Ključnik: Trump
Zaradi koga bomo Evropejci zapravili tisoče milijard evrov za orožje?

Zaradi koga bomo Evropejci zapravili tisoče milijard evrov za orožje?

Pri spremljanju razprave in medijskih poročil o zvišanju obrambnih izdatkov zbode v oči, da je fokus samo na odstotku BDP, ki naj bi ga namenjali za obrambne namene, nismo pa prebrali nobene širše analize, za kakšne namene naj bi ta denar porabili, kako naj bi s tem denarjem oblikovali učinkovito obrambno strukturo, se pravi vojsko v zaveznicah Nata. Danes vemo, da ameriški, ruski ali kitajski predsednik z ukazom napoti denimo 10 ali tudi 50 tisoč vojakov na krizno območje. Kako bo takšno operativno poveljevanje potekalo v “vojski EU”? Kako bomo na osnovi porabe tega denarja zgradili učinkovito obrambno sposobnost za vse članice? Nobene vsaj okvirne analize in projekcije, zakaj ravno 5 odstotkov,. Zakaj ne 4 ali 6 %? Nakup orožja, če zagotoviš denar, je še najlažja naloga.

Operacija Pajkova mreža ali kako je Putinu zgorelo na desetine bombnikov

Operacija Pajkova mreža ali kako je Putinu zgorelo na desetine bombnikov

Konec tedna je rusko-ukrajinska vojna dosegla precejšnjo eskalacijo: skoraj 480 ruskih dronov in raket nad ukrajinska mesta in presenetljiv ukrajinski napad z droni globoko v rusko zaledje, celo do arktičnega kroga in Sibirije. V operaciji Pajkova mreža so bile tarče vojaška letališča, kjer je bilo uničenih ali poškodovanih na desetine ruskih vojaških letal, zlasti bombnikov. Ukrajinska varnostna služba SBU, ki je napad pripravila in izvedla, trdi, da so uničili več kot tretjino celotne ruske flote bombnikov (!). To je hud udarec za Putina in sledilo bo maščevanje, v kar se bomo lahko prepričali v prihodnjih urah in dnevih. V ruskih medijih o tem ponižanju ruske obrambe seveda ni titi besedice, še izumljajo komunikacijsko strategijo, ZDA pa so pred nekaj urami zanikale kakršnokoli pomoč pri ukrajinski operaciji.

Tito bi Putinove trole in “mirovnike” brez pomislekov poslal na Goli otok

Tito bi Putinove trole in “mirovnike” brez pomislekov poslal na Goli otok

Predstavljajmo si ponovno Evropo maja 1939, na predvečer velike vojne. Hitler si je že pokoril Avstrijo in Češkoslovaško, zdaj steguje roke proti Poljski. Evropski politiki so panični, vse je odvisno od strička Sama. Toda Roosevelt izgubi volitve, v Belo hišo pride Joseph Kennedy, poslovnež in bivši veleposlanik v Londonu, ki o Hitlerju misli, da je dober človek, s katerim se bo dogovoril. Zdaj namesto starega Kennedyja v Belo hišo postavite Donalda Trumpa, Hitlerja pa iz Berlina prestavite v Moskvo. Ukrajina je nekje med Češkoslovaško in Poljsko. Od njenega razkosanja je odvisen nadaljni potek vojne v Evropi. Če bodo Ukrajinci na referendumu potrdili izgubo petine ozemlja, bo Rusija legalizirala, kar je nezakonito okupirala. Bo to potešilo Putinove apetite? To ni vprašanje za milijon, pač pa tisoč miilijard dolarjev. Gore orožja, ki vsak dan prihajajo iz ruskih tovarn, bo treba za nekaj uporabiti. In učiteljica zgodovina nas uči, da se diktatorji spreobrnejo šele, ko se v grob zvrnejo.

