Predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Mojca Mihelič je opozorila, da je sistem reševanja nasilja v šolah, obravnave problematičnih otrok zbirokratiziran in prepočasen. Počasnost in “filozofiranje” Centrov za socialno delo pripelje do tega, da se stvari pogosto zataknejo ali vsaj tako dolgo trajajo, da vzgojni ukrep izgubi osnovni učinek. (Vir: Odmevi, TVSLO1)
“Trenutno predlagani zakon spodbuja razvoj tržnega zdravstva in stimulira kapital, da vlaga v zdravstvo, ki je gospodarsko uspešna dejavnost”
Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije je jasno predstavila, kaj v bistvu prinaša vladna novela zakona o zdravstveni dejavnosti. V ničemer ne zagotavlja, da bomo državljani deležni boljših, hitrejših storitev, krajših čakalnih vrst. Ideološki...
Politični papagaji na oblasti nenehoma ponavljajo abstraktno in lažno mantro o “ničelni stopnji strpnosti do vsakršnega nasilja v šoli in družbi”.
Ko pa je potrebno nevzgojenega nasilneža dosledno in nemudoma izločiti iz ogroženega okolja in ga prisiliti v procese postopne strokovne prevzgoje in nadzirane socializacije, pa vladajoče frazeologe neomejenih človekovih svoboščin in pravic nenadoma popadejo in omrtvičijo strahovi pred neukrotljivimi nravnimi in osebnimi okoliščinami.
Podobno, kot v našem sprevrženem pravnem režimu umikamo ogroženo ženo in otroke pred prepoznano in dokazano nevarnim nasilnežem na skrivne lokacije, bomo najbrž prisiljeni tudi večino discipliniranih otrok šolati na skritih lokacijah, da bi neukročeni nasilneži lahko zmagovito še naprej uveljavljali svoje socialno nedotakljivost, prezirljivost, sovraštvo in nasilje nad inventarjem, učitelji in učenci v javnih šolah.
Mnenje je polno sovraštva!!!
Namesto, da bi vlada uredila probleme v šolstvu, zdaj uvaja nek program RAP, da bo še večji kaos in divji zahod.
Naj gre vlada na dopust do konca tega mandata.
—
Se opravičujem za tiskarske napake.Niso namerne,naj pa vas nasmejijo.lp
Res ni daleč dan. ko bomo potrebovali posebne šole za normalne otroke. …
Se opravičujem – bistvo sem pozabil dodati. Na ta način ni daleč najbolj omejili samomore učencev/učenk in dijakov/dijakinj, ker bi se učili na podlagi lastnih sposobnosti. Tudi starši jih na ta način ne bi mogli siliti, da postanejo nekaj kar ne zmorejo postati.
Kitajsko, čeprav ni demokratična država v resnici občudujem, ker tam izbirajo učence/dijake/študente po njihovih sposobnostih in verjetno tudi po volji do kod so pripravljeni iti/napredovati pri svojem učenju. Včasih pač moraš biti dovolj strog, da kaj dosežeš. Ne rabiš pa biti avtokrat/diktator.
To je pa tako, če so učitelje pripravili do tega, da jim je (mora biti) bolj važno napredovanje v nazive in poslušnost sistemu, kot pa učenci in vzgoja. In če je pri učen kader bolj čislan od redno izobraženega, ker je bolj ubogljiv in upogljiv.
Rešitev, ki je zame edino pravilna zagotovo ne bo našla prostora v Sloveniji, pa naj jo vodijo leve ali desne vlade. Mislim na to, da bi se morali razredi v osnovni in srednji šoli oblikovati po strokovnosti posameznika. Primer.
V razredu A bi bili izbrani najboljši po preizkusu znanja, v razredu B tisti z nekoliko manj vedenji in znanji itn. Tako bi lahko učitelji in učiteljice najbolj “mučile” z novimi znanji tiste iz A razrede, v ostalih pa malce manj.
Če pa v razred spraviš vse od najbolj izobraženih in razgledanih do nezadostnih, od pridnih do porednih otrok itn. – ja jasno, da postanejo učitelji vse bolj popustljivi. Svoje pa seveda dodajo še nekateri starši.
Še huje je to, da se danes učijo le še za ocene, ki vodijo naprej. Vse več je učenja na pamet itn. Strokovnosti je vse manj in manj. Do kod bomo padali pa niti jaz ne vem. Kot država in družba bomo zagotovo vse bolj zaostajali za tistimi, ki izobraževanje jemljejo bolj resno kot pri nas.
Dejmo reči bobu bob.
