Reforma zdravstva, ki temelji na ločevanju zasebnega in javnega, vodi v slepo ulico

Avtor: | 25. decembra, 2025

Še nekaj dni in vstopili bomo v novo leto. In potem še malo, pa bomo sredi januarja 2026, ko bomo lahko zapisali, da stavka slovenskih zdravnikov traja že nemogoči dve leti in da je to prav gotovo najdaljša zdravniška stavka v Evropi, verjetno tudi na svetu. Vojna vlade z zdravniki sicer traja še pol leta dlje. V njej so žrtve predvsem bolniki, ki še vedno trpijo v čakalnih vrstah, ki se za veliko bolezni niso niti približale obljubljenim 30 dnem, kot so nam pred ljubljanskim Univerzitetnim kliničnim centrom pred volitvami 2022 obljubljali Socialni demokrati.

Ministrica Valentina Prevolnik Rupel nas je obdarila s kar šestimi novimi zakoni, ki naj bi izboljšali zdravstveni sistem in na ta način so posegli v številne predpise, ki urejajo zdravstveni sistem. Kot je sama dejala pred implementacijo zakonskih novosti, bo “zdravstveni sistem zanihal”, a žal se to ni zgodilo samo enkrat, temveč se celoten sistem od teh silnih zakonskih sprememb kar trese. Ko jo je nekdo vprašal, ali so predvideli posledice teh zakonov, je pogumno dejala, da niso. Jasno, da niso, kajti če bi to naredili, potem gotovo ne bi sprejemali takih ukrepov. In gotovo jim Ustavno sodišče ne bi zavrnilo njihovega predloga, ker nikoli ne bi bil tak, kot so ga oblikovali na ministrstvu.

Če dobro pogledamo, so razlogi za tako stanje v zdravstvu predvsem uvajanje sprememb z zakoni, ki nimajo osnove v novi strategiji, ki bi opredelila glavne usmeritve razvoja zdravstvenega sistema in poenotila ukrepe za zagotovitev enotnega cilja dobre in pravočasne storitve za vsakega prebivalca Slovenije.

Če pozorno spremljamo kreatorje novosti v zdravstvu, lahko vedno slišimo najbolj popularno usmeritev: to je ločitev zasebnega zdravstva od javnega. Gre za ideološko paradigmo te vlade. Ob tem pa se po šestem paketu nove zakonodaje na področju zdravstva nihče od odgovornih za zdravstveni sistem ne vpraša, ali je te ukrepe sploh mogoče izvesti – in kako je to mogoče, da ob tem ne bi delali škode uporabniku teh storitev, torej bolniku. Tako oblikovani zakonodaji brez ciljev in strategije potem sledijo vodstveni kadri v bolnišnicah, ki sprejemajo ukrepe, ki najbolj škodijo njim samim, bolnišnicam in predvsem bolnikom.

Najbolj nam te absurdne razmere, ko se zakonodaja sreča z vsakodnevno prakso, pokaže dogodek v Novem mestu, kjer direktorica, ko sledi novim zakonodajnim ukrepom, nenadoma da odpoved najboljšemu ortopedu operaterju daleč na okoli in kruto poseže v svojo primarno nalogo do bolnikov, ponuditi čim prej dostopno in kvalitetno storitev. S tem nepremišljenim dejanjem je razbila dobro delujoči tim zdravnikov, ki so sloveli po celi Sloveniji in izven meja. In če dobro pogledamo, je ravno njeno dejanje povzročilo največjo kratkotrajno in dolgotrajno škodo noovmeški bolnišnici, ne pa izvajanje dodatnega programa dr. Kavčiča. Sklepi sveta zavoda so podprli direktorico in ponovno pokazali, kako kratkovidne svete zavodov imamo v državi.

