Besede Matjaža Hana, da je Matej Tašner Vatovec “velik komunist”, povedo vse. Njegov prestop iz Levice k Socialnim demokratom (SD), pravnim in moralnim naslednikom Zveze komunistov Slovenije, ni le simbolno dejanje, vrhunec osebnega oportunizma in hladne preračunljivosti, ampak je tudi neke vrste vrnitev domov. Nekoč drugi brat stranke Podalpskih Kmerov se je vrnil v objem naslednice Partije. Domov.
Ruska “tridnevna specialna operacija” v Ukrajini, ki se bo naslednji mesec prelevila že v štiriletno vojno, je zaradi ameriškega posredovanja v Venezueli spet malce potisnjena v ozadje. Imata pa obe “ekspediciji” dveh velesil veliko skupnega, a tudi mnogo pomenljivih razlik, ki so povezane z vsebino in rezultatom vojaškega posredovanja. Seveda je jasno, da je Rusija želela v Ukrajini storiti prav to, kar je v Venezueli naredil Trump – hitra odstranitev oblasti, ki je ne odobravajo in vzpostavitev marionetnega režima, ki bo sledil političnim in ekonomskim interesom zavojevalca. Razlike med posredovanjem Rusije in ZDA so vsaj navzven precej očitne: Rusiji ni uspelo, ZDA pa je. Poleg tega gre v primeru ZDA za posredovanje demokratične (pustimo podrobnosti) države v precej nedemokratični državi, pri Putinovi invaziji pa za napad imperialističega avtokratskega režima na mlado ukrajinsko demokracijo.
Vlada je lani vse zaposlene razveselila z božičnico. Politiki so se pridušali, da je treba narediti več za izboljšanje gmotnega položaja zaposlenih. Hvalevredno, ampak nekaj previdnosti vseeno ni odveč. Kajti po božičnici imamo na mizi že predlog o skoraj 15 % dvigu minimalne plače (ob 2,5 % inflaciji) ter tudi nov predlog o davčno ugodnejši delitvi dobička za zaposlene. Ta naj bi bila sicer prostovoljna, a glede na dosedanjo prakso ni izključeno, da neka vlada nekoč ne pride z idejo, da je desetino dobička potrebno izplačati zaposlenim. Bistveno je ohraniti treznost in ob dobrih željah imeti pred očmi tudi gospodarske rezultate države.
Trump je sprožil svojo prvo malo vojno, v kateri so specialci zajeli venezuelskega “narkosocialista” in ga v pižami skupaj z ženo odpeljali v New York, kjer ga čaka bojda pošteno sojenje. Rusi in Kitajci so protestirali, zaradi lepšega. V resnici pa ne Putin ne Ši nimata nič proti Trumpovem razkazovanju sile v ameriški soseščini. Putin mu je kvečjemu sporočil: “Welcome to the club”. Zdaj so Američani v očeh Kremlja že tovariši in te nove okoliščine spreminjajo tudi perspektivo na vojno v Ukrajino. Ta nesrečna dežela je namreč v “ruski predsobi”, torej globoko v interesni sferi Kremlja. Takoj, ko je Donald Trump to priznal Vladimirju Vladimiroviču, sta se lahko objela in ugotovila, da sta iz istega testa. Zdaj je na vrsti še tretji nasilnež, da pokaže, če je iz pravega testa. Z nestrpnostjo torej pričakujemo kitajsko invazijo na Tajvan.
Ali je v Sloveniji možna samooskrba s solarno električno energijo? S povečanim vlaganjem v solarne panele, hranilnike in s pametnim upravljanjem porabe marsikdo lahko pokrije svoje celoletne potrebe po elektriki, a le pod pogojem, da mu država ta prehod sofinancira. Vseeno pa se računica ne izide v hladnejpi polovii leta, ko mu mora država zagotavljati elektriko iz drugih virov, hidroelektrarn, termelektrarn ali nuklearke. Brez njih pozimi enostavno nimamo (dovolj) elektrike. Alternativa je seveda uvoz, a ta elektrika je praviloma iz fosilnih goriv in pogosto tudi dražja. Letošnji oktober je dober dokaz, kako smo kljub možnosti uvoza vseeno rajši zagnali TEŠ in se s tem izognili kar 60-odstotni uvozni odvisnosti.
