Ključnik: Svobodnjaki
Desna vlada je možna, vendar premier ne bo Janša

Desna vlada je možna, vendar premier ne bo Janša

Si lahko kdo predstavlja scenarij, po katerem Anže Logar postane mandatar s podporo SDS, krščanskih demokratov in Resnice? Resda je blizu znanstvene fantastike, vendar pa bi bil za t.i. desni pol v resnici edina rešitev. V tem primeru bi se Janez Janša preselil v Bruselj, saj bi se nova vlada zaradi nepojasnjene vloge evropske komisarke Marte Kos v prejšnjem režimu – zadnja knjiga zgodovinarja Igorja Omerze jo obtožuje sodelovanja z nekdanjo Službo državne varnosti – odločila za njeno zamenjavo. Bi bil komisarski položaj za Janšo dovolj, da se odreče poželenju po še četrtem mandatu?

Belgija je brez vlade zdržala 541 dni. Kako dolgo bo Slovenija?

Belgija je brez vlade zdržala 541 dni. Kako dolgo bo Slovenija?

Volitve so mimo, dobili smo relativnega zmagovalca in poraženca, ki tega nikakor ne misli priznati. Rezultat volitev tako ostaja dvoumen in Robertu Golobu načeloma daje pravico do mandatarstva, vendar brez sodelovanja Logarjevih Demokratov ne bo imel dovolj glasov za izvolitev. Zgodilo se je natanko to, kar sem napovedal že pred nekaj tedni: ali bo naslednja vlada v koalicijskem smislu “nenačelna”, saj bo v njej tudi stranka, ki nikakor ni leva, ali pa nas čakajo nove volitve. Manjšinska vlada Roberta Goloba bi bila v takšnih razmerah preveč tvegan projekt, Janševa domnevna vpletenost v prisluškovalno afero pa mora dobiti sodni epilog, preden bomo šli na nove predčasne volitve.

Kako je bivši komik Šarec “pošolal” nesojenega bodočega premierja Prebiliča

Kako je bivši komik Šarec “pošolal” nesojenega bodočega premierja Prebiliča

Marjan Šarec, član vladne Svobode, ni le nekdanji župan, predsedniški kandidat, premier in obrambni minister, pač pa tudi tisti evropski poslanec, ki ima velik talent za pisanje. Njegova objava o Vladimirju Prebiliču nas je prepričala, da jo objavljamo v celoti. Plastično kaže tudi na stanje duha na t. i. levi sredini. V našem medijskem prostoru je humorja absolutno premalo, politične satire pa še posebej. Šarec je dokazal, da so politiki lahko dobri satiriki, njegova oznaka Prebiličeve stranke pa je vrhunska: “Taka stranka nas lahko prerodi ravno toliko, kot slabo zaprta sparjena mineralna voda, stoječa teden dni na kuhinjski polici, iz katere so mehurčki že zdavnaj izginili.” Šarčevi analizi Prebiličevega političnega delovanja ob rob naj izrazimo upanje, da bo v bližnji prihodnosti na podobno luciden način poračunal še npr. z Zoranom Jankovićem. Kajti vse nas zanima, kako se misli vladajoča stranka rešiti bremena, ki ga predstavlja korupcije osumljeni ljubljanski župan, na pol božanstvo za Roberta Goloba, sicer tudi velik prijatelj srbskega avtokrata Vučića in državni odlikovanec diktatorja Vladimirja Putina.

Kdaj se bo v Ljubljani pojavil grafit “Evropska komisija, odjebi!”?

Kdaj se bo v Ljubljani pojavil grafit “Evropska komisija, odjebi!”?

