Ameriški predsednik Donald Trump nadaljuje z ekspresno razgradnjo mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Ker mu v Ukrajini v obljubljenem enem dnevu ni uspelo ustaviti njegovega prijatelja Putina in njegove štiriletne tridnevne specialne operacije, se je odločil za utrjevanje ameriškega vpliva v vseh “amerikah” in na Arktiki. Če se večini sveta, pa tudi Evropi, precej “fučka”, kaj počne v Venezueli, morda tudi Kolumbiji, pa na Kubi…, se je celo EU na pol zbudila ob grožnjah Grenlandiji, očitno prihaja na “meni” tudi Norveška z Svalbardskimi otoki. Kanada pa je v vsakem primeru stalna tema, ki spada v t. i. arktični paket. V ozadju Trumpovih ozemeljskih pretenzij je sicer precej jasno ekonomsko in strateško, varnostno ozadje, njegove metode, komunikacija… pa so milo rečeno sporne. Ne glede na to, da pogosto blefira.
Zadnja mednarodna akrobacija Trumpa, ki celo ogroža potrditev trgovinskega sporazuma med ZDA in EU, je napoved novih carin za države, ki so se odločile poslati vojake na Grenlandijo. Ta preventivna evropska “vaja” sicer poteka v okviru zavezništva NATO, z dvema častnikoma sodeluje tudi Slovenija. Trump je v soboto napovedal, da bodo od 1. februarja 2026 za Dansko, Norveško, Švedsko, Francijo, Nemčijo, Združeno kraljestvo, Nizozemsko in Finsko veljale nove, 10-odstotne carine na vse blago, izvoženo v ZDA, s 1. junijem pa bo te carine zvišal na 25 odstotkov, če ne bo prišlo do sklenitve sporazuma o “nakupu Grenlandije”.
Ekonomsko in varnostno ozadje Trumpovega zanimanja za Arktiko in vse obmejne regije, države je precej jasno. Na eni strani se zaradi globalnega ogrevanja (ki ga Trump sicer zanimivo ne priznava in ga označuje za nekakšno globalno levičarsko medijsko zaroto) odpirajo nove prometne poti prek Arktike, po drugi pa se na Grenlandiji pod ledenim pokrovom menda skriva precej t. i. redkih zemljin, ki so v zadnjem času v središču vseh velesil.
Predpostavka trenutne ameriške zunaje politike je, da se lahko Rusi in Kitajci (ni jasno, kako bi sicer slednji prišli do Severnega pola mimo vseh ostalih držav) polastili novih prometnih poti in ozemelj na Arktiki. Obstoječe mejne države Rusije pa nimajo kapacitet za obrambo, zato jim ne bomo pomagali, ampak kar okupirali. Lahko bi bilo smešno, pa ni. Samo ugibamo, kaj se bo v naslednjih letih dogajalo na Antarktiki, ki vsaj po vseh dosegljivih podatkih skriva še več redkih zemljin kot otoki Arktike.
Topljenje ledenega pokrova na Arktiki odpira številne nove pomorske poti, ki so povezane z obvladovanjem ozemlja v bližini Severnega pola. Trump sicer v svojih ključnih politikah, dokumentih zatrjuje, pravi, da se led na Arktiki ne topi.
Ključno vprašanje evropskih politikov, ki seveda ostaja nepojasnjeno je, zakaj ZDA grozijo z vojaško agresijo na svoje zaveznice (morda so te že nekdanje, pa v Evropi tega ne razumejo popolnoma). Lahko bi denimo skupno, v okviru Nata okrepili obrambo Arktike in identificirali nevarnosti, ki jih predstavljata Rusija in Kitajska. Trump se je odločil za drugo pot, za grožnje nekdanjim “prijateljem”, ki so marsikoga presenetile. Najbolj zadovoljna ni niti njegova “najboljša prijateljica” v EU, italijanska predsednica vlade Melonijeva, ki sicer poskuša najti nekakšno srednjo pot, kompromis med Trumpovo norostjo in kronično pasivnostjo EU.
Glede na odpiranje novih plovnih poti je jasno, da je v osrčju tega Grenlandija, pa tudi severna območja Norveške, Kanade. Nervoza velesil je velika.
Italijanska premierka Giorgia Meloni je menda prepričana, da ZDA ne bi napadle Grenlandije in so Trumpove agresivne izjave namenjene prepričevanju drugih, tretjih držav od vmešavanja. V soboto je ob obisku na Japonskem povedala: “vprašanje, ki ga postavljajo Američani, je seveda resno in morda razlog za našo večjo krepitev znotraj Atlantskega zavezništva. Vse skupaj bi lahko razumeli kot skrb Američanov glede sposobnosti evropskih držav, da prevzamejo svoj del odgovornosti.” Niti sama pa ni prepričana v svoje izjave, ker je v isti sapi dejanja Trumpa označila za “malce nerazumljiva”.
