Logarjev problem seveda niso hamburgerji, pač pa neetično delovanje in bržkone tudi laganje človeka, ki ima že dve leti polna usta besed o načelnosti, moralnih standardih, transparentnosti in drugačnosti. Anže Logar nas je prepričeval, da so vsi ostali politiki, verjetno je mislil tudi na svojo dolgoletno stranko SDS, skorumpirani, neetični in si zaslužijo zamejavo. Prvi med Demokrati je v tem času marsikoga celo prepričal v to, da je drugačen. Da je boljši od ostalih. Pa očitno ni.
V demokraciji, kjer ima vsak polnoleten državljan volilno pravico, je v času digitalizacije in družbenih omrežij, ki nadomeščajo klasične medije, relativno enostavno manipulirati z ljudstvom. In zato se politične igrice med rdečimi in črnimi lahko še stopnjujejo, tibetanski molilni mlinčki pa se vrtijo na polno. Levo, desno. Desno, levo. Prostora za nekaj, kar je vmes, denimo za liberalce, v tem stampedu enostavno zmanjka. Ne le pri nas, podobna slika je še marsikje v Evropi. Liberalce kot ogroženo vrsto bi morali zaščititi pred populisti z leve in desne.
Besede Matjaža Hana, da je Matej Tašner Vatovec “velik komunist”, povedo vse. Njegov prestop iz Levice k Socialnim demokratom (SD), pravnim in moralnim naslednikom Zveze komunistov Slovenije, ni le simbolno dejanje, vrhunec osebnega oportunizma in hladne preračunljivosti, ampak je tudi neke vrste vrnitev domov. Nekoč drugi brat stranke Podalpskih Kmerov se je vrnil v objem naslednice Partije. Domov.
Razplet dogajanja v Venezueli in okrog nje, ki smo mu bili priča ob koncu tedna, je bil vse prej kot nepričakovan. Napovedoval se je že nekaj časa in je hkrati jasen simptom širšega procesa – postopnega razkroja liberalnega mednarodnega reda ter vračanja logike interesnih sfer in selektivne uporabe mednarodnega prava. Odhod diktatorja Madura sam po sebi ni razlog za obžalovanje. Večina demokratičnih držav ga že dolgo ni štela za legitimnega predsednika. A ravnanje Združenih držav potrjuje bojazni, da se oblikuje nova mednarodna ureditev, v kateri mednarodno pravo velja predvsem takrat, ko je skladno z interesi najmočnejših.
Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?
23. decembra pred 35-imi leti smo se slovenski državljani na plebiscitu z ogromno večino (95,71 %) odločili za samostojno državo, tudi zaradi popolnoma iztirjene gospodarske in finančne politike nekdanje države, ki je končala v ekonomskem, političnem, demokratičnem in še kakšnem bankrotu. Eden pomembnih ciljev osamosvojitve je bil vzpostavitev učinkovitega gospodarstva ob vitki in učinkoviti državni birokraciji, ki bo podporni servis ljudi in podjetij. In kje smo danes? Namesto vitke države, ki spodbuja podjetništvo, inovativnost, smo dobili birokratsko-političnega debeluha, ki v svobodni podjetniški pobudi vidi nevarnost, se vtika v vse pore življenja ljudi in gospodarstva, ob tem pri pogoltnosti, umetni, politični redistribuciji ustvarjenega, korupciji… vse bolj spominja na SFRJ-jevski sistem vodenja države. Bistvo ni več razvoj države, bistvo je administrativno razdeljevanje denarja in obstoj na oblasti za vsako ceno. Na današnji dan znaša tekoči primanjkjljaj državnega proračuna 2 mrd EUR (!), ampak novi projekti kupovanja volivcev so že v teku.
Ustavno sodišče je del Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki zdravstvenim delavcem onemogoča delo pri čistih zasebnikih, v drugih javnih zavodih in pri koncesionarjih pa ga omogoča pod strožjimi pogoji, razglasilo za neskladnega z ustavo. S tem se vse, kar se je zgodilo v Novem mestu in UKC Ljubljana, postavi v novo luč, v bolj optimistično luč, hkrati pa dokazuje, kako na hitro, brez tehtnega premisleka Ministrstvo za zdravje ureja tako zahtevno področje, kakršno je zdravstvo. Neodgovorna je tudi vlada, ki je regulirala zdravstveni sistem na podlagi ideološkega boja proti zdravnikom. Zaradi tega je reforma zdravstva, ki temelji na ločevanju zasebnega in javnega, končala v slepi ulici. In kot vedno bodo na koncu največjo ceno za to spet plačali bolniki.