Kako je nedorečena politika na področju ločevanja zasebnega in javnega zdravstva, se tudi vidi prav na tem primeru, ko je dr. Kavčič operiral paciente, ki so se sami odločili, da jih on operira v drugi koncesionarski ustanovi (in ne v zasebni ustanovi). S tem jim je zmanjšal bolečino in jih tudi potegnil iz dolge čakalne vrste v bolnišnici. Doktor je čakalno vrsto skrajševal, ne pa podaljševal, kot je to zmotno interpretirala direktorica bolnišnice. A tu so pomembna znanja s podorčja matematike, ki jasno povedo, da če vzameš iz vrste preko 100 bolnikov, si to konkretno vrsto skrajšal. Bolnikom ni bilo potrebno plačati ničesar, operirani so bili na napotnico, tako kot bi bili operirani v vseh ostalih javnih ustanovah v mreži javnega zdravstva. Mimogrede, to je bilo enako, kot da bi se pacienti zaradi lastnih razlogov odločili, da se ne operirajo v bolnišnici Novo mesto, ampak v Valdoltri. Vodstvo bolnišnice Novo mesto je skušalo preprečiti nekaj, kar imajo bolniki po obstoječi zakonodaji pravico zahtevati. Zakaj je to storilo? Bržkone predvsem zaradi zaslužka bolnišnice.

Predsednik vlade, ki sedaj povsod lovi volilne točke, je popolnoma izven konteksta komentiral dogodek, češ da je šlo za prenos javnih sredstev v zasebno dejavnost. Kar seveda sploh ni res, sredstva so na koncu dneva ostala v javnem sektorju, kamor sodijo tudi koncesionarji, ki so dobili koncesijo ravno zato, ker javno zdravstvo ne zmore izvesti toliko storitev.

Seveda razumem vodstvo bolnišnice, da je bilo jezno na zdravnike, ki niso hoteli delati za bistveno nižje plačilo zahtevne operacije v bolnišnici v popoldanskem delu. Ampak kako pa jih sploh lahko prisilijo v to, da bodo delali za nikakršno plačilo, če so lahko drugje za isto delo izven svojega rednega dela veliko bolje plačani potem, ko so do bolnice oddelali vse dogovorjene ure?

Še bolj pa sem se začudil ob novici v medijih, da je nekaj dni po svoji poslovni odločitvi direktorica bolnišnice Novo mesto poslala z reševalnim vozilom pacienta iz novomeške bolnišnice na operativni poseg k koncesionarju, kjer se je zaposli dr. Kavčič. Ta je opravil zahteven poseg in bolnik je že doma. S tem je direktorica priznala, da je odpustila vrhunskega kirurga in da sedaj v svoji ekipi nima več takšnega človeka. Naredila je natanko to, kar je delal dr. Kavčič z namenom, da bi krajšal muke bolnikom in krajšal čakalne dobe v bolnišnici Novo mesto.

Postavlja se ključno vprašanje, zakaj je direktorica v Novem mestu posegla po najhujšem ukrepu. Lahko bi dr. Kavčiču izrekla le pogojno prekinitev delovnega razmerja in potem v miru reševala, če je že mislila, da je to problem. Dobro utečene ekipe dober manager ne sesuje čez noč, ker ve, da je to nenazadnje v škodo tudi njemu, da ne omenjamo bolnikov.

Kaj poreče na to odločitev direktorice svet zavoda? Ali bodo njegovi člani končno spoznali, da so bili zavedeni in končno zahtevali odgovornost vodstva?
Bojim se, da do tega ne bo prišlo, kajti direktorje bolnišnic in svete zavodov postavlja ista avtoriteta, tj. Ministrstvo za zdravje oziroma vlada. Seveda ne more priti do nasprotovanj, četudi so smiselna. Ravno nasprotno se dogaja, da vztrajajo na svojih zavoženih sklepih in slepo podpirajo vodstvo zavoda. To je še ena velika napaka sistema, ki je nihče v politiki noče videti in reševati.

