Ruske volitve 2024: Išče se David proti Goljatu Vladimirju

Avtor: | 18. decembra, 2023

Predsedniške volitve v Ruski federaciji, ki so napovedane za 17. marca 2024, veljajo za enega najpomembnejših dogodkov v prihajajočem novem letu. Za razliko od tistih v Združenih državah Amerike, ki bodo novembra 2024 in glede njihovega izida še ne moremo nič napovedati, pa lahko za ruske že danes z gotovostjo trdimo, kdo bo njihov zmagovalec.

Vladimir Vladimirovič Putin si je s spremembo ruske zvezne ustave leta 2020, ki je trajanje predsedniškega mandata iz štirih podaljšala na šest let, zagotovil oblast še za naslednja dva mandata, pri čemer se prvi mandat šteje šele z volitvami marca 2024. To pomeni, da bo Putin (letnik 1952) leta 2030 formalno lahko še enkrat kandidiral in ostal na oblasti vse do leta 2036, ko bo star 88 let. Če mu bo uspelo, potem bo neprekinjeno na oblasti kar 36 let (2000-2036), s čemer bi presegel tudi Stalina, ki je bil v Sovjetski zvezi na oblasti 30 let; če Putinu ostal na oblasti do leta 2030, bo “zgolj” dohitel Stalina.

Glede ruskih volitev torej ni dvoma, kdo bo zmagovalec. V državi z omejenimi političnimi in državljanskimi pravicami, z močno medijsko cenzuro, prepovedjo delovanja mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic, zatirano civilno družbo in vrsto nikoli razrešenih umorov novinarjev, aktivistov in politikov je praktično nemogoče prodreti kot opozicija kremeljskemu režimu. Kandidirati proti Putinu namreč pomeni nasprotovati državi, njenemu represivnemu aparatu.

Na parlamentarnih volitvah so bile ob vladajoči Putinovi stranke Združena Rusija (formalno jo vodi Dmitrij Medvedev, v Dumi pa ima 325 sedežev od 420, v zgornjem domu pa 136 od 178) izvoljene le še nekatere manjše, ekstremistične in nacionalistične stranke (Komunistična partija, Liberalno-demokratska stranka itd.).

Putinovi glavni kritiki in potencialni nasprotniki so bodisi mrtvi (Nemcev) bodisi za zapahi in ne morejo kandidirati (Navalni), tako da presenečenj niti ne bi smeli pričakovati. Kremeljski režim bo vesel, če bodo kandidaturo ob Putinu napovedali še trije ali štirje kandidati, med katerimi sta običajno tudi šefa ruskih komunistov in ultranacionalistov iz stranke pokojnega Vladimirja Žirinovskega. Ni izključeno, da se bo pojavil še kak eksot, ki mu bodo režimski mediji naklonili nekaj medijske pozornosti že zaradi tega.

Da pa bi se našel resen protikandidat, ki bi nastopil kot Putinova opozicija, kritik njegove politike ali celo agresivne vojne v Ukrajini, si doslej ni bilo moč predstavljati. Potencialni Putinovi protikandidati, ki jih bodo mediji opazili le pod pogojem, da ne bodo odpirali napačnih tem ali zastavljali napačnih vprašanj, bodo kvečjemu tekmovali v tem, kdo bo večji nacionalist in šovinist. Putina bodo blago kritizirali kvečjemu zaradi tega, ker je po njihovo premalo odločen v vojni v Ukrajini, ker je Rusija preveč popustljiva tudi do drugih zgodovinskih sovražnikov …

Ko spregovori ruska politika, se zdi Putin pogosto celo najbolj razumen in – zmeren.

Katarina Duncova, 40-letna novinarka in lokalna političarka, mati treh otrok, je napovedala kandidaturo za predsednico Rusije.

Ne glede na vse napovedi ali pričakovanja pa se je prejšnji mesec zgodilo nekaj nenavadnega. Nekaj, česar ruska politika in družba doslej ni doživela. Katarina Duncova, urednica lokalne televizije iz tverske regije, je bila doslej lokalna političarka, zato je presenetila njena napoved kandidature za predsednico Rusije. Resda je njen medijski doseg zelo omejen, vendar je že vzbudila pozornost tudi na ruskih socialnih omrežjih. Sploh zaradi izjav, ki so ruski družbi in politiki niso ravno politično korektne oziroma lahko za človeka, ki jih daje, pomenijo tudi težave, morda celo kazenski pregon. Duncova namreč zagovarja ustavitev vojne v Ukrajini, demokratične reforme in izpustitev političnih nasprotnikov. Njen slogan je “Vrnite Rusiji prihodnost”.

Da se podaja v tvegane, morda celo nevarne vode, dokazuje tudi to, da je bila že nekaj dni po objavi svoje napovedi za kandidaturo privedena na državno tožilstvo, kjer so jo zaslišali v zvezi z njenimi stališči glede vojne v Ukrajini.

Pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za predsednika Rusije, so sicer sledeči:

  • star najmanj 35 let;
  • ruski rezident najmanj 25 let
  • nikoli ni smel imeti tujega državljanstva ali dovoljenja za prebivanje v tujini

Ne glede na všečnost Katarine Duncove in morebitne simpatije, ki jih je in jih še bo deležna na ruskih socialnih omrežjih, pa je ruska realnost kruta za kakršne koli sanje o spremembah. Če je Srbija pod vladavino Aleksandra Vučića zelo nazadovala glede medijske svobode in človekovih pravic, so razmere v Rusiji še neprimerno hujše. Resda mlajše generacije, ki govorijo tuje jezike, spremljajo tudi novice iz tujine, zato niso dnevno podvrženi poneumljanju kremeljskega režima, vendar je to precej majhen del volilnega telesa, ki na volitvah ne predstavlja dosti glasov. Večina ruskega prebivalstva, posebej tistega, ki ne živi v Moskvi, St. Peterburgu in še nekaj drugih večjih mestih, namreč ne razume nič drugega od ruščine in ne spremlja nobenega drugega medija kot državna radio in televizijo. Tam pa seveda ni prostora za kakršno koli kritiko ali dvom glede politike Vladimirja Putina.

Katarina Duncova napoveduje, da bo januarja začela z zbiranjem podpisov za kandidaturo (kot neodvisna kandidatka jih mora zbrati kar 300.000) in volilno kampanjo. Verjetno se Putin ob tem cinično hahlja v svoji kremeljski palači ali bunkerju, varno oddaljenem od Moskve. Zaenkrat mu takšna ali drugačna opozicija ne more do živega, zato ga rezultat marčevskih volitev ne more skrbeti. Oziroma drugače rečeno – kot vsakega avtokrata ga ne smejo toliko skrbeti volitve kot morebitni upor v lastnih vrstah, zastrupitev ali celo bolezen.

5 komentarjev

  1. deni

    Putin je zelo globoko kompleksna osebnost. Iz tega pač izhajajajo vsa njegova dejanja, retorika ter še in še. Prvi opomin, ki bi moral Zahod že pred leti opozoriti je bil ta, ko je govoril, da je največja katastrofa za Rusio v 20. stoletja razpad Sovjetske Zveze. Zatem pa kot svoje vzornike našteval osvajalske ruske carje. Oziroma kot njegov najljubši car Peter Veliki s svojimi osvajanji, vendar s to razliko, da se je veliki car učil raznoraznih veščin na Zahodu in celo kot nekakšen delavec pomagal graditi ladje po Evropi. Medtem, ko je car Putin večino časa preživel v DDR kot agent KGB. Seveda večkrat omenja tudi Lenina in Stalina. Je pač avtokrat, ki mu je uspelo s ćudno demokratičnimi sredstvi priti na oblast. Je pa zadeva takšna, da na koncu koncev odloča ljudstvo s katerim Putin izjemno dobro manipulira. Rusi kot najštevilčnejši slovanski narod pa so vedno imel tendence nad manjšimi , seveda tudi drugimi neslovanskimi nacijami. Je pa tudi res, da v primeru, da so stisnjeni v kot pokažejo zobe, kar so že večkrat dokazali. Vendar je zgodovina Rusije tako pestra, da bi Biografi, Geografi, Zgodovinarji Filozofi o tej velikanski deželi lahko napisali cele skladovnice knjig, seveda danes ne ravno tokio, ker je internet prevzel iniciativo. Ampak lahko trenutna pat pozicija, traja in traja, dokler se ena stran ne izmuči. Vendar Rusiji grozi nevarnost iz druge strani. Že za časa Mao Ce Tunga, so se Kitajci robkali z Rusi, vendar takrat še zelo šibki, niso prav veliko dosegli. Dandanes pa je situacija popolnoma obrnjena in Sibirija bo kaj hitro v rokah kitajskih financerjev, seveda ne z osvajanji, temveč s kapitalom. Čas prevlade Vzhodnjakov šele prihaja in bosta nekje v bodočnosti obe bivši velesili samo še bledi senci nekdanje slave. Vsi Imperiji kot zgodovina uči so slej ali prej propadli, pa najsi so pred tem vladali stoletja. Danes je seveda moderna tehnoligija ta čas zelo skrajšala. Smo lahko srečni starejši, da tega najbrž ne bomo doživeli, upam. Primerjava Putina in prijatelja Vučića je samo do neke mere relevantna. Medtem, ko je Putin zadržan in vsaka njegova beseda nekaj pomeni, se Vučić hvali in z raznimi trivialnostmi spravlja mnoge Srbe v smeh, no ja, ne vedno. Ampak nekatera njegova nakladanja, s srbsko retoriko pa legendarna in bodo nekoč, pravim nekoč Srbi še snemali filme v stilu: Ko to tamo pjeva.

