Slovensko zdravstvo je že sprivatizirano. Sprivatiziral ga je trenutni zdravstveni sistem!

Avtor: | 28. januarja, 2024

Krištof Zevnik, zdravnik in doktor dentalne medicine, je pričujoči tekst napisal že leta 2019. Na +PORTALU ga objavljamo janaurja 2024 in ob tem lahko ugotovimo, da je naravnost fascinantno, kako se po skoraj petih letih v tej državi ni takorekoč nič spremenilo. Če nadaljujemo z njegovim zapisom: Sporočila politične večine nenehno v ospredje postavljajo zdravnika kot odgovornega za tisoče čakajočih. Odgovornost za čakajoče pa nosi izključno politična večina in njen izbran zavarovalni sistem. Odgovornost zdravnika je, da zdravi bolnika. Država je odgovorna za upravljanje in uresničevanje pravic posameznikov. Država in politična večina je tista, ki mora postaviti sistem, ki bo v največji meri odražal svobodo posameznega zdravnika in bolnika.

Za korenito spremembo potrebujemo večino, ki bo izvoljena zaradi rešitev, ki jih ponujajo. V Sloveniji se politična večina z veseljem pogovarja o rešitvah v zdravstvu po volitvah. Že trideset let ustanavlja komisije, odbore in svetovalna telesa. Vse to je navidezni diskurz, ki ga mora izvajati zaradi lastne politične higiene. Namen pa je ohranjati model lastnega štiriletnega političnega preživetja.

Paradoks Levice: borijo se proti privatizaciji zdravstva, ne vidijo ali pa nočejo videti, da je javno zdravstvo v resnici že sprivatizirano …

Dokazov o tem je veliko. Odprite Uradni list in poglejte spremenjene in dopolnjene zakone, ki omejujejo svobodo zdravnika. Preštejte uresničene obljube in dogovore. Preberite si Pravila ZZZS in jih primerjajte z evropskimi direktivami. Primerjajte zdravstvene sisteme v sosednjih evropskih državah. Vložite zahtevo za povračilo stroškov zdravljenja v imenu vašega bolnika. Opazujte namerno hipernormiranost in zapletenost postopka. Pozanimajte se, kako potekajo vsakoletna pogajanja v okviru Splošnega dogovora o plačilu zdravstvenih storitev (vir). Zdravnik izven javnega zdravstva naj poskusi napisati recept svojemu najbližjemu, ki vsak mesec plačuje prispevke za zdravstvo.

Vprašajte se, ali nimamo že sprivatiziranega zdravstva. Trenutni zdravstveni sistem je sprivatiziral zdravstvo

Ko boste bolni, z izdano napotnico, spremljajte občutke, ko vas seznanijo o dolgih čakalnih dobah za določen poseg. Nato poiščite pomoč pri zasebnem zdravniku. Vložite predlog za povračilo stroškov zdravljenja. Vprašajte se, ali nimamo že sprivatiziranega zdravstva. Trenutni zdravstveni sistem je sprivatiziral zdravstvo. Divja privatizacija je v polnem teku.

Človek ni bolan na ukaz države, ampak je samo bolan in želi primerno oskrbo v primernem času. Ne čez dve ali tri leta. Ker bolnik ne more uresničiti pravic, ki mu jih obljublja politična večina, se je primoran zdraviti zasebno. Privat. To je definicija privatizacije. Pri tem bolnik ne bo dobil povrnjenih stroškov s strani zavarovalnice.

To privatizacijo je ustvarila politična večina. Ista večina, ki se hkrati bori proti privatizaciji.

Vse to se dogaja, ker smo kot družba v razvoju Slovenije spregledali osnovne gradnike svobode, ki v temelju odražajo delovanje naše države in posameznika.

Bolnika in zdravnika.

Krištof Zevnik je zagovornik vsem dostopnega javnega zdravstva.

