Vse kočije Urške Klakočar Zupančič

Fotomontaža: portal+

Avtor: | 5. januarja, 2023

Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert Dunajskih simfonikov je poletela z vladnim letalom, pri tem pa lagala, da gre na uradni državni obisk na povabilo predsednika avstrijskega parlamenta. Ni problem, da se je Urška Klakočar Zupančič peljala s falconom, kajti do tega je konec koncev pod določenimi pogoji tudi upravičena. Problem je v tem, da se je zlagala glede narave obiska. Udeležba na svetovno znanem koncertu, kjer najboljše karte stanejo pet tisoč evrov, pač ni uradni državni obisk …

Gospod Brane, redni bralec portala+, pogosto tudi pokomentira naše prispevke. Polemiko okoli Urške Klakočar Zupančič in njenega poleta na Dunaj je denimo odpravil takole: Kaj jo zdaj vsi nabijajo zaradi tega falcona in celo ogljičnega odtisa. Saj zato je falcon, da se ga uporablja, težava je bolj v tem, da se ne morejo nič boljšega spomnit. A moramo biti res največji cigani, da si ne moremo privoščiti enega majhnega državnega aviončiča?

Ni torej problem, da je v vlogi predsednice parlamenta odletela na novoletni koncert Dunajskih simfonikov z vladnim letalom. Problem gospe je v tem, da je zlagala, da je šla tja na uradni obisk.

Naš bralec je žal precej zgrešil poanto očitkov, usmerjenih proti predsednici Državnega zbora, čeprav je bržkone podobnega mnenja še kar nekaj ljudi, ki so nad trenutno oblastno garnituro še vedno preveč navdušeni, da bi bili lahko sproščeno in – hehe – svobodno kritični do nje. Zaradi tega jim je neprijetno, ko se v medijih pojavi afera ali škandal, v katerem nastopajo njim všečni politiki. Običajno pride do obrambne reakcije bodisi z zanikanjem (saj sploh ni tako hudovse skupaj je napihnjenodajte no mir …) bodisi z relativiziranjem (morda ni bilo prav, ampak saj je tudi prejšnja vlada počela enako, če ne celo hujše …) in v zgodbi nesrečne Urške Klakočar Zupančič je v bistvu manjkala samo senca Janeza Janše, pa bi bil zaplet popoln.

Na srečo vse skupaj ni tako zapleteno, Urškin greh pa ni tako gromozanski, da bi ji ga v krščanskem duhu ne bi mogli odpustiti. Ni torej problem, da je v vlogi predsednice parlamenta odletela na novoletni koncert Dunajskih simfonikov z vladnim letalom. Morda to ni bilo najbolj ekonomično, saj bi na Dunaj časovno skoraj hitreje prišla z avtomobilom in ustreznim policijskim spremstvom. V stroške poleta (ocenjeni na okoli 20.000 evrov) se ne mislim spuščati, ker je to povezano z izvornim vprašanjem o smiselnosti leta na relativno bližnji Dunaj.

Če je priložnostno kremljanje pred, med in po koncertu za koga “bilateralno srečanje”, potem bo treba celotno teorijo diplomacije in mednarodnih odnosov napisati na novo.

Problem gospe Klakočar Zupančič je v tem, da je lagala. Uporabo vladnega letala, na katerega so zavistni, malenkostni in vedno nergaški Slovenci izjemno alergični, je namreč opravičevala s tem, da je šla na Dunaj na uradni, bilateralni obisk, in sicer na povabilo svojega kolega, predsednika avstrijskega parlamenta Wolfganga Sobotke. Kar pa ne drži. Drži edinole to, da je Sobotka, ki ima kot šef zakonodajne veje oblasti vsako leto nekaj “prostih” kart za znameniti novoletni koncert, letos pač povabil na ta dogodek Slovenko. In nič več. Če je priložnostno kremljanje pred, med in po koncertu za koga “bilateralno srečanje”, potem bo treba celotno teorijo diplomacije in mednarodnih odnosov napisati na novo.

Strinjam se, da je “nabijanje” gospe Klakočar zaradi ogljičnih odtisov in podobnega izrazoslovja iz zakladnice Grete Thunberg deplasirano in neumestno. Bolje bi bilo, da bi bili tiho. A isto velja tudi za predsednico Državnega zbora: njen kljubovalni cinizem s kočijo je bil povsem nepotreben in je kvečjemu razkril komplekse, ki izhajajo iz njenega rojstnega kraja.