  2. Jože

    Po mojem Vladimir Grozni I. potrebuje nekoga da mu da legitimnost oziroma “zniža” zmago iz 98,5% na 79,9%. Morda je tale Katarina namenjena temu?

  3. Miller

    Da ga bodo odnesle lastne vrste oz. državni udar, v stilu oktobrske revolucije s plačancem Prigožinom na čelu, so bile mokre sanje Zahoda, kakor tudi vsakodnevno fake poročanje o njegovi bolezni in njegovem skorajšnjem koncu je tudi propadlo.

    Zgodilo se je ravno nasprotno.
    Zahodni politiki, analitiki in generali še vedno ne razumejo, da bolj kot s sankcijami in grožnjami pritiskaš na Rusijo, bolj držijo skupaj. Bolj so enotni in bolj bodo podpirali oblast.
    Za ceno lastnih življenj.

    Slovenci to v manjši meri poznamo iz časov plebiscita…
    Slovanska kri.

  4. slavkope

    Tudi največji politični samodržec in dokazljivi brezdušni množični zločinec potrebuje za lažni videz kot da demokratičnih volitev proti-kandidata.
    Proti celotnemu Putinovemu lojalnemu in servilnemu vojaško-policijskemu, pravosodnemu in agit-propovskemu medijskemu aparatu seveda noben protikandidat nima nikakršnih možnosti.
    V skrajnem primeru ostaja zločinskemu samodržcu vselej na voljo njemu najljubši novičok, s katerim lahko spravi s sveta katerega koli političnega konkurenta na področju Ruske federacije in/ali iz tujine.

  5. APMMB2

    Je že v fazi, ko mora biti volilna zmaga nad 100%. Če ne bo,je to veliki poraz.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Ali je priznanje Palestine tudi podpora teroristični skupini Hamas?

Podpora Palestini vsekakor da, vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu. Tako razmišlja naš diplomatski sodelavec in nekdanji veleposlanik Božo Cerar, ki se je oglasil v sila dramatičnih razmerah na Bližnjem vzhodu. Namreč na dan, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zoper izraelskega premierja Benjamina Natanjahuja, njegovega obrambnega ministra ter vodstvo teroristične organizacije Hamas zahteval nalog za aretacijo. Vse to se je zgodilo le dan po helikopterski nesreči, v kateri sta umrla iranski predsednik Raisi in njegov zunanji minister, oba znana kot predstavnika trde struje v iranski politiki. Na Bližnjem vzhodu skratka nič ne kaže, da se bodo razmere kmalu umirile – prej nasprotno.

Kako je Slovenija pustila na cedilu svoje ribiče in se spet blamirala s propadlo arbitražo

Slovenski ribiči, ki jih hrvaška terja za več kot 3 milijone evrov kazni zaradi ribarjenja v domnevno hrvaških ozemeljskih vodah, so na lastni koži občutili nesposobnost slovenske oblasti, da poskrbi za interese države in njenih državljanov. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo ribičev zaradi hrvaških kazni kot nedopustno, je sledilo Sodišču Evropske unije, ki je podobno ugotovilo že pred leti: da namreč arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ni, saj je postopek propadel zaradi hrvaškega izstopa iz arbitraže, do česar je prišlo po škandalu zaradi prepovedanega telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik.

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.