Ključnik: investicije
Ko gospodarstvo, obljubljene reforme, laži premierja, blaginja državljanov… v hipu čudežno postanejo drugorazredne teme

Ko gospodarstvo, obljubljene reforme, laži premierja, blaginja državljanov… v hipu čudežno postanejo drugorazredne teme

Še nekaj tednov nazaj je predsednik vlade Robert Golob razlagal, da ga bodo volivci menda ocenjevali po reformah in realnih dosežkih “za ljudi”, ne pa po obljubah in ideoloških vprašanjih. Kje smo danes? Namesto reform, sklicevanja na realne dosežke… imamo poplavo političnih, ideoloških, infantilnih dimnih zaves, ki naj bi volivce odvrnile od (ne)realnega učinka vlade na gospodarskem, reformnem področju. Tega reformnega področja seveda ni. Namesto analiz delovanja vlade pri reševanju realnih problemov ljudi smo dobili poplavo nekih novih “razdelilnih” tem, ki bodo po preverjenem načrtu dodatno ideološke polarizirale že tako precej zabetonirano volilno telo. Tudi popoplavna obnova je izginila, ker je očitno ni.

Nevarno igranje z neprestanimi proračunskimi primanjkljaji

Nevarno igranje z neprestanimi proračunskimi primanjkljaji

Januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v letu 2023. Po predhodnih podatkih smo leto zaključili z 2,3 milijarde evri proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde evrov, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj. A najbrž bi se morali zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019 (pred pretresi kot so bili kovid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov evrov letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši za več kot 2,6 milijarde evrov. In to v 2023, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate in je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019.

Ali je Slovence sploh možno spraviti na vlake?

Ali je Slovence sploh možno spraviti na vlake?

Kadar v Sloveniji nanese beseda  na transport ali promet, bi se najbrž večina sogovornikov strinjala s splošno sprejeto oceno, da smo v preteklosti investirali predvsem  v cestno omrežje, vlaganja v železnice pa močno zanemarili. To naj bi bil tudi razlog, da tako malo ljudi koristi železniški prevoz in da je naše cestno omrežje vse bolj zatrpano s pločevino. Pa so takšnim razmeram res kriva napačna vlaganja? Smo res denar usmerjali predvsem v gradnjo cest? Na žalost takšne posplošene ocene praviloma ne temeljijo na številkah, temveč na zaznavanju ljudi in ponavljanju slišanega.