Ključnik: Venezuela
Trumpova Amerika v 2026: vrnitev Monrojeve doktrine

Trumpova Amerika v 2026: vrnitev Monrojeve doktrine

Strateška tekma med Zahodom, ki ga vodijo Združene države Amerike, in Kitajsko se krepi, medtem ko Rusija poskuša ohraniti ali razširiti vpliv v “svojih” ključnih regijah. To rivalstvo presega ekonomske dimenzije. Vključuje politične in varnostne vidike, administracija Donalda Trumpa pa se je nanje odzvala z usklajeno uporabo diplomacije, gospodarskih ukrepov in strateških pritiskov. Namen je jasen: zaščita ameriških interesov (“America First”) in omejevanje vpliva drugih globalnih akterjev. V Latinski Ameriki, sploh v Venezueli, je bil poudarek na stabilnosti in tesnem sodelovanju z regionalnimi partnerji. Trumpov pristop se je od prejšnjih razlikoval po večji operativni hitrosti in dosledni implementaciji strateških prioritet.

Ko ZDA v dveh urah razgalijo bedo ruske štiriletne posebne operacije v Ukrajini

Ko ZDA v dveh urah razgalijo bedo ruske štiriletne posebne operacije v Ukrajini

Ruska “tridnevna specialna operacija” v Ukrajini, ki se bo naslednji mesec prelevila že v štiriletno vojno, je zaradi ameriškega posredovanja v Venezueli spet malce potisnjena v ozadje. Imata pa obe “ekspediciji” dveh velesil veliko skupnega, a tudi mnogo pomenljivih razlik, ki so povezane z vsebino in rezultatom vojaškega posredovanja. Seveda je jasno, da je Rusija želela v Ukrajini storiti prav to, kar je v Venezueli naredil Trump – hitra odstranitev oblasti, ki je ne odobravajo in vzpostavitev marionetnega režima, ki bo sledil političnim in ekonomskim interesom zavojevalca. Razlike med posredovanjem Rusije in ZDA so vsaj navzven precej očitne: Rusiji ni uspelo, ZDA pa je. Poleg tega gre v primeru ZDA za posredovanje demokratične (pustimo podrobnosti) države v precej nedemokratični državi, pri Putinovi invaziji pa za napad imperialističega avtokratskega režima na mlado ukrajinsko demokracijo.

Kako se v multipolarnem svetu končuje liberalni mednarodni red

Kako se v multipolarnem svetu končuje liberalni mednarodni red

Razplet dogajanja v Venezueli in okrog nje, ki smo mu bili priča ob koncu tedna, je bil vse prej kot nepričakovan. Napovedoval se je že nekaj časa in je hkrati jasen simptom širšega procesa – postopnega razkroja liberalnega mednarodnega reda ter vračanja logike interesnih sfer in selektivne uporabe mednarodnega prava. Odhod diktatorja Madura sam po sebi ni razlog za obžalovanje. Večina demokratičnih držav ga že dolgo ni štela za legitimnega predsednika. A ravnanje Združenih držav potrjuje bojazni, da se oblikuje nova mednarodna ureditev, v kateri mednarodno pravo velja predvsem takrat, ko je skladno z interesi najmočnejših.

Ukrajina, Venezuela … Tajvan?

Ukrajina, Venezuela … Tajvan?

Trump je sprožil svojo prvo malo vojno, v kateri so specialci zajeli venezuelskega “narkosocialista” in ga v pižami skupaj z ženo odpeljali v New York, kjer ga čaka bojda pošteno sojenje. Rusi in Kitajci so protestirali, zaradi lepšega. V resnici pa ne Putin ne Ši nimata nič proti Trumpovem razkazovanju sile v ameriški soseščini. Putin mu je kvečjemu sporočil: “Welcome to the club”. Zdaj so Američani v očeh Kremlja že tovariši in te nove okoliščine spreminjajo tudi perspektivo na vojno v Ukrajino. Ta nesrečna dežela je namreč v “ruski predsobi”, torej globoko v interesni sferi Kremlja. Takoj, ko je Donald Trump to priznal Vladimirju Vladimiroviču, sta se lahko objela in ugotovila, da sta iz istega testa. Zdaj je na vrsti še tretji nasilnež, da pokaže, če je iz pravega testa. Z nestrpnostjo torej pričakujemo kitajsko invazijo na Tajvan.

Bolj ko kradejo, bolj nedotakljivi so, bolj ko lažejo, bolj jim verjamejo

Bolj ko kradejo, bolj nedotakljivi so, bolj ko lažejo, bolj jim verjamejo

Za vladajočo garnituro in njene prisklednike je moteč vsak drugačen in neodvisen glas, vsako preverjanje dejstev, ki po pravilu pokaže, da je skoraj vsaka izjava laž, če pa že ni laž, je pa tako prirejena resnica, da ustreza “našim” potrebam in pokrije “naše” lumparije. Ker so glavni mediji v rokah levega in ultralevega političnega pola, družbena omrežja pa so poskušali utišati s spletno policijo, spletnimi cenzorji, spletnimi ovaduhi in ovaduhinjami. Tu je še vrsta zgrešenih investicij, metanje denarja z lopato skozi okno je vsak dan bolj odkrito, a brez kakršnih koli sankcij. In bolj ko kradejo, bolj so nedotakljivi. In bolj ko lažejo, bolj jim verjame velik del volivcev in davkoplačevalcev.

“S to državo me povezujeta samo potni list in plačevanje davkov”

“S to državo me povezujeta samo potni list in plačevanje davkov”

Nič ne pomaga tem tovarišem, ki pijejo penino, pridigajo pa vodo, ki zahtevajo od navadnih ljudi, da se odpovejo avtomobilom, sami pa se prevažajo z limuzinami (se ve, da nemškimi, ker pravi neokomunost uporablja samo najbolj zanesljivo kapitalistično robo), katerih cena je vsaj 50 tisoč evrov, vse pride na dan. In ljudje, vsaj nekateri, imajo dovolj državljanske zavesti, da si upajo na glas komentirati to skrajno nesramno in poniglavo sprenevedanje levih ekstremističnih tovarišev, ki se niti najmanj ne sramujejo svojih sleparij, laži in potegavščin. A sleparije, laži in potegavščine imajo kratek rok trajanja, zelo hitro se pokvarijo in začnejo zaudarjati, da smradu ne more zakriti nobena dišava, ki jo poskušajo med ljudi razpršiti tem ekstremnim levičarjem naklonjeni mediji.