Ne vem, kje bi začel. Če bi mi pred 19 meseci nekdo rekel, da bo (četudi samo začasni) predsednik vlade – Luka Mesec, bi se samo nasmehnil. In če bi dodal, da je večni pacifist Mesec svoj slavnostni nagovor ob državnem prazniku v počastitev generala in borca Rudolfa Maistra začel ravno z besedami o podpori slovenski vojski, bi rekel, da ima sogovornik pač (pre)divjo domišljijo.
A to je šele začetek!
Predstavljajte si, da bi takrat nekdo napovedal, da bo KPK pri pravosodni ministrici in še 6 drugih ministrih te pravičniške vlade ugotovila, da so kršili Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Ali da bo taista pravosodna ministrica v novem Zakonu o sodiščih želela zapreti sodbe za javnost. Dajmo domišljiji še kril. V vladi, ki jo nominalno vodi nekdanji direktor gospodarske družbe, bo koalicija predlagala in potrdila zakon, po katerem se morajo vsi (razen njih samih) štempljati. Tudi tisti razvojno naravnani in širom sveta najbolj iskani kadri. Vsakodnevno, za prihod, odhod iz dela, pa za malico … in da morajo podjetja vsak dan voditi 9 sklopov birokratskih podatkov ter jih javljati naprej v nadzor.
Verjetno bi pred 19 meseci rekli, da je takšen zakon nor in neizvedljiv. Da bo gospodarstvo ogorčeno in da se bo zagotovo gospodarski minister Matjaž Han (ki bi sicer na vladi podprl ta zakon, ha ha, kakšen štos bi to bil) potegnil za njih. Da pa bo potem politični veteran Han poražen v internem vladnem spopadu z Luko Mescem. Kakšna znanstvena fantastika bi to bila! Ali da bo Miha Kordiš pri proračunu glasoval za amandma SDS.
Natanko takrat, ko se bo z neba vsul kozmični dež in vplival na glasovalne naprave poslancev Gibanja Svobode. Ter njih svobodno voljo po glasovanju “proti” spremenil v “vzdržano”. In da bodo ob ponovitvi glasovanja potem prav vsi do zadnjega glasovali za SDS.
Joj, kako bi se krohotali, če bi to kdo napovedal 22. aprila 2022!
Najbolj drzna in nejeverna bi bila seveda napoved, da bo agendo, sploh pa notranje- in zunanjepolitično niansiranje ukrepov in sporočil te vlade narekoval – Luka Mesec oziroma stranka Levica. Od dodatne obdavčitve gospodarstva, uvajanja birokratskih ovir, ukinitve davčne razbremenitve srednjega sloja, oblikovanja delovnopravne zakonodaje po meri sindikalnih zaupnikov, pisanja Zakona o zaščiti živali po meri nevladnih organizacij brez upoštevanja pravic kmetov …
19 mesecev kasneje.
Kaj pa, če je vse to res? Kaj, če ravno ta Luka Mesec pooseblja delovanje to vlade? In predstavlja nekakšnega vsebinskega strica iz ozadja, ki skoči v ospredje (samo) takrat, ko je nominalni predsednik vlade zaradi zdravstvenih razlogov zadržan?
Situacija je resna. Naj omenim samo dva primera. Oba se dotikata financ. Saj veste, vse se začne in konča pri financah. Prejšnji finančni minister Andrej Šircelj je v državni blagajni (državna in občinska raven) pustil razkošnih 8 milijard evrov likvidnih sredstev. S pametnim investiranjem v razvojne projekte bi Slovenija prihajajoči krizni čas lahko izkoristila kot odbojni moment in povečala razvojni naskok s primerljivimi državami.
Lahko pa tudi zapravi ta keš. Tako, da financira področja, ki nimajo multiplikativnega učinka. S tem v napačnem obdobju deluje prociklično in posledično proinflatorno. Makroekonomski kazalci nas prepričujejo, da je ta vlada ravnala natančno tako. Te dni smo v parlamentu sprejemali proračuna za leti 2024 in 2025, torej za preostali dve leti mandata te vlade. Vlada Luke Meseca, pardon, Roberta Goloba, je tako predstavila svoja programska izhodišča. Kot je v navadi, pred obravnavo proračunske dokumente pregleda Fiskalni svet in poda oceno.