V vsakem primeru gre za izreden globalni izziv, identifikacijo pravih politik in obnašanja. Tudi za Slovenijo. Država bi morala staviti na svojo ekonomsko stabilnost, ki je zaradi ekscesnega trošenja vlade brez razvojnega učinka precej ogrožena. Finančna stabilnost je tudi v veliki meri varnostna. To bo v prihodnosti morda ključno. Izbiranje kredibilnih partnerjev v labilnem mednarodnem svetu bo ena prioritetnih nalog naslednje vlade.
Trump je kot otrok, ki sosedom pove, kaj govorijo njegovi starši o njih. To, kar dela Trump, ni neka nova niti povsem njegova politika. Nova je le brutalna brezobzirnost, s katero razkriva in udejanja strateške načrte njegovih zakulisnih nalogodajalcev.
Po razpadu Sovjetske zveze so t.i. neokonservativci izoblikovali strategijo ameriške globalne hegemonije, ki pa se je zataknila pri Rusiji, saj je Amerika oziroma Nato ni uspel premagati in si jo podrediti v posredni vojni v Ukrajini. Poleg tega je proti pričakovanjem neokonservativcev Kitajska v zelo kratkem času ekonomsko in vojaško tako napredovala, da je praktično dosegla ali celo presegla ekonomsko moč Amerike. Tudi Indija, ki je dolgo časa sodila v zahodno vplivno območje, se je odločila za Brics in ne za Zahod. Ameriške sanje o globalni hegemoniji so se razblinile.
Elita, ki vodi Ameriko, je bila prisiljena revidirati svoje načrte, kar se je pokazalo v Trumpovi Strategiji nacionalne varnosti, ki jo je Bela hiša obelodanila koncem lanskega leta. Strategija je seveda proizraelska, saj ostaja Izrael prioritetna država v okviru ameriške zunanje politike.
Evropa je za Trumpa le še nepotreben strošek, zato je zahteval in dosegel, da vojno v Ukrajini Evropa sama financira, čeprav je Amerika, ki je v času Obame izvedla klasično ameriško regime change operacijo v Ukrajini, najbolj odgovorna za vse nadaljnje dogajanje, ki je pripeljalo do vojne med Rusijo in Ukrajino.
Evropski politiki so molče sprejeli Trumpov diktat, po vsemu sodeč zato, ker so na vrvicah istega nalogodajalca, to je izraelskega lobija, ki ima svoje lovke na obeh straneh Atlantika. Trump je tudi dosegel z Brusljem dogovor o asimetričnih carinah v korist ZDA, kar kaže, da Evropa nima elementarne avtonomije v odnosu do ZDA in je dejansko vazal Washingtona.
Prenovljena ameriška strategija se osredotoča predvsem na obe Ameriki in na Kitajsko, ki jo percepira kot sovražnega rivala. Zahodna hemisfera naj bi spet postala “ameriška”, kar naj bi bilo v skladu z Monroejevo doktrino iz 19. stoletja. To je seveda povsem na glavo obrnjena Monroejeva doktrina, ki je nastala z namenom zaščite obeh Amerik pred evropskimi kolonialnimi silami, ki so nekoč obvladovale obe Ameriki, vključno z ZDA, ne z namenom dominacije ZDA nad obema Amerikama.
Trump v bistvu želi narediti Ameriko spet veliko v dobesednem pomenu, saj jo kani povečati na račun Grenlandije, omenja tudi Kanado in Mehiko ter Karibe. Južna Amerika pa naj bi postala dejansko kolonija ZDA. V Venezueli mu je to, kot kaže, že uspelo s spektakularno ugrabitvijo nepriljubljenega diktatorja Madura. Uspeh operacije nekateri pripisujejo notranji izdaji, nekateri pa superiornemu ameriškemu energijskemu orožju, ki naj bi nevtraliziralo tako venezuelske radarje kot protiletalske rakete kot tudi živo silo. Kooperativnost novega vodstva države z ZDA, ki je v bistvu staro vodstvo brez Madura, kaže bolj na notranjo izdajo kot na znanstvenofantastičen podvig ameriške vojske.
Amerika je svoje strateške cilje, to je podrejanje držav, ki imajo straterške vire, zlasti nafto in redke zemljine, vedno dosegala s političnimi pritiski, subverzivnim delovanjem in z vojnami, toda to je vselej opravičevala s plemenitim ciljem širjenja liberalne demokracije. Trump se te prazne retorike ne gre več. Zanj so v principu vse države enake, demokratične ali nedemokratične, in jih ocenjujejo skozi prizmo ameriških interesov. To je jasno razvidno v odnosu do Evrope, Kanade, Japonske ali Južne Koreje, ki v Trumpovi politiki nimajo nobenega demokratičnega bonusa. Na drugi strani na primer Ukrajina, ki je tipična diktatura z okrog 40 tisoč političnih zapornikov in stotisoči brezpravnih državljanov, ker so druge narodnosti, zaradi tega nima nobenega malusa. To velja tudi za različne druge koperativne diktature, predvsem na Bližnjem vzhodu, s katerimi Trump nima nobenih ideoloških problemov.
