Predsednik Državnega zbora Zoran Stevanović se ne boji referenduma in izkrivljanja dejanske vsebine interventnega...
Predsednik Državnega zbora Zoran Stevanović se ne boji referenduma in izkrivljanja dejanske vsebine interventnega...
Naslovno vprašanje je seveda retorično, ker je odgovor na dlani: NE, ker bi se po njihovem oblikovala “pravilna” vlada. Je pa ob vsej tej histeriji t. i. civilne družbe pred oblikovanjem nove vladne koalicije precej smešno to, da se kar naenkrat strinjajo z Janezom Janšo, ki je takoj po volitvah trdil, da so volitve nezakonite. Organizacija predčasnega glasovanja v Ljubljani je bila namreč dokazano nezakonita, kar je priznala sama Državna volilna komisija, poleg tega mnogi volivci v tujini sploh niso dobili glasovnic, tudi varovanje glasovnic predčasnega glasovanja v Ljubljani je bilo milo rečeno sporno. Ampak za zaskrbljeno civilno družbo to takrat ni bilo pomembno, ker se je zdelo, da bo mandatar naš. Volitve so bile zato odlične in brez napak. Do včeraj, ko so ugotovili, da volitve niso bile svobodne, ker se oblikuje “napačna” vlada.
V zadnjih dneh se na politični sceni dogaja natanko to, kar je bilo precej lahko predvideti. Nastajajoča koalicija je ekstremno pohitela s t. i. intervencijskim zakonom, ob tem ignorirala praktično vse, tudi dobronamerne pripombe, odhajajajoča koalicija Roberta Goloba (ta sicer v javnosti ni prisoten z nobeno osebno izjavo ali stališčem, razen občasno na Instagramu) pa je zakon skupaj s sindikati in civilno družbo “naskočila” z vsemi sredstvi, pri čemer je dejanska vsebina predlaganega zakona v bistvu nepomembna, saj gre v osnovi samo za ideološko obračunavanje na podlagi političnih floskul in užaljenosti zaradi izgube oblasti. Po štiriletnem nekritičnem lomastenju po javnih financah pa so slovenski sindikati odkrili novo poslanstvo: boj za uravnotežene javne finance.
Predsednik Demokratov Anže Logar je občutil moč t. i. civilne družbe v spregi z "neodvisnimi" mediji. Inštitut 8....
Prvi predsednik vlade samostojne Slovenije Lojze Peterle je t. i. predstavniku civilne družbe Jaši Jenullu (Glas...
Spomnim se na jesen 2011, pred volitvami, ko se je civilna družba množično pojavljala na različne načine, precej stihijsko in brez osnovnih pravil, kar je na t.i. desnici strani sprožilo precejšen odpor in negodovanje. Na drugi strani pa se je podpora temu dogajanju krepila na t.i. levici, in to celo tako močno, da je iz tega zrasla nova stranka, poimenovana Levica. Zaradi prevlade ideologije in hierarhičnih pravil, ki so za strankarstvo nujna, je v tistem času poniknilo iz politike več znanih obrazov aktivnega državljanstva. Ta absurd, da je civilna družba nekaj levičarskega, še kar traja. In hote ali nehote ga neguje tudi t.i. desnica.
Da, oblast je slast! V mafijsko past padeš, še predno se dobro zaveš in začarani krog tega nedorečenega političnega sistema je tu. Elegantno se generira najbolj klasična mafijska finta, posebno uporabna pred volitvami, ko poizkušajo najti dobre in boljše ljudi ter tiste, ki so čisti in še bolj čisti. Ko jih najdejo, jih povabijo na ladjo, sprehodijo jih skozi srce ladje, skozi njeno dobro naoljeno strojnico. A dobri fantje ne vidijo (ali pa nočejo videti), da to ni olje, temveč maslo, ki jim kaplja izza ušes, in še predno se zavedo, pluje ladja svojo pot, oni pa morajo biti tiho, kajti maslo jim z glave teče čez ušesa in jim je že zdavnaj zamašilo usta.
Skupina zdravstvo.si je preučila najpogostejše trditve skupine Glas ljudstva, ki ga v javnosti poosebljata Jaša Jenull in Dušan Keber. Sklepna ugotovitev se glasi: laž vseh laži je slogan “ohranimo vsem dostopno javno zdravstvo”, kajti dejansko so šli vsi dosedanji predlogi Jenulla, Kebra in Golobove vlade v nasprotno smer – v zmanjševanje dostopnosti zdravstvenih storitev. Zato se čakalne dobe še podaljšujejo. Zato zdravniki stavkajo. Zato je ministrica brezbrižna do nadaljevanja mafijske prakse preplačevanja medicinskega materiala in zdravil. Zato zaposleni v zdravstvu pospešeno zapuščajo sistem. Keber, Glas ljudstva in Golobova vlada z ministrico za zdravje na čelu z vztrajanjem pri socialističnem planskem modelu državnega zdravstva in uvajanjem delovne obveznosti za zdravnike v resnci pospešujejo privatizacijo zdravstva, namesto da bi končno pogled usmerili čez planke in se v dobro bolnikom začeli zgledovati po uspešnih rešitvah na primerih Francije, Nizozemske, Avstrije ali Švice.