In kaj je porekel predsednik tega sveta dr. Davorin Kračun? “Predlog proračuna za leto 2024 po oceni Fiskalnega sveta ne izpolnjuje zahtev domače zakonodaje in priporočil Evropske komisije.” Kajti: “… iskanje različnih obvodov, selektivni prikazi, vse z namenom ustvariti videz računovodskega izpolnjevanja fiskalnih pravil. Zato so proračunski dokumenti, ki jih je ocenjeval Fiskalni svet in o katerih odločate danes, brezpredmetni. Tako ravnanje vlade pa je nedopustno in neprimerno z vidika kredibilnega proračunskega načrtovanja.”
Uf. Česa tako ostrega s strani Fiskalnega sveta, odkar je bil ustanovljen, pa še ne! Finančni minister demokratičnega pedigreja bi nepreklicno odstopil. Ampak naš minister za finance je posebne sorte. Spomnimo se samo, kaj je počel v preteklosti. Podjetja, v katerih je prevzel poslovodsko ali nadzorno funkcijo, so po navadi kmalu zatem končala v stečaju. Klemen Boštjančič je bil tako v Vegradu predsednik nadzornega sveta, in sicer v času, ko je šlo podjetje potem v stečaj. Nato je presedlal na vrh Adrie Airways. Decembra 2012 so ga zaradi 15,3 milijonske izgube dokončno spodili iz vrha podjetja. Danes smo brez nacionalnega letalskega prevoznika. Preden je postal minister, je bil tudi predsednik upravnega odbora Save (od decembra 2016), predsednik nadzornega sveta Save Turizem (2017). Dolg Save slovenskim bankam pa poznamo – 310 milijonov evrov. Težko predstavljivo povprečnemu državljanu.
Tak minister seveda ne odstopi. Slovenija še ni potopljena in pot do tja še vedno ponuja izzive. Prvi pogoj za “pot v proračunsko pogubo” je prav neverodostojnost načrtovanja in lažna transparentnost porabe. Minister Boštjančič vse to pooseblja. Zaplet, ki smo ga spremljali na proračunski seji, temu pritrjuje. Tam je minister Boštjančič v odgovor na uničujoče besede Fiskalnega sveta samozavestno vstal in povedal, da je Evropska komisija ravno tisti dan njegov proračun razglasila za zglednega. Takole je rekel: “Po oceni Evropske komisije so slovenski proračunski načrti med bolj zglednimi v območju z evrom. Skladni, da so s sprejetimi priporočili EU. V oceni so upoštevali stanje do konca oktobra, precej drugače kot je ocenil Fiskalni svet RS.”
Fiskalni svet se tako očitno moti oziroma je preveč črnogled.
Ampak hudič je v podrobnostih. Ko sem natančno pregledal poročilo Evropske komisije, sem ugotovil, da je minister Boštjančič zavajal Bruselj. Tja je namreč (namerno?) poslal napačno verzijo proračuna. Tisto, ki je še vsebovala solidarnostni dodatek. Tisto, ki še ni upoštevala zvišanih povprečnin za občine. Takšno, ki še ni upoštevala indeksacije socialnih transferjev. In ki je še vedno predvidevala zamrznitev plač javnih uslužbencev. Vse te postavke, ki tehtajo nekaj debelih sto milijonov evrov, je Boštjančič dal v proračun tik pred sprejemanjem v parlamentu in o tem ni obvestil Bruslja. In zaradi takšne procesne ter vsebinske netransparetnosti, ki ji v zgodovini fiskalnega načrtovanja v Sloveniji še nismo bili priča, je Fiskalni svet naposled dejal, da so proračunski dokumenti brzpredmetni.
Tej vladi preprosto ne gre zaupati. Žal.