Vse se je začelo po osamosvojitvi izpod komunistične diktature, ko je prišla demokracija. Začelo pa se je v družinah, kdo je bolj in.
Takrat so najprej primitivni petični starši in kasneje še njihova mularija dobili krila, oz. pravice in pravice. Njihovo geslo “Kaj nam pa morejo.”
Z leti je to prešlo tudi na socialno najnižje.
Vprašajte starejše (upokojene) učitelje, ki so te spremembe občutili na lastni koži.
—
To ni res, začelo se je pred več kot 20 let, ko je moja hči domov iz šole prinesla knjižico o pravicah…katero so jim dali učitelji oz ministrstvo za šolstvo…halo kje pa so odgovornosti??? in potem v gimnaziji ravnatelj reče, da so starši krivi….ne nismo, no vsaj tisti, ki poskušamo otroke normalno vzgajati… v Avstriji dobijo prvo odgovornosti, šele nato pravice in prav je tako
Začelo se je po osamosvojitvi s prihodom demokracije in vrnitev v čase Cankarja, ko so učiteljice postale spet “manjvredne”.
Če so (primitivni) starši, bogati ali revni, imeli probleme v šoli, je jasno , da vzgajajo otroke proti učiteljem. 1×1.
V naših časih, diktaturi pod Titom, si jo fasal okoli ušes, če si počel neumnosti.
In ne samo učitelji, tudi policaji so bili spoštovani in so se jih vsi bali, tudi cigani..
Pa danes ?
—
Se v celoti strinjam, da koncept šolanja, ki ga je uvedel Gaber, najbrž ni bil napačno zamišljen. Vendar je potem njegov načrt ušel nadzoru, kakor duh iz steklenice. Permisiva je zamenjala socialistični način izobraževanja. Do določene mere je tako prav, vendar so luknje v dojemanju tovrstnega izobraževanja prej podobne črnim luknjam v vesolju, ki požrejo kar jim je napoti. In to izkoristijo “ambiciozni” starši, sploh pa mularija. Zadnji primer Roma, ki se ne boji niti samega hudiča. Kaj ostane, normalnim ljudem. Vodeb je nekako namignil, kako se rečem v takem primeru streže. Seveda bodo zdaj soc. delavci, psihologi, psihiatri, itd. s svojimi nasprotujočimi si mnenji bluzili v medijih, svoj blablabla. Razen nekaj realnih racionalnih strokovnjakov.
Učitelji, profesorji sploh v prejšnih pa tudi naših časih strah in trepet učencev. No, seveda ne vsi, da ne posplošujem.
Zanimiv je bil recimo športni dan. Če je padal dež je seveda odpadel in učitelji, oziroma so bile bolj zaje… učiteljice, ki so z največjim veseljem pregledovali-e domače naloge, ki so navadno ostale v najoddaljenejšem kotu stanovanja. Kdor je znal moliti je molil za sonce, ostalim pa je ostala vremenska napoved, takrat še precej netočna. V slučaju dežja so spraševali križemkražem in cveki so padali kot za stavo, ker so bile žrtve največkrat naseljene v zadnjih klopeh.
Danes so vsa spraševanja že daleč vnaprej napovedana. Neka učiteljica je nam butcem, pozabljeno piko na tabli nazorno pokazala s “strokovnim” prijemom, da si namesto pike prej videl vse zvezde, kakor piko, za pozabljeno ali narobe postavljeno vejico, ti je najbrž z betico obrisala še tablo za povrh. To je bilo resnično, ker sem bil tudi sam deležen takšnega podkrepljenega konkretnega načina učenja. Koliko je pomagalo, pa res ne bi vedel. Dandanes ji ne bi odfalila odpoved, če že ne keha.
Seveda je mehak, recimo permisiven pristop pravilen, toda samo do neke mere. Vendar je potrebno otroke spodbujati v dejavnostih, ki mu ležijo in ne jih pumpati s podatki, ki se jih drugi dan pozabi. Vsak človek pride na svet z določenim namenom, baje.
Kakorkoli učitelji so danes prej kot kaj drugega, sužnji sistema, in stalno v strahu pred represijami, tako države kot družinskih odvetnikov. Z neskončnimi birokratskimi zahtevami se ubadajo “bolj veliko”, kakor z učenjem. Nam so najprej starši dali kakšno “vzgojno” ali pa s prednikom sesalcev za prah, da ne bo pomote, stresli prah iz hlač, potem šele si lahko povedal, karkoli si pač imel povedati. Seveda je kot avtoriteta skoraj v 90% zmagal učitelj ali učiteljica.