Včasih se pohecam, da sta samo Melania Trump in moja boljša polovica odšli iz Sevnice, ne da bi s seboj odnesli tudi Sevnico. Urška Klakočar Zupančič te sreče nima. Epizoda s falconom je razkrila del tega kompleksa. Ja, seveda je nobel, če nenadoma postaneš po protokolu druga figura v republiki in se lahko naokoli voziš z državnim letalom, ki si ga je nekoč omislil Janez Drnovšek, da bi lahko s čim manj napora direktno letel v Združene države na zdravljenje raka (če niste vedeli, to je bil edini razlog za nakup tega letala). Da se zaradi tega lažeš javnosti, pa ni prav nič nobel, ampak je slabo. Piarovsko na meji katastrofe.

Ni torej problem, da je v vlogi predsednice parlamenta odletela na novoletni koncert Dunajskih simfonikov z vladnim letalom. Problem gospe Klakočar Zupančič je v tem, da je lagala, da je šla na Dunaj na uradni državni obisk.

 Piarovsko je zgodba nasploh obrnjena na glavo. Tu bi gospe Klakočar človek privoščil malce boljšega strokovnjaka za PR, ki bi ji razložil, da ne sme več lagati, da pa lahko ljudem, če želi, vedno odkrito pove, zakaj je nekaj storila (ali pa ni storila). Glede falcona bi bil oziroma bi moral biti njen zagovor enostaven: šla sem z vladnim letalom, ker sem do tega upravičena. In pika. Ljudje bi si mislili svoje, ampak svet bi se vrtel dalje. Slovencem bi morali tako ali tako že v osnovni šoli razložiti, da država in vaška skupnosti nista eno in isto. Če ima država svoje letalo, ga ima z razlogom. Vojska potrebuje transportno letalo za prevoz orožja, opreme, vojakov in – ranjencev. Vladno letalo ni za ranjence, pač pa za državne funkcionarje. Če plebs misli, da si tega ne zaslužijo, naj to pred volitvami jasno in glasno pove (Slovenci bi sicer tako ali tako najraje videli, da so njihovi politiki napol klošarji in da živijo v garsonjerah).

+++

Ali se bo gospa Klakočar izvlekla iz tega, je odvisno od milosti Sončnega kralja. Če bo ocenil, da mu njene eksapade ne prinašajo več škode kot koristi – in pod tem mislim zgolj in samo odvračanje pozornosti -, potem bo poskrbel, da bo še naprej hodila na takšne nobel koncerte in plese v predsedniški funkciji. V tem primeru bi ji lahko pomagal tudi s kakšnim stilistom, kajti njen nesrečni talent za modo (pa smo spet pri Sevnici …) je pripeljal do tega, da je imela v enem tednu, če me oči ne varajo, kar dvakrat oblečena isto obleko: prvič na inavguraciji nove predsednice, drugič pa na nesrečnem novoletnem plesu.

Če pod vsem skupaj potegnemo črto, jo je “dunajska kočijažinja” v finančnem smislu relativno dobro odnesla. Vabilo na koncert je namreč pomenilo brezplačne vstopnice zanjo in del njenega spremstva (generalno sekretarko). Glede na cenik kart smo davkoplačevalci prihranili skoraj natanko 10.000 evrov. Kar je približno polovica stroška poleta našega falcona iz Ljubljane na Dunaj in nazaj.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Kako sem spoznal Kissingerja

Zakaj Henery Kissinger tudi po pol stoletja še vedno polarizira in nas ne pusti ravnodušnih? Je to zato, ker oblast potrebuje določeno stopnjo tajnosti, saj morajo celo v največji demokraciji na svetu volivci presojati rezultate in ne načinov? Saj, tudi sam sem se ob srečanju z njim veliko naučil. Vsebine se spomnim le bežno, morda je bilo že vabilo na ta dogodek garancija, da vsebina je, nedobljena vizitka to samo potrjuje, veliko več pa mi je ostalo o tem, kako je pomembno mreženje, komunikacija, moč, in vse ostalo, kar sodi zraven. In ravno to je bila odlična lekcija, ki sem je naučil, ko sem spoznal Kissingerja.

Ministrici za zdravje predlagam, da sama napiše odstopno izjavo, ne pa premier Golob

Da je Valentini težko delati na Ministrstvu za zdravje, ni težko ugotoviti ob njenih nastopih na televiziji ter po njeni telesni govorici pred kamero. Dragoceni čas ji bodo pobirali majhni problemi, slabi svetovalci in vedno novi problemi v zdravstvu. Seveda bo na koncu ponovno za vse kriva ministrica. Ko ne bi zmogla več, sledi odstop, še prej pa diskreditacija njenega dela. In ko bo odšla kot ministrica, bo zaradi gnojnice, ki se bo zlila po njej, le s težavo dobila delovno mesto. In prišel bo novi, pa spet novi minister ali ministrica in tako naprej, mi pa bomo vztrajno upali, da bomo rešili probleme v zdravstvu z menjavo ministrov.