Opisano je le eden od primerov, kako si naši politiki predstavljajo delitev zdravstva na javno in zasebno zdravstvo in kako se njihove velike ideje vgrajene v zakonodajo sesujejo v prah v praksi. Da pa ne pozabimo na raziskovalne novinarje, ki so odkrili, da ortopedi v ljubljanskem UKC delajo po istem sistemu, kot je delal dr. Kavčič, vendar je generalni direktor UKC Ljubljana bolj moder kot direktorica v Novem mestu in ne rešuje problema čez noč. Predpostavljam, da bo najprej vse dobro premislil in potem ukrepal, če bo sploh ukrepal. Kajti nekje morajo biti meje, in te so tam, ko vodstva z nepremišljenimi dejanji rušijo delo generacij in zmanjšujejo kvaliteto delo v svojih ustanovah.

Drugi tak primer so čeljustni kirurgi, ki slovijo po celem svetu. So vrhunski strokovnjaki, štirje so se odločili, da zapustijo UKC Ljubljana, ker so pogoji dela po sprejemu množice novih predpisov v zdravstvu postali neznosni. Veljalo bi jim verjeti, če zapuščajo svoje več desetletij zgrajeno strokovno delo, ki je tako rekoč njihov otrok. Pri tem pa me je najbolj motilo razmišljanje direktorice direktorata za zdravstveno varstvo, ki je v odgovor ponudila razmišljanje, da je na oddelku večje število sprecializantov, ki bodo prevzeli to delo. Težko je to razumeti, če vemo, da je kolegica kirurginja in ve, o čem govori.

In tako nam bo počasi javno zdravstvo strokovno oslabelo, ker bodo vrhunski strokovnjaki in njihovi sodelavci odšli po svetu ali v zasebništvo. Če se bo ta operacija ločitve zasebnega in javnega zdravstva nadaljevala bomo imeli vse več odličnih strokovnjakov v zasebnem zdravstvu in vse manj v javnem zdravstvu. Dokaz je napotitev zahtevnega pacienta iz bolnišnice Novo mesto v koncesionarsko dejavnost na Otočcu, kjer dela vrhunski strokovnjak iz ortopedije, ki so ga pred kratkim dobesedno čez noč vrgli iz službe v javnem zdravstvu.

Javno zdravstvo bo postalo še manj učinkovito in bo predvsem na razpolago revnim ter tistim, ki ne morejo koristiti zasebnega zdravstva. Torej bodo na koncu nastradali ljudje iz nižjih slojev, ki si ne morajo dvakrat plačati zdravstvenih storitev ali celo koristiti zdravstvene storitve v tujini. Predpisi, ki jih prejema vlada, ne krepijo javnega zdravstva, temveč ga šibijo.

Za konec bi opozoril odločujoče strukture v slovenskem zdravstvu, da je vsaka vojna nesmiselna, tudi vojna med vlado in zdravniki. Vodi jo človek, ki bi skoraj s čevljem tolkel po govorniški mizi v Združenih narodih, ko je zahteval, naj Izrael preneha z vojno v Gazi. A ni brez krivde ni niti sindikat zdravnikov FIDES, ki se ne zna izboriti mirovnega dogovora, zato bi bilo potrebno razmisliti tudi o menjavi njegovega vodstva. Vztrajanje pri krivdi vlade pač ne more biti večni argument sindikata.

Gospod Robert Golob, če ste že tako proti vojnam, potem končajte najprej vojno z zdravniki doma v Sloveniji, podpišite mirovni sporazum s Fidesom in počasi normalizirajte stanje v zdravstvu, sicer nam ni pomoči, kajti vaš zdravstveni vlak drvi v vojnih razmerah z vso močjo po hribu navzdol in samo vprašanje časa je, kdaj se bo raztreščil v škodo vseh, najbolj pa v škodo bolnikov, ki potrebujejo dobro javno zdravstvo, da preživijo.

