Ključnik: Ukrajina
Kaj se dogaja z rusko protizračno obrambo?

Kaj se dogaja z rusko protizračno obrambo?

Vsaj navzven se zdi, da je ruska agresija na Ukrajino na kritični točki. Na fronti ne glede na dolgo napovedovano rusko pomladansko-poletno ofenzivo ni resnih premikov, Ukrajina drži položaje, na določenih delih celo osvobaja ozemlja. Že ob izsiljevanju devetomajskega, t. i. paradnega premirja, s čimer je hotel zagotoviti privid nadzora nad morebitnimi ukrajinskimi napadi, je ruski predsednik Vladimir Putin tudi v domači javnosti pokazal šibkost, ki ni bila neopažena. Zadnji napadi Ukrajine na številne energetske cilje v okolici Moskve, tudi na največjo rafinerijo v Moskovski regiji, kažejo na precejšnjo nemoč menda najmogočnejše vojske na svetu. Moč in natančnost ukrajinskih izstrelkov dolgega dosega sproža mnoga vprašanja domače javnosti, ki jo državni mediji sicer že štiri leta in pol “pitajo” z informacijami o skorajšnji zmagi v tridnevni specialni operaciji.

Radio Erevan: Ruskega predsednika Putina bo v kratkem zadela kap

Radio Erevan: Ruskega predsednika Putina bo v kratkem zadela kap

Tisto, kar je uspelo Putinu v nekaj letih, ni uspelo nobenemu komunističnemu voditelju v Sovjetski zvezi po Stalinovi smrti: Rusijo je odpeljal iz Evrope in jo potisnil v mentalni okvir Severne Koreje, gospodarsko pa spravil v odvisno razmerje s Kitajsko. Za rusko elito je to vsak dan bolj nesprejemljivo, zato kritike na račun Putinovega vodenja države, sploh pa “specialne vojaške operacije” ne pojenjujejo. Samo vprašanje časa je, kdaj bo dosežena kritična masa “zarotnikov”, ki bodo sklenili, da je kremeljskega Cezarja potrebno odstraniti, preden bo on uničil njih. Toda morebitni vojaški udar ali upor proti Putinu bi imel danes nepredvidljive posledice zlasti za Evropo, kajti v Rusiji bi lahko po Putinu na oblast prišel še hujši skrajnež.

Putinovo “prosjačenje” za paradno premirje

Putinovo “prosjačenje” za paradno premirje

Moskovska parada na dan zmage 9. maja je bila predvsem za domačo rusko javnost vedno simbolično razkazovanje ruske moči, neomajnosti, superiornosti, tudi prikaz najsodobnejšega orožja. Letos pa bo prvič po letu 2008 po objavi ministrstva za obrambo parada minila brez kakršnekoli prisotnosti težke vojaške opreme (tankov, oklepnih vozil, različnih vrst raket, drugih sistemov…). Ministrstvo za obrambo je odločitev obrazložilo s “trenutno operativno situacijo”, kremeljski predstavnik za medije Dimitrij Peskov pa je kot razlog navedel “morebitne teroristične dejavnosti”, kar se seveda nanaša na potencialne ukrajinske napade. Moskva je v bistvu prvič neposredno priznala, da se boji Ukrajincev oziroma njihovega orožja dolgega dosega. Zato prosi “prijatelja” Trumpa, da uredi paradno premirje.

V senci Trumpovega eksperimenta v Iranu Ukrajina osvobaja ozemlje in uničuje energetsko infrastrukturo Rusije

V senci Trumpovega eksperimenta v Iranu Ukrajina osvobaja ozemlje in uničuje energetsko infrastrukturo Rusije

Ruska agresija na Ukrajino je v zadnjih tednih izginila z naslovnic vseh svetovnih medijev, tudi slovenskih. Vsi ukvarjajo z Iranom in ceno nafte, ukrajinski boj za neodvisnost pa je postala nekakšna drugorazredna tema, rubrika v ozadju novic, nekje pred vremenom in športom. Rusi so sicer dolgo časa napovedovali mogočno spomladansko ofenzivo, na terenu pa se dogaja nekaj drugega. Ukrajinci so v zadnjih tednih praktično na vsej fronti Ruse potisnili nazaj, vedno bolj intenzivno pa tolčejo po ruski energetski infrastrukturi. Pravo ponižanje za Putina je ukrajinski napad na energetski kompleks Ust Luga pri St. Petersburgu. Tisoče kilometrov od ukrajinske meje.

Dobesedno zamrznjena in spet pozabljena Ukrajina

Dobesedno zamrznjena in spet pozabljena Ukrajina

V senci zimskih olimpijskih iger na območju severne Italije, kjer mimogrede v določenem obsegu nastopajo tudi ruski športniki pod “neodvisno” olimpijsko zastavo, domnevnih Trumpovih mirovnih “uspehov” v Izraelu, Palestini, Venezueli, morda še v Iranu, na Kubi…, se hitro približuje četrta obletnica Putinove tridnevne specialne operacije v Ukrajini. Ta žalostna ruska imperialistična agresija je bolj ali manj izginila z naslovnic svetovnih medijev, razen če kakšna Putinova “mirovna” raketa čisto slučajno ne pobije vsaj dvajset in več civilistov, otrok, v kakšnen stanovanjskem bloku, bolnišnici, vrtcu. Ker Rusiji razen občasnih stometrskih premikov ne uspeva na fronti, poskuša Ukrajince zlomiti z mrazom, napadi na energetsko infrastrukturo. Mirovnik Trump po telefonu prosi Putina, da naj ne raketira ukrajinskih mest, ker je temperatura pod minus 10 in je zadeva nehumana. Pri pozitivnih temperaturah je rusko “brisanje” ukrajinskih mest očitno OK.

