V zadnjih 30 letih sta edina igrana filma, ki sta se lotila tematike 2. sv. vojne nizkoproračunska filma Preboj in Eksodus. Noben od teh dveh filmov produkcijsko ni bil podprt z javnimi sredstvi. Potem ko smo v Sloveniji leta 1995 prešli na javno financiranje neodvisne filmske produkcije in smo z ustanovitvijo Filmskega sklada RS dokončno prekinili z državno proizvodnjo filmov, so se slovenski avtorji le posredno dotikali tematike 2. sv. vojne. Za razliko od tipičnih žanrskih vojnih filmov, so se slovenski od nekdaj te tematike lotevali iz ne-varne razdalje, subtilno, brez bitk, streljanja, vojnih pohodov. Namesto vojaškega znoja in bojne krvi so se več ukvarjali s temami junaštva malega človeka, civila, predvsem pa z notranjimi boji, ki jih povzročajo vojna grozodejstva.
Dejstvo je, da je bilo v prejšnji skupni državi posnetih veliko in še več partizanskih filmov, pri katerih so sodelovali tudi slovenski ustvarjalci, vendar je pristop do vojne teme v filmih slovenske produkcije opazno drugačen, namesto epohalnih bitk in množičnih prizorov silovitih ofenziv, je slovenski pristop veliko bolj intimen.
Če rečemo, da obstaja jugoslovanski partizanski žanr, potem je njena slovenska različica gotovo še najbolj vojna drama. In v tej zvrsti je bila nacionalna produkcija v času pred osamosvojitvijo precej uspešna: Sedmina, Ne joči Peter, Dolina miru… je le nekaj naslovov obrtno korektnih upodobitev osebnih dram protagonistov vojne, nespornih pozitivcev ali nedolžnih otrok, ki pa seveda ne odpirajo nehvaležnih tem.
Ni nam sicer uspelo realizirati nič podobno spektakularnega, kot je bila Bitka na Neretvi ali Sutjeska, niti ne slovenske Kozare, se je pa povojna slovenska kinematografija začela 1948 z dostojnim domovinskim filmom Franceta Štiglica Na svoji zemlji. Vendar kasnejše dogajanje v slovenski kinematografiji le ni bilo vedno tako dostojno. Takratna republiška Kulturna skupnost (predhodnica današnjega Ministrstva za kulturo) je namreč mastno preplačala neuspešni filmski poizkus v smeri ovekovečenja Dražgoške bitke. Projekt se je prav klavrno končal že pred začetkom snemanja leta 1979, potem ko so neznano kam ponikle velike vsote denarja. To je neprijetna epizoda v zgodovini produkcije vojnih filmov v Sloveniji, ki je obvisela v zraku kot nekakšen poduk filmarjem za naprej, da so se v novi državi vojne tematike in partizanskih bitk izogibali v velikem krogu.
Toda na koncu sedemdesetih se je le zgodil filmski presežek. Film Nasvidenje v naslednji vojni, srbskega režiserja Živojina Pavlovića, je premogel kritično distanco, da je odvrgel dolgoletno tradicijo mitizacije NOB-ja; poleg osvobodilnega boja je odstrl tudi revolucionarno plat vojnega dogajanja. Toda prva lastovka ni prinesla pomladi. V obdobju, ko se je slovenska produkcija postavljala na nove (tki. neodvisne) temelje, pa je zanimanje za zgodovinsko, še posebej vojno tematiko presahnilo. Posneto je bilo dobesedno par izjem: Ljubljana je Ljubljena in Piran-Pirano, ki se zopet samo posredno dotikata tematike 2. sv.vojne in ki sta se enako bledo usedla v nacionalni kulturni spomin.
K temu je gotovo botrovalo tudi dejstvo, da je filmska produkcija z ukinitvijo Viba filma izgubila vso svojo materialno bazo (študije, arhivsko gradivo, tehnično opremo). K sreči je dokumentarni film produkcijsko dosti manj zahteven, predvsem pa dokumentaristično ukvarjanje z zgodovinskimi temami ne potegne za sabo visokih stroškov. Po osamosvojitvi smo tako postali kulturno bogatejši za kar nekaj dragocenih dokumentarcev na temo vojnih usod posameznikov, otrok in oporečnikov (Otroci iz Petrička, Angela Vode, Banditenkinder-ukradeni otroci, Pavla Jesih). Kakovost številnih dokumentarnih filmov je vsekakor relativno visoka v primerjavi z igranimi poskusi obdelave te zgodovinske tematike.
Prav ironično pa je, da je bilo treba počakati na mlade zanesenjake, ki jih je tako navdušila zgodovinska legenda o preboju na Menino planino izpred 8 desetletji, da so se lotili zasebne, ne javno financirane produkcije (sponzorji, crowdfunding ipd.). Tako je tudi Slovenija dobila svojo epsko filmsko bitko, kajti za razliko od državno podprte produkcije, so zasebniki film z naslovom Preboj tudi dokončali ter predvajali po domačih kinematografih. Dejstvo je, da javna shema financiranja vse od ukinitve državnega Viba filma enostavno ni podprla niti ene ambiciozne produkcije igranega filma na temo 2. sv. vojne.