27 komentarjev

  1. deni

    Včeraj je vsestranski in nepristranski novi voditelj razlagal poglede na zdravniško stavko. Napaka zdravnikov po njegovem, temelji na predpostavki, da se je nezadovoljstvo nad stavko zgodilo zaradi slabega PR. Ne vem od kdaj PR vpliva na zdravljenje bolnikov. Kakorkoli menda je stavka namenjena k še večjem bežanju zdravnikov v privatne sfere. Ja gredo, vendar je tu velik vprašaj, čemu, zakaj, kdo itd? Pač levičarsko razmišljanje, ki ne pelje nikamor. Sem že napisal, da so velike razlike med zdravniki.

    Ampak, bodo šli raje za koncesionarja, vendar tu nastane problem, ker se potrebuje več koncesionarjev splošne prakse, ker tudi specialisti ne premorejo vseh potrebnih aparatur itd. Primer porodnišnic. Ja, manjše porodnišnice so najbrž privlačne zaradi tretmaja. Nastane pa problem, ko se kaj zaplete in ni potrebnih strokovnjakov zaposlenih kot so pediatri, kirurgi, kardiologi, tako otroški kot ob zapletih pri materah, smrtno nevarnih zapletih in je potrebno ukrepati TAKOJ. Prevoz s helikopterjem že res, ampak sekunde, minute odločajo o življenju. Zdravnike žiljno krvne smeri itd, Kar pa lahko nudi samo ustanova, kjer je vse potrebno v bližini, oz. pri roki in to premoreta samo oba UKC.eja.

    Seveda bo slej ali prej potrebno doreči, ne samo plače zdravnikov, temveč podplačanih medicinskih sester in tehnikov, kar pa zaenkrat ne zanima prav nobenega vpletenega. Na intenzivni negi so dan in noč ob pacientu in iz izkušenj, vsaka jim čast, kaj vse delajo. Štiristo, baje Filipink se usposablja v tej državi za potrebe našega zdravstva. Pa bodo tako strokovne in človeške kakor naše?

    Reform mi ne bomo delali, ker smo samo komentatorji iz ljudstva. Ampak, ali se ne svaljka po vseh ministrstvih sekretarjev, menda strokovnjakov, ker minister je samo politična funkcija in je veliko odvisno od podrejenih. Kakšne podrejene izbere je njegova izbira. Seveda ostanejo tudi predhodni, vendar jih veliko potem ostane samo za število, ker so menda redno zaposleni.

    Potem takem bi morali narediti kot na Islandiji, prvi pravi demokraciji na svetu. Ob znani gospodarski krizi, ki so jo ustvarili bančniki so napodili vse vpletene in jih celo kaznovali. Nato naključno izbrali med vsemi volilci začasni parlament, ki je potem ne glede na pripadnost izbral strokovno vlado in v par letih so stopili še stopnjo više in so zdaj med najbogatejšimi, oziroma kot ena najpravičnejših družb na svetu. Seveda je zaradi manjšega števila prebivalcev tudi veliko rodbinskih povezav, vendar je korupcije izredno malo in bi se takoj izvedelo za podkupovalce in podkupljene.

    Najbrž to zadnje nima zveze z zdravstvom. Pa ima dokler bo vse stihijsko, čeprav vsi vpleteni ponavljajo kot papagiji, sistem, sistem…. Na žalost, pravim na žalost bo edino huda, res huda kriza pripeljala ljudi vseh pripadnosti na cesto. Ker zaenkrat na srečo vseeno še nekako gre. Levičarji pa itak ne znajo drugega, kakor papagaji ponavljati, javno, javno. Kaj pa je javno in kako si to predstavljajo?

    Ali pa hočemo bosanski model, ker iz prve roke vem, da brez raznoraznih podkupnin v denarju ali kaj vrednejšega ni prav veliko storitev.

