Ko bo v ponedeljek ameriška prva dama Melania Trump predsedovala zasedanju Varnostnega sveta OZN, to ne bo prvoaprilska potegavščina, temveč precedens v diplomatski praksi. Prvič v zgodovini bo sejo najpomembnejšega organa OZN za mednarodni mir in varnost vodila prva dama ene od držav članic. Stephane Dujarric, tiskovni predstavnik generalnega sekretarja ZN Antónia Guterresa, je predsedovanje opisal kot znak pomena, ki ga Združene države pripisujejo Varnostnemu svetu in obravnavani tematiki.
Uvoženi praznik zaljubljencev Valentinovo ima sicer precej nejasne, poganske, tudi krvave zgodovinske korenine. Stari Rimljani so namreč februarja praznovali Luperkalijo, festival plodnosti, posvečen bogu Faunusu ter ustanoviteljema Rima, Romulu in Remu. Med obredi so žrtvovali različne živali, zatem pa so plodne mladenke “blagoslavljali” s krvavimi trakovi, ker naj bi to povečalo njihovo plodnost. Da bi ta “neustrezen” poganski obred pokristjanili, je papež Gelazij I. v 5. stoletju uvedel malce bolj kultivirano praznovanje svetega Valentina. Praznik se je hitro razširil po krščanskem svetu in na koncu dobil nekakšno romantično noto. V sodobem času pa je dejansko ponovoletni, pobožični trgovski, marketinški potrošniški “most” do Velike noči (prek 8. marca), takrat je sicer struktura porabe kupcev precej drugačna, bolj usmerjena v hrano in pijačo.
Ob vseh vladnih predvolilnih obiskih regij, prikazovanju “zgodovinskih” dosežkov aktualne vlade, ki bodo sicer menda vidni šele v naslednjem mandatu, se je ob poročanju glavnih medijev nekam nizko “skril”, izgubil podatek o zaskrbljujočem nazadovanju na lestvici zaznavanja korupcije (CPI indeks), ki ga vsako leto objavlja organizacija Transparency International (TI). Težko bi rekli, da je rezultat presenetljiv, saj so v TI ocenili, da so najbolj kritični trendi na področju politične integritete, javnih naročil, kadrovskih postopkov, pomanjkanja učinkovitega pregona gospodarskega kriminala ter krhanja namesto krepitve neodvisnih institucij. Poročilo sicer ne omenja posameznih oseb, politikov, z veliko verjetnostjo pa lahko sklepamo, da je k slabši oceni gotovo pripomogla aktualna vlada s premierjem na čelu, ki vztrajno relativizira odločitve neodvisnih institucij.
V senci zimskih olimpijskih iger na območju severne Italije, kjer mimogrede v določenem obsegu nastopajo tudi ruski športniki pod “neodvisno” olimpijsko zastavo, domnevnih Trumpovih mirovnih “uspehov” v Izraelu, Palestini, Venezueli, morda še v Iranu, na Kubi…, se hitro približuje četrta obletnica Putinove tridnevne specialne operacije v Ukrajini. Ta žalostna ruska imperialistična agresija je bolj ali manj izginila z naslovnic svetovnih medijev, razen če kakšna Putinova “mirovna” raketa čisto slučajno ne pobije vsaj dvajset in več civilistov, otrok, v kakšnen stanovanjskem bloku, bolnišnici, vrtcu. Ker Rusiji razen občasnih stometrskih premikov ne uspeva na fronti, poskuša Ukrajince zlomiti z mrazom, napadi na energetsko infrastrukturo. Mirovnik Trump po telefonu prosi Putina, da naj ne raketira ukrajinskih mest, ker je temperatura pod minus 10 in je zadeva nehumana. Pri pozitivnih temperaturah je rusko “brisanje” ukrajinskih mest očitno OK.