Če je karkoli v Šutarjevem zakonu zmanipulirano, če je vse skupaj del predvolilne kampanje, se to ne za Goloba ne za njegovo stranko ne bo dobro končalo. Pregovor “kdor seje veter, žanje vihar”, se zdi naravnost idealen za ponazoritev tveganja. A ker dokaza, da gre pri Lex Šutar za blef, nimamo, sprejet pa je bil skoraj z ustavno večino, razlogov za paniko ni. Bo pa zanimivo spremljati obnašanje Evropske komisije, njenih histeričnih tiskovnih predstavnikov, ki so nekritično povzeli oceno visokega predstavnika evropskih Romov, češ da je Lex Šutar uperjen izključno proti romski skupnosti …

Morda bi morala prihodnjo vlado voditi Levica?

Morda bi morala prihodnjo vlado voditi Levica?

Stranka Levica, ki ima Nato globoko v želodcu, je izgubila referendumsko vojno že po prvi bitki. Ampak lahko smo prepričani, da ne bodo odnehali. Včasih se mi zdi, da bi morala Slovenija v nekem momentu enostavno prevzeti tveganje in Levici omogočiti, da prevzame oblast oziroma sestavi vlado. Sliši se povsem noro, vem, in tudi grška izkušnja s Sirizo kaže, da skrajna levica, če pride na oblast, že v pol mandata naredi toliko škode državi, da gre človeku na jok. Vendar pa včasih pomaga samo šok terapija in slovenska demokracija očitno potrebuje takšen pretres, da bi dojela, s kakšnim ekstremizmom ima opravka pri Levici, ki že kot manjšinska vladna stranka povzroča škodo na področjih, ki jih obvladujejo njeni ministri.

Naš Trocki, seks, paradajzi, droge in rokenrol

Naš Trocki, seks, paradajzi, droge in rokenrol

Zanimivo je, tako rekoč sociološki fenomen, kakršnega še nismo poznali, da je svobodonjakov in golobistov vsak dan več in ne manj, ampak premili slovenski narodič je nagnjen k mazohizmu, nemara zato, ker smo bili toliko časa podložniki monarhije, v prestolnici katere je deloval ta samodestruktivni gospod, vitez Leopold von Sacher-Masoch imenovan, ki ni postal slaven samo zaradi pisateljevanja in izuma slastne torte, po njem imenovane, ampak tudi izumitelj mazohizma, samomučenja, tega pasivnega brata nič manj znanega sadizma.

Parlamentarno kladivo Antoanete Ursule von der Klakočar

Parlamentarno kladivo Antoanete Ursule von der Klakočar

Državni zbor je v tem tednu poskrbel za nekaj vroče krvi. Spet. Ne samo po zaslugi precej avtokratske predsednice Urške Klakočar Zupančič, ki je ponovno uveljavila svojo intimno voljo, razveljavila povezane Demokrate, ampak tudi na Odboru za pravosodje, ki mu načeluje njena strankarska tovarišica Lena Grgurevič, kjer so včeraj obravnavali predlagane spremembe Zakona o ustavnem sodišču, imenovane tudi Lex Jaklič. Novelo je že lansko jesen – ob razkritju, da je imel ustavni sodnik Klemen Jaklič več let odprt tudi t.i. popoldanski s.p. za raziskovalno dejavnost – v proceduro vložila kar Urška Klakočar Zupančič osebno.

Izgubljeni v vesolju: Slovenski evroposlanci

Izgubljeni v vesolju: Slovenski evroposlanci

Na koncu so od deveterice evropskih poslancev iz Slovenije za Ursulo von der Leyen glasovali le trije, čeprav bi jih glede na strankarske barve moralo biti osem. To pa je le še en pokazatelj, kako slovenska politika še vedno ne zna delovati v centrih moči in kako so neke nerazumne osebne kaprice prevladale nad strateškimi odločitvami. Žalostno, a resnično. Zato nihče od deveterice slovenskih poslancev ni dobil nobene pomembne funkcije v Evropskem parlamentu in kot vse kaže, bo tako tudi ostalo. Majhni v glavah, majhni v dejanjih. To je slovenska “evropska politika”; ni pomembno, ali je leva ali desna, vedno zmaga kompleks podeželjskega bumbarja, ki ob prihodu v mesto debelo gleda naokoli, potem pa se usede na prvo klop in objokuje svojo usodo …