  2. Danijel Navodnik

    Že v izvornem članku ni pojasnjen pojem “javno zdravstvo”. S komentarji je pa še manj oprijemljivega razumevanja. Ali bi morali dejansko govoriti o državnem ali zasebnem zdravstvu? Kolikšna je izbirna moč davkoplačevalca-zavarovanca, da lahko glede storitev izbira med eno in drugo sfero? UKC LJ nima konkurence v UKC MB, ker oba pripadata isti poslovni strukturi. Dokler se bo pogovor nanašal na veje in drevesa, ne bo pa znan slikovit in jasen pogled na gozdove toliko časa bo družba ostajala v nevednosti.

    • tohuvabohu

      Zasebno zdravstvo ne obstaja. Nima lastne uprave (v javnem zdravstvu so to vlada, ministrstvo, zdravniška zbornica itd.), nima organizacije, nima predstavništva, nima svoje “sfere”, nima nič. Vsak zasebni zdravnik samostojno posluje na prostem trgu in to je vse. Zato je tudi že običajno nakladanje o potrebi ločitve javnega od zasebnega larifari. Zmeda je s pojmi, ker so zasebniki s koncesijo del javnega zdravstva in ker “zagovorniki javnega zdravstva” stalno zavajajo javnost z udrihanjem po zasebnikih.

      • Miller

        polupismeni mešalec dreka, spet bluziš…

        • tohuvabohu

          Bravo. Občudujem tvoj intelektualni potencial, ko namesto grdega zmerjanja raje dosledno navajaš tehtne argumente.

          • Miller

            dolgouhi, to je tvoj način komuniciranja in edino tega razumeš

    • Slovenc27

      Javno zdravstvo je sprivatiziral SDS s pomočjo FIDESa 💩💩💩

    • baubau

      No,ja, že vsaj 80 let vemo , da poleg javnega zdravstva pri nas obstaja tudi do potankosti organizirano tajno zdravstvo: za največje privilegirance, ki imajo vedno in povsod absolutno prednost ne glede na potrebe vseh drugih ljudi vse naokrog. Zato je izraz javno zdravstvo za vso ostalo rajo povsem natančen….pač v stilu javne kuhinje za reveže…

  3. slavkope

    Nezaslišan politični in moralni škandal je, da se aktualna ministrica za zdravje prostovoljno javno neformalno sestaja s stavkajočimi lažnimi “pacienti” samooklicane črede politično organiziranega uličnega političnega pritiska Glas ljudstva (“pastirja” sta Keber in Jenull), neodgovorno, ignorantko in prezirljivo pa odklanja vsakršno neposredno srečanje in tvorno uradno pogajanje z legalnimi in legitimnimi sindikati zdravnikov, delavcev v zdravstveni negi in z legalnimi in legitimnimi predstavniki Zdravniške zbornice RS.
    Politično neodgovorno, prezirljivo in žaljivo do delojemalcev v javnem zdravstvu je, da najbolj izvršno-politično poklicana in pristojna članica vlade za zdravje nenehno neodgovorno, trmoglavo in arogantno odklanja samoumevno pričakovana pooblastila vlade za odgovorno politično in etično vodenje vladne pogajalske skupine s pristojnimi sindikati delojemalcev v zdravstvu ter se nerazumno in neprepričljivo izgovarja, da mora opravljati nujno redno delo na ministrstvu (menda ravno ta čas pripravljajo, tokrat zares, “odrešilno” zakonodajo za “pot iz krize javnega zdravstva”).
    Kar je približno tako, kot bi se gasilci in/ali požrtvovalni člani civilne zaščite odrekli takojšnji nujni urgentni proti-požarni/poplavni intervenciji, ker morajo najprej v svojih vrstah opraviti predpisano rutinsko demokratično javno razpravo, denimo o poslovnem zaključnem računu podjetja/društva za preteklo leto.

    Nezaslišan politični in moralni škandal je prav tako, da vlada preko svojih zvestih in servilnih medijskih agitatorjev in propagandistov, inkvizitorskih medijskih “lovcev na človeške glave” ter zasebnih agencijskih producentov usmerjanja, ustvarjanja in potvarjanja javnega mnenja načrtno ter z vsemi legalnimi in nelegalnimi populističnimi sredstvi medijskega manipuliranja ustvarja strupeno izključujočo psihozo frontalnega nezaupanja in celo srditega sovraštva proti vsem delojemalcem v zdravstvu, še posebej proti levičarsko trajno “prekletim” in trajno demoniziranim zasebnikom, koncesionarjem in “dvoživkam”.