Ustavno sodišče je te dni odločilo, da je del Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki zdravstvenim delavcem onemogoča delo pri čistih zasebnikih, v drugih javnih zavodih in pri koncesionarjih pa ga omogoča pod strožjimi pogoji, v neskladju z ustavo. S tem se vse, kar se je zgodilo v Novem mestu in  UKC Ljubljana, postavi v novo luč, v bolj optimistično luč. Po drugi strani pa se samo še dodatno pokaže, kako na hitro in brez tehtnega premisleka regulira Ministrstvo za zdravje tako zahtevno področje, kakršno je zdravstvo. In kako neodgovorno sedanja vlada regulira zdravstveni sistem v škodo zdravstvenih delavcev in bolnikov. To je rezultat ideološkega boja proti zdravnikom in nemogoče delitve zdravstva na zasebno in javno. Reforma zdravstva, ki temelji na ločevanju zasebnega in javnega, je končala v slepi ulici. Kot vedno bodo imeli na koncu največ težav spet bolniki, ki bodo slej kot prej spoznali, kdo ne zna organizirati zdravstvenega varstva – in da to niso zdravniki.

20 komentarjev

  1. Miller

    Medklic:
    Na Damijan blogu, pod naslovom Vesel Božič, glej drugi komentar.
    😀

    Odgovori
  2. tohuvabohu

    Kaj pa zdaj, ko je propadla GLAVNA prednostna reforma pernate oblasti? Vsak normalen človek bi tisti hip odstopil!!

    Neprecenljivo pa je, da je glavni bandit Keber končno enkrat dobil po betici.

    Odgovori
  3. Peter klepec

    Re:.. javno in zasebno zdravstvo..

    Treba je uporabit pravilne besede, sicer je lahko dvoumno.
    Seveda gre za DRZAVNO zdravstvo, ne javno.
    Velika vecina drzavljanov razume JAVNO kot nekaj, kar je ze placano z zavarovanjem, ZASEBNO je pa treba dodatno placat iz neto place.

    Dokler niti tega ne boste enoumno in dosledno odvojili, je vse skupaj debata gluhih in mutastih, da ne recem bedastih.

    Sicer pa, nikjer v Evropi (zahodni) se nisem zasledil te klasifikacije – javno in zasebno. Razen tam seveda, kjer ljudje sploh nimajo obveznega zdravstvenega zavarovanja.

    Odgovori
    • tohuvabohu

      Zasebno zdravstvo ne obstaja. Obstaja javno zdravstvo, ki se financira iz Zavoda, in tržno zdravstvo, ki je samoplačniško. Ni vic v lastništvu, ki je lahko državno ali zasebno, ampak v viru financiranja.

      In kaj bi ti odDvojil? Saj se že zdaj točno ve, kaj je kaj.

      Odgovori
      • Peter klepec

        Ni res! V debati, ki jo vodi klan gre za drzavno zdravstvo, torej institucijo, servis v lasti in pod kontrolo drzave.
        Gre za kontrolo, kar pomeni sluzbe in denar. Privatnik dela po svoji glavi, kupuje po svoji glavi in trosi po svoji glavi.
        Drzavno zdravstvo zato po definiciji ne more biti ne ekonomicno, ne konkurencno.

        Odgovori
        • tohuvabohu

          Ne mešaj govna še ti. Točno veš, da so zasebniki lahko vključeni v javno zdravstvo, lahko pa izvajajo tržno dejavnost. Isto velja za državne ustanove: lahko delujejo v sklopu javnega zdravstva, lahko pa tudi opravljajo tržne storitve.

          Še enkrat: zasebno zdravstvo ne obstaja, to je izmišljotina. Ni noben sistem, nima predstavništva, nima lastnega izobraževanja, nima razvoja, nima organizacije, nima sindikatov, nima kodeksa, nima financerja, nima regulatorja, nima nič.

          Odgovori
          • Peter köepec

            V nekem drugem svetu sploh nihce ne govori o „javnem“ zdravstvu. Ali pa zasebnem. Ker je brezpredmetno. Zdravniski poklic je „prost“ poklic. Niti najmanj drzavni. Tudi zavarovalnice niso drzavne, kakih 500 jih je.
            Klinike imajo raznorazne lastnike: obcine, koncerni, individualci, cerkev itd. Ordinacije so pa vse zasebne, no ja, nisem se videl kaksne drugacne.