Obstaja nevarnost, da zaradi Ukrajine razpade Nato in da odnosi med Ameriko in Evropo zdrknejo na najnižjo točko v novejši zgodovini. Primerjave z Jalto, kjer so leta 1945 določili bodoče meje v Evropi, niso zlovešče le zato, ker gre za mesto na Krimu, ki si ga je leta 2014 nezakonito priključila Rusija, ampak predvsem zaradi simbolike. Pred osemdesetimi leti so o usodi poražene Nemčije odločali Roosevelt, Churchill in Stalin, zadnje tedne pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, torej napol zasebno pogovarjajo le še Američani in Rusi. Evropejcev ni več, Ukrajina pa se je znašla v vlogi poraženke. Je scenarij za prihodnost demokratične in svobodne Evrope lahko še slabši?
Ob očitkih, da televizijski voditelji skačejo politikom v besedo, bi se človek krohotal, če situacija ne bi bila resna. Ukinitev Tarče bi namreč pomenila zmago politike in prepričanja, da smo novinarji in uredniki njeni podložniki. Kajti v resnici ne gre za vprašanje bontona, lepega obnašanja in podobnih izgovorov za nemogoče zahteve, ampak za čisto navadno željo po podrejanju. Politiki, sploh tisti z avtoritarnimi manirami, si želijo podrejenih medijev, zato jih šokira, ko jim nek mladi urednik po telefonu zabrusi, naj se jebejo, ali ko jim voditeljica najbolj gledane informativne oddaje “skače v besedo”. Kajti za vse te male in malo večje avtokrate z napihnjenim egom in polnimi omarami okostnjakov smo mediji, ki se jih ne bojimo, celo hujši sovražniki od pravosodja ali političnih nasprotnikov.
Zločin brez zločinca, zločin brez kazni? Če se nam obeta takšen epilog, potem imamo problem. Zaupanje v policijo je na psu, tožilstvo in sodstvo se obnašata, kot da sta nedotakljiva in ne odgovarjata za nič. Pendrek, ki ga je oblast prek svojega represivnega aparata pokazala v velenjskem primeru, je tako dokaz najvišje hipokrizije: moškemu, ki je ukradel Titovo glavo, zaradi poškodovanja kulturnega spomenika teoretično grozi osem let zapora, nasilnežu, ki je ubil človeka, pa morda niti sodili ne bodo, ker za obtožnico ne bo dovolj dokazov. V tej škandalozni tragediji absurda, ki se nam vrti pred očmi, sem brez besed: v Sloveniji se bolj splača ubiti človeka kot pa poškodovati (Titov) kip!
Kaj dejansko pomeni ameriško obnašanje glede Rusije, ki ga mnogi Evropejci razumejo kot Trumpov “nož v hrbet”, za vojno v Ukrajini? Ključne evropske države so se znašle pred tvegano dilemo: ali naj sprejmejo Trumpov trgovski pragmatizem in pristanejo na razdelitev Ukrajine, ali pa naj vztrajajo pri podpori žrtvi Putinove agresije. Angleže in Francoze podzavestno preganja zgodovinski občutek krivde, ker so v 20. stoletju dvakrat pustili na cedilu Vzhodno Evropo; prvič leta 1938 v Münchnu pred Hitlerjem, drugič pa leta 1946 pred Stalinom. Ta občutek krivde je zaradi določenih zgodovinskih vzporednic sicer razumljiv, vprašanje pa je, če bo Evropa v primeru Ukrajine sposobna sama in v celoti nositi breme konfrontacije z Rusijo.
V sredo se bo iztekel ad hoc razpis vlade (nosilec je Urad za komuniciranje – UKOM) za izdelavo “komunikacijskega načrta za potrebe izvedbe informativne kampanje o dosežkih vlade v mandatu od 2022 do 2026”. Kampanja na spletu in radijskih postajah naj bi potekala od 9. do. 18. februarja, čisto slučajno se bo zaključila točno sekundo pred uradnim začetkom volilne kampanje, ki se začne 19. februarja. Vlada bo poleg zaenkrat neznanega zneska plačila za izbranega izvajalca (ta mora ponudbo z vsemi elementi, ocenami dosežkov…. pripraviti v šestih dneh!) za zakup spletnega in radijskega oglaševanja namenila 40.000 EUR proračunskega denarja. Poleg brezsramne, verjetno tudi nezakonite predvolilne samopromocije koalicije na račun davkoplačevalcev v času volilnih opravil, se lahko vprašamo, zakaj vlada ob več kot 50-ih zaposlenih “strokovnjakih” za komuniciranje, promocijo… ne zna sestaviti osnovne strategije predstavitve svojih dosežkov?
Janez Janša je, kot bi rekli Američani, “master of disaster”. Očitno bo tudi tokrat pred volitvami, namesto da bi bil modro tiho in si tako nabiral politične točke, streljal kozle, zganjal nacionalizem in žalil ljudi po družbenem omrežju X. S takšno predvolilno taktiko si bo do 22. marca uspešno zmanjšal možnosti za prepričljivo zmago in potrdil, da velik del levičarskih klišejev o njem drži. Predvsem pa tisti kliše, da lahko levici pomaga ohraniti oblast le – Janša. Si v strankah vladne koalicije lahko želijo še kaj boljšega?