  4. Miha

    Vsak zdravnik bi moral imeti višjo plačo od Sanje Ajanović Hovnik, dokler je zaposlena v katerikoli državni firmi/javni upravi.

    8.000EUR/mesec plače za 8 ur na dan, nadure seveda tudi plačane

    • Miro

      Kot vedno in kot ostali zdravniki poda diagnozo in ne zdravljenja.

  5. Miha

    Podpiram stavko zdravnikov…. ki so kot vse kaže še zadnji branik dinamičnega zdravstvenega sistema v kombinaciji javnega in zasebnega zdravstva, ter koncesionarjev.
    Imam pa en predlog za FIDES; naj se prekinejo soglasje za nadurno delo in prekinejo stavko. Tako bodo dokaj pošteno plačani za običajni 40-urni delovnik…. Pa da vidimo, kako hitro se bo sesul naš celoten zdravstveni sistem.

    • Tinca

      Če naredimo evtozaijo trenutni Vladko se rešijo vsi problemi v tej državi..

      • Lučka

        Ne podpiram stavke, ker smo bolniki talci in FIDES stavka sedaj , ko so zavarovalnice izgubile denar.Plačujemo prispevek za zdravstvo.Dejstvo je, da vsa oprema za diagnosticiranje in ostala v javnem zdravstvu ni izkoriščena,da gremo iz afere v afero in državljani imamo tega dovolj.Norme so pomembne in ne število ur.Nekdo se lahko samo sprehaja medtem, ko bolniki čakajo v čakalnici.Nepravilna organizacija dela in za vsak pregled napotnica namesto celostne obravnave ob že znanem protokolu kontrole po končanem zdravljenju , itd,itd.

        • Miro

          Ker je stavka ustavna pravica, plačujemo stavko oz. nedelo ter zavarovanje, torej dvakrat. V zadnjem obdobju naj bi jih bilo 11. Gre za ostanek prejšnjega sistema. Na zapadu plačuje stavko sindikat.

  6. APMMB2

    Zdravniki niso neumni. Vidijo, da za enaki denar, ki ga dobi zdravnik, zasluži v državnem zdravstvenem domu polovico manj, kot zdravnik privatnik.
    Kam gre polovica? Polovico pobere neučinkovit samoupravni sostem.
    Prav tak sistem je uničil Jugoslavijo, našo ljubjeno domovino( za neektere še vedno) in sveda Slovenijo, kjer vlada fašizem, kadar je na oblasati desnica, ki želi zadeve reformirati.Samoupravno socialistično zdravstvo ima še eno posebnost, da ga vodijo in usmerjajo sindikati. Vrhunski zdravniki, specialisti morajo polagati račune sindikalistom, običajno brezdelnežem.
    Tretja lastnost samouravnega socialističnega zdravstva je centralizacija in poolna odvisnost od politike. Prav zadnja vlada, ki je v Slovenijo prinesla svobodo, je zamenjala vse dikrektorje v državnih zdravstvenih ustanovah in nastavila v glavnem politične aparatčike. To je žalitev za stroko, žalitev za zadarvnike in vso zdravstveno osebje.
    Kaj pa ima politika iskati v zdravstvu?
    Najti se da še druge anomalije, pred vsem robustni ZZSZ, kjer birokrati in mafija razporejajo denar po balkanskem načelu . pola sebi, pola šarcu daje.(Šarec v tem primeru ni oni znani šaljivec, temveč konj).
    Vse te cvetke so zdravnikom prekipele, posebno pa skrajno žaljiva propaganda o visokih plačah. Zato se upirajo. Politika tega upora ne jemlje dvovolj resno in se sploh ne zaveda, da lahko upor povzroči popoln razpad zdravstva.
    Zato grozi. Na eni strani je zaukazala pohlevni novinarski svojati, da z največjo možno intenzitato blati zdravnike, na drugi strani pa zdravnikom preti z ukrepi, ki si jih lahko privošči morda Putin v Rusii, ali pa družina Kim v Severni Koreji.
    Tukaj je potrebno izpostaviti članek zmanenitega hlapčiča dr. Janeza Markeža, ki je nakazal, kaj vse lahko naredi popolnma nekompetentna in nesposobna vlada z nepokornimi zdravniki.
    Dragi moji tirani, zapomnite si, da niso več časi, ko so ljudi streljali na meji in so bili zdravniki ujetniki in niso mogli v tujino, saj jim tam niso priznali diplom.
    Sedaj lahko gredo v tujino, kjer jih ne zajebavajo osladni politiki in jim določajo delo sindikalisti.