Skratka, liberal-demokratična ideologija v Trumpovi politiki ni več pretveza za uveljavljanje ameriških interesov. Gre za čisto politiko might is right. Zgodovina kaže, da ko se na čelo velikih in močnih držav dokopljejo ljudje in gibanja, ki verjamejo zgolj v moč brez pravnih in moralnih zavor, se iz tega ne izcimi nič dobrega. Trump ima pred sabo še 3 leta predsednikovanja, govori pa tudi o 3. mandatu, ki ga ameriška ustava ne dopušča. Tudi to je zlovešče znamenje, ki kaže na Trumpove nedemokratične namere.
“humanitarnega” raketiranja porodnišnic po rusko Melani ne pusti.🍌🐒
Gospa Meloni očitno posel obvlada.
V nastajanju je novi “tehnološki Nato”. Edina ideologija bo zaupanje,ki se ga tokrat ne da izigrati.”
Obisk Melonijeve na Japonskem je bil uspeh.
Na odgovornost bo potrebno poklicati “stratege” doma v kloaki.
Pa srečno Kekec 👍
Melonijeva je veliko obljubljala, naredila pa je bolj malo. Ilegalnih migracij ni ustavila, v Bruslju je pretežno kimala, v Washingtonu pa klečeplazila. To je pač zvita lisica iz domovine Macchiavellija…
@tarčar
Primerjaj s Fujon ali Danulom.
Porko tito.👍
Rusi in tudi Kitajci se ob Trumpovemu besnenju gotovo dobro zabavajo. Njegov spor z Evropo je samo njim v korist.
Iz članka: „Predpostavka trenutne ameriške zunaje politike je, da se lahko Rusi in Kitajci (ni jasno, kako bi sicer slednji prišli do Severnega pola mimo vseh ostalih držav) polastili novih prometnih poti in ozemelj na Arktiki.“
——————
No to je precej mimo. Kako polastili ?
95 odstotkov vsega tranzitnega tovora po Ruski Severni morski poti je potekalo med Rusijo in Kitajsko.
Kitajska kontejnerska ladja Istanbul Bridge je postavila REKORD, ko je 13. oktobra popoldne prispela v največji britanski terminal Felixstowe.
Plovilo Panamax je 7500 navtičnih milj dolgo plovbo od Kitajske po arktični severni morski poti opravilo v samo 20 dneh. In še to je dva dni čakalo na Norveškem zaradi vremena.
– Primerljivo plovbo skozi Sueški prekop dolgo 11.000 navtičnih milj, običajno traja od 40 do 50 dni.
– Ruska Severna morska pot je to poletje postavila nov rekord v dejavnosti kontejnerskih ladij, ki je presegla več kot 20 tranzitov.
– Plovba blizu Somalije, skozi Rdeče morje, Suez, Bližnji vzhod je postala nevarna,
napram plovbi po najvarnejši na planetu mimo Rusije
– Ruska Severna morska pot močno poveča hitrost dobavne verige,
– zmanjša potrebne poslovne zaloge za 40 odstotkov in tako – zniža kapitalske stroške za podjetij« je pojasnil Li iz podjetja Sealegend.
– Zaradi krajše poti se zmanjša tudi onesneževanje.
Severna morska pot je to poletje postavila nov rekord v dejavnosti kontejnerskih ladij, ki je presegla več kot 20 tranzitov.
Tako je že lani Kitajska začela uvajati 18-dnevno kontejnersko linijo Arctic Express v Evropo s postanki v Združenem kraljestvu, Nemčiji in na Poljskem.
——
Iz članka: “Lahko bi denimo skupno, v okviru Nata okrepili obrambo Arktike in identificirali nevarnosti, ki jih predstavljata Rusija in Kitajska.”
——
Pa zaboga, kakšne nevarnosti , obramba česa ? Bede ?
Zakaj ustvarjati sovražnike ?
A je to cilj propadajoče EU ?
Namesto sodelovanja v korist vseh na planetu !!!
Ali si lahko Evropejci privoščimo še enega sovražnika, mislim da gre vsa zadeva na roko Kitajski.
Država bi morala staviti na svojo ekonomsko stabilnost, ki je zaradi ekscesnega trošenja vlade brez razvojnega učinka precej ogrožena. Finančna stabilnost je tudi v veliki meri varnostna
—-++++
Točn to.
Minimalna plača nas bo pokopala.
Še dobr da smo uspel pri kulturnikih stvar zabremzat, sicer bi bili seda di fešta v kurcu.
Še pipce nevladnikom zapret pa smo zmagal.💪👏👍
@kuku👍
“dulcis ex labore fructus”