No, v resnici na temo nobene vojne, tudi osamosvojitvene, ne. V medijih in na številnih strokovnih forumih je bilo največkrat brati in slišati razlago, da v javnem proračunu ni dovolj sredstev za zgodovinski film. Res velika ironija je, da je bil Preboj posnet brez javnega denarja, iz nabirke donacij se je nabralo dovolj denarja za zanesen prikaz enega izmed legendarni pohodov partizanov. Morda del razlage za odsotnost žanra vojnega filma v novejši slovenski kinematografji tiči v tem, da smo narod, ki mu bolj kot velike epske pripovedi in spektakelske upodobitve ležijo intimne psihološke drame in lirične pripovedi, na primer balade.
Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku (1961) je izčiščen primer najbolj pogostega načina obravnave vojne tematike v slovenskem filmu. Razdvojen glavni junak, poln temnih slutenj (Temnikar, anti-junak Črnilogar) se znajde v etično zahtevni situaciji, ki jo lahko reši le z ultimativnim žrtvovanjem. Njegove zle slutnje (ki ga simbolizira ponavljajoči zvok trobente) potrdi prihod belogardistov, ki poizvedujejo za skupino partizanskih ranjencev z namenom, da bi jih pokončali. Zgodba je posneta izključno iz subjektivnega zornega kota glavnega junaka in se niti ne trudi doseči neke objektivnosti v ilustraciji dogodkov. Intimistična psihološka drama je pravi žanr za pripovedovanje velikih subjektivnih zgodb, kjer ob nizanju simbolnih uprizoritev silovitih čustev enostavno zmanjka prostora za drugi zorni kot.
Če se vrnemo k slovenski produkciji s konca osemdesetih prejšnjega stoletja, je Živojin Pavlović posnel Nasvidenje v naslednji vojni, prelomni film, ki je prvi vseboval kritični premislek o dveh dimenzijah partizanskega boja, osvobodilni in revolucionarni boj. Srbski režiser se je potem, ko je padel v nemilost doma, v Beogradu, zatekel v Slovenijo. Vendar Pavlović ni bil prvi filmski »begunec« v Sloveniji. Že dobrih trideset let pred tem, leta 1955, je bil posnet film Zaseda.
Vsebina filma se osredotoča na poslanstvo zdravnika, ki mora razrešiti moralno dilemo odnosa do pomoči potrebnega, ne glede na to, kateri vojski ali družbeni skupini pripada (partizanski zdravnik reši belogardistovo ženo zaradi zapletov pri porodu). Za tisti čas zelo pogumno razmišljanje, ki se je odlepilo od črno-belih prikazov zgodovinskih dogodkov, kjer je bilo dovolj prostora le za neustrašne junake in strahopetne izdajalce. Režiral ga je češki ustvarjalec František Čap, ki ga je ravno tako zadela usoda kulturniškega pregnanca. Že takrat je bila Slovenija dovolj odprta, da ga je povabila k sodelovanju s Triglav filmom. Da je bila to pametna odločitev, priča izredna priljubljenost filmov, ki jih je posnel pri nas (Vesna, Ne čakaj na maj). Ampak še enkrat se je izkazalo, da Slovenci odpuščamo vse, razen uspeha – in František se je moral brez dela umakniti (pred bolj našimi ustvarjalci?) na Primorsko, kjer je do konca svojih dni bolj kot ne životaril.
Na nov vojni igrani film Eksodus 45, ki se je upal skozi dilemo zdravniške etike spregovoriti o tisti zamolčani drugi plati vojne, o domobranstvu in o povojnem umiku 17.000 Slovencev, smo morali torej čakati celih 70 let. Spet gre za film , ki razkriva notranje boje posameznikov, ki pa so tokrat zašli »na napačno stran zgodovine«, predvsem pa gre za preizpraševanje zdravnikov, ki so te domobranske vojake zdravili. Film v uvodni sceni predstavi oba glavna lika, zdravnika dveh generacij, kako pred nemškimi vojaki rešita življenje ranjenega angleškega zavezniškega vojaka, kljub temu da s tem tvegata lastno življenje. Takoj na začetku sta predstavljena kot visoko etična človeka, katerih poslanstvo je zdravljenje, reševanje življenj, ne glede na to, na katero vojaško stran spada človek, ki potrebuje pomoč.
V nadaljevanju spoznamo zdravnika kot del sanitete domobranske vojske, ki se poražena umika pred zmagovalnimi partizani, predvsem pa pred novo komunistično oblastjo. Da film kljub popolnoma na novo predstavljeni vsebini, izrazno nesporno sledi tradiciji slovenske filmske obravnave vojnih tem, se potrjuje skozi celotno pripoved. Gre za zgodbe posameznikov, za osebne drame, v jedru katerih je vedno moralna dilema, ki jo prinaša tragika vojne. Vojna postavlja junake oziroma anti-junake v krute situacije, ko se morajo odločiti za najmanj slabo od slabih možnosti. Največkrat s svojo odločitvijo tvegajo lastno življenje, tako kot ga je tvegal Kosmačev Temnikar. Za razliko od Temnikarja pa zdravnika iz Eksodusa na koncu vendarle izbereta življenje, saj vesta, da s tem ko bi žrtvovala sebe, ne bi rešila vseh zajetih ranjencev.