    • ren

      APMMB2: “… in sveda Slovenijo, kjer vlada fašizem, kadar je na oblasati desnica…”

      ….in nacionalsocializem, kadar sta na oblasti Levica in levica

  7. Andrej Muren

    Prvi ukrep, ki bi ga bilo treba izvesti v zdravstvu je, da bi vsi zdravniki, ki delajo samostojno, dobili enak status kot ga imajo koncesionarji. S tem bi pacientom plačal zdravljenja pri njih ZZZS oziroma kakšna zavarovalnica, tako kot je to urejano pri sedanjih koncesionarjih. S tem bi se sprostile čakalne vrste v zdravstvenih domovih in tudi pocenili stroški zdravljenja, saj privatni zdravniki medicinskih materialov in opreme ne bi kupovali po štirkratnih evropskih cenah kot jih bolnice in zdravstveni domovi.

  8. deni

    Bom spet malo pametoval kot kavč komentator, je pa v bistvu skoraj vse napisano v članku zdravnika. Kakor v vsakem poklicu na tem svetu so tudi zdravniki, eni slabši, eni boljši, eni bolj ali manj zavzeti, eni bolj obremenjeni kakor drugi itd. Nekateri vidijo v pacientu številko, drugi pomoči potrebnega. Na žalost pa so tudi takšni, ki v svojem poklicu vidijo samo vzvod za svojo eksistenco.

    Nimam namena nikogar prizadeti ali biti nesramen, ampak gledam skozi prizmo običajnega človeka, potencialnega uporabnika zdravstvenih storitev. Občutek, kot da bi vsem ugajal Status quo, ki trenutno vlada v zdravstvu in na splošno. Kot je bilo rečeno, s stavko zdravniki ne bodo nič rešili in tisti, ki je do zdaj delal dobro, bo tudi poslej, drugi pa …

    Knjiga Adama Kaya, Tole bo bolelo, angleškega ginekologa, ki je potem obupal in se preseli na TV, objektivno opisuje delo v bolnišnicah. Tudi sam kritično in obenem humorno opisuje razne doživljaje pri svojem delu in birokratsko ravnanje politikov, oziroma vlade z vsemi nesmisli, ki se jih lahko izmislijo samo zaplankani uradniki. Pa tudi marsikateremu kolegu ne bi zaupal niti najobičajnešega opravila.

    Seveda se s tem k. k. nočem postaviti na nobeno stran, vendar nekakšna socialistična uravnilovka med samimi zdravniki ni nekaj najboljšega. Imam osebno dobro mnenje o določenih zdravnikih, ki so me rešili in sem jim zelo hvaležen. Tako, da vsa čast izrednim strokovnjakov, ki se tudi zavzamejo in se trudijo priti do vzrokov in posledic določene bolezni in te ne pošljejo domov s prvim vlakom
    Če sem nekje prav prebral, se zdaj najbolj potegujejo za zvišanje starejši zdravniki in to najbolj bode v oči. Potem pa provladni mediji pridejo ven s podatki, da so med petdesetimi najbolje plačanimi poklici skoraj večinoma zdravniki. Dobro, z nadurami vred. Vlada še dodatno mobilizira svoj PR in ljudje, normalno to vidijo in ogenj je v strehi.

