Kaj poganja neverjetne dosežke slovenskih hokejistov?

Včeraj se je s ključno zmago nad Italijo (5:1) končal nastop slovenskih hokejistov na svetovnem prvenstvu elitne divizije v Švici. Risi so ostali med elito, precej bolj suvereno kot v preteklih letih. Menjava generacij očitno uspeva, kombinacija izkušenj in mlade energije prinaša uspehe, ki so z različnih vidikov praktično neverjetni, kar ugotavljajo številni mednarodni poznavalci in komentatorji. Omejena finančna sredstva, omejena infrastruktura (7 pokritih hokejskih igrišč, ki pa niso vsa na voljo v vsakem trenutku), le okoli 1200 registriranih igralcev, a vendar se iz različnih klubov vsako leto prikažejo, dozorijo novi talenti, ki presenečajo z voljo do treninga in profesionalnim odnosom do tega športa, ta ni neopažen.

Mnogi sicer poniževalno zamahujejo in relativizirajo hokej kot mednarodni šport, ker ga menda igrajo samo redki, podobno kot občasno trdijo za smučarske skoke, smučanje…  Če bi ga resnično spremljali, bi razumeli, da ga igra celotna severna polobla. Že sama elitna skupina dokazuje to dejstvo: Kanada, ZDA, Finska, Švedska, Švica, Velika Britanija, Češka, Slovaška, Nemčija, Latvija, Norveška, Danska… Poleg tega ne gre zanemariti tudi (pogosto ne tako nižje kakovostne) Divizije I, kjer imamo Francijo, Poljsko, Japonsko, Južno Korejo, Kazahstan, Ukrajino...

Pa nazaj k bistvu. Očitno mladi v hokeju vidijo nekakšen atraktiven, perspektiven šport. Hokej je bil poleg alpskega smučanja tudi prepoznavni razlikovalni simbol Slovenije v nekdaj skupni državi. Alpsko smučanje je razen redkih izjem v zadnjem času v zatonu, hokej pa očitno ne. Verjetno je vse skupaj povezano tudi s stroškovniki družin, ki podpirajo različno udejstvovanje svojih otrok. Alpsko smučanje je finančno izredno zahtevno, krog uspešnih in nagrajenih pa izredno ozek. V vsakem primeru se zdi, da imamo na južni strani Alp nekakšen poseben hokejski DNK, ki ga je težko pojasniti.

Pa vse je gotovo povezano tudi z idoli, posamezniki, ki izstopajo, promovirajo posamezne športe. Legenda slovenskega in svetovnega hokeja Anže Kopitar, ki se je letos upokojil, je gotovo pomemben obraz, ki bo tudi v “penziji” marsikoga prepričal, da se trud, trening splača. Njegova karirera je neverjetna.

Anže Kopitar je letos zaključil športno kariero, a njegov vpliv na slovenski hokej gotovo ni končan. (Slika: LA Kings)

Izkazalo se je, da objokovanje njegovega odhoda ni imelo kakšnih realnih, usodnih posledic. Nekaj v slovenskem hokeju se očitno dela dobro. Kot so poudarili mnogi, je zadaj za izbrano mlado garnituro, ki je tvorila jedro slovenske raprezentance na svetovnem prvenstvu, še veliko vsaj podobno talentiranih, ki trkajo na vrata reprezentance. Vsekakor spodbudno.

No, ni bilo pa neopaženo, da risi izredno “težko” igrajo proti skandinavskim ekipam.

Ne glede na dnevno utrujenost so visoki porazi proti Norveški, Švedski, Danski pokazali na nek vzorec, ki ga bo verjetno potrebno analizirati. Poraz proti Kanadi 3:1 je bil prav spodoben v primerjavi z omenjenimi “vikinškimi” tekmami.

Dejstvo pa pač je, da smo si prvič zagotovili tri zaporedne nastope med elito (2025, 2026 in 2027). V Fribourgu so risi osvojili šest točk (še ena proti Slovaški je bila skoraj na mizi), ob današnji točki Danske proti Norveški na zadnji tekmi pa ne bo nič z zgodovinskim šestim mestom v skupini.

Čez leto pa bosta med elito v Nemčiji spet igrala Kazahstan in Ukrajina, ki bosta gotovo neugodna nasprotnika. Povratka Belorusije in Rusije zaenkrat zaradi kontinuiranih napadov Rusije na Ukrajino ni na vidiku.