Predsedniške volitve v Ruski federaciji, ki so napovedane za 17. marca 2024, veljajo za enega najpomembnejših dogodkov v prihajajočem novem letu. Za razliko od tistih v Združenih državah Amerike, ki bodo novembra 2024 in glede njihovega izida še ne moremo nič napovedati, pa lahko za ruske že danes z gotovostjo trdimo, kdo bo njihov zmagovalec.
Vladimir Vladimirovič Putin si je s spremembo ruske zvezne ustave leta 2020, ki je trajanje predsedniškega mandata iz štirih podaljšala na šest let, zagotovil oblast še za naslednja dva mandata, pri čemer se prvi mandat šteje šele z volitvami marca 2024. To pomeni, da bo Putin (letnik 1952) leta 2030 formalno lahko še enkrat kandidiral in ostal na oblasti vse do leta 2036, ko bo star 88 let. Če mu bo uspelo, potem bo neprekinjeno na oblasti kar 36 let (2000-2036), s čemer bi presegel tudi Stalina, ki je bil v Sovjetski zvezi na oblasti 30 let; če Putinu ostal na oblasti do leta 2030, bo “zgolj” dohitel Stalina.
Glede ruskih volitev torej ni dvoma, kdo bo zmagovalec. V državi z omejenimi političnimi in državljanskimi pravicami, z močno medijsko cenzuro, prepovedjo delovanja mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic, zatirano civilno družbo in vrsto nikoli razrešenih umorov novinarjev, aktivistov in politikov je praktično nemogoče prodreti kot opozicija kremeljskemu režimu. Kandidirati proti Putinu namreč pomeni nasprotovati državi, njenemu represivnemu aparatu.
Na parlamentarnih volitvah so bile ob vladajoči Putinovi stranke Združena Rusija (formalno jo vodi Dmitrij Medvedev, v Dumi pa ima 325 sedežev od 420, v zgornjem domu pa 136 od 178) izvoljene le še nekatere manjše, ekstremistične in nacionalistične stranke (Komunistična partija, Liberalno-demokratska stranka itd.).
Putinovi glavni kritiki in potencialni nasprotniki so bodisi mrtvi (Nemcev) bodisi za zapahi in ne morejo kandidirati (Navalni), tako da presenečenj niti ne bi smeli pričakovati. Kremeljski režim bo vesel, če bodo kandidaturo ob Putinu napovedali še trije ali štirje kandidati, med katerimi sta običajno tudi šefa ruskih komunistov in ultranacionalistov iz stranke pokojnega Vladimirja Žirinovskega. Ni izključeno, da se bo pojavil še kak eksot, ki mu bodo režimski mediji naklonili nekaj medijske pozornosti že zaradi tega.
Da pa bi se našel resen protikandidat, ki bi nastopil kot Putinova opozicija, kritik njegove politike ali celo agresivne vojne v Ukrajini, si doslej ni bilo moč predstavljati. Potencialni Putinovi protikandidati, ki jih bodo mediji opazili le pod pogojem, da ne bodo odpirali napačnih tem ali zastavljali napačnih vprašanj, bodo kvečjemu tekmovali v tem, kdo bo večji nacionalist in šovinist. Putina bodo blago kritizirali kvečjemu zaradi tega, ker je po njihovo premalo odločen v vojni v Ukrajini, ker je Rusija preveč popustljiva tudi do drugih zgodovinskih sovražnikov …
Ko spregovori ruska politika, se zdi Putin pogosto celo najbolj razumen in – zmeren.
Katarina Duncova, 40-letna novinarka in lokalna političarka, mati treh otrok, je napovedala kandidaturo za predsednico Rusije.
Ne glede na vse napovedi ali pričakovanja pa se je prejšnji mesec zgodilo nekaj nenavadnega. Nekaj, česar ruska politika in družba doslej ni doživela. Katarina Duncova, urednica lokalne televizije iz tverske regije, je bila doslej lokalna političarka, zato je presenetila njena napoved kandidature za predsednico Rusije. Resda je njen medijski doseg zelo omejen, vendar je že vzbudila pozornost tudi na ruskih socialnih omrežjih. Sploh zaradi izjav, ki so ruski družbi in politiki niso ravno politično korektne oziroma lahko za človeka, ki jih daje, pomenijo tudi težave, morda celo kazenski pregon. Duncova namreč zagovarja ustavitev vojne v Ukrajini, demokratične reforme in izpustitev političnih nasprotnikov. Njen slogan je “Vrnite Rusiji prihodnost”.
Da se podaja v tvegane, morda celo nevarne vode, dokazuje tudi to, da je bila že nekaj dni po objavi svoje napovedi za kandidaturo privedena na državno tožilstvo, kjer so jo zaslišali v zvezi z njenimi stališči glede vojne v Ukrajini.
Pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za predsednika Rusije, so sicer sledeči:
- star najmanj 35 let;
- ruski rezident najmanj 25 let
- nikoli ni smel imeti tujega državljanstva ali dovoljenja za prebivanje v tujini
Ne glede na všečnost Katarine Duncove in morebitne simpatije, ki jih je in jih še bo deležna na ruskih socialnih omrežjih, pa je ruska realnost kruta za kakršne koli sanje o spremembah. Če je Srbija pod vladavino Aleksandra Vučića zelo nazadovala glede medijske svobode in človekovih pravic, so razmere v Rusiji še neprimerno hujše. Resda mlajše generacije, ki govorijo tuje jezike, spremljajo tudi novice iz tujine, zato niso dnevno podvrženi poneumljanju kremeljskega režima, vendar je to precej majhen del volilnega telesa, ki na volitvah ne predstavlja dosti glasov. Večina ruskega prebivalstva, posebej tistega, ki ne živi v Moskvi, St. Peterburgu in še nekaj drugih večjih mestih, namreč ne razume nič drugega od ruščine in ne spremlja nobenega drugega medija kot državna radio in televizijo. Tam pa seveda ni prostora za kakršno koli kritiko ali dvom glede politike Vladimirja Putina.