Slovenske podjetnike je v zadnjnem tednu razburila izjava Joca Pečečnika, predsednika kluba slovenskih podjetnikov in donedavnega hudega kritika vlade, ki je bila po njegovem še tedne nazaj rak slovenskega razvoja, je pa v tem tednu v imenu poslovnega kluba SBC, na njihovi spletni sporočil, da je je Robert Golob odrešitelj slovenskega podjetništva. Svoje bizarno predvolilno pisanje je objavil na strani SBC kot predsednik te organizacije, pozneje je “rikverciral” v območje njegovega osebnega mnenja. Ko nekdo “osebno” mnenje objavlja na strani podjetniške organizacije, je jasno, da gre za zlorabo. Na to je poleg številnih članov SBC opozoril predsednik Državnega sveta. Pismo Marka Lotriča objavljamo v celoti. Pečečnik je sicer pod težo očitkov v petek popoldne skupaj s celotnim vodstvom SBC odstopil. Poslovnemu klubu je Pečečnik očitno naredil ogromno škodo, saj ga je po zadnjih podatkih zapustilo že več kot sto članov, med drugim tudi davčni strokovnjak Ivan Simič.
Politiki pred volitvami mnogo govorijo, zaradi kratkega spomina volivcev pa pogosto malo naredijo, za volivce namreč. Mnogo več naredijo za svoje prijatelje, zase. Odločitev na volitvah bi morala zato biti odločitev o integriteti posameznika, ki nekaj obljublja. Je obljubo izpolnil, udejanil v praksi? Ali gre za nekakšno vzporedno realnost, v kateri se politiki hvalijo na davkoplačevalske stroške, medtem pa razočarani volivci ne vedo več, kaj bi sami s seboj in njihovo glasovnico. Dejanskim glasovom ljudstva, ne tistim promocijskim, ki so si ga nekateri nadeli v ime svojih aktivistično-političnih organizacij v želji zamegljevati dejanski glas ljudi, v realnosti prisluhne vedno manj politikov.
V četrtek je minister za delo Luka Mesec sporočil pričakovano novico: minimalno plačo je dvignil na 1000 evrov neto, kar pomeni, da se bruto minimalna plača povečuje za 15,97 (!) odstotka, s 1278 evrov na 1482 evrov, vse skupaj bo veljalo že za januarsko plačo, torej spet za nazaj, kar mnogim podjetjem ruši poslovno konstrukcijo. Gospodarska rast je medtem nekje okoli 1 odstotka, kako gre to skupaj, vedo samo “znanstveniki” v aktualni vladi. Vlada je v predvolilnem zanosu seveda pozabila (spet), da za javne uslužbence dodatnih sredstev v proračunu ni, pozabila je tudi, da je s to odločitvijo dvignila tudi regres, ki bo znašal najmanj 1482 evrov, in obvezno božičnico za zaposlene, ki je s 639 evrov skočila na 741 evrov. Kdo bo vse to plačal, je seveda “revolucionarjem”, ki mislijo, da denar raste v bankomatu, vseeno.
Večina medijev se spet popolnoma “naključno” ukvarja z vprašanjem “Janša ali ne Janša”, bo vlada leva, desna, ampak praktično nihče se ne ukvarja z vprašanji kakovosti življenja v Sloveniji. Z administrativnimi, predvolilnimi ukrepi sicer aktualna vlada enkratno povečuje določene prihodke državljanov, ampak to nima nobene veze z realnim stanjem v gospodarstvu. Vlada deli neobstoječi denar, to se bo prej ali slej nekje poznalo. Seveda si pri slabi rasti delimo usodo precej stagnacijske Evrope, ampak to nas ne bi smelo ovirati pri smelejši gospodarski politiki. Žal smo se sprijaznili s povprečjem. In nekritičnim zadolževanjem naslednjih generacij.
Ameriški predsednik Donald Trump nadaljuje z ekspresno razgradnjo mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Ker mu v Ukrajini v obljubljenem enem dnevu ni uspelo ustaviti njegovega prijatelja Putina in njegove štiriletne tridnevne specialne operacije, se je odločil za utrjevanje ameriškega vpliva v vseh “amerikah” in na Arktiki. Če se večini sveta, pa tudi Evropi, precej “fučka”, kaj počne v Venezueli, morda tudi Kolumbiji, pa na Kubi…, se je celo EU na pol zbudila ob grožnjah Grenlandiji, očitno prihaja na “meni” tudi Norveška z Svalbardskimi otoki. Kanada pa je v vsakem primeru stalna tema, ki spada v t. i. arktični paket. V ozadju Trumpovih ozemeljskih pretenzij je sicer precej jasno ekonomsko in strateško, varnostno ozadje, njegove metode, komunikacija pa so milo rečeno sporne. Ne glede to, da pogosto blefira in brezvsebinsko izsiljuje tudi najtesnejše partnerje.