Romunske predsedniške volitve

Romunske predsedniške volitve

Predsedniške volitve v Romuniji kažejo na globoko politično in družbeni krizo, v kateri je ta vzhodnoevropska država, ki na severu meji na Ukrajino in ki je zadnja tri leta precej čutila posledice ruske agresije. Tradicionalno so Romuni precej antirusko naravnani, v nihovi neposredni bližini leži tudi speči konflikt v t.i. Pridnjestrski republiki, samorazglašeni državi ruske manjšine na vhodu Moldavije. Moldavija, uradno najrevnejša evropska država, je jezikovno, kulturno in zgodovinsko zelo tesno povezana z Romunijo. Eden od favoritov za zmago se zavezema celo za združitev, kar bi lahko, če danes pride v drugi krog, ki bo 18. maja, v ta del Evrope prineslo nove napetosti.

Če hočemo obdržati, kar imamo, bomo morali za to nekaj žrtvovati

Če hočemo obdržati, kar imamo, bomo morali za to nekaj žrtvovati

Zagotovo pa bo vprašanje varnosti in obrambnih izdatkov precej zaznamovalo zadnje leto pred volitvami. A če dobro premislimo, s tem ni nič narobe. Kajti dokler imamo volitve, večstrankarski parlament, glasno opozicijo in še bolj glasno civilno družbo, dokler se mediji razburjajo nad vsako odločitvijo vlade in ljudje povedo, kaj mislijo, smo še vedno zelo normalna, tipična in evropska država. V Rusiji ali Belorusiji tega že dolgo ni. Zato bi si kazalo zastaviti zelo preprosto vprašanje: ali smo za to, da obdržimo to, kar imamo, ali pa vse postavimo na kocko s tem, da se delamo, kot da se okoli nas nič ne dogaja in še naprej zanemarjamo vojsko in obrambo. Morda se ne bo zgodilo nič in so strahovi neutemeljeni. Toda če niso neutemeljeni in če ne bomo spremenili nič, potema bomo izgubili vse, kar imamo. Na to se spomnite vsakič, ko slišite novice o novih žrtvah in uničenju v Ukrajini.

Naš Trocki, seks, paradajzi, droge in rokenrol

Naš Trocki, seks, paradajzi, droge in rokenrol

Zanimivo je, tako rekoč sociološki fenomen, kakršnega še nismo poznali, da je svobodonjakov in golobistov vsak dan več in ne manj, ampak premili slovenski narodič je nagnjen k mazohizmu, nemara zato, ker smo bili toliko časa podložniki monarhije, v prestolnici katere je deloval ta samodestruktivni gospod, vitez Leopold von Sacher-Masoch imenovan, ki ni postal slaven samo zaradi pisateljevanja in izuma slastne torte, po njem imenovane, ampak tudi izumitelj mazohizma, samomučenja, tega pasivnega brata nič manj znanega sadizma.

Nemški status quo kot zatišje pred viharjem?

Nemški status quo kot zatišje pred viharjem?

Parlamentarne volitve v največji evropski ekonomiji niso le nemška notranja zadeva, ampak se po malem tičejo vseh nas. Čeprav bi Nemcem privoščil, da se jim AfD zatakne kot kost v grlu, pa obenem vem, da to ne bi bilo dobro za nemško gospodarstvo, ki je že tako ali tako v krizi. In če je v krizi Nemčija, vemo, bo kmalu tudi Slovenija. Zato se je pač bolje smehljati, biti jebeno politično korekten in ploskati še eni “rdeče-črni” koaliciji, kot pa razmišljati o alternativi – namreč da bi šli krščanski demokrati v koalicijo z AfD. Po mojem bi bil ponovno na ulicah ves Berlin. Pa ne od veselja kot novembra 1989, ko je padel tisti njihov zid …

Ali bo Slovenija leta 2030 še članica zveze NATO?

Ali bo Slovenija leta 2030 še članica zveze NATO?