    Že ptiči na vejah čivkajo o prepotrebnih reformah, tako v zdravstvu, kakor v drugih resorjih. Ampak se vsi zavedajo, da bodo mogoče izgubili kakšen privilegij, tako dobavitelji kakor javno zdravstvo na splošno, in politiki pri nabiranju glasov. Vlada pa noče ugrizniti v kislo jabolko, ker ji trenutno gre nezadovoljstvo ljudstva na roko. Zasebniki, oziroma koncesijonarji se te stavki baje niso priključili, tako da…

    Za konec samo primer iz javne TV, ko so vprašali zlate maturante o nadaljnem šolanju. Jih je, če se ne motim, osem od devetih odgovorilo, no ja, vsak lahko trikrat ugiba kje, samo eden pa naj bi bil pravnik. Prav vsi pa zatrjevali, da bodo lahko pomagali ljudem. Mladi zdravniki, no večina, so zelo zavzeti, potem pa …kakor kdo. Spet odvisno od posameznika ali pade v kalup ali pa resnično opravlja z veseljem svoje delo. Najbrž je vsak strokovnjak na svojem področju, sicer ne bi postal zdravnik. Vse ostalo pa …

    • Karel

      POLITIKA SVOJE DOLGE LEPLJIVE PRSTE IN ROKE STRAN OD ZDRAVSTVA IN BO TAKOJ BOLJŠE ZA VSE .

  9. Miro

    Zdravnik: Zakaj ne stavkam?

    Družinski zdravnik v Poljanski dolini Janez Koprivec

    Spoštovani! Ker me razen mojih 1600 pacientov ne poznate, se vam za boljše razumevanje besede predstavim. Sem družinski zdravnik, koncesionar v Poljanski dolini s četrt stoletja izkušenj. Z menoj delajo še kolega specialist družinske medicine, tri specializantke, dve diplomirani in ena srednja medicinska sestra, občasno še študentje različnih fakultet. Tudi njim sem hvaležen, da ne stavkajo, zato v teh dneh lahko na vprašanje pacientov citiramo staro Diarejo: »Ne stavkamo! Vedno tako hitro delamo.«

    Glede na to, da sem že v drugem delu ustvarjalnega obdobja in sem preskočil že kar nekaj stavk, ki so tudi meni prinesle določene bonitete, me med kolegi zmoti občutek, da je pravica do ne stavkanja zapostavljena pravici do stavke. Pa ker nimam nikakršnih političnih ali drugih funkcionarskih ambicij s strokovnega področja, ne bo čisto nič narobe, če se kdo z menoj ne strinja. Bratstvo in enotnost je umrlo in res moramo biti hvaležni, da je enotnost potrebna le redkokdaj, kot je bilo to leta 1990, večino drugih idej o enotnosti so le še želje po enoumju. In tega res ni malo.

    Moja stavka bi prizadela mojega pacienta, ki sem mu že sicer včasih težje dosegljiv, ki čaka na specialista predolgo že danes, na operacijo izrabljenega kolka nekajkrat dlje kot v zahodnih državah in ki v večji meri res ni kriv, da imamo slab zdravstveni sistem. Ne govorim o kolegih zdravnikih in drugih naših sodelavcih, nekateri so res odlični in jih skušam posnemati. Seveda bi pacient lahko izbral drugo oblast, tako sedanjo, kot vse prejšnje, ampak mislim, da imamo oblast prav tako, kot si jo s tako kratkovidnim demokratičnim razmišljanjem zaslužimo. Spremeniti državo ni majhna reč, spremeniti način razmišljanja ljudstva, je še mnogo večja.

    V družinski medicini je velik primanjkljaj kadra. Ne stavkam, ker ne verjamem, da bo zaradi dviga plačnih razredov vsem zdravnikom po vrsti v kadrovsko močno podhranjeno družinsko medicino prišlo več mladih. Specializant družinske medicine je že danes nagrajen za odločitev za naš klub, pa pretiranega navala kljub temu ni.