Zadnje dni poslušamo neskončne izgovore predsednika vlade Roberta Goloba, da odločitev KPK o njegovem vmešavanju v Policijo ni pravnomočna, čeprav to po zagotovilih pravnikov ne drži, poleg tega nam poskuša “servirati”, da gre za benigne, minorne zadeve, nek nepotreben trušč, hrušč okoli SMS sporočil, ker on dela za ljudi in ga druge stvari ne zanimajo. Sam izrek KPK o odgovornosti predsednika vlade je sicer dejansko precej plehek. Glede na številne dokaze o vmešavanju v delo Policije se oklepa menda dveh SMS sporočil. Zadeva pa je precej bolj jasna, SMS sporočili sta vrh ledene gore, predsednik vlade je od ministrice za notranje zadeve zahteval menjavo točno opredeljenih ljudi, z imeni in priimki. V taistem poročilu KPK, ki obsega 60+ strani je to obrazloženo. Odvetnik premierja Zdolšek ga seveda noče posredovati javnosti, je pa poslal eno stran, ki mu ustreza. Zaradi korektne obveščenosti javnosti poobjavljamo članek, ki smo ga objavili ob pričanju Tatjane Bobnar v Državnem zboru leta 2023. Ne pozabimo tudi, da premierja čaka skorajšnja odločitev o sodni preiskavi, na isto temo, s kazenskimi posledicami.
Poleg nekega patetičnega, promocijsko prozornega promocijskega kosila, kjer je predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob poskušal disciplinirati, ali vsaj “uokviriti” navidezne ideološke zaveznike v predvolilnem boju proti domnevemu desnemu populizmu, je včerajšnji dan zaznamovala odločitev Protikorupcijske komisije (KPK), ki je v končnem poročilu ugotovila, da je predsednik vlade ravnal v nasprotju s “pričakovanjem in odgovornostjo” in s tem kršil integriteto. Ugotovitve KPK so po svoje smešne, ker temeljijo na dveh SMS sporočilih, ob tem pa v celoti zanemarjajo večkratne javne izjave premierja, ki je priznal, da ni kršil samo integritete, ampak tudi ustavo, ker je napovedal kadrovanje na podlagi politične opredeljenosti posameznikov. Odločitev KPK je nekakšno medlo, bedno opravičevanje njenega obstoja, še bolj bedni, bizarni, s pravom in politično odgovornostjo, so skregani odzivi predsednika vlade, ki ne bodo brez posledic.
Medtem, ko v domačih medijih poslušamo evforične informacije o nekakšni zgodovinski evropski zmagi Inštituta 8. marec je Evropska komisija jasno sporočila, da ne bo vzpostavila nove sheme financiranja za razširitev dostopa do splava v Evropi, saj je zavrnila predlog pobude My Voice, My Choice. Komisija pa je jasno izpostavila, da bi države že lahko uporabile obstoječi sklad za pomoč ženskam pri plačilu storitev splava – kar so aktivisti, ki stojijo za kampanjo, opisali kot »zmago«. Najprej pa bodo nekatere države morda morale spremeniti programe, ki jih krije ta sklad, da bo vse skupaj postalo operativno. Če povzamemo na kratko: za vse kar se je menda zgodovinsko “boril” t. i. Inštitut 8. marec, v praksi že obstaja, vse ostalo, razglašanje t. i. zgodovinske zmage, je nekakšno panično opravičevanje svojega obstoja, porabe ogromnih sredstev za reševanje že rešenega.
Nedavna objava dosjejev, povezanih z Jeffreyjem Epsteinom, ni pretresla sveta, ker bi razkrila nekaj povsem neznanega. Pretresla ga je, ker je z dokumentarno hladnostjo potrdila resnico, ki jo običajno govorimo le šepetaje: da absolutna oblast ne živi znotraj običajne morale, temveč ustvarja svojo vzporedno moralo. Njihova objava ni trenutek škandala. Je trenutek moralnega razkritja. Ne zato, ker predstavlja nove obraze, ampak zato, ker na kratko olupi najbolj vztrajen mit sodobnega reda: prepričanje, da velika moč sobiva z odgovornostjo. V resnici velja, da višja kot je moč, tanjša postaja morala, dokler na vrhu ne izgine, ampak preprosto postane nepotrebna.