Rešita, kar se rešiti da. Njuna žrtev bi bila spričo epohalnega poraza domobrancev in še bolj epohalnega zanosa zmagovalcev, nesmiselna. Presenetljivo avtorji filma to odločitev na koncu pospremijo z monologom, nekakšnim opravičilom glavnega lika, mlajšega zdravnika Janeza Janeža, ki izzveni kot neka univerzalna razlaga za strahopetnost kot človeško lastnost, ki je tako tragično pritisnila pečat domobranskemu paktiranju z okupatorjem. Toda dobra plat tega filma ni razkrivanje zgodovinskih resnic, pač pa to, da je njen subjekt končno postal nekdo, ki bi moral v skladu z izvršilnimi ukazi povojnih oblasti, za vedno obmolčati. Film ima namreč to neverjetno lastnost, da preko postopka identifikacije, možnosti vživljanja v čustva in čutenje akterjev, vzbuja sočutje. Po vojni še ni nastopil čas empatije, ampak je čas maščevanja.
Ob nizanju naslovov, naših skupnih filmskih spominov, ki so del našega skupnega zgodovinskega spomina, se sprašujem, koliko milijonov bi bilo potrebno, da bi odločevalci v slovenski kulturi prevzeli odgovornost in spodbudili filmsko upodobitev relevantnih zgodovinskih tem.
Kot je na primer osamosvojitvena vojna, kot je osvoboditev Ljubljane, kot je padla četa partizanov pod Ilovo goro, kot je zapuščena hiša ljudi, ki so zakrivili le to, da so se njihovega doma želeli polastiti zmagovalci.
Obisk prvega tedna predvajanja filma Eksodus 45 je tako velik, da je lahko le dodaten vzgib k temu, da se razpisa za filmsko realizacijo zgodovinske tematike naša kulturna srenja loti z vso resnostjo.
Čez nekaj generacija bo Slovenija samo še geografsko ime. Nikomur več ne bo mar za trpljenje nekdanjih prebvalcev na tem ozemlju, ki ne bodo imeli bioloških in kulturnih naslednikov.
Aca Šiptar in njegov ”boj za narod njegov/njihov” na balkanu ob asistenci ostale balkanske zalege ali kako srbski svet postaja vse manjši 😥
”Mednarodna skupnost bi morala ogroženost Srbov na Kosovu jemati zelo resno” vir: index.hr
“Bela kuga” v Srbiji: Medtem ko se je Kosovo soočalo z visoko rastjo, se je širša Srbija soočala s t.i. belo kugo (upadanjem prebivalstva” vir: delo.si
”“Serbs – the People that Ceases to Exist.” Bela Kuga, Demographic Anxieties, and Nationalism in Serbia” vir: transforming-anxieties.ios-regensburg.de
”Glede na rezultate popisa prebivalstva leta 2023 je Albanija v 12 letih izgubila približno 400.000 prebivalcev.” vir: kosovo-online.com
”»Kosovo zelo hitro upada zaradi upada rodnosti in migracij. To sta dva negativna dejavnika, zaradi katerih je upad hitrejši od pričakovanega. Dolgoročno preživetje Kosova je ogroženo,« je dejal Avni Kastrati, vršilec dolžnosti direktorja Agencije za statistiko.” vir: kosovo-online.com
”Sebastjan Kerčmar je kot odvetnik začel delati leta 2003 – po tem, ko je tri leta delal kot odvetniški kandidat v odvetniški pisarni Stojana Zdolška (zdaj odvetnika predsednika vlade dr. Roberta Goloba).
Julija 2012, ko je bil Kerčmar še uradno prijavljen v stanovanju – v bloku pri starših, je ustanovil odvetniško družbo dr. Kerčmar in partnerji. Tistega leta – le tri mesece kasneje sta z ženo postala solastnika hiše zgrajene leta 1963, ki je le dve minuti hoje (130 metrov) oddaljena od Kerčmarjevega naslova, ki ga je imel v bloku. ”
”Erar pokaže, da je odvetniška družba dr. Kerčmar in partnerji od leta 2016 pa do danes od javnih institucij in družb v lasti države ter občin prejela 417.917,53 evrov: največ – dobrih 135 tisoč evrov od komunalnega podjetja Nova Gorica. ”
”Sebastjan Kerčmar in njegova odvetniška pisarna sta tudi lastnika (Kerčmar kar 81,79 – odstotni lastnik) podjetja Grad, d.o.o. Tolmin. Kerčmar je večinski družbenik v tej družbi postal marca 2009 – delež je prevzel od Marjana Kodra. Ker je bil Kerčmar odvetnik, ni mogel hkrati še zastopati podjetja, zato je to vlogo od marca 2009 do aprila 2018 prevzela njegova mama. ”
”Erar pokaže, da je družba Grad Tolmin od leta 2016 pa do danes od javnih institucij in družb v lasti države ter občin prejela 1.402.505,56 evrov: največ – dobrih 490 tisoč evrov od občine Tolmin, med njegovimi strankami pa sta tudi ministrstva za obrambo in notranje zadeve. ” vir: info360.si
Pici mici 😁
Demografija po slovensko:
Murićiji fu.kajo, Janezi pa ukajo.