Naivnosti je konec. Američani so Evropejcem jasno povedali, da niso sposobni niti upravičeni do pogajanj o koncu vojne v Ukrajini. Ne bo pomagalo nobeno jamranje ali pritoževanje o kavbojskem obnašanju “strička Sama”. Victoria Nuland se je vrnila na steroidih, njen zgodovinski vzklik Fuck EU! je danes inkorporiran v zunanjo politiko Združenih držav. Naslednja štiri leta bomo morali požirati sranje, ki so nam ga pripravili evropski politiki. Predvsem nemški, ki nosijo glavno krivdo za Putinovo osvajalno vojno v Ukrajini. Naslednja štiri leta bodo peklenska tudi za države, ki so doslej kršile zaveze glede 2 odstotkov BDP za obrambo, med njimi izstopata Slovenija in Španija. Tega goljufanja nam Trumpova administracija ne bo več dovoljevala. Treba se bo odločiti: ali ostanemo v Natu, ali gremo na svoje. Ampak za nevtralnost po švicarskem ali avstrijskem vzoru je naša “balkanska Švica” preveč revna …

Tanjin labirint ali kje se je izgubila slovenska diplomacija

Tanjin labirint ali kje se je izgubila slovenska diplomacija

Vlada je decembra lani sprejela novo zunanjepolitično strategijo Slovenije, ki stavi na konja, katerega vrednost je po Trumpovi inavguraciji zelo padla. Diplomacija Tanje Fajon ne glede na tektonske premike v svetovni politiki še kar prisega na multilateralizem, OZN, neuvrščeno nostalgijo in opolnomočenje žensk in deklic. To slednje je sicer pohvalno in feministična zunanja politika bi naši državi dala konkreten ugled v demokratičnem delu sveta, če bi jo dosledno uveljavljali. Tudi v primeru Afganistana, kjer so ženske degradirali na raven hišnih živali, ali Irana, kjer ženske posiljujejo moški šovinistični teokrati. Celo ko gre za primitivno nasilje Vučićevih huliganov nad študentkami v Srbiji, bi feministična zunanja politika lahko odreagirala. Pa ni in Tanja Fajon dlje od zaskrbljenosti ni zmogla priti.

Svetovna vojna: Po Ukrajini, Gazi in Libanonu še četrta fronta v Siriji

Svetovna vojna: Po Ukrajini, Gazi in Libanonu še četrta fronta v Siriji

Na prvi pogled presenetljiva obnovitev vojaških spopadov v Siriji je prinesla več pomembnih spoznanj, ugotavlja naš bližnjevzhodni sodelavec Andraž Šest. Američani niso igralec v regiji, saj so se v času Obame umaknili, Iran je oslabljen in izgublja vpliv, Rusija prav tako ni sposobna vzdrževati fronte v Siriji in brezpogojno podpirati svojega vazala Asada. Poleg tega Rusiji grozi, da bodo islamisti in ostali Asadovi nasprotniki pretrgali prometne povezave med ruskimi bazami v Siriji in Damaskom, kar bi pomenilo, da so ogrožena edina Putinova vojaška oporišča v Sredozemlju.

Po Trumpovi zmagi: Geopolitične priložnosti in slabosti Slovenije

Po Trumpovi zmagi: Geopolitične priložnosti in slabosti Slovenije

Slovenska zgodovinska in kulturna povezava s slovanskimi narodi se v določenih okoliščinah lahko prevede v diplomatsko prednost. Slovenija bi v času Trumpove administracije, ki se je že izkazala za naklonjeno bolj pragmatičnemu odnosu z Rusijo, lahko odigrala vlogo mostu med Zahodom in Vzhodom. Zaradi svoje nevtralnosti in majhnosti ima Slovenija možnost, da ohrani diplomatske odnose z Rusijo, kar je ključno glede na napetosti med Evropsko unijo in Rusijo zaradi ukrajinskega konflikta. Hkrati lahko, če se EU premakne proti večji samostojnosti in manjši odvisnosti od ZDA, Slovenija izkoristi svoje povezave za večjo vlogo v regionalni stabilnosti in morda celo za diplomatske pobude na Balkanu in v Vzhodni Evropi.

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

Vojna in mir

Vojna in mir

Če odmislimo potencialno škodo, ki lahko nastane zaradi hekerskih napadov v prihodnosti, potem smo z zadnjo potezo Rusije prišli še za korak dlje stanju, za katerega lahko rečemo, da je bližje vojni kot miru. Evropskim, slovenskim politikom pa še posebej, bo sila neprijetno v času pred evropskimi volitvami državljane in volivce prepričevati, da Evropska unija ali zveza Nato nista v vojni z Rusijo in Putinovim režimom. Res ne?