Ne na koncu, ali pač je pismenost in bralna uspešnost kljub vsemu, vedno “slabšejša”. Knjige so nujno zlo. Zanimivo pa, da očitno mularija veliko bolje zna Angleščino, da o Srbohrvatizmih niti ne govorimo, saj jih še mi uporabljamo. So pač “bolj zanimivejši”. Tu so še: Gdaj, gdo, negdo in podobni umotvori “nadebudnig” učencev. Ali pa: Vso zelje, veselje, ljudstvo itd. Seveda je tega, da bi lahko napisal o tem črno humorno, če hočete humoristično knjigo. Pustimo ob strani narečja, to je pač bogatstvo raznolikih področij Slovenije in tako je tudi prav, da se ohranja. Tudi popačenke obstajajo, vendar so že vkoreninjene od nemških, in italjanskih gospodarjev. Ne bi jih našteval, ker jih v pogovornem jeziku uporabljamo praktično vsi. Zaenkrat to sz moje strani. Pa”najlepšejši” pozdrav.
Odlično napisano. Bravo.
Pravi učitelj je strokovnjak za vzgojo in izobraževanje!
Ko mu je šolska oblast odvzela pravico do NORMALNE vzgoje, ki pomeni, da ukrepaš tako , kot je potrbno TAKOJ, ko problem nastane, ne pa po birokratskih pravilih, ki morajo biti še okronana z zapisniki.
Kje naj učitelj vzame energijo in čas, da se bo z od doma nevzgojeno mularijo boril na tak Sizifov način.
Večini normalno vzgojenih otrok, ki so tudi največje žrtve tega zblojenega sistema, pa tako zadošča normalna beseda.
Tako je in pika!
Bila sem učiteljica.
Če posamezni ne-socializirani, ne-kultivirani in družbeno ne-odgovorni starši niso pripravljeni in sposobni vzgajati in krotiti svojih mladoletnih nasilnežev in potencialnih poznejših kriminalcev, so pristojni organi dolžni nevzgojene otroke začasno odvzeti škodljivim staršem in jih začasno namestiti v ustrezne vzgojne ustanove.
Seveda je v takih primerih potrebno staršem istočasno odvzeti tudi socialne dodatke, namenjene za skrb in vzgojo njihovih ne-vzgojenih otrok.
Nonsens vseh nonsensev je, da morajo učitelji, otroci in starši posamezne javne šole nemočno trpeti neukročeno nasilje ne-vzgojenega posameznika iz ne-socializirane družine ter da se morajo pod prisilo nesposobnosti odgovornih državnih in lokalnih oblasti sprijazniti z nižjo kakovostjo pouka in nižjo stopnjo varnosti njihovih otrok v obvezni javni šoli.
Kot je povedala sinoči ravnateljica Mojca Mihelič v Odmevih TVS 1, je naše javno šolstvo absolutno pre-normirano, kar pomeni, da so ravnatelji in učitelji v javnih šolah dobesedno nesvobodni sužnji brezčutnih in brezsmiselnih paragrafov odtujene šolske birokracije in državne oblasti.
In v javni šoli birokratske brezčutnosti ter osebne in družbene odtujenosti ni mogoče pričakovati razvoja prepoznavnosti in ustvarjalnosti vsakega učenca, zaradi česar slovensko javno šolstvo na področju pospeševanja in uveljavljanja svobodne ustvarjalnosti otrok vse bolj primerljivo zaostaja za Evropo in svetom.
Šolanje je pravica, ki pa je ne bi smel nihče neodgovorno in nasilno zlorabljati na škodo drugih učencev, učiteljev, staršev in davkoplačevalcev v RS.
Kdor se ni pripravljen in sposoben prilagoditi zunanjim in notranjim pravilom spoštljivega sobivanja in strpnega sodelovanja v javnih šolah, naj za svoj denar poskrbi za izobrazbo svojih otrok na zasebnih šolah, ali z zasebnimi domačimi učitelji.
bravo!!!!!!
Še bolj odkrita je bila sogovornica, dr. Leonida Zalokar. Minister, izgubljen v času in prostoru, ki je nesposoben za opravljanje tega dela, pa tega ne bo poslušal. Še vedno gabrovanje, ujčkanje otročičkov, naših srčkov, ki imajo samo pravice, hkrati pa nobenih dolžnosti.
Vse je bilo že povedano.Pa ne vem če se slißi…Eni delamo in plaćuhemo davje,eni pa živiko na ta račun,pa še pridne otroke pretolčejo.Ker jim nihče nič ne more.O,tovariš Gaber,vaša šolska prenova(mineštra)je vse bolh neužitna Vam je kaj hudo zaradi tega?Meni zelo-zaradi otrok..