@ mlinarchek
Demografija po balkansko : baričevič+prijatelji+cucki= “All you need is love.” 🍌
Bravo Nika, kapo dol in globok poklon !!!
Pedo arški ritoguzi tipa Tunin in Primc, pa dildo v rit !
Kibernetski vdor ?
Vprašte jajotove izraelske prjatle !
Obvladajo.
Glej dokumentarec „Zero Days“
(p)odbacila 👍
Torej lahko bi ti že mama skrajšala muke…
Naša kri 2026👍
Nika Kovač: To je zmaga za ženske v Evropi (24ur)
EK odbacila zahtjev inicijative ‘Moj glas – moj izbor‘ za pristupačan i siguran pobačaj (jutarnji.hr)
Ponoči so fanatični fašistični primitivci kulta SDS obesili pasji kadaver, oz. našo kri na plakat Svobode.
Kot v lažgošah je to delo VAŠIH provokatorjev.👍
Režim bo padel.
tik tak ,tik tak
#slovanski viktimizem
#false flag psy-op
@ mlinarchek
Vsaka čast za komentar/trud. Javnost ne sme pozabiti na ljubezen lj ”elite” do bulmastifov. 🍌
Tako kot Melanin dokumentarec sporoča slovenski javnosti, da vsak zmore, če ima upanje, tako Naša kri sporoča, da svoboda ne more temeljiti na strahu. Prvo se nam razodeva v brezciljnosti, drugo v izmikajočem bežanju predvsem v osebna materialna “zatočišča”. Tako pa je članek retrospektiva negledljivega z redkimi izjemami. L. 91 smo bili prenažrti tega neskončnega ponavljanja enih in istih filmskih del z dvomljivimi dejstvi. O tem bi pisali.
Med slovenskimi celovečernimi igranimi filmi,
ki so že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja,
celo v zadnjem desetletju obstoja in vsestranskega razpadanja post-titovske SFRJ,
zmogli spregovoriti o sistemsko prikritih ter politično zatajenih nezaceljenih ranah “zmagoslavne” NOB, komunistične revolucije in državljanske vojne,
velja opozoriti na Razseljeno osebo režiserja Marjana Cigliča in scenarista Draga Jančarja iz leta 1982
in na Christophorosa režiserja Andreja Mlakarja po scenariju Željka Kozinca.
Žalostno je,
da smo morali v samostojni in svobodni RS čakati na prvo resno in tehtno filmsko upodobitev prologa nacionalne “Vetrinjske tragedije”
več kot tri desetletja po osvoboditvi od komunistične diktature SFRJ
ter da je prvi filmski del načrtovane in pričakovane zgodovinske filmske trilogije nastal v popolnoma zasebni filmski produkciji s prostovoljnimi donacijami civilne družbe
in brez centa iz državnih proračunskih sredstev za kulturo
in profesionalno filmsko proizvodnjo v svobodni in (menda še) politično pluralni ter demokratični RS.
Državni filmski center,
ki se zadnje leto javno hvali z enormnim povečanjem proračunskih sredstev za filmsko proizvodnjo
ter z brezštevilnimi igranimi, dokumentarnimi, animiranimi in eksperimentalnimi filmi,
ki potrebujejo več dni za širokopotezno in pregledno festivalsko predstavitev v Portorožu,
se več kot očitno ne zanima za filmske vsebine,
ki bi spregovorile o desetletja politično prepovedanih in sistemsko zatajevanih zgodovinskih temah, dogodkih, junakih in žrtvah.
Prav tako se državni filmski center in avtorji,
ki pričakujejo njegovo finančno in tehnično podporo,
na široko izogibajo samovoljno politično prepovedanim “ideološkim” temam nacionalne osvoboditve in osamosvojitve RS
ter vsem najrazličnejšim pozitivnim in negativnim posledicam,
ki jih je osvoboditev od monopolne KPJ/ZKJ in Titove diktature SFRJ
ter od malikovanega “znanstvenega socializma”
prinesla osvoboditev in osamosvojitev med Slovence in državljane RS.
Ponovno (napaka?)
Upam, da ga bomo lahko videli tudi v Novi Gorici, kjer nas še vedno “osrečuje” Tito na Sabotinu, glavna cesta v centru, včasih Magistrala, nato preimenovana v Kidričevo, Kardeljev trg s sedežem občine in spomenikom B. Kidriču in spomeniki revolucionarjem z rdečimi zvezdami v neposredni bližini!
Čestitam mladim ustvarjalcem filma, ki so ga dominantni mediji prezrli, ker je pomemben za prelom z namerno delitvijo (indoktrinacijo) naroda na izdajalce in heroje.