      • Peter klepec

        V sistemu, kjer so vsi drzavljani zavarovani pri zdravstveni zavarovalnici, je samoplacnistvo anomalija, ki dokazuje neucinkovitost sistema.

        Odgovori
        • tohuvabohu

          Kateri kreten si je izmislil izraz “čisti zasebniki”? Ali morda obstajajo tudi umazani zasebniki?

          Odgovori
          • Peter klepec

            V SLO terminologiji je koncesionar javni, torej drzavni zdravnik.
            Cisti zasebnik je najbrz tisti, ki nima nic skupnega z drzavo. Lahko bi rekli „locen od drzave“.🤣

  4. Švejk

    V dveh letih slovenska politika in medicinska stroka nista bili sposobni začeti niti dialoga o možnih reformnih rešitvah slovenskega zdravstvenega gordijskega vozla. Politika in medicinski ceh sta se vkopala vsak v svoje rove, iz katerih streljata občasno drug na drugega, od česar nihče nima nič. Za meglo na tej fronti dodatno skrbijo ZZZS, farmacevti in drugi dobavitelji medicinske opreme. Tipična postsocialistična godlja, kjer vsi branijo svoje privilegije, koristi pacientov pa so nujno zlo, ki so na koncu prioritetne lestvice. Ves sistem deluje, kot da bi bil predvsem sam sebi namen.

    To je ne le razpad zdravstvenega sistema, temveč je to tudi razpad družbenega in političnega mehanizma, ki bi moral zagotvaljati racionalne rešitve za družbene probleme in za delovanje družbenih podsistemov. Položaj je podoben , ko če bi morali zgraditi recimo most čez Savo, a ne bi imeli potrebnega znanja za to.

    Sanacija zdrvstvenega sistema je za nas očitno misija nemogoče, tako kot če bi poskušali z lastnimi močmi zgraditi jedrsko elektrarno. Verjetno dalj od prepirov, kdo je tisti, ki zaustavlja projekt, ne bi prišli. Podobno je s sanacjo zdravstvenega sistema. Enostavno je nismo sposobni izpeljati.

    Odgovori
    • Peter klepec

      Ha? No, celo vi ste sposobni racionalnega razmisljanja!😂

      Odgovori
    • Peter klepec

      UI je seveda sposobna v trenutku prepisat delujoc sistem in ga prevesti v slovenscino.

      Odgovori
    • Miller

      @Švejk, imaš dokazano trditev, da kdor je za mir, ga vojščaki kulta obsodijo za levičarja in vse kar je povezano.

      Odgovori
      • Drejč

        Pred 100 leti nihče ni gradil jedrskih elektrarn. Prvo so zgradili v Sovjetski zvezi leta 1950. Slovenci pa JE z lastnim znanjem še dolgo ne bomo sposobni zgradit, če sploh kdaj.

        Odgovori
    • tohuvabohu

      Eh, že pred sto leti so podjetni ZASEBNIKI gradili elektrarne in distribucijska omrežja, danes je pa to glavni problem?!

      Odgovori
      • ren

        Hajka na zasebništvo je pri nas posledica slovenske komunistične revolucije. Še vedno jo častimo (golob, Kučan, dr. Keber, posebno pa stranka Levica in njeni “kolesarji”, jankovič z besedami, z dejanji je pa GNILI, ostudni kapitalist).

        Odgovori
      • Peter klepec

        V tej dezeli je slo primarno za to, da so zasebnike unicili z namenom, da bo to gradila drzava.
        A mislite, da v neki Nemciji drzava gradi elektrarne?

        Odgovori
        • tohuvabohu

          Kaj sem pa jaz rekel?

          Odgovori
          • Peter klepec

            Ja, priblizno. Sem samo dodal, da v 99,9% primerov to se vedno gradijo korporacije, ki niso v drzavni lasti.

