+Komentar
Slovenska odsotnost na vrhovih: med legitimnimi razlogi in strateško napako

Slovenska odsotnost na vrhovih: med legitimnimi razlogi in strateško napako

Odsotnost najvišjih predstavnikov Slovenije na nekaterih ključnih mednarodnih srečanjih v zadnjem času je odprla vprašanje, ki presega dnevno politiko. Namreč koliko si lahko majhna država v teh zahtevnih časih sploh privošči, da je ni tam, kjer se oblikujejo neformalna zavezništva in dolgoročne pobude? Gre za dogodke, kot sta vrh Pobude treh morij in vrh Evropske politične skupnosti, ki sicer nimajo formalne zakonodajne moči, vendar v praksi služijo kot pomembna platforma za mreženje, politično signaliziranje in utrjevanje vpliva. Mandat vlade, tudi odhajajoče, traja do njenega formalnega zaključka. To pomeni, da ima tudi v tem času ne le pravico, temveč dolžnost zastopati državo v mednarodnem prostoru.

Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

Na koncu dneva vselej pridemo vedno do ene in iste dileme: ali naj mediji v imenu nekakšnih višjih interesov popustimo in se odrečemo načelom? Naj sodelujemo v političnih igrah med dvema ognjema, kjer ljudi svarijo, da bodo 22. marca naše najpomembnejše volitve doslej, da gre za usodni trenutek, za naš “biti ali ne biti”, za našo prihodnost, ki bo bodisi svoboda bodisi dikatatura? Odgovor je nikalen. Ne, nismo v vojni, nismo v izrednih razmerah in še vedno imamo svobodno voljo, da se odločamo tako, kot se želimo. Ne bo konec sveta, če zmaga “napačna stran”. Katera stran pa je napačna? Vseeno, kdo zmaga 22. marca, zagotavljam vam, da bo 23. marca zjutraj spet vzšlo sonce in da bo trava še naprej zelena.

Še bolj kot politična je pri nas na psu prometna kultura

Še bolj kot politična je pri nas na psu prometna kultura

Ko so na ravni Evropske unije pred leti delali raziskavo, v kateri so vozniki ocenjevali svoje sposobnosti, so se Slovenci, jasno, zelo dobro ocenili. V resničnem življenju je ravno obratno, kar kaže na to, da si nekdo pripisuje precej višji nivo sposobnosti ali znanja, kot ga dejansko ima. Temu sicer rečemo tudi Dunning-Krugerjev učinek: nekdo je preneumen, da bi spoznal svoje napake in zmoto. Avtomobilska industrija bi pri nas brez težav prodajala avtomobile brez smernikov, vzvratnih ogledal in vsega tistega, česar naši vozniki zelo pogosto ne uporabljajo. Zakaj le, saj so najboljši na svetu.

Vsi Logarjevi hamburgerji

Vsi Logarjevi hamburgerji

Logarjev problem seveda niso hamburgerji, pač pa neetično delovanje in bržkone tudi laganje človeka, ki ima že dve leti polna usta besed o načelnosti, moralnih standardih, transparentnosti in drugačnosti. Anže Logar nas je prepričeval, da so vsi ostali politiki, verjetno je mislil tudi na svojo dolgoletno stranko SDS, skorumpirani, neetični in si zaslužijo zamejavo. Prvi med Demokrati je v tem času marsikoga celo prepričal v to, da je drugačen. Da je boljši od ostalih. Pa očitno ni.

Ko 50 vladnih “PR strokovnjakov” ne zna sestaviti predstavitve dosežkov vlade

Ko 50 vladnih “PR strokovnjakov” ne zna sestaviti predstavitve dosežkov vlade

V sredo se bo iztekel ad hoc razpis vlade (nosilec je Urad za komuniciranje – UKOM) za izdelavo “komunikacijskega načrta za potrebe izvedbe informativne kampanje o dosežkih vlade v mandatu od 2022 do 2026”. Kampanja na spletu in radijskih postajah naj bi potekala od 9. do. 18. februarja, čisto slučajno se bo zaključila točno sekundo pred uradnim začetkom volilne kampanje, ki se začne 19. februarja. Vlada bo poleg zaenkrat neznanega zneska plačila za izbranega izvajalca (ta mora ponudbo z vsemi elementi, ocenami dosežkov…. pripraviti v šestih dneh!) za zakup spletnega in radijskega oglaševanja namenila 40.000 EUR proračunskega denarja. Poleg brezsramne, verjetno tudi nezakonite predvolilne samopromocije koalicije na račun davkoplačevalcev v času volilnih opravil, se lahko vprašamo, zakaj vlada ob več kot 50-ih zaposlenih “strokovnjakih” za komuniciranje, promocijo… ne zna sestaviti osnovne strategije predstavitve svojih dosežkov?

“Naredite mi to deželo spet … normalno”

“Naredite mi to deželo spet … normalno”

Janez Janša je, kot bi rekli Američani, “master of disaster”. Očitno bo tudi tokrat pred volitvami, namesto da bi bil modro tiho in si tako nabiral politične točke, streljal kozle, zganjal nacionalizem in žalil ljudi po družbenem omrežju X. S takšno predvolilno taktiko si bo do 22. marca uspešno zmanjšal možnosti za prepričljivo zmago in potrdil, da velik del levičarskih klišejev o njem drži. Predvsem pa tisti kliše, da lahko levici pomaga ohraniti oblast le – Janša. Si v strankah vladne koalicije lahko želijo še kaj boljšega?