Prihaja čas za resnico, ki jo je dr. Aleksander Bajt že leta 1999 obelodanil v knjigi Bermanov dosje in so jo še “pred izidom” mnogi nasledniki komunistov hvalili, po izidu pa postavili na temno stran meseca! Le zakaj?
Po 35 ugotavjanja posledic udbaškega kriminala (zdravstvo,energetika,gospodarstvo,pravosodje),ćelavemu zmanjkuje alibijev.Za osnovno kredibilnost se bo problemov potrebno lotiti pri vzroku vseh posledic in to je “državno mafijaštvo”.
Mafijska Metoda je postala “običajen krajevni način”.
O tem in “motorki” pa ćelavi začne jecljati in pokašljevati.👍
* po 35 letih
Meni se zdi film fantastičen in odlično posnet. Vsekakor si zasluži vsaj Prešernovo nagrado, vendar ne pod rdečo Asto Vrečko.
Upam, da ga bomo lahko videli tudi v Novi Gorici, kjer nas še vedno “osrečuje” Tito na Sabotinu, glavna cesta v centru, včasih Magistrala, nato preimenovana v Kidričevo, Kardeljev trg s sedežem občine in spomenikom B. Kidriču in spomeniki revolucionarjem z rdečimi zvezdami v neposredni bližini!
Čestitam mladim ustvarjalcem filma, ki so ga dominantni mediji prezrli, ker je pomemben za prelom z namerno delitvijo (indoktrinacijo) naroda na izdajalce in heroje.
Prihaja čas za resnico, ki jo je dr. Aleksander Bajt že leta 1999 obelodanil v knjigi Bermanov dosje in so jo še “pred izidom” mnogi nasledniki komunistov hvalili, po izidu pa postavili na temno stran meseca! Le zakaj?
Ne obžalujem stvari, ki sem jih storil, žal mi je le tistih, ki jih nisem.
Pazite se marčevskih id, so opozorili Cezarja.
Pazite se marčevskih volitev, bi veljalo opozoriti nas volivce. Kajti če volivci ne bomo po volji starega ali novega Cezarja, nas bo novi Cezar zamenjal.
Zakaj?
Sedanji Cezar gradi svojo kariero na ljubezni do svojih, bodoči pa na sovraštvu do drugačnih.
Kje smo volivci? Verjetno nekje vmes, s polno malho predvolilnih obljub, ki se bodo uresničile v drugem mandatu, kot obljublja sedanji, ali pa se bodo začele uresničevati ob koncu novega mandata in končale v naslednjem, kot obljublja njegov morebitni naslednik. Oba nas opozarjata, da potrebujeta vsaj dva mandata, da bosta lahko uresničila svoje zamisli.
Zakaj zgornje opozorilo?
Ker dosedanja volilna kampanja daje občutek, da bomo marca volili vlado in ne poslance državnega zbora. Že danes se nakazuje edina vloga, ki jo bodo imeli novoizvoljeni poslanci – izvolitev nove vlade. Po izvolitvi vlade se bo njihovo delo očitno zaključilo. Po demokratični poti izvoljeni poslanci, ki naj bi po lastni presoji uresničevali zahteve in želje tistih, ki so jih izvolili, se bodo spremenili v glasovalni aparat vlade, ki so jo sami izvolili. Na nas, ki smo jih izvolili, bodo v trenutku pozabili in se nas spomnili šele čez štiri leta ob novih volitvah.
Smo letos kaj drugačni kot pred štirimi leti?
Ali imamo spomin zlate ribice, zaprte v stekleno kroglo, ki le čaka na drobtinice svojega gospodarja? Mar nam je res vseeno, katero ime bomo obkrožili na volilnem listu?
Sedanji Cezar gradi svojo kariero na ljubezni do svojih, bodoči pa na sovraštvu do drugačnih.
Ojoj, to pa je hudo svarilo, pred kom (in čim) le?
Kdor gleda z razumom (znanjem) ne pada na finte (manipulacije) ne le MSM, ampak tudi komentatorjev ala NNP. Zakaj se javno ne izpostavite z imenom in priimkom? Koga ali česa se bojite danes (jutri)?
Ezopovski jezik je jezik tistih, ki jim ni do jasne (odgovorne) besede in delijo bralce na …
Komu je v interesu divide et impera? Vladajoči kliki, ki ji je uspelo z medijskim inženiringom in cenzuro razdeliti narod in zasesti vse podsisteme.
Hvalijo se s plačno reformo, ki jo je fiskalni svet že zdavnaj skritiziral, UKZ bolniki v DZ pa so jo potrdili z zakonom! Halo? Sebi in kompaniji so in bodo povečali plače za več kot 50%, deficitarnim kadrom pa ???
Pomembne niso obljube, ampak dejanja, ki so vedno preverljiva. Gospodarstvo cveti pravi sončni kralj in mu kima hlapec SD Han, dejstva pa kažejo, da “beži” iz države tudi človeški kapital (dodana vrednost), ki so ga sosednje države še kako vesele!
ZARES nam ne sme biti vseeno! Gre ZA SLOVENIJO!
