Obrambni minister Borut Sajovic je na slovesnosti pri Treh žebljih na Osankarici ob 82. obletnici padca Pohorskega...
Obrambni minister Borut Sajovic je na slovesnosti pri Treh žebljih na Osankarici ob 82. obletnici padca Pohorskega...
Resnico se da začasno zakopati ali vsaj prekriti s ponjavami ideoloških floskul, kakršne stresate tudi vi v parlamentu in povsod drugje, kjer vam uslužni medijski hlapci pod nos pomolijo mikrofone. Ampak začasni suspenz resnice je vedno samo začasen, nič ni mogoče za večno prikriti, ponarediti in zmaličiti. Tudi smešenje in še kaj bolj neakademskega, kar si privoščite s svoji poklicnimi kolegi, ki ne delijo vaših in vaših učiteljev naukov o brezmadežni revoluciji, vas ne dela bolj kredibilnega in spoštovanega, ampak kaže na vaše hude osebnostne stiske, s katerimi se morate soočati, ko verjetno v svoji intimi natančno veste, kaj se je groznega, poleg vsega pozitivnega, dogajalo med leti 1941 in 1945, a morate, kot bi rekel pokojni Janez Menart, “za ljubi kruhek” trobiti v drugačne rogove in javno izpovedovati confiteor, ki se ga sramuje vsak študent zgodovine v prvem letniku študija.
V Sloveniji so Romi in Sinti avtohtoni v dvajsetih občinah. Romska skupnost, ki smo ji leta 1991, da bi izpadli čim bolj evropski in civilizirani, z ustavo obljubili poseben status in pravice, je svoj zakon čakala celih 16 let in šele leta 2007 jim ga je dala – ne boste verjeli – desničarska vlada. Janševa vlada je leta 2021 sprejela tudi Nacionalni program ukrepov za Rome za obdobje (2021-2030), z nastopom Svobodnjakov pred dvema letoma pa so domači problemi postali drugorazredni, saj država zdaj rešuje svetovne probleme, denimo palestinsko vprašanje. V praksi so zato stavri precej manj bleščeče, slabšalen odnos do Romov pa obstaja že stoletja. Med II. svetovno vojno je nacistična Nemčija podobno kot za Jude tudi za Rome določila iztrebljenje, leta 1942 pa so pogrom nad Romi izvedli tudi slovenski partizani v Iški vasi pod Krimom. Zločin pa so prikrivali dolga desetletja, zato so množično grobišče, kjer je bilo vsaj 53 okostij, so tako odkrili šele leta 2017. Rome, med njimi tudi nosečnico in majhne otroke, so herojski partizani pobili za vsak primer, da slučajno ne bi postali izdajalci ljudstva.
Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj.
Mar naj zanamcem ob ruševinah gradov kažemo, kje se je rojevala naša kultura? Je na tem mogoče graditi narodno zavest, ki bi temeljila na svetlih trenutkih naše kulturne zgodovine? Druga svetovna vojna je v to žalostno poglavje narodne nekulture vnesla novo dimenzijo razrednega boja. Nikjer drugod niso komunisti iz ideološke zaslepljenosti s takim srdom uničevali gradov in cerkva, kot se je to dogajalo pri nas. To je še toliko bolj nenavadno, ker so komunistični veljaki praviloma izhajali iz uglednih slovenskih meščanskih družin.