Leave a Reply to Miller Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
A smo se za to borili?

A smo se za to borili?

Na današnji dan pred 35-imi leti smo se slovenski državljani na plebiscitu z ogromno večino (95,71 %) odločili za samostojno državo, tudi zaradi popolnoma iztirjene gospodarske in finančne politike nekdanje države, ki je končala v ekonomskem, političnem, demokratičnem in še kakšnem bankrotu. Eden pomembnih ciljev osamosvojitve je bil vzpostavitev učinkovitega gospodarstva ob vitki in učinkoviti državni birokraciji, ki bo podporni servis ljudi in podjetij. In kje smo danes? Namesto vitke države, ki spodbuja podjetništvo, inovativnost, smo dobili birokratsko-političnega debeluha, ki v svobodni podjetniški pobudi vidi nevarnost, se vtika v vse pore življenja ljudi in gospodarstva, ob tem pri pogoltnosti, umetni, politični redistribuciji ustvarjenega, korupciji… vse bolj spominja na SFRJ-jevski sistem vodenja države. Bistvo ni več razvoj države, bistvo je administrativno razdeljevanje denarja in obstoj na oblasti za vsako ceno. Na današnji dan znaša tekoči primanjkjljaj državnega proračuna 2 mrd EUR (!), ampak novi projekti kupovanja volivcev so že v teku.

Ljudje, bežite, Putin nas bo napadel!

Ljudje, bežite, Putin nas bo napadel!

Obstaja nevarnost, da zaradi Ukrajine razpade Nato in da odnosi med Ameriko in Evropo zdrknejo na najnižjo točko v novejši zgodovini. Primerjave z Jalto, kjer so leta 1945 določili bodoče meje v Evropi, niso zlovešče le zato, ker gre za mesto na Krimu, ki si ga je leta 2014 nezakonito priključila Rusija, ampak predvsem zaradi simbolike. Pred osemdesetimi leti so o usodi poražene Nemčije odločali Roosevelt, Churchill in Stalin, zadnje tedne pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, torej napol zasebno pogovarjajo le še Američani in Rusi. Evropejcev ni več, Ukrajina pa se je znašla v vlogi poraženke. Je scenarij za prihodnost demokratične in svobodne Evrope lahko še slabši?

Zakaj bi bila likvidacija Erike Žnidaršič velika napaka

Zakaj bi bila likvidacija Erike Žnidaršič velika napaka

Ob očitkih, da televizijski voditelji skačejo politikom v besedo, bi se človek krohotal, če situacija ne bi bila resna. Ukinitev Tarče bi namreč pomenila zmago politike in prepričanja, da smo novinarji in uredniki njeni podložniki. Kajti v resnici ne gre za vprašanje bontona, lepega obnašanja in podobnih izgovorov za nemogoče zahteve, ampak za čisto navadno željo po podrejanju. Politiki, sploh tisti z avtoritarnimi manirami, si želijo podrejenih medijev, zato jih šokira, ko jim nek mladi urednik po telefonu zabrusi, naj se jebejo, ali ko jim voditeljica najbolj gledane informativne oddaje “skače v besedo”. Kajti za vse te male in malo večje avtokrate z napihnjenim egom in polnimi omarami okostnjakov smo mediji, ki se jih ne bojimo, celo hujši sovražniki od pravosodja ali političnih nasprotnikov.

Trumpov nož v hrbet z vojno posiljeni Evropi?

Trumpov nož v hrbet z vojno posiljeni Evropi?

