Vse kočije Urške Klakočar Zupančič

Fotomontaža: portal+

Avtor: | 5. januarja, 2023

Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert Dunajskih simfonikov je poletela z vladnim letalom, pri tem pa lagala, da gre na uradni državni obisk na povabilo predsednika avstrijskega parlamenta. Ni problem, da se je Urška Klakočar Zupančič peljala s falconom, kajti do tega je konec koncev pod določenimi pogoji tudi upravičena. Problem je v tem, da se je zlagala glede narave obiska. Udeležba na svetovno znanem koncertu, kjer najboljše karte stanejo pet tisoč evrov, pač ni uradni državni obisk …

Gospod Brane, redni bralec portala+, pogosto tudi pokomentira naše prispevke. Polemiko okoli Urške Klakočar Zupančič in njenega poleta na Dunaj je denimo odpravil takole: Kaj jo zdaj vsi nabijajo zaradi tega falcona in celo ogljičnega odtisa. Saj zato je falcon, da se ga uporablja, težava je bolj v tem, da se ne morejo nič boljšega spomnit. A moramo biti res največji cigani, da si ne moremo privoščiti enega majhnega državnega aviončiča?

Ni torej problem, da je v vlogi predsednice parlamenta odletela na novoletni koncert Dunajskih simfonikov z vladnim letalom. Problem gospe je v tem, da je zlagala, da je šla tja na uradni obisk.

Naš bralec je žal precej zgrešil poanto očitkov, usmerjenih proti predsednici Državnega zbora, čeprav je bržkone podobnega mnenja še kar nekaj ljudi, ki so nad trenutno oblastno garnituro še vedno preveč navdušeni, da bi bili lahko sproščeno in – hehe – svobodno kritični do nje. Zaradi tega jim je neprijetno, ko se v medijih pojavi afera ali škandal, v katerem nastopajo njim všečni politiki. Običajno pride do obrambne reakcije bodisi z zanikanjem (saj sploh ni tako hudovse skupaj je napihnjenodajte no mir …) bodisi z relativiziranjem (morda ni bilo prav, ampak saj je tudi prejšnja vlada počela enako, če ne celo hujše …) in v zgodbi nesrečne Urške Klakočar Zupančič je v bistvu manjkala samo senca Janeza Janše, pa bi bil zaplet popoln.

Na srečo vse skupaj ni tako zapleteno, Urškin greh pa ni tako gromozanski, da bi ji ga v krščanskem duhu ne bi mogli odpustiti. Ni torej problem, da je v vlogi predsednice parlamenta odletela na novoletni koncert Dunajskih simfonikov z vladnim letalom. Morda to ni bilo najbolj ekonomično, saj bi na Dunaj časovno skoraj hitreje prišla z avtomobilom in ustreznim policijskim spremstvom. V stroške poleta (ocenjeni na okoli 20.000 evrov) se ne mislim spuščati, ker je to povezano z izvornim vprašanjem o smiselnosti leta na relativno bližnji Dunaj.

Če je priložnostno kremljanje pred, med in po koncertu za koga “bilateralno srečanje”, potem bo treba celotno teorijo diplomacije in mednarodnih odnosov napisati na novo.

Problem gospe Klakočar Zupančič je v tem, da je lagala. Uporabo vladnega letala, na katerega so zavistni, malenkostni in vedno nergaški Slovenci izjemno alergični, je namreč opravičevala s tem, da je šla na Dunaj na uradni, bilateralni obisk, in sicer na povabilo svojega kolega, predsednika avstrijskega parlamenta Wolfganga Sobotke. Kar pa ne drži. Drži edinole to, da je Sobotka, ki ima kot šef zakonodajne veje oblasti vsako leto nekaj “prostih” kart za znameniti novoletni koncert, letos pač povabil na ta dogodek Slovenko. In nič več. Če je priložnostno kremljanje pred, med in po koncertu za koga “bilateralno srečanje”, potem bo treba celotno teorijo diplomacije in mednarodnih odnosov napisati na novo.