In v tem splošnem stanju nezaupanja vlada pride z novim zakonom. Zakonom o obnovi. Zakonom, ki bo vladajočim in njenim parasistemom dal proste roke, da zapravijo 10 milijard evrov našega denarja. Znesek dveh bančnih lukenj! Ob tem, da ima v zakonu zagotovljenih samo 1,6 milijard evrov prilivov. Prek dodatnih davkov in obremenitev, seveda. Kako si to predstavljajo, ne vem. Govorijo pa o transparentnosti. Ob tem umikajo obvezo o javnem naročanju do višine 5,4 milijonov evrov (do sedaj je bila ta meja 100.000 evrov!). To bo res pravi izziv za transparentnost, še posebej, ker bo nad distribucijo denarja bedela Alenka Bratušek. Aja, pa integralno gradbeno dovoljenje bo izdano v treh mesecih. Od oddaje vloge, z izvedbo celovite presoje vplivov na okolje, do izdaje odločbe. Pa namembnost zemljišč se bo lahko spreminjala, v nasprotju z dosedanjo zakonodajo. Tudi tam, kjer se do sedaj ni smela. Slogani v stilu “Pri nas v 15 dneh do zazidljive parcele!” me ne bi čudili. In če se ne boste strinjali, da vam zavoljo višjih interesov razkopljejo dvorišče, bo šla vlada lahko v ekspresno razlastitev.
Kot bi zakon pisal ljubljanski župan!
Ob bianco menici za delitev 10 milijard evrov po postopkih brez birokratskih ovir in ob legalizirani možnosti izbrati “najljubšega gradbinca na svetu”, bo zaupanje v transparentnost te vlade res na preizkušnji. Sedanji dokazani standardi ne vlivajo optimizma. Ne pozabimo, ob vsem tem vladi ne bo treba iskati niti najcenejšega izvajalca. Ne verjamete? V nedavno sprejetem Pravilniku o izvajanju postopkov oddaje naročila, povezanega z odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov je v 6. členu črno na belem zapisano: “V oddaji naročila morajo biti navedeni referenčni pogoji in merila, pri čemer cena ne more biti edino merilo.”
Seveda pravilnik ni javno objavljen, ampak je dostopen samo tistim na ministrstvu Alenke Bratušek. Kakor tudi javnosti ni znana komisija, ki bo vabila in izbrala (najboljše) izvajalce del.
Ob oblikovanju takšnega finančno-procesnega okolja ni pričakovati, da se bo kdo od obstoječih želel odpovedati slasti vladanja, ali da bo prisluhnil javnemu mnenju. Raje bodo ob zatonu aktualnega našli novega frontmana, da bo statiral idejnemu predsedniku vlade iz ozadja, ki bo še naprej gradil socialistično Indijo Koromandijo.
Drama absurda? Komedija zmešnjav? Farsa? Ma, nič od tega. To, kar na slovenskem političnem parketu spremljamo sedaj, skoraj do podtankosti spominja na kultno gledališko uspešnico, ki so jo v londonskem West Endu začeli predvajati v 2015, nato pa se je razširila po celem svetu. Predstava, ki gre narobe (The Play That Goes Wrong) je natanko pred petimi leti prišla tudi v Slovenijo. Sumim, da si jo je večina današnjih ministrov, vključno s prvim izmed njih, vestno ogledala. Pa poglejmo, kako so jo pri Špas teatru tedaj predstavili:
“A predstava jim nikakor ne ‘steče’. Zaporedje nepredvidljivih in noro zabavnih dogodkov hitro spreobrne dogajanje na odru iz slabega v katastrofalno. Vse gre namreč narobe – igralci uporabijo napačne rekvizite, če pa že uporabijo prave, jim ti razpadejo, scenski elementi se nikakor ne obnašajo tako, kot bi se morali, še kulise začnejo razpadati. V dveh urah neprestanega smeha občinstvo spremlja zasedbo, ki trmasto poskuša, ne glede na vse težave, čim bolj točno in resno izpeljati predstavo, čeprav jim omedli glavna igralka, se nekam izgubi scenarij, z zidu padejo vsi scenski elementi, igralci pa se spotikajo ob vse in vsakogar (tudi lastno besedilo). Skrivnost je, ali bo igralcem sploh uspelo pripeljati predstavo do konca.”