Iva Pavlin Žurman
A bi bilo kaj drugače, če bi se podpisal kot Janez Novak ali pa Franc Kovač?
Pred kom svarim? Pred ljudmi, ki imajo spomin človeške ribice in so prepričani, da se bo svet rodil šele po letošnjih marčevskuh volitvah. Svarim pred bodočimi poslanci, ki bodo svoje poslanstvo zaključili naslednji dan po izvolitvi vlade, ko bodo izključili svoje možgane in postali glasovalni stroj novoizvoljenega vodje. Govorim o novoizvoljevem vodji, ne o desnem ali levem, na kar očitno namigujete vi.
in še enkrat. Marca bodo volitve v državni zbor, s kandidati za bodoče poslance se nihče ne ukvarja, pomembna so le soočenja z morebitnimi kandidati za predsednike vlade. Kako lahko držimo za besedo poslanca ali zahtevamo njegovo odgovornost za odločitve v državnem zboru, če poznamo le obljube kandidatov za predsednika vlade, ki pa odgovarja poslancem in ne volilcem?
Jaz se nisem podpisala kot Micka Kovačeva!
So me anonimneži na spletu, zaradi mojih argumentiranih (podatki) kritičnih komentarjev pljuvali, da prihajam z neke kleti, čeprav nisem nikoli bila članica nobene stranke!
Ker so bila moja pisma preveč “razumljiva” bralcem Dela (tudi One) so me cenzurirali. Mi je nekdanji sosed I. Hvalica dejal, moraš poznati urednika. No, mene urednik (ne pisem) ni maral. Le zakaj?
Včeraj je bila v N. Gorici (Bevkov trg) javna predstavitev SDS kandidatov v 2. volilni enoti (zakaj kandidirajo, kaj želijo narediti). Vsi so bili perle v primerjavi s preds. DZ UKZ, kaj šele z raznimi vontami, slugami in sarami!
Zgornja dejstva vas demantirajo!
In še, ZAKAJ kandidirajo? Odgovor je bil enoten
ZA SLOVENIJO!
Še kakšna replika in bova kmalu ugotovila, da nisva tako narazen, kot si mislite.
Seveda vsi kandirajo za Slovenijo, vaši, naši, njihovi…., ampak kaj, ko si Slovenijo zamišlja vsak po svoji podobi.
Gre za Slovenijo, je dejal takrat dr. Jože Pučnik.
In prav “borba” za vrednote SLO osamosvojitve zaznamuje stranko SDS, kar vedno glasno in jasno pove ne le voditelj Janša ampak vsi njeni člani, upam da tudi bivši-Logar!
Pričakujem, da se bo fanatični vernik kulta SDS, ki bi za svojega mesijo ubijal, enako potrudil in bo s pomočjo računalničarjev poiskal izjave njegovega firerja in odrešenika, kaj je le ta govoril v času, ko je bil zagrizen komunajzar, pel „ljubičice bijela“, se zakljinjal na rdeči zvezdi, ovajal tovariše UDBI in vodil romanja v Jajce, kjer je branil tekovine Avnoja,
ter kaj govori danes.
Pa ne pozabit še na komandirje milic, ovaduhe UDBE, ki so zapirali oporečnike komunizma, ter jih na milici pretepali, danes pa se po kolenih plazijo okrog oltarjev in imajo polna usta demokracije.
Toliko o konvertitih.
Peder Miller, mrš nazaj v kletko!!!!
Dežurni trol Miller, bi mogoče začel komentirati vsebino prispevka in prenehal trositi ene in iste nebuloze?! Isto velja tudi za mnoge druge, ki se redno oglašate na tem portalu. Izpadate nerazgledana trobila ozadij, katerim slepo služite!
Za cigane rojeni,to počnejo še danes 👍:
Po 25 letih “hišnega” zaradi zbiranja dokazov proti teroristom,lahko ugotovite ,da miličarji “gradijo” vile in si domišljajo (skrivajo pred sinovi) ,da naj bi to bili zakoniti zaslužki.
Sorodnik- doušnik-diler (juda) si je pravtako brezposlen ( celotno življenje) zgradil vilo.
Za katokomuniste v kloaki je pa škoda besed.
Pa ne pozabit še na komandirje milic, ovaduhe UDBE, ki so zapirali oporečnike komunizma, ter jih na milici pretepali, danes pa se po kolenih plazijo okrog oltarjev in imajo polna usta demokracije.
Nesojena nevesta dilerja-doušnika-jude pa je dobila šefovsko mesto v državni upravi.
Proslavila se je predtem z zelo glasno (ogabno) afero iz katere so jo z rokami in nogmi reševali kurćanovi.👍
Konvertit Miller, daj, pokesaj se! Odleglo ti bo!
Satanove beštije nimajo vesti.👍
Film “Exodus 1945 – Naša kri”,
ki že teden dni
brez vsakršne medijske pozornosti osrednjih pro-vladnih medijev
in brez centa podpore iz državnega proračuna za kulturo
veličastno polni slovenske kinematografe in živahno odmeva po svetovnem medmrežju,
je dokaz,
da zgodovinske resnice in človeško poglobljene umetniške kreacije na njenih temeljih ni mogoče zaustaviti ter s kulturnim terorjem izbrisati s sveta.