Titovo Jajce in Titova televizija

Zgodovina se na slovenskih tleh dejansko ponavlja na najslabši mogoči način, ponavlja se kot grozljiva in strašljiva farsa. Kajti kdo ima interes, da za gnilo preteklost, ki ni nikomur prinesla nič dobrega, zapravlja davkoplačevalski denar slovenskih državljanov in pošilja novinarsko ekipo v Jajce, hkrati pa osvobojeno in depolitizirano vodstvo “nacionalke” stoka in joka, da bo Titova televizija propadla, če takoj ne dobi izdatne finančne injekcije?

Predstava, ki gre narobe

Ko sem natančno pregledal poročilo Evropske komisije, sem ugotovil, da je minister Boštjančič zavajal Bruselj. Tja je namreč (namerno?) poslal napačno verzijo proračuna. Tisto, ki je še vsebovala solidarnostni dodatek. Tisto, ki še ni upoštevala zvišanih povprečnin za občine. Takšno, ki še ni upoštevala indeksacije socialnih transferjev. In ki je še vedno predvidevala zamrznitev plač javnih uslužbencev. Vse te postavke, ki tehtajo nekaj debelih sto milijonov evrov, je Boštjančič dal v proračun tik pred sprejemanjem v parlamentu in o tem ni obvestil Bruslja.

Kdo je ustrelil Johna Krambergerja

Vedno bolj verjamem, da resnice o JFK-ju ne bomo nikoli izvedeli. Tudi če bi ameriške zvezne arhive jutri v celoti odprli za javnost in razkrili vse, kar se nanaša na Kennedyjev atentat, bi ljudje še vedno videli tisto, kar hočejo videti. Ljudje namreč verjamejo samo v to, v kar hočejo verjeti. V tej klasični dihotomiji med logos in mitos, torej med razumom in tistim, kar bi lahko opredelili kot zgodbo, pripoved ali intepretacijo, bomo bržkone vedno bolj verjeli zgodbi. Zakaj? Zato ker so posredi tudi čustva. Močna čustva. Pri Johnu F. Kennedyju jih je seveda ogromno in za veliko Američanov je njegova smrt še vedno travma, iz katere se napajata umetnost in popularna kultura.

Vladno proračunsko burkaštvo z nevarnimi posledicami

Medtem, ko vlada ljudstvo »zabava« z revolucionarnim, aktivističnim zasegom blatnega (zasebnega) goveda, arhaičnimi postopki evidentiranja delovnega časa, napovedanimi in odpovedanimi radikalnimi reorganizacijami vlade, depolitizacijo policije in vseh “nesvobodnih” sektorjev, vogalov te države, je v Državnem zboru potekalo sprejemanje ključnih dokumentov za delovanje države: proračunov za naslednji dve leti. Fiskalni svet je oba ocenil kot neverodostojna, celo brezpredmetna dokumenta.

Nekoč bomo dočakali tudi davčno reformo

Namesto da bi se politika odločila in znižala davčno breme, nas vedno bolj obremenjuje z raznimi stranskimi dajatvami. Nekatere imenuje celo solidarnostni davek, potem pa ga čez nekaj časa ukinejo. Težko jih je razumeti. V moji dolgoletni praksi se ne spomnim, da bi kdo toliko obljubljal, nato pa obljube spremenil ali jih sploh ne bi uresničil. Sprašujem se, zakaj nekaj obljubljajo, ne da bi prej preverili, kaj je sploh izvedljivo oziroma kaj lahko sploh izvedejo. Davčni zavezanci ne marajo presenečenj.

Od banalnosti do brutalnosti

Nevarnost prihaja z ljudmi, ki tlakujejo pot v fašistični pekel na krilih ideološkega zanosa po ustvarjanju boljše družbene ureditve, kot je svobodna demokratična država. Zlo, ki napoveduje resne probleme družbe, je kratenje človekovih pravic posameznika ali določene družbene skupine. Mehanizmi kratenja svobode so znani: demonizacija nasprotne strani, zasmehovanje in nato dehumanizacija določene družbene skupine ali pripadnikov politike s pomočjo oblikovalcev javnega mnenja, pa tudi orkestriranega diskreditiranja političnih nasprotnikov s strani t.i. digitalnih trolov, ustrahovanje in kaznovanje svobodomiselnih z zlorabo policije, sodstva ali celo vojske.