Partizani, domobranci in tista ogrožena vrsta vmes

Partizani, domobranci in tista ogrožena vrsta vmes

V demokraciji, kjer ima vsak polnoleten državljan volilno pravico, je v času digitalizacije in družbenih omrežij, ki nadomeščajo klasične medije, relativno enostavno manipulirati z ljudstvom. In zato se politične igrice med rdečimi in črnimi lahko še stopnjujejo, tibetanski molilni mlinčki pa se vrtijo na polno. Levo, desno. Desno, levo. Prostora za nekaj, kar je vmes, denimo za liberalce, v tem stampedu enostavno zmanjka. Ne le pri nas, podobna slika je še marsikje v Evropi. Liberalce kot ogroženo vrsto bi morali zaščititi pred populisti z leve in desne.

Kako je “velik komunist” Tašner Vatovec pokopal Levico (in morda SD)

Kako je “velik komunist” Tašner Vatovec pokopal Levico (in morda SD)

Besede Matjaža Hana, da je Matej Tašner Vatovec “velik komunist”, povedo vse. Njegov prestop iz Levice k Socialnim demokratom (SD), pravnim in moralnim naslednikom Zveze komunistov Slovenije, ni le simbolno dejanje, vrhunec osebnega oportunizma in hladne preračunljivosti, ampak je tudi neke vrste vrnitev domov. Nekoč drugi brat stranke Podalpskih Kmerov se je vrnil v objem naslednice Partije. Domov.

Kako se v multipolarnem svetu končuje liberalni mednarodni red

Kako se v multipolarnem svetu končuje liberalni mednarodni red

Razplet dogajanja v Venezueli in okrog nje, ki smo mu bili priča ob koncu tedna, je bil vse prej kot nepričakovan. Napovedoval se je že nekaj časa in je hkrati jasen simptom širšega procesa – postopnega razkroja liberalnega mednarodnega reda ter vračanja logike interesnih sfer in selektivne uporabe mednarodnega prava. Odhod diktatorja Madura sam po sebi ni razlog za obžalovanje. Večina demokratičnih držav ga že dolgo ni štela za legitimnega predsednika. A ravnanje Združenih držav potrjuje bojazni, da se oblikuje nova mednarodna ureditev, v kateri mednarodno pravo velja predvsem takrat, ko je skladno z interesi najmočnejših.

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?

A smo se za to borili?

A smo se za to borili?

23. decembra pred 35-imi leti smo se slovenski državljani na plebiscitu z ogromno večino (95,71 %) odločili za samostojno državo, tudi zaradi popolnoma iztirjene gospodarske in finančne politike nekdanje države, ki je končala v ekonomskem, političnem, demokratičnem in še kakšnem bankrotu. Eden pomembnih ciljev osamosvojitve je bil vzpostavitev učinkovitega gospodarstva ob vitki in učinkoviti državni birokraciji, ki bo podporni servis ljudi in podjetij. In kje smo danes? Namesto vitke države, ki spodbuja podjetništvo, inovativnost, smo dobili birokratsko-političnega debeluha, ki v svobodni podjetniški pobudi vidi nevarnost, se vtika v vse pore življenja ljudi in gospodarstva, ob tem pri pogoltnosti, umetni, politični redistribuciji ustvarjenega, korupciji… vse bolj spominja na SFRJ-jevski sistem vodenja države. Bistvo ni več razvoj države, bistvo je administrativno razdeljevanje denarja in obstoj na oblasti za vsako ceno. Na današnji dan znaša tekoči primanjkjljaj državnega proračuna 2 mrd EUR (!), ampak novi projekti kupovanja volivcev so že v teku.

Ali Janša sploh želi sestaviti vlado ob razsulu javnih financ?

Ali Janša sploh želi sestaviti vlado ob razsulu javnih financ?

V ponedeljek se je pri predsednici države Nataši Pirc Musar odvil prvi krog posvetovanj glede novega mandatarja. Rezultat je bolj ali manj pričakovan. Robert Golob je končno priznal, da (zaenkrat) nima glasov za sestavljanje vlade, pri čemer je v svojem stilu užaljeno, agresivno, žaljivo opletal z obtožbami o prevarantih, ki menda sestavljajo novo nenačelno koalicijo. Bolj kot Golobov pričakovan nastop je zanimivo obnašanje Janeza Janše. Javno je spet zatrdil, da ne sestavlja nobene koalicije, čemur morda verjamejo samo osnovnošolci nižje od petega razreda. Je pa res, da se je iz dogajanj v letih 2020 in 2022 nekaj naučil: z določenim zavlačevanjem bo poskušal vzpostaviti stanje, v katerem bo morala odhajajoča koalicija formalno prevzeti odgovornost za katastrofalno vodenje države in izredne razmere v javnih financah.

Desna vlada je možna, vendar premier ne bo Janša

Desna vlada je možna, vendar premier ne bo Janša

Si lahko kdo predstavlja scenarij, po katerem Anže Logar postane mandatar s podporo SDS, krščanskih demokratov in Resnice? Resda je blizu znanstvene fantastike, vendar pa bi bil za t.i. desni pol v resnici edina rešitev. V tem primeru bi se Janez Janša preselil v Bruselj, saj bi se nova vlada zaradi nepojasnjene vloge evropske komisarke Marte Kos v prejšnjem režimu – zadnja knjiga zgodovinarja Igorja Omerze jo obtožuje sodelovanja z nekdanjo Službo državne varnosti – odločila za njeno zamenjavo. Bi bil komisarski položaj za Janšo dovolj, da se odreče poželenju po še četrtem mandatu?