Jerneji spotikamo drug drugega za mrvice iz potice imenovane EU. Tu v Sloveniji smrdi po zatohlosti dunajskih in beograjskih kleti, edino športniki so promotorji Slovenije. Vendar kakor vedno je tudi na njih prisesano ogromno pijavk, ki veselo sesajo po mili volji in v raznoraznih medijih, sploh provladnih nakladajo, da se kar iskri. Da se mister Univerzum s z svoju pupu slikari s z brisaču. Štoparski vodnik po Galaksiji. Najbolj obvezen artikel je brisača. Kdor je to prebral, ve kam pees taco moli. Pa lepo pozdravljeni dunajskozagrebškobeograjski konjušniki.

  12. ggorvel

    Vsa ta mlačnost ljudi, pa naj si bo podjetnik ali ne, je plod razočaranja nad neuspelo ‘demokracijo’ po letu ’91.
    Preveč je bilo čutiti nadzora in zavidanja, podpore vadnih vzpodbujanj za napredek in širitev, pa od nikoder.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Petek je dan za metek: Janša prihaja, Steinbuch odhaja

Petek je dan za metek: Janša prihaja, Steinbuch odhaja

Za politike je najslabše, če jih oblast zasvoji s prepričanjem, da jim oblast pripada. Zato bo pred nastopom Janševe četrte vlade, ki bo tudi prva povsem desna vlada v slovenski zgodovini, pametno opazovati obnašanje njenih ključnih akterjev. Se bodo maščevali prejšnjim oblastnikom, ali pa bodo zmogli prekiniti začarani krog levo-desne paranoje, izključevanja in sovraštva, ki konstantno generira hladno državljansko vojno na Slovenskem? Pred nami je torej jasen epilog: Janša prihaja, Steinbuch odhaja. Za marsikaterega bralca tega portala dobra novica. Po desetih letih in še malo čez je bil že skrajni čas za spremembo okolja.

Radio Erevan: Ruskega predsednika Putina bo v kratkem zadela kap

Radio Erevan: Ruskega predsednika Putina bo v kratkem zadela kap

Tisto, kar je uspelo Putinu v nekaj letih, ni uspelo nobenemu komunističnemu voditelju v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti: Rusijo je odpeljal iz Evrope in jo potisnil v mentalni okvir Severne Koreje, gospodarsko pa spravil v odvisno razmerje s Kitajsko. Za rusko elito je to vsak dan bolj nesprejemljivo, zato kritike na račun Putinovega vodenja države, sploh pa “specialne vojaške operacije” ne pojenjujejo. Samo vprašanje časa je, kdaj bo dosežena kritična masa “zarotnikov”, ki bodo sklenili, da je kremeljskega Cezarja potrebno odstraniti, preden bo on uničil njih. Toda morebitni vojaški udar ali upor proti Putinu bi imel danes nepredvidljive posledice zlasti za Evropo, kajti v Rusiji bi lahko po Putinu na oblast prišel še hujši skrajnež.

Zakaj prihajajoča leva opozicija Janši ne pusti, da se spotakne?

Zakaj prihajajoča leva opozicija Janši ne pusti, da se spotakne?

Četrtkova razprava na skupnem odboru Državnega zbora o t. i. interventnem zakonu je pokazala, kakšen bo politični dialog v primeru, da vlado dejansko sestavi Janez Janša. Odhajajoča koalicija bo vse, kar bo predlagala nova, označila za škodljivo, še več, vsako odločanje, ki ni po njihovem okusu bo v skladu z njihovimi ideološkimi priročniki označila za nekakšno diktaturo. Roko na srce, tudi prihajajoča nova koalicija se je sprejemanja interventnega zakona lotila po “Golobovo”. Ignorira dobronamerne pripombe, določene predloge s strani stroke, pretirano bezlja, pri čemer to svoje ravnanje opravičuje z ignoranco in spornimi ravnanji odhajajoče vlade, kar je milo rečeno otročje.

Zakaj ukinitev RTV prispevka ne bi rešila ničesar

Zakaj ukinitev RTV prispevka ne bi rešila ničesar

Če misli prihodnji premier svoj – upam, da zadnji – mandat kronati z demontažo RTV Slovenija, dela veliko napako. Na Kolodvorski so tudi novinarski aktivisti, vendar je takšnih radikalcev le za vzorec, medtem ko 95 % zaposlenih profesionalno opravlja delo. Zaradi 10 ali 20 levičarskih aktivistov, ki mečejo slabo luč na celotno medijsko hišo, sesuti ves javni servis, je norost brez primere. Nacionalko, njen informativni program, bi morali kvečjemu razdeliti, pa naj potem provladni novinarji znotraj iste hiše konkurirajo opozicijskim. Eni na prvem, drugi na drugem programu. Naj ima Marcel Štefaničič konkurenco v Borisu Tomašiču. Naj tekmujeta, kdo ima boljši rejting. In naj za gledalce tekmujeta tudi oba informativna programa. Zakaj bi za dva zrezka ubili celo kravo?