Strinjam se, da je “nabijanje” gospe Klakočar zaradi ogljičnih odtisov in podobnega izrazoslovja iz zakladnice Grete Thunberg deplasirano in neumestno. Bolje bi bilo, da bi bili tiho. A isto velja tudi za predsednico Državnega zbora: njen kljubovalni cinizem s kočijo je bil povsem nepotreben in je kvečjemu razkril komplekse, ki izhajajo iz njenega rojstnega kraja.

Včasih se pohecam, da sta samo Melania Trump in moja boljša polovica odšli iz Sevnice, ne da bi s seboj odnesli tudi Sevnico. Urška Klakočar Zupančič te sreče nima. Epizoda s falconom je razkrila del tega kompleksa. Ja, seveda je nobel, če nenadoma postaneš po protokolu druga figura v republiki in se lahko naokoli voziš z državnim letalom, ki si ga je nekoč omislil Janez Drnovšek, da bi lahko s čim manj napora direktno letel v Združene države na zdravljenje raka (če niste vedeli, to je bil edini razlog za nakup tega letala). Da se zaradi tega lažeš javnosti, pa ni prav nič nobel, ampak je slabo. Piarovsko na meji katastrofe.

Ni torej problem, da je v vlogi predsednice parlamenta odletela na novoletni koncert Dunajskih simfonikov z vladnim letalom. Problem gospe Klakočar Zupančič je v tem, da je lagala, da je šla na Dunaj na uradni državni obisk.

 Piarovsko je zgodba nasploh obrnjena na glavo. Tu bi gospe Klakočar človek privoščil malce boljšega strokovnjaka za PR, ki bi ji razložil, da ne sme več lagati, da pa lahko ljudem, če želi, vedno odkrito pove, zakaj je nekaj storila (ali pa ni storila). Glede falcona bi bil oziroma bi moral biti njen zagovor enostaven: šla sem z vladnim letalom, ker sem do tega upravičena. In pika. Ljudje bi si mislili svoje, ampak svet bi se vrtel dalje. Slovencem bi morali tako ali tako že v osnovni šoli razložiti, da država in vaška skupnosti nista eno in isto. Če ima država svoje letalo, ga ima z razlogom. Vojska potrebuje transportno letalo za prevoz orožja, opreme, vojakov in – ranjencev. Vladno letalo ni za ranjence, pač pa za državne funkcionarje. Če plebs misli, da si tega ne zaslužijo, naj to pred volitvami jasno in glasno pove (Slovenci bi sicer tako ali tako najraje videli, da so njihovi politiki napol klošarji in da živijo v garsonjerah).

+++

Ali se bo gospa Klakočar izvlekla iz tega, je odvisno od milosti Sončnega kralja. Če bo ocenil, da mu njene eksapade ne prinašajo več škode kot koristi – in pod tem mislim zgolj in samo odvračanje pozornosti -, potem bo poskrbel, da bo še naprej hodila na takšne nobel koncerte in plese v predsedniški funkciji. V tem primeru bi ji lahko pomagal tudi s kakšnim stilistom, kajti njen nesrečni talent za modo (pa smo spet pri Sevnici …) je pripeljal do tega, da je imela v enem tednu, če me oči ne varajo, kar dvakrat oblečena isto obleko: prvič na inavguraciji nove predsednice, drugič pa na nesrečnem novoletnem plesu.

Če pod vsem skupaj potegnemo črto, jo je “dunajska kočijažinja” v finančnem smislu relativno dobro odnesla. Vabilo na koncert je namreč pomenilo brezplačne vstopnice zanjo in del njenega spremstva (generalno sekretarko). Glede na cenik kart smo davkoplačevalci prihranili skoraj natanko 10.000 evrov. Kar je približno polovica stroška poleta našega falcona iz Ljubljane na Dunaj in nazaj.

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?