Zveni znano? Ja, res. Ampak težava je zato še večja. Pri nas ne gre za komedijo. In ni nam do smeha. Ker gre za resne zadeve – upravljanje z državo, upravljanje z našo prihodnostjo. Kot gledalci te Predstave, ki gre narobe lahko upamo, da igralci čim prej obupajo.
Če aktualna epizoda pomeni finalni zaton franšize “novih obrazov”, je to za Slovenijo lahko še vedno happy end. Samo “igralci” ne smejo predolgo vztrajati s škodljivimi ukrepi, ki šibijo gospodarsko odpornost in perspektivnost Slovenije.
Upam, da pričujoča epopeja povzroči globinski wake up call za oblikovanje zdravorazumske, sproščene, v prihodnost in v sodelovanje usmerjene Slovenije. To je stvar osebne odločitve vsakega posameznika. V luči te Predstave, ki gre narobe, bo odločitev o udeležbi na volitvah (kadar koli že bodo) usodnejša od vprašanja, kdo danes vodi ples. Za razne komedije zmešnjav in drame absurda bodo adrenalinski odvisniki še vedno lahko zavili v gledališče, za največje in najbolj pravičniške kavč analitike pa naj velja, da če pravočasno prekinemo z dosedanjo prakso, prej ali slej k nam pridejo tudi sodobne 4D kinodvorane. Imajo udobne kavče in so precej manj škodljive za spremljanja razpadanja sistema v živo …
Logarju želim veliko sreče, vendar mu ne bo uspelo.Napadali ga bojo levi in desni
in vsi mediji.Pa vseeno, morda pa bo platforma vzdržala.
Spoštovani g. Logar, z navdušenjem sem pričel brati vaš članek, ker vas cenim, oziroma cenim vaše delo, kot zunanji minister. Na kraju branja kronologije delovanja katastrofalne vlade, posameznic in posameznikov sem se ustavil pri tem vašem stavku:
Kot bi zakon pisal ljubljanski župan!
Zastavil sem si vprašanje: Kako pa veste, da zakone ne piše on? Seveda Jankovič je premalo pismen, da bi to zmogel, toda okoli sebe ima spodoben aparat, da to seveda v njegovem imenu to opravlja. To dokazuje dejstvo, da gladko zmaguje na volitvah, še goljufati mu ni treba. Torej, da ponovim: zakaj ne bi ta isti aparat pripravljal ali usmerjal pisanje zakonov, predvsem tistih, ki šerifu odgovarjajo finančno in oblastniško.
Pa pustimo to vprašanje za čas, ki prihaja.
Spoštovani, ko sem prebral vaš članek do kraja, mi je manjkal zaključek. Namreč pričakoval sem, da nam napišete kako bi bilo treba ukrepati, s katerimi koraki pričeti, s katero ekipo ljudi pričeti te ukrepe udejanjati. Samo z debatno platformo se ne bo spremenilo nič, morda na zelo dolgi rok, tega časa pa potapljajoča naša domovina nima več. Treba bo pritegniti k sodelovanju ljudi, ki so pripravljeni delati za stvar, kot so na primer Peter Gregorčič, Pezdir, Šušteršič, Simič, Požar, Jančič, Majnardi, Steinbuch, Lahovnik, Štrancar, Akrapovič, Boscarol in še mnogo ostalih sposobnih in uveljavljenih ljudi. Naj mi oprostijo našteti, če sem preveč direkten. To je projekt, morda celo težji kot je bil spopad z JLA, toda s pravo strategijo, pogumom ljudi smo zmagali, sedaj pa se je treba še s pravo aktivnostjo osamosvojiti. Pa brez zamere g. Logar, korajža velja.