Konec povolilne politične melodrame in začetek sindikalno-civilnodružbene histerije?ž

Konec povolilne politične melodrame in začetek sindikalno-civilnodružbene histerije?ž

V sredo je sklicana izredna seja Državnega zbora, kjer se bo verjetno formalno zabetonirala naslednja vladna koalicija. Predsednik SDS Janez Janša je namreč napovedal, da bo vsem, ki bodo podprli predlog zmanjšanja ministrstev z 19 na 14+1, poslal predlog koalicijske pogodbe. Hkrati je predsednica republike Nataša Pirc Musar sporočila, da se bo drugi krog iskanja mandatarja začel 6. maja, kar ob vseh rokih pomeni, da bi lahko vlado dobili proti koncu maja. V skladu s slovensko politično folkloro pa sindikati že pripravljajo groteskni “upor” proti neustrezni vladi, ki jim hoče pobalinsko znižati davke, medtem ko jim je leva vlada davke nonstop zviševala in so ji pri tem ploskali.

Ali Janša sploh želi sestaviti vlado ob razsulu javnih financ?

Ali Janša sploh želi sestaviti vlado ob razsulu javnih financ?

V ponedeljek se je pri predsednici države Nataši Pirc Musar odvil prvi krog posvetovanj glede novega mandatarja. Rezultat je bolj ali manj pričakovan. Robert Golob je končno priznal, da (zaenkrat) nima glasov za sestavljanje vlade, pri čemer je v svojem stilu užaljeno, agresivno, žaljivo opletal z obtožbami o prevarantih, ki menda sestavljajo novo nenačelno koalicijo. Bolj kot Golobov pričakovan nastop je zanimivo obnašanje Janeza Janše. Javno je spet zatrdil, da ne sestavlja nobene koalicije, čemur morda verjamejo samo osnovnošolci nižje od petega razreda. Je pa res, da se je iz dogajanj v letih 2020 in 2022 nekaj naučil: z določenim zavlačevanjem bo poskušal vzpostaviti stanje, v katerem bo morala odhajajoča koalicija formalno prevzeti odgovornost za katastrofalno vodenje države in izredne razmere v javnih financah.

Desna vlada je možna, vendar premier ne bo Janša

Desna vlada je možna, vendar premier ne bo Janša

Si lahko kdo predstavlja scenarij, po katerem Anže Logar postane mandatar s podporo SDS, krščanskih demokratov in Resnice? Resda je blizu znanstvene fantastike, vendar pa bi bil za t.i. desni pol v resnici edina rešitev. V tem primeru bi se Janez Janša preselil v Bruselj, saj bi se nova vlada zaradi nepojasnjene vloge evropske komisarke Marte Kos v prejšnjem režimu – zadnja knjiga zgodovinarja Igorja Omerze jo obtožuje sodelovanja z nekdanjo Službo državne varnosti – odločila za njeno zamenjavo. Bi bil komisarski položaj za Janšo dovolj, da se odreče poželenju po še četrtem mandatu?

Vlada farsične enotnosti

Vlada farsične enotnosti

Rezultat volitev je prinesel neverjetno spremembo v retoriki še aktualnega predsednika vlade in nekakšno očiščevalno predvelikonočno razodetje. Sedaj ne potrebuje več drugega mandata za obstoječo ideološko koalicijo, potrebujemo pa menda vlado narodne enotnosti, ki bo reševala nakopičene probleme in posledice zaostrenega mednarodnega položaja, ki pa jih še deset dni nazaj zanimivo ni bilo, čeprav vojna v Iranu traja že mesec dni. Po izjavah predstavnikov koalicije v predvolilnih soočenjih je bilo vse skorajda več kot idealno. Da ne bo nobene dileme: če bi na volitvah njegova ideološka koalicija dobila 46 glasov v Državnem zboru, kar so sicer kazali prvi rezultati vzporednih volitev, ne bi slišali nobene besedice o vladi narodne enotnosti, sodelovanju, boju proti korupciji. Nadaljeval bi z brutalnim ideološkim razdvajanjem, revolucionarnim vodenjem gospodarske in davčne politike brez upoštevanja kakršnihkoli drugačnih, strokovnih mnenj. Da o nadaljnjem prikrivanju korupcije v najožjih vladnih krogih niti ne govorimo.