Katarina Duncova napoveduje, da bo januarja začela z zbiranjem podpisov za kandidaturo (kot neodvisna kandidatka jih mora zbrati kar 300.000) in volilno kampanjo. Verjetno se Putin ob tem cinično hahlja v svoji kremeljski palači ali bunkerju, varno oddaljenem od Moskve. Zaenkrat mu takšna ali drugačna opozicija ne more do živega, zato ga rezultat marčevskih volitev ne more skrbeti. Oziroma drugače rečeno – kot vsakega avtokrata ga ne smejo toliko skrbeti volitve kot morebitni upor v lastnih vrstah, zastrupitev ali celo bolezen.
Putin je zelo globoko kompleksna osebnost. Iz tega pač izhajajajo vsa njegova dejanja, retorika ter še in še. Prvi opomin, ki bi moral Zahod že pred leti opozoriti je bil ta, ko je govoril, da je največja katastrofa za Rusio v 20. stoletja razpad Sovjetske Zveze. Zatem pa kot svoje vzornike našteval osvajalske ruske carje. Oziroma kot njegov najljubši car Peter Veliki s svojimi osvajanji, vendar s to razliko, da se je veliki car učil raznoraznih veščin na Zahodu in celo kot nekakšen delavec pomagal graditi ladje po Evropi. Medtem, ko je car Putin večino časa preživel v DDR kot agent KGB. Seveda večkrat omenja tudi Lenina in Stalina. Je pač avtokrat, ki mu je uspelo s ćudno demokratičnimi sredstvi priti na oblast. Je pa zadeva takšna, da na koncu koncev odloča ljudstvo s katerim Putin izjemno dobro manipulira. Rusi kot najštevilčnejši slovanski narod pa so vedno imel tendence nad manjšimi , seveda tudi drugimi neslovanskimi nacijami. Je pa tudi res, da v primeru, da so stisnjeni v kot pokažejo zobe, kar so že večkrat dokazali. Vendar je zgodovina Rusije tako pestra, da bi Biografi, Geografi, Zgodovinarji Filozofi o tej velikanski deželi lahko napisali cele skladovnice knjig, seveda danes ne ravno tokio, ker je internet prevzel iniciativo. Ampak lahko trenutna pat pozicija, traja in traja, dokler se ena stran ne izmuči. Vendar Rusiji grozi nevarnost iz druge strani. Že za časa Mao Ce Tunga, so se Kitajci robkali z Rusi, vendar takrat še zelo šibki, niso prav veliko dosegli. Dandanes pa je situacija popolnoma obrnjena in Sibirija bo kaj hitro v rokah kitajskih financerjev, seveda ne z osvajanji, temveč s kapitalom. Čas prevlade Vzhodnjakov šele prihaja in bosta nekje v bodočnosti obe bivši velesili samo še bledi senci nekdanje slave. Vsi Imperiji kot zgodovina uči so slej ali prej propadli, pa najsi so pred tem vladali stoletja. Danes je seveda moderna tehnoligija ta čas zelo skrajšala. Smo lahko srečni starejši, da tega najbrž ne bomo doživeli, upam. Primerjava Putina in prijatelja Vučića je samo do neke mere relevantna. Medtem, ko je Putin zadržan in vsaka njegova beseda nekaj pomeni, se Vučić hvali in z raznimi trivialnostmi spravlja mnoge Srbe v smeh, no ja, ne vedno. Ampak nekatera njegova nakladanja, s srbsko retoriko pa legendarna in bodo nekoč, pravim nekoč Srbi še snemali filme v stilu: Ko to tamo pjeva.
Po mojem Vladimir Grozni I. potrebuje nekoga da mu da legitimnost oziroma “zniža” zmago iz 98,5% na 79,9%. Morda je tale Katarina namenjena temu?
Da ga bodo odnesle lastne vrste oz. državni udar, v stilu oktobrske revolucije s plačancem Prigožinom na čelu, so bile mokre sanje Zahoda, kakor tudi vsakodnevno fake poročanje o njegovi bolezni in njegovem skorajšnjem koncu je tudi propadlo.
Zgodilo se je ravno nasprotno.
Zahodni politiki, analitiki in generali še vedno ne razumejo, da bolj kot s sankcijami in grožnjami pritiskaš na Rusijo, bolj držijo skupaj. Bolj so enotni in bolj bodo podpirali oblast.
Za ceno lastnih življenj.
Slovenci to v manjši meri poznamo iz časov plebiscita…
Slovanska kri.
—
Tudi največji politični samodržec in dokazljivi brezdušni množični zločinec potrebuje za lažni videz kot da demokratičnih volitev proti-kandidata.
Proti celotnemu Putinovemu lojalnemu in servilnemu vojaško-policijskemu, pravosodnemu in agit-propovskemu medijskemu aparatu seveda noben protikandidat nima nikakršnih možnosti.
V skrajnem primeru ostaja zločinskemu samodržcu vselej na voljo njemu najljubši novičok, s katerim lahko spravi s sveta katerega koli političnega konkurenta na področju Ruske federacije in/ali iz tujine.
Je že v fazi, ko mora biti volilna zmaga nad 100%. Če ne bo,je to veliki poraz.