Odličen opis delovanja vlade „a je to“.
Ker smo državljani egoistični in se vsak zanima samo za svoj življenski „vrtiček“, poskoči in dvigne glas pa samo takrat, če kdo stopi na njegovo „gredico“.
Zato več kot 90 % volilnih upravičencev nima pojma o katastrofalnem stanju države in jih niti NE zanima, ker gledajo samo kratkoročno, nase in na svojo rit.
Stoletna vzgoje cerkve in komunizma je v naših genih. „Tiho bodi in trpi.“ Narod zahrbtnih oportunistov.
Če ne bi bilo tako, bi se ob kraji goveda ali posilstvu, zbralo najmanj tisoč mladih demonstrantov pred stavbo inšpektorjev itd. in metalo v okna granitne kocke in molotovke. Ker samo kletje ne pomaga in tudi nikoli ni.
Tko pa…., no, saj je že Cankar vse povedal…
Mogoč pa nas reši mesija z novo stranko v osebi AL.
—
Stoletna (!) vzgoja cerkve nima s tem nič. Katolicizem ima drugod veliki daljšo tradicijo, še več, še vedno je del kulture nekaterih narodov, pa vendar se ti vzdignejo, ko imajo dovolj. Za slovensko ponižnost bo treba vzroke iskati drugje, kar bi morda lahko vsaj osvetlila interdisciplinarna raziskava, ki bi najbrž pokazala, ugibam, da je kulturno majhni identiteti težko preživeti z zelo odkrito uporniško držo. Brez zaveznikov skoraj nemogoče. Tudi zato, vsaj tisti razumni, prisegamo na pravo in zakone, kakor se je uveljavilo v zahodni demokraciji. A tu se zdi, da smo prišli iz dežja pod kap, ker tudi EU očetov unije ni več, to, kar je bila. Delovanje Petra Gregorčiča je samo eden izmed dokazov za to.
Kar zadeva komunizem, nima smisla izgubljati besed. Kaj torej ostane? Sam razen parlamentarne demokracije ne vidim druge poti, kar pa ne pomeni, da je ni. Če torej je, bi bil hvaležen tistemu, ki bi mi ponudil alternativo. Alternativo, to je pot iz obstoječega stanja ven, in ne negativo, kritiko obstoječega. (parlamentarna demokracija) Pa še: kar zadeva krizo zahodne kulture, ponuja Boštjan M. Turk zelo dobre temelje za razpravo o vzrokih bolezni zahodne kulture.
hahaha, a sem ti stopil na farški žulj…
Ne že stoletja, tudi danes ima Cerkev besedo v večjem delu države.
Ne pozabit ! Vsak novoizvoljen premier in predsednik , NAJPREJ obišče Vatikan.
No, danes še Bruselj in EK.
—
Ubogi Miller. Saj to presega vsako mero. Ali se ne bi malo zamislil nad vsem tem klobasanjem?
Kot nas nenehoma brez uspeha poučujejo in svarijo politični analitiki, politologi in spin doktorji različnih političnih barv, bolestno samopašni in narcisoidni premier sam od sebe najverjetneje ne bo odstopil in od njega suženjsko odvisni poslanci vladajočega GS ga nikakor ne bodo odstavili, saj se nikakor ne bodo predčasno odrekli sladkim finančnim in drugim koruptivnim privilegijem začasnih izvoljencev ljudstva.
Več kot očitno je, da so vsi člani Vlade RS, vsi poslanci vladajoče parlamentarne koalicije (GS, SD, Levice) in opozicije (SAS, NSi) ne-svobodni “mandatni” ujetniki zblojenega političnega sistema, po katerem v naši državi realno ni mogoče demokratično odstaviti očitno nesposobnega in škodljivega predsednika vlade, kadar bi to utegnilo statusno in finančno škodovati koalicijskim začasnim vladajočim izvoljencem ljudstva.