23. decembra pred 35-imi leti smo se slovenski državljani na plebiscitu z ogromno večino (95,71 %) odločili za samostojno državo, tudi zaradi popolnoma iztirjene gospodarske in finančne politike nekdanje države, ki je končala v ekonomskem, političnem, demokratičnem in še kakšnem bankrotu. Eden pomembnih ciljev osamosvojitve je bil vzpostavitev učinkovitega gospodarstva ob vitki in učinkoviti državni birokraciji, ki bo podporni servis ljudi in podjetij. In kje smo danes? Namesto vitke države, ki spodbuja podjetništvo, inovativnost, smo dobili birokratsko-političnega debeluha, ki v svobodni podjetniški pobudi vidi nevarnost, se vtika v vse pore življenja ljudi in gospodarstva, ob tem pri pogoltnosti, umetni, politični redistribuciji ustvarjenega, korupciji… vse bolj spominja na SFRJ-jevski sistem vodenja države. Bistvo ni več razvoj države, bistvo je administrativno razdeljevanje denarja in obstoj na oblasti za vsako ceno. Na današnji dan znaša tekoči primanjkjljaj državnega proračuna 2 mrd EUR (!), ampak novi projekti kupovanja volivcev so že v teku.
Obstaja nevarnost, da zaradi Ukrajine razpade Nato in da odnosi med Ameriko in Evropo zdrknejo na najnižjo točko v novejši zgodovini. Primerjave z Jalto, kjer so leta 1945 določili bodoče meje v Evropi, niso zlovešče le zato, ker gre za mesto na Krimu, ki si ga je leta 2014 nezakonito priključila Rusija, ampak predvsem zaradi simbolike. Pred osemdesetimi leti so o usodi poražene Nemčije odločali Roosevelt, Churchill in Stalin, zadnje tedne pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, torej napol zasebno pogovarjajo le še Američani in Rusi. Evropejcev ni več, Ukrajina pa se je znašla v vlogi poraženke. Je scenarij za prihodnost demokratične in svobodne Evrope lahko še slabši?
Strategija zunanje politike Tanje Fajon. (Vir: MMC)
Slovenske železnice so prejele prestižno mednarodno nagrado za najboljšo nacionalno zeleno kampanjo v Evropi, ki jo podeljuje European Travel Commision – Rail Tourism Awards 2025. Gre za nagrado vseslovenskemu projektu, ki je prerasel v gibanje, Sejemo sončno prihodnost. Slovenske železnice so v sodelovanju z občinami letos spomladi ob železniških progah sejale sončnice kot simbol svetle prihodnosti, upanja, vztrajnosti, skrbi za naravo in sodelovanja. Sončnice so v polnem razcvetu pozdravile evropski teden mobilnosti in simbolično povezale skrb za naravo, trajnostno mobilnost in lokalne skupnosti.
Nova varnostna strategija Združenih držav Amerike naj bi omogočila, da ostanejo najmočnejša in najbolj uspešna država v zgodovini. Dokument je nujno pozorno brati, saj je govora o manjših državah, Evropski uniji in zvezi Nato ter še o čem, kar se nas tiče. Kljub nekaterim protislovjem je iz besedila razvidno, da ZDA drastično spreminjajo svoj odnos do preostalega sveta in da nova varnostna strategija predstavlja daleč največjo preusmeritev ameriške zunanje politike po drugi svetovni vojni. Vrednote niso važne, demokracija ni pomembna. Enako boj proti podnebnim spremembam. Prednost se namreč daje fosilnim gorivom in jedrski energiji, ne pa vetru, soncu in drugim obnovljivim virom.
Ste opazili neobičajne komentarje visokih državnih uradnikov o mednarodni menjavi Slovenije? Najbolj izstopa tista, kako je postala Švica največji partner Slovenije v mednarodni trgovini. Ali kako imamo s Kitajsko skoraj 7 milijard evrov negativne trgovinske bilance. Takšne številke sicer res potrjujejo podatki Statističnega urada Slovenije o blagovni menjavi v lanskem letu, vendar pa imajo ti podatki imajo določeno omejitev: navedena vrednost mednarodne blagovne menjave zajema namreč tudi posle oplemenitenja. Kaj to v resnici pomeni?
Kaj dejansko pomeni ameriško obnašanje glede Rusije, ki ga mnogi Evropejci razumejo kot Trumpov “nož v hrbet”, za vojno v Ukrajini? Ključne evropske države so se znašle pred tvegano dilemo: ali naj sprejmejo Trumpov trgovski pragmatizem in pristanejo na razdelitev Ukrajine, ali pa naj vztrajajo pri podpori žrtvi Putinove agresije. Angleže in Francoze podzavestno preganja zgodovinski občutek krivde, ker so v 20. stoletju dvakrat pustili na cedilu Vzhodno Evropo; prvič leta 1938 v Münchnu pred Hitlerjem, drugič pa leta 1946 pred Stalinom. Ta občutek krivde je zaradi določenih zgodovinskih vzporednic sicer razumljiv, vprašanje pa je, če bo Evropa v primeru Ukrajine sposobna sama in v celoti nositi breme konfrontacije z Rusijo.
Zgodba o streljanju Sarajevčanov za zabavo, za kar so izprijenci iz različnih držav, ne zgolj Srbije ali Rusije, drago plačevali, ni od včeraj niti je ni prvi aktualiziral slovenski režiser Miran Zupanič. Da so prijatelji Bosanskih Srbov hodili na Pale in okoliške kraje, od koder se je ponujal panoramski razgled nad Sarajevo, se je vedelo ves čas. Tudi to, da so takšni “turisti” izstrelili kak rafal ali streljali z ostrostrelsko puško, ni skrivnost. Nekateri priložnostni strelci so se namreč ob tem še fotografirali, spet drugi pa so vseeno pazili, da jih ne bi zasačile kamere.
Analiza ruske agresije na Ukrajino ne omogoča le poglobljenega razumevanja preoblikovanja mednarodnih odnosov, temveč tudi temeljnih sprememb v umetnosti vojskovanja, obrambnih strategijah ter odzivih družb na pritiske, ki jih vojna povzroča. Za razumevanje obsega in kompleksnosti trenutnega spopada je nujno upoštevati njegov zgodovinski kontekst. Lekcije, pridobljene iz vojne, segajo tako na geopolitično področje – preobrazbo svetovnega reda, delovanje zavezništev ter strategije za energetsko in gospodarsko varnost – kot na vojaško področje, kjer so odločilno vlogo igrale tehnološke inovacije (brezpilotni letalniki, hiperzvočne rakete, informacijsko in kibernetsko vojskovanje), logistika, človeška inteligenca in družbena prilagodljivost.
Ob študentskih demonstracijah v Srbiji, kjer mladi na ulicah Beograda zahtevajo svobodne in poštene volitve, se je znova odprlo vprašanje kakovosti demokracije na Zahodnem Balkanu. Protesti, ki so jih sprožili očitki o korupciji in nepravilnostih pri volitvah, niso le izraz notranjega nezadovoljstva, temveč tudi opomin Evropski uniji (EU): demokratični standardi, ki jih morajo države regije spoštovati kot pogoj za vstop v evropsko skupnost, so pogosto krhki, selektivno uporabljeni in prelahko spregledani. Med problematičnimi praksami, ki spodkopavajo legitimnost volitev, je tudi t. i. organizirana migracija volivcev (OMV) – ali z zvenečim izrazom volilni turizem. Gre za pojav, pri katerem politične stranke sistematično premeščajo volivce v druge občine ali celo države, da bi vplivale na izid volitev. Ta oblika volilne manipulacije je v zadnjih letih postala ena nevarnejših groženj demokratičnim procesom v regiji.