Ključnik: opravičilo
Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Ko je lažje umreti, kot ljudem reči oprosti

Politiki se redko opravičijo za stvari, ki so jih naredili narobe, brez občutka ali celo v nasprotju z moralo, da niti ne omenjamo takšnih ali drugačnih kršitev zakonov. Kot da bi bilo opravičilo nekaj ponižujočega, nesprejemljivega in odvečnega. Takšen pogled je tuj demokratičnim družbam, kjer velja načelo, da so izvoljeni predstavniki ljudstva odgovorni volivcem, državljanom in davkoplačevalcem za svoja dejanja in besede. Če se tega zavedajo, potem se ljudem opravičijo za neprijetne odločitve ali izjave, manjše moralne spodrsljaje in napake. Toda slovenski standardi so nižji, čeprav so se v zadnjih tridesetih letih postopno dvigovali. Slovenci imamo že na načelni ravni velik problem z opravičevanjem. Beseda “oprosti” nam nekako ne gre z jezika. In če imamo s tem notranje boje navadni ljudje, potem ni čudno, da je s politiki še toliko huje.

Zdravniki bi bili radi bogovi za medicinske sestre

Zdravniki bi bili radi bogovi za medicinske sestre

Zdravniški pritisk bi bil precej manjši, če bi se v družbi našli vplivni glasovi, ki bi podvomili v upravičenost njihovega ogorčenja, a ti glasovi se niso dvignili. Čeprav medicinske sestre kot poklicna skupina po javnomnenjskih raziskavah uživajo precej večje zaupanje od zdravnikov, do slednjih očitno gojimo večje spoštovanje – da ne rečem strahospoštovanje – in jih razumemo kot nadrejeno figuro. To “funkcionalistično” pojmovanje nadrejenosti zdravniškega stanu sestrskemu nedvomno močno okrepi spolna zaznamovanost obeh poklicev. Zdravniki so bili nekoč izključno moški, bolniške sestre nekoč izključno ženske figure. Večja kompetentnost zdravnika, združena z seksističnim stereotipom vodstvene vloge moškega v odnosu do ženske v Sloveniji očitno zadostujeta za javno osamitev in ponižanje Monike Ažman in vseh tistih, ki jih predstavlja.