Poslanci vladajoče koalicije GS, SD in Levice, ki na “božji” ukaz “kot eden” na “popravnem izpitu” po koncu zloglasnega metafizičnega “vesoljskega dežja” glasujejo celo ponovno za amandma sicer trajno politično satanizirane in preklete SDS ter s tem dodatno obremenijo proračunsko zapravljanje za novih dvajset milijončkov na vselej široko razprt račun oz. v trajno breme brezimnih in brezpravnih davkoplačevalcev, se izkazujejo kot voljni predmeti vsakršnih manipulacij, kot politično brez-hrbtenični in človeško brez-značajni mojstri “postavljanja na glavo” ter nekritični prežvekovalci in malikovalci vsakršnih trenutno kurantnih ideologij, delnih resnic, ne-resnic, čistih laži in bolestnih politično-ideoloških fantazmagorij.
Popolnoma jasno je, da od človeških in poslanskih kreatur, ki jih verodostojno predstavlja in zastopa gostobesedni in vsebinsko izpraznjeni šef opozicije Sajovic, ne moremo pričakovati nikakršne politične in statusne razrešitve katastrofalnega političnega in socialnega stanja v RS.
Za razliko od gledalcev v Špas teatru, ki sproščeno uživajo v Predstavi, ki gre narobe, smo državljani, davkoplačevalci in volivci v RS vse bolj nemočne žrtve in ujetniki ustavno in demokratično spornega volilnega sistema, iz katerega se generirata ustavno in demokratično sporna ter invalidna zakonodajna in izvršna oblast, ki ju mimo njune volje ni mogoče predčasno zamenjati.
Da je katastrofa brezizhodno zaokrožena pa servilno skrbi ustavno-pravno mrtvoudna in politično podrejena sodna veja oblasti, ki nikakor ne opravlja avtonomne in neodvisne vloge ustavno-pravne kontrole in neodvisnega sistemskega nadzora obeh preostalih vej oblasti.
Dobesedno in v prenesenem pomenu smo vsi – ministri, poslanci, aktivni in pasivni volivci v RS – nemočni in brezpravni ujetniki ustavno-pravno zblojenega in v temelju nedemokratičnega političnega sistema ter proti-ustavne samopašne politične samovolje vladajočega Gibanja svoboDA s popolnoma politično podrejenima koalicijskima vazaloma SD in Levice ter s parazitsko finančno in interesno suženjsko “priklenjenimi” aktivisti provladnih nevladnih organizacij pod populistično lažno fasado “ljudske skupščine” Glas ljudstva.
Slovenija je bila pred 2. vojno še kar demokratična. Pred 2. vojno je imela država Kraljevina Jugoslavija v udobnih ječah (prevajanje in študiranje Marxa!) zaprte večino glavnih jugoslovanskih komunistov. Naglavni greh Kraljevine Jugoslavije ostane: kraljevina teh komunistov ni pobesila. Od tu naprej se začenja tragedija Slovenije, ki se še vedno dogaja. Tega prekletstva se še dolgo ne bomo rešili.
KomentarAPMMB2 vreden več od komentiranca.
Če bi bila Slovenija večinsko poseljena z državljani in ne trotlbutli, bi:
prvič sploh ne prišlo do situacije, v kateri smo danes.
drugič: če bi do nečesa podobnega vseeno prišlo (volilne goljufije), bi ulica počistila z umazanijo. Da se to da, dokazujejo levi.
tretjič: lepo je prisegati na demokracijo in se držati njenih pravil. A samo v urejeni državi, kjer je ravnovesje politično in gospodarsko ravnovesje vpeljano in deluje. Če tega ni, kaj ostane? Državljanska neposlušnost? Kaj pa to pomeni? Da ne bomo plačevali rtv prispevka. Skušali prirediti svoje finance našemu žepu primerno, kakšen računček ven in kakšen fiktivni not, pa se bo nabralo. In bomo postali Martini Krpani. Martin Krpan je bil tihotapec, a je le tako preživel v krivičnem sistemu. Ko je premagal Brdavsa, je rešil tiste, zaradi katerih je slabo živel in zato postal tihotapec. Potrepljali so ga po širokih ramenih in odpravili s papirjem, ki je legaliziral njegovo početje. Srečno hodi, je še rekel cesar, minister Gregor pa nič. Je že vedel, zakaj. In kje smo v tej zgodbi Slovenci? Skoraj sem pozabil. V košu na njegovem hrbtu, v katerem je prenašal bolno in nadležno ženo.