Česar ni sposobna omogočiti in dopustiti državna kulturna politika
zadrtih branilcev družbenega “statusa quo”
ter prilagodljivih malikovalcev junaških “zmagovalcev” NOB, komunistične revolucije in državljanske vojne v Sloveniji,
so bili sposobni ustvariti svobodni, trezni, odgovorni in osveščeni državljani
ter požrtvovalni ter nadarjeni umetniki,
ki so s pomočjo prostovoljcev, finančnih podpornikov iz resnične civilne družbe,
ustvarili na zunaj skromno, asketsko,
a navznoter vznemirljivo, etično poglobljeno in estetsko prebojno katarzično filmsko umetnino.
o usodnih “trenutkih odločitve” zgodovinskega slehernika,
ki so vselej “post festum” za nekoga “izdajstvo”, za drugega pa “junaštvo”.
Odvisno od tega, kdo se počuti, ali celo samovoljno razglasi za “pravo stran zgodovine”.
Prav neizogibnost in usodnost bremena odločitve obeh zdravnikov iz domobranske sanitete,
ki je pozneje doživela odtujene presoje in obsodbe z obeh plati
rdeče-belo poenostavljene “zgodovine”,
je ključni trenutek in nosilni motiv možne tukajšnje in današnje
človeške bližine in identifikacije s pokončnima in svobodnima,
a hkrati nerazrešljivo vklenjenima protagonistoma,
ki daleč presega politično-populistične in medijske zlorabe vsakršnih junakov in žrtev
neizogibnih eksistencialnih in etičnih presoj
v vselej neobvladljivi in nepredvidljivi “mesoreznici vojne” in povojnih množičnih zločinov.
@miller je konvertit ali pa je prevzel nick nekega drugega Millerja, v kar pa dvomim, ker je slog pisanja zdajšnjega Millerja enak slogu v spodaj citiranem pisanju, kajti ta Miller je napisal tudi tole:
citat
“Indoktrinacija ?
Pozablja se, da je bila Jugoslavija od leta 45 pa do razpada vojaška diktatura. Za razliko od južnoameriških, kjer so pobili neverjetnih 30.000 svojih nasprotnikov, pa se lahko Yugo hunta pohvali, da je od leta 41 do 46, likvidirala skoraj milijon svojih nasprotnikov in njihovih otrok.
Tako, da za pobijanje v kasnejših desetletjih ni ostalo nič več. Malce se je čistilo še leta 48 v partijskih vrstah…
Opozicije in sovražnikov socializma ni bilo več, vsi smo bili vedno enoglasno ZA in živeli smo kot v raju. Cerkev so pustili za reklamo in s tem pokazali, kako smo demokratični, čeprav vernik, oz. nepartijec ni mogel dobiti službe v policiji, vojski, državni upravi, vodstvu podjetja ali imeti vidnejšo funkcijo..
Po spezi v Trstu, so te pastirji iz balkanskih vukojebin na Fernetičih pregledovali – pa ne zaradi kavbojk ali kave, ampak, če švercaš kakšno sumljivo literaturo, kot za časa Trubarja….in kasneje Orwelovega 1984.
Nikogar ni motilo, da je maršal predsednik, v vladi in na vidnih funkcijah pa so sedeli in odločali generali…. ! Ne, to je greh samo v državah južne amelike, Španije…
Danes je obratno: socialistična kamarila hinavsko glumi pred svojo čredo, zaseda prve vrste pri mašah in celo sodeluje z branjem beril.
A ni o tem Jezus nekaj govoril…?
Ko bo knjiga “Dohojene stopinje” obvezno čtivo v šolah, bo Slovenija svobodna.”
konc citata
Turk je v Šentjerneju s podporo poslanke in novomeške NSI PRODAJAL svojo knjigo Zamolčana stran, ki, tako piše Čadonič Špeličeva, »kliče k resnici, krščanskim koreninam in pristnemu domoljubju«.
Še niso tako oddaljeni časi, ko je bil Boštjan M. Turk med najhujšimi kritiki NSI, med njegovimi tarčami pa je bila tudi Vida Čadonič Špelič, ki ji je očital povezave z novomeško LDS in Gregorjem Golobičem.
Turk je Peterleta v več kolumnah označil za sodelavca SDV, ki da »nosi breme iz preteklega režima«, se obregnil ob njegovo postenje, zaradi katerega naj bi ga v bolnišnici s transfuzijami vračali v življenje, njemu in Hildi Tovšak je očital, da sta krščanske demokrate »v enem letu in pol privedla iz življenja v stanje nepovratne agonije«, na NSI pa je sploh menil, da v njej »ni več poštenega, inteligentnega in verodostojnega človeka«.
Vir: Reporter
Hinavščina, laž in zahrbtnost sta temelj slovenskih katolikov.
Dokazano !
PEDRO ALIAS MILE, BOLI, BOLI KOT HUDIČ, SAJ BO MINILO….