Kaj dejansko pomeni ameriško obnašanje glede Rusije, ki ga mnogi Evropejci razumejo kot Trumpov “nož v hrbet”, za vojno v Ukrajini? Ključne evropske države so se znašle pred tvegano dilemo: ali naj sprejmejo Trumpov trgovski pragmatizem in pristanejo na razdelitev Ukrajine, ali pa naj vztrajajo pri podpori žrtvi Putinove agresije. Angleže in Francoze podzavestno preganja zgodovinski občutek krivde, ker so v 20. stoletju dvakrat pustili na cedilu Vzhodno Evropo; prvič leta 1938 v Münchnu pred Hitlerjem, drugič pa leta 1946 pred Stalinom. Ta občutek krivde je zaradi določenih zgodovinskih vzporednic sicer razumljiv, vprašanje pa je, če bo Evropa v primeru Ukrajine sposobna sama in v celoti nositi breme konfrontacije z Rusijo.

Sarajevski safari ali zgodba o človeški izprijenosti

Sarajevski safari ali zgodba o človeški izprijenosti

Zgodba o streljanju Sarajevčanov za zabavo, za kar so izprijenci iz različnih držav, ne zgolj Srbije ali Rusije, drago plačevali, ni od včeraj niti je ni prvi aktualiziral slovenski režiser Miran Zupanič. Da so prijatelji Bosanskih Srbov hodili na Pale in okoliške kraje, od koder se je ponujal panoramski razgled nad Sarajevo, se je vedelo ves čas. Tudi to, da so takšni “turisti” izstrelili kak rafal ali streljali z ostrostrelsko puško, ni skrivnost. Nekateri priložnostni strelci so se namreč ob tem še fotografirali, spet drugi pa so vseeno pazili, da jih ne bi zasačile kamere.

Moški šovinizem v Pahorjevi pižami

Moški šovinizem v Pahorjevi pižami

Svilanitov oglas, v katerem na (nekdanjem) predsedniku republike, ki reklamira pidžamo, leži pol mlajša gola ženska, bo velika uspešnica za to podjetje. Kajti vsaka reklama – tudi tista, v kateri nastopa Borut Pahor – je dobra. Toda kontekst, v katerem Pahor opravlja funkcijo televizijskega pospeševalca prodaje, je mešanica bizarnosti in moškega šovinizma: resda obraza napol gole blondinke ne vidimo, je pa zato bolj zgovoren izraz za obrazu Boruta Pahorja. Če bi reklamiral Svilantove moške kopalke, bi postelja, hotelska soba in ženska na njem sami po sebi pričarali duh nemških porničev iz konca prejšnjega stoletja. Zakaj Pahor to počne, ne vem. Kriza srednjih let, želja po pozornosti, finančna stiska? Kakorkoli, imam rešitev zanj …

Ali ne vidiš, da Golob nekaj govori in drugo dela?

Ali ne vidiš, da Golob nekaj govori in drugo dela?

Od tistega, kar nam je obljubljal Golob na začetku mandata, je ostalo bore malo. Za konec mandata nas je obdaril z represivno državo, kar pelje Slovence v čisto drugo smer, kot jo je napovedal na začetku in za kar je dobil mandat te družbe. Nič novega, mi boste rekli. Ali ne vidiš, da Golob nekaj govori in drugo dela? Ja, vidim in slišim, ampak si tega ne želim, zato tudi to zapišem, da bomo ohranili dejstva na papirju in ne samo v spominu, ki se nam hitro briše, zato nas tudi tolikokrat nehote zavede, da znova in znova nasedamo obljubam, ne slišimo pa realnih možnosti in vsebine.

Domovina, ti si kakor mačeha …

Domovina, ti si kakor mačeha …

Že dolgo me ni tako pozitivno presenetila kakšna novica, kot tista o rešitvi ladje Laho. Še pred desetimi dnevi se je zdelo, da je njena usoda zapečatena in da jo čaka razrez v Pulju. Pa so se v zadnjem trenutku našli dobri samaritani, ki so zbrali denar in ladjo rešili smrti. O motivih ne mislim ugibati, niti me ne zanimajo imena, ki bi lahko koga zmotila. Ključno je, da se je zgodil premik v defetistični mentaliteti, s katero je prežeta ta država. Namreč na svetobolju, na prepričanju, da se ne da nič narediti, nič spremeniti. Solzna dolina pač.