Oprosti Fran, saj tvoja povest je imenitna!
Zgodba o Martinu Krpanu ima še drugi del, ki je javnosti precej neznan. In v njem Levstik Slovence kar lepo opiše, tako nekako se Slovenci obnašamo še danes.
Slovenija zdaj čaka nove korake AL. Sem pa prepričan, da se AL dobro zaveda, da bo v primeru ustanovitve nove stranke nanj letelo z leve in desne. In z vsakim višjim odstotkom podpore bo tega blata več in več.
Vprašanj pa je v tem trenutku več kot odgovorov. In če je kdaj pravi čas za ustanovitev nove stranke, je to zdaj, ko je Slovenija en velik golobjak. Golobnjaki pa so polni saj veste česa.
Kako zdaj gospod Anže- a bo stranka ali ne?
Ukinitev SDK: z zakonom 25. 7. 1994 (Ur.l. RS, št. 48/94) se je SDK Republike Slovenije preimenovala v Agencijo Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Oblast: Predsednik republike Milan Kučan, predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, minister za finance mag. Mitja Gaspari. Vodilna stranka LDS. Ali res ostane le tolažba in branje Priročnika za razumevanje tranzicije: Udbomafija, Edo Ravnikar, 1995. Joj!
Star zgodba, preden sestopimo poskrbeti zase in prijatelje
Vlada ni popolnoma nič kriva. Krivo je ljudstvo, ki jo je izvolilo. Podn.
Tezko je ugovarjati razlagi,ki nam jo je priobcil gospod APMMB2,jaz kot nihce se z vsem popolnoma strinjam.Te pa srecno Butalci.
Bojim se,da mi bo kdo odgovoril na maoj komentar…..,te pa genau f pizdo idi!
Vse kar je dr. Anže logar napisal je bolj ali manj znano.
Problem pa je v tem, da se tak absurd ne da zaustaviti.
Vzporedno z absurdnim početjem poteka vrsta potrditev( uzakonitev) teh absurdov.
Ne deluje sodstvo, ne delujejo inšpekcije, ne doeluje nadzor. Ne pomagajo kritike, ne pomaga nasprotovanje, ne pomagajo protesti.
Psi lajajo, karavana gre dalje!
Očitno ni mogoče zaustaviti absurda. Očitno ni mogoče zaustaviti potapljanja. Brezno se samo od sebe poglablja in ko mislimo, da bo vsak čas doseženo dno, se brezno kar samo od sebe poglobi.
V državi ni več ne politike, ki bi zaustavila to potapljanje, ni več pravnih sredstev, tudi Ustave nimamo več, protesti ne pomenijo nič.
Včasih smo mislili, da nam bo v zagati priskočila na pomoč Evropa, sedaj vidimo, da celo Evropa pomaga pri potopu.
Nakateri naivneži polagajo upanje v volitve.
Tudi volitve ne bodo spremenile popolnoma nič
Berite replike samo na tem portalu, pa bo jasno, da se nam ob bodočih volitvah obeta še slabša garnitura.
Slovenijo je ugrabila mafija.
Mali Milanček se je igral s šibicami in zanetil strahoten požar.
Sprva je želel ohraniti svoj diktatoreski položaj in zaščititi množične morilce, boljševistične heroje. Za to je zlorabil državni aparat in medijsko propagando,ki ga je naredila za nesmrtnega. Kot pomoč pa si je pridobil razuzdane mladce, ki jim je omogočil plenjenje, da so njega in njegove heroje pustili pri miru in jim omogočili meditiranje in slavljenje revolucije.
Ta igra je nekako uspevala, sedaj pa se je vrnila kot bumerang in ni pokončala paglavca Milančka, temveč celotno državo.
V Sloveniji je zavladala mafija, ki se je ne bomo mogli kar tako znebiti.
Zalezla se je v vs e pore. Z demokratičnimi sredstvi se je ne bo dalo izgnati.
Očitno ni pričakovati, da bo to storila politika. Dr. Anže Logar se sicer obotavlja in še ni ustanovil stranke.Razklal bo SDS in namesto 25 poslancev bo v prihodnje SDS imela 15 poslancev, 10 pa Logar. Vsa opozicija skupa pa ne več kot 35 do 40 poslancev, saj se je “protijanša” elenemt tako zažrt med volivci, da z rezultatom 50+ še dolgo ne bo nič.
Druga varovalka bi naj bila ustava in zakoni. Ustava v Sloveniji ne velja več. Ustava je zgolj potiskan papir, izvajajo jo pa sodniki,ki so del mafije. Pa ne samo ustavni sodniki, tudi ostali sodniki so del mafije. Da se ne bodo izneverili, bo poskrbela predsednica države, ki je že napovedala, kako bo imenovala prave, svoje, preverjene kadre, ki bodo držali štango mafiji, pa tudi njej, če se bokak tečnež obregnil ob njeno dačo.
Menjave na vseh položajih in vseh področjih so Slovenijo spremenile v golobnjak.
Slovenija je spremenjena v Bentke. Kamofoli se obrneš,povsod samo golobi. In ti zagotavljajo, da se bo golobnjak ohranil.
Boj med Kučanom in Golobom izgublja Kučan.
Če je izgledalo, da se bo bil boj Kučan – Janša, so se razmere spremenile. Sedaj je boj Kučan – Golob, ki pa ga očitno dobiva Golob.
Kučan je ostal brez denarja. Zapravil je banke in zapravil je gospodarstvo. Golob pa si je vse to prisvojil. Tudi če ga odstavijo, bo mafijska družina, ki jo vodi, ostala pri koritu in pokradla vse, kar se pokrasti da.
Točno tako se je utrdila oblast v Venezueli. Sedaj se o njej nič več ne govori. Diktaura v Venezueli je sprejemljiva za svet. Nihče se ne zavzema za reveže, ki jih je ustvarila diktaura.Kdo pa se bo zavzel za Slovenijo.Nihče. In tako se nam obetajo črni dnevi.
V demokratičnih državah, bi nezakonit odvzem živali kmeti kaznovali tako, da bi parlament in vlado zasuli z gnojem in prisilili vlado, da pade. Kaj pa v Sloveniji? Iskali bomo pravno pot,za katero vemo,daje posuta z golobicami in golobčki, ki bodo potrdili, da goveda ne bod več vrnili.
Tudi če dr. Anže Logar ustanovi dve stranki in tri platforme in vanje vlključi cvet inteligence ne bo soremenil popolnma nič
@:” V Sloveniji je zavladala mafija, ki se je ne bomo mogli kar tako znebiti.
Zalezla se je v vse pore. Z demokratičnimi sredstvi se je ne bo dalo izgnati.”
Ker je temu res tako, je potreben re-set države in to z lepa ali z grda. Vse te, ki jih APMMB2 omenjate je potrebno nagnati z oblasti in funkcij, ki jih opravljajo, ter poklicati na odgovornost za neustavno ravnanje in politično interesno uzurpacijo oblasti, ki tako mladi državi kot je Slovenija jemlje upanje in veter v jadra družbenega razvoja.
p.s.: Logarjeva platforma je žal debatno društvo. Tudi sam pravi, da teži k dialogu in diskusiji, kot da nima/nimamo dovolj izkušenj iz polpretekle zgodovine kot tudi dogajanja v obstoju države Slovenije.
Logarju bom verjel, ko bo društvo prešlo v gibanje s točno opredeljenimi cilji. Do takrat pa je od tega društva toliko kot od mojega pogovora s prijateljem za šankom. Še enkrat, žal.