“…kot je zapuščena hiša ljudi, ki so zakrivili le to, da so se njihovega doma želeli polastiti zmagovalci.”
Malo ven iz Zagreba (Dubrava). . Peta konferenca KPJ, 23.oktobra 1940. Predsedoval ji je broz.
Hiša, ki so jo izbrali za konferenco, je bila bolj na samem, v njej je živela starejša ženska. broz je ukazal “likvidacijo” ženske…
En pameten stavek pa je v gornji kolobociji: “Slovenci odpuščamo vse, razen uspeha.”
Zato pa je komunizem lahko uspel v Slovenceljstanu. Fovšija je gibalo malih umov in za Slovenceljna ni nič boljšega, kot če sosedu crkne krava. Če crkne zraven še sosed, toliko bolje. In če so okoliščine primerne, kot je to bilo med vojno in revolucijo, Slovenceljn lahko soseda tudi lastnoročno spravi v krtovo deželo.
Takega filma ni in ga ne bo, zato pa imamo negledljive vojne filme, ki idealizirajo in romantizirajo bratomorni boj v državljanski vojni.
Bolj ali manj o tem eksodusu že dolgo vemo skoraj vse. Poznal sem nekega drugega zdravnika, ki je bil tudi na tem vlaku. Njegova hčerka pa je bila moja sošolka v osnovni šoli. Ta eksodus pa do zdaj še ni bil posnet v igranem filmu. Je bilo treba filmati zločinske pohode VOS-a po Ljubljani. Ravno tako igrani film iz konca 60. let. Takrat je šel tudi v spored RTV Ljublana.
V kriminalnem mehurju živijo cigani v hramu korupcije in njihovi pajdaši.
Ostali s(m)o talci.
@peter
Zgleda ,da so v kloaki izumili “časovni stroj”,samo knof se je zataknil na ’45.
Jebeš ti Sillicon valley 👍
#free pici 😁
Slovenija živi v informacijski karanteni ali mehurcku.
Nemci so drugo vojno, z vsem pred in po neznansko v detajlih prezvecili. V množici TV kanalov je praktično vsak dan en dokumentarec, ki razgalja še zadnje aspekte, z raznoraznih perspektiv. Tako da je res težko najti še kaj neodkritega.
Slovenci pa po kapljicah dobivajo resnice po skoraj sto letih in so vsi vzhičeni, čeprav so vseh teh 80 let celo vrabci na strehah poznali resnico. Ampak, neoficielno.
Samo pri Preboju bi se lahko malo bolj pozanimali, kdo jih je dejansko rešil. Ne pa tiste pravljice in samohvala.
Malokdo ve, da znameniti film Kekec ni bil slovenska produkcija, ampak jugoslovansko-nemška koprodukcija.
A je to pomembno in je treba vedet?
Tvoj problem.
Vsak, tudi bolj skrit podatek o katerem koli filmu je pomemben. Tako kot o kakšni svetovno znani knjigi. Keke4c pa je slovenski kultni film.
Kekec je za tiste čase odlična stvaritev. Zgodbica, folklora, narava, eticna sporocila brez politične propagande.
Nemci temu recejo “Heimat-Film”.
Še tole NEpomembno dejstvo: Kekec je bil posnet v dveh verzijah: slovenski in nemški.
Ne verjamem! Sinhroniziran film se ni druga verzija. V Nemciji so vsi filmi brez podnapisov, vsi so sinhronizirani.
Kar je malo kontraproduktivno. Skandinavci ne sinhronizirajo filmov, zato pa tudi mnogo bolje in z manj akcenta govorijo tuje jezike kot Nemci.
Na istih prizoriščih so bili posneti enaki prizori z drugimi igralci. Sinhronizacija ni bila potrebna.
O filmu Preboj nebi komentiral.pač 80.l stara Drama EKSODUS 45 je pa prvi filem ,ki prikaže tudi drugo stran v PRAVI RESNICI.Res pohvalno se le nekaj premika na bolje.
Na slabše pa.nam kaže pod vladavino.Golobnjaka z priveskoma Levice in SD. in pravne države .
Obtožnica za.g.Smodeja in njegova aretacija zakaj le ni izpeljana za njegovo tišino o
vpletenosti nekateri vidnih članov vlade se.to vleče in.pometa pod preprogo že 3.L.
G.Smodej se.še.vedno prosto svalka po Evropi in svetu .Kdor pa opozori na to je pa tožena. stranka. od.drzavnih veljakov
A drugače je.pri spletnem VPLIVNEŽU G.REPIČU ,ki so ga.včeraj aretirali na Brniku.DVOJNA .MERILA Ne.zagovarjam njegovega početja in o aretaciji ,ki pravijo da je zaradi izseljevanja .Advokata ki je vpleten v.PEDOFILIJO. Kaj pa.aretacija.Advokata.če je to res .
Pač tu gre zato kjer je G.Repič
prekrižal načrte G.Golobu in razkriva par obremenjenih stvari o njemu in ga je treba utišati.
Ljudje Božji ali nam je res treba da živimo v taki DIKTATURI NASLEDNJI SMO LAHO VSI MI.