Gospodarska zapuščina Golobove vlade

Gospodarska zapuščina Golobove vlade

Večina medijev se spet popolnoma “naključno” ukvarja z vprašanjem “Janša ali ne Janša”, bo vlada leva, desna, ampak praktično nihče se ne ukvarja z vprašanji kakovosti življenja v Sloveniji. Z administrativnimi, predvolilnimi ukrepi sicer aktualna vlada enkratno povečuje določene prihodke državljanov, ampak to nima nobene veze z realnim stanjem v gospodarstvu. Vlada deli neobstoječi denar, to se bo prej ali slej nekje poznalo. Seveda si pri slabi rasti delimo usodo precej stagnacijske Evrope, ampak to nas ne bi smelo ovirati pri smelejši gospodarski politiki. Žal smo se sprijaznili s povprečjem. In nekritičnim zadolževanjem naslednjih generacij.

Izvoz divjega zahoda na Arktiko

Izvoz divjega zahoda na Arktiko

Ameriški predsednik Donald Trump nadaljuje z ekspresno razgradnjo mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Ker mu v Ukrajini v obljubljenem enem dnevu ni uspelo ustaviti njegovega prijatelja Putina in njegove štiriletne tridnevne specialne operacije, se je odločil za utrjevanje ameriškega vpliva v vseh “amerikah” in na Arktiki. Če se večini sveta, pa tudi Evropi, precej “fučka”, kaj počne v Venezueli, morda tudi Kolumbiji, pa na Kubi…, se je celo EU na pol zbudila ob grožnjah Grenlandiji, očitno prihaja na “meni” tudi Norveška z Svalbardskimi otoki. Kanada pa je v vsakem primeru stalna tema, ki spada v t. i. arktični paket. V ozadju Trumpovih ozemeljskih pretenzij je sicer precej jasno ekonomsko in strateško, varnostno ozadje, njegove metode, komunikacija pa so milo rečeno sporne. Ne glede to, da pogosto blefira in brezvsebinsko izsiljuje tudi najtesnejše partnerje.

Jalta, reparacije in cena vojne: kako se je odločalo o povojni Evropi

Jalta, reparacije in cena vojne: kako se je odločalo o povojni Evropi

Konferenca v Jalti ostaja simbol trenutka, ko so se velike sile odločale o usodi celin, pogosto brez neposrednega glasu manjših narodov. Reparacije so bile del tega procesa – hkrati orodje pravičnosti in sredstvo političnega pritiska. Današnje razprave o Ukrajini dokazujejo, da se zgodovina ne ponavlja dobesedno, a njeni vzorci ostajajo presenetljivo podobni. Razumevanje Jalte in povojnih reparacij ni zgolj akademsko vprašanje. Je opomin, da mir ni nikoli brezplačen in da način, kako se konča ena vojna, pogosto določa začetek naslednjega obdobja – bodisi stabilnosti bodisi novih napetosti.

Ko ZDA v dveh urah razgalijo bedo ruske štiriletne posebne operacije v Ukrajini

Ko ZDA v dveh urah razgalijo bedo ruske štiriletne posebne operacije v Ukrajini

Ruska “tridnevna specialna operacija” v Ukrajini, ki se bo naslednji mesec prelevila že v štiriletno vojno, je zaradi ameriškega posredovanja v Venezueli spet malce potisnjena v ozadje. Imata pa obe “ekspediciji” dveh velesil veliko skupnega, a tudi mnogo pomenljivih razlik, ki so povezane z vsebino in rezultatom vojaškega posredovanja. Seveda je jasno, da je Rusija želela v Ukrajini storiti prav to, kar je v Venezueli naredil Trump – hitra odstranitev oblasti, ki je ne odobravajo in vzpostavitev marionetnega režima, ki bo sledil političnim in ekonomskim interesom zavojevalca. Razlike med posredovanjem Rusije in ZDA so vsaj navzven precej očitne: Rusiji ni uspelo, ZDA pa je. Poleg tega gre v primeru ZDA za posredovanje demokratične (pustimo podrobnosti) države v precej nedemokratični državi, pri Putinovi invaziji pa za napad imperialističega avtokratskega režima na mlado ukrajinsko demokracijo.

Ukrajina, Venezuela … Tajvan?

Ukrajina, Venezuela … Tajvan?

Trump je sprožil svojo prvo malo vojno, v kateri so specialci zajeli venezuelskega “narkosocialista” in ga v pižami skupaj z ženo odpeljali v New York, kjer ga čaka bojda pošteno sojenje. Rusi in Kitajci so protestirali, zaradi lepšega. V resnici pa ne Putin ne Ši nimata nič proti Trumpovem razkazovanju sile v ameriški soseščini. Putin mu je kvečjemu sporočil: “Welcome to the club”. Zdaj so Američani v očeh Kremlja že tovariši in te nove okoliščine spreminjajo tudi perspektivo na vojno v Ukrajino. Ta nesrečna dežela je namreč v “ruski predsobi”, torej globoko v interesni sferi Kremlja. Takoj, ko je Donald Trump to priznal Vladimirju Vladimiroviču, sta se lahko objela in ugotovila, da sta iz istega testa. Zdaj je na vrsti še tretji nasilnež, da pokaže, če je iz pravega testa. Z nestrpnostjo torej pričakujemo kitajsko invazijo na Tajvan.

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?