Ponedeljek, 4. decembra 2023, nam je na javnem, depolitiziranem zavodu RTV Slovenija, prinesel prvo politično novoletno sporočilo, intervju predsednice države, verjetno prvi v seriji drugih, predsednika vlade, vodje opozicije, pa še koga. Če ignoriramo precej plehka novinarja brez izvirnih, vsebinskih vprašanj, lahko ugotovimo, da je predsednica v bistvu uveljavila svojo agendo, mogoče pa je povedala več, kot se zdi na prvi pogled.
Predsednik Ruske federacije Vladimir Putin je v ponedeljek sprejel več novoimenovanih veleposlanikov v Moskvi, med...
Agencija Valicon ugotavlja, da so Slovenci vse bolj oprezni, zadržani, ko gre za vojne in krizna žarišča in da bi glede tega najraje zavzeli neko nevtralno, neuvrščeno pozicijo. Na prvi pogled to nima neke povezave s politično krizo doma, z iskanjem rešitve na čelu koalicijske vlade. V resnici pa jo ima. Če Slovencev ne zanimajo vojne in krize po svetu, to pomeni, da je njihov fokus doma, kjer so naši problemi: nadpovprečna inflacija, energetska kriza, prometni kaos na vsakem koraku, kolaps zdravstvenega sistema, novi davki, nove grožnje s stavkami in protesti … Slovencev torej ne zanima niti članstvo v Varnostnem svetu. Zanima pa jih, koliko bodo plačali za elektriko januarja 2024. Zanima jih, kdaj bo vlada začela delati. Kajti Robert Golob je v letu in pol veliko obljubljal, naredil pa bore malo. Javnomnenjske ankete mu napovedujejo, da bo pristanek trd.
Stoletje Henryja Kissingerja, na Bavarskem rojenega Juda, čigar družina je tik pred Kristalno nočjo emigrirala v Ameriko, nam pove veliko o tem, kako se je svetovna politika razvijala v zadnjih petdesetih letih. Nixonov svetovalec za nacionalno varnost in državni sekretar je prvi po Metternichu pravilno razumel načelo t.i. realpolitik in ga umestil v ameriško zunanjo politiko. Brez njega bi Kitajska mnogo kasneje postala (ekonomska) velesila, hladna vojna z Rusi pa bi bila še bolj mrzla.
Po 7. oktobru, ko se je začela nova vojna na Bližnjem vzhodu, se je pozornost svetovnih medijev kot tudi javnosti obrnila proti Izraelu in Palestini. Nenadoma je vojna v Ukrajini spolzela z naslovnic in udarnih novic. Tega se Ukrajinci ne morejo preveč veseliti. Sploh če bo zahodna javnost počasi pozabila nanje. O tem, kakšne so v teh dneh razmere v Ukrajini, nam poroča sodelavec Jure Gubanc, ki je bil še minuli teden v Lvivu: “Tudi na zahodu, kjer je center ukrajinskega duha, počasi pojenja volja do bojevanja. Če je bilo lani na začetku vojne še polno optimističnih prostovoljcev, je trenutna slika morale in ekipnega duha bolj klavrna. Ljudje počasi sprejemajo dejstvo, da bo ta vojna trajala dolgo časa.”
Za zahodno, še posebej pa evropsko hipokrizijo se zdi nezaslišano, da se je Izrael odločno uprl agresiji s tem, da je neusmiljeno udaril po napadalcih. Ko je šlo za Ukrajino, nam je bilo lažje pri srcu, kajti šibka žrtev Putinove invazije se je komaj uspela obraniti pred padcem. Ob vsaki pošiljki orožja smo se tolažili, da je namenjeno obrambi, ne pa napadu. Ko gre za Izrael, takšne moralne potuhe ni. In zato precejšen del medijev, javnosti in celo politike izkazuje simpatije do Palestincev in celo do Hamasa.
Ukrajinski predsednik Vladimir Zelenski je nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa povabil, da obišče...
Zahod se nahaja pod vse večjim pritiskom neliberalnih, avtoritarnih režimov. Gre za navezo Kremlja, Kitajske komunistične partije, iranskih mul in severnokorejskega diktatorja, ki zavračajo zahodne vrednote kot so demokracija in človekove pravice. Obenem pa jih združuje težnja, da bi svoj položaj v svetu okrepili na račun slabitve Zahoda. Še najraje bi videli kar njegov konec. Nekateri opazovalci zato trenutno stanje v svetu označujejo kot nekakšno novo hladno vojno.
Ukrajina je po terorističnem napadu Hamasa na Izrael praktično popolnoma izginila iz medijev. Tudi sicer je večina svetovne javnosti po več kot letu in pol te vojne tozadevno tematsko »utrujena«. Lastnost sodobnih medijev pač je, da se lepijo na aktualnost, dramatičnost, katastrofalnost dogodkov, intenzivnost poročanja pa je žal odvisna tudi od »specifične teže« posameznega globalnega problema v notranji politiki posameznih držav.
Predsednica estonske vlade Kaja Kallas je v intervjuju za L`Express izpostavila osnovni problem pri vzpostavljaju...
Pogosto je govora o tem, kako bo Rusija izšla iz vojne z Ukrajino, o usodi Putina in njegovega režima. Samoumevna je implikacija o stroških, če ne celo neuspehu ruske “posebne operacije”, ki vodi v iskanje notranjih nestabilnosti v Ruski federaciji, ki bi lahko ogrozile njeno kontinuiteto. Manj pozornosti je namenjene usodi Ukrajine. Kakšna bo, ko bo te vojne konec?
Je imel bolgarski intelektualec Ivan Krastev prav, ko je pred časom dejal, da se o razpletu velikega števila vojn marsikdaj ne odloči na bojnem polju ali za pogajalsko mizo, pač pa na voliščih?
V La Sambuyu, majhnem smučarskem središču pod Mont Blancom, so pred dnevi podrli sedežnice, odmontirali vlečnice in se tako za vedno poslovili od smučarskega turizma. V zadnjih letih namreč ni bilo več dovolj snega, da bi bilo smiselno še ohranjati pri življenju šport, za katerega bodo fanatiki politične korektnosti verjetno kmalu povedali, da je rasističen do temnopoltih in da bi ga bilo že zato potrebno propovedati.
Ruska agresija na Ukrajino nas vrača v zgodovino za nekaj dolgih desetletij. Vsi upi, da gremo proti novi stopnji...
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU....