Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot svobodomiselnost že v temelju ogroženi. S spodobnostjo, pravičnostjo, svobodo, svobodomiselnostjo in podobnimi pojmi je torej križ in posebej pozoren je treba biti, ko z njimi manipulira kakšen “svobodnjaški” duh, minister ali institucija. In tega pri nas ne manjka.
Pater Rupnik je porušil vse standarde spodobnosti, tudi tiste, nad katerimi po novem bedi aktualna ministrica za kulturo. Navajam njen nelektorirani tweet: “Na ministrstvu za kulturo odgovarjamo glede Prešernove nagrade patru Rupniku, ki je bila podeljena po neustaljenem načinu brez predloga strokovne komisije. Formalno odvzem nagrade trenutno ni možen, a bi bilo minimalno podobno dejanje, da je prejemnik vrne sam.”
Če zanemarimo, da je ministrstvo najbrž želelo namesto podobno napisati spodobno in da bi moral lektor v sintagmi ” … da je prejemnik vrne sam” besedico “je”zamenjati z “jo”, se lahko takoj posvetimo denotaciji in konotaciji zadevnega sporočila. Pove nam, da je bila patru Rupniku nekoč ta nagrada podeljena na sporen (neustaljen) način. Sporna torej tokrat ni kvaliteta umetnikovega dela, kot je bila za mnoge njegove kritike, nasprotnike in konkurente ob podelitvi Prešernove nagrade, pač pa je ta menda podeljena po neustaljenem postopku. Mogoče je ta neustaljeni postopek zdaj že dodobra ustaljen, lahko da je bil tudi tedaj, tega od ministrice ne izvemo.
Za Rupnikov primer pa naj se le ve! Ob umetniško (ne)prepričljivost in z njo (ne)zaslužnost patrovega dela se ministrica ne spotakne, morda v izogib temu, da bi nekogaršnji zlohotni spomin vendarle ne posegel tudi po drugih spornih primerih, po kakšni še manj utemeljeni poznejši, sočasni ali starejši počastitvi posameznikovih ali skupinskih umetniških “presežkov”, katerih večina je iz “naših logov”. Pater Rupnik pač ni “iz naših logov”.
Toda kot rečeno: na Ministrstvu za kulturo (za enkrat) ne bodo zahtevali, da nagrado vrne, četudi jo je dobil “po neustaljenem načinu”, niti ne zategadelj, ker bi bil slab umetnik in si te nagrade ne bi zaslužil (čeprav seveda napredna, se pravi “naša stroka” gotovo tako misli), pač pa na Ministrstvu za kulturo (MK) pričakujejo Rupnikovo spokorno dejanje: da bo nagrado vrnil iz minimalnega občutka za spodobnost (to “bi bilo minimalno spodobno dejanje”), kolikor ga še premore, kajti pater Rupnik je po merilih MK vendarle zagrešil hude nespodobnosti.
To pričakovanje pa nam razkriva dvoje: da ima ministrica v nasprotju z njenim dosedanjim delovanjem in nehanjem izostren občutek za spodobnost, s katerim odmerja in sankcionira nespodobnost in moralne zablode “nenaših” v kulturi. Argument, s katerim sedanja ministrica odreka patru Rupniku nekoč podeljeno nagrado, je nekako enake vrste, kot bi kdo skušal nagrado odreči umetnici Maji Smrekar, tej pač na osnovi govorice, da tako ona kot njen pes Byron, ki je tako tvorno sodeloval v njenem pred leti nagrajenem “umetniškem” in hkrati “znanstvenem” post- in transhumanističnem projektu (“K-9 topologija”), živita v resnici že ves čas vzorno meščansko življenje. Ona srečno poročena, pes pač kot pes, v veselje otrok in družine …
Naj nam pri presoji tega, kaj se umetniku spodobi in kaj ne, priskoči na pomoč kar Ivan Cankar.
“Sedela je ženska na trgu, debela in poštena ženska; prodajala je jajca … Pride mimo gospod, velik in resen gospod v črni suknji…
‘Počem so jajca, mati?’
‘Po štiri za desetico!’ …
‘Jajce je, kakor je pač potreba, da je jajce. Ampak, o mati, ali ste bili o veliki noči pri spovedi?’
‘Vsak mesec, gospod, in tudi pri obhajilu!’ …
‘Ampak povejte mi, o mati, kakšna je tista kokoš, ki je nesla ta jajca?’
‘Lepa kokoš je, gospod, in nikomur še ni storila žalega.’
‘Kakšne barve?’
‘Rjava putka je, prijazno pegasta.’
‘Značaj?’
‘Pohlevna putka, debela in plaha.’
‘Kakšna je njena morala?’
‘Sramežljiva putka je, gospod.'”
In tako naprej: “Ni dovolj, da je umotvor — umotvor, treba je tudi, da je putka moralna” (zaključi Cankar v nekoliko okrajšanem prizoru iz uvoda v roman Gospa Judit). In ta putka je v prispodobi naš pater Rupnik — in nikakor ne Maja Smrekar, kaj šele Dušan Smodej, Roman Uranjek ali bognedaj sama ministrica.
Namenoma se ne zgražamo kar vsevprek nad Rupnikovo seksualno radoživostjo, nad njegovo zlorabo duhovnih in drugih “vaj”. Prvič: gre po vseh pričevanjih za konsenzualne odnose odraslih oseb. Drugič: o dopustnosti in nedopustnosti tega naj se odloča znotraj Cerkve ter znotraj reda, ki mu pater pripada. Kaj je sploh res in koliko zares deliktnega, to naj raziščejo in o tem naj razsodijo poklicani.
Kako je z umetniško vrednostjo njegovih mozaikov — ta pa je stvar presoje ekspertov povsem druge vrste. Ali so mozaiki v papeški kapeli Odrešenikove Matere dostopni še komu ali samo papežu in njegovemu ožjemu osebju, ali jih torej sploh lahko vidi kdorkoli, ki si tega zaželi, kar naj bi bil po mnenju ministrice Aste Vrečko eden od predpogojev za Prešernovo nagrado? Rupnikov mozaik iz te kapele po njenem mnenju tega predpogoja ne izpolnjuje. In vendar je bila nagrada dodeljena prav za to delo iz patrovega sicer obsežnega opusa. Velika Prešernova nagrada se menda dodeljuje, kot meni ministrica, za celovit življenjski opus, kar se pa v tem primeru ni zgodilo. To seveda ne drži. Veliko Prešernovo nagrado je nek pisec prejel za en sam roman, ki za povrh ni bil nikakršen presežek. In še zdaleč ni bil edini tak primer. Kar se splošne dostopnosti posamičnega umetniškega dela ali opusa tiče pa je seveda na kupe izjem, zlasti v območju t.i. scenskih umetnosti oziroma glasbenih in uprizoritvenih dejavnosti; še posebej, če predstave, koncerti ali performansi niso bili nikoli posneti.
“Spodobi se in pravično je” je fraza, ki sodi k mašnemu obredu. Kot laik brez poznavanja zgodovine katoliške liturgike lahko le ugibam o tem, zakaj je bila uvedena. Najbrž zato, ker sta tako spodobnost kot pravičnost, enako v Cerkvi kot med cerkvenolaičnim občestvom, izgubili svojo nekdaj samoumevno in moralno zavezujočo vsebino. Vidni znak te nesamoumevnosti je bila in je tudi spolna izprijenost med kleriki, ki se dandanes vse manj prikriva in tudi slabo preganja.
Ali se ni nekaj podobnega zgodilo tudi z resnicoljubnostjo in nič manj s svobodomiselnostjo? Nikakor nista več tisto nekaj, k čemur bi samoumevno usmerjali svoj razvoj, po čemer bi umerjali svojo duhovno in osebnostno rast, pač pa sta le še frazi, ki prikrivata svoje nasprotje: ekskluzivizem in svetohlinstvo. Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot svobodomiselnost že v temelju ogroženi. S spodobnostjo, pravičnostjo, svobodo, svobodomiselnostjo in podobnimi pojmi je torej križ in posebej pozoren je treba biti, ko z njimi manipulira kakšen “svobodnjaški” duh, minister ali institucija. In tega pri nas ne manjka.
Zato je treba tudi ob sporočilu Ministrstva za kulturo, ki ga zgoraj citiramo, zastriči z ušesi. Kdo in zakaj sploh govori o “spodobnosti” in kakšne vrste nespodobnosti v resnici prikriva. Od tod do Fotopubanamreč ni prav daleč. In mnogo je še in je že bilo sorodnih kulturnih fenomenov. Vrh in hkrati dno vsega pa je kadrovski in idejnopolitični “marš skozi institucije”, kulturna revolucija, ki grozi, da bo zrušila celo svojo lastno RTV utrdbo, vzporedno z njo pa še mnoga vodstva in programe: muzejev, galerij, gledaliških hiš. In zradirala še borni preostanek svobodnih medijev.
S spremembo zakonodaje se bodo lotili tudi revizij dodelitev nagrad, kulturnih subvencij, založniških in šolskih ter študijskih programov; nagrade in priznanja bodo odvzemali za nazaj, vzvratno, tako kot jim bo pač narekoval njihov ideološko sprevrženi retrovizor. Zategadelj: dol s takim režimom! Dol z ministrico za kulturo! Minimalno spodobno dejanje je vaš odstop!
Svobodo in kulturo za vse!
0 Komentarjev