    Pogledal sem naokrog po izvajalcih in preveril kdo stavka. Bolj tak nesistematičen pregled mi pove, da več stavkajo v javnih zavodih in manj koncesionarji. Čisti zasebniki, kjer storitve dobite le za evre, ne stavkajo, ker so plačani le od svojega dela in ne od prisotnosti na delu. Skratka, za umetniški vtis, tam ne dobiš nič. Ne stavkam, ker iz nobene stavkovne zahteve nisem zaznal, da bo moja koncesija, ki je imela leta 2009 rok trajanja 25 let in je bila nato leta 2017 skrajšana le še na 15 let doživela avtomatsko podaljšanje do penziona, kot bi ga imela, če bi delal v zdravstvenem domu. Ta diskriminacija se po stavki ne bo ukinila kljub temu, da je za pacienta zdravstvena oskrba pri koncesionarju cenejša kot v javnem zavodu. Prostore v katerih delam sem si zgradil sam iz prihodkov, ki jih dobim za opravljanje dejavnosti. Prihodki od dejavnosti so za mojega kolega v zdravstvenem domu enaki, le da mu je prostore zgradila občina in jih praviloma od nje prejme v brezplačni najem (mogoče je kje kakšna izjema, pa je na poznam). In kdo je občini zgradil zdravstvene domove? Pacient. Vsaj za razliko najemnine je koncesionar za pacienta cenejša zdravstvena oskrba. Le zakaj bi hrepeneli po dražji oskrbi, če je cenejša vsaj tako dobra?

    Ob iskanju stavkovnih zahtev, zasledim izjavo, kjer se jim je nekoliko zareklo, da se s stavko preprečuje odhajanje kadra iz javnih zdravstvenih zavodov. Verjetno le ni bilo tako mišljeno, vsaj uradno ne, ker smo del javnega zdravstva tudi koncesionarji, res pa je, da tam takega odliva kadra ni. Tako tudi ta stavka ni nikakršen premik stran od državno planskega zdravstva, kjer na začetku leta definirajo, da bodo državljani letos imeli 4000 izrabljenih kolkov, 1000 izrabljenih kolen in 3000 žolčnih kamnov. Bog ne daj, da vas pod desnimi rebri uščipne na 3001. mestu. Postavijo vas v vrsto za prihodnje leto. Tako je bilo v socializmu, imamo še danes in tudi po stavki ne bo nič drugače. Berem, da so trenutno največji problem stavke neizdani bolniški listi. Bo že držalo. Bolje bolniški list v roki, kot operiran žolčni kamen.

    Prav tako ne stavkam, ker v nobeni zahtevi nisem začutil, da bom plačan po svojem delu oz. učinkih mojega dela na zdravje pacienta. Še naprej bo plača odvisna od sivine las, ki se mi progresivno veča, kot plača vsakega javnega uslužbenca, skoraj neodvisno od količine in kakovosti dela. Zakaj tisti, ki dela veliko in dobro ne bi imel dobre plače pa četudi na začetku poklicne poti. Pacienta ne zanima kakšna je barva mojih las, ampak kakšni so moji izdelki. V vsaj malo tržnem zdravstvu, ki zna prešteti vsaj žolčne kamne, izrabljene kolke in plača po učinku, velikih normativov niti ne rabimo. Potrebujemo nadzor nad kakovostjo dela in plačilo po tej normi.

    Prav tako ne stavkam, ker nikjer v zapisanih zahtevah ne vidim, da bo denar, ki se trenutno zbira le še pod eno zdravstveno kokljo z imenom ZZZS, porabljen bolje, da bodo slovensko pregrešno dragi medicinski materiali dobili normalne, evropske cene in da mi bo kot pacientu storitev na voljo takrat, ko jo bom rabil in ne šele ob rokih državnega plana. Prav tako med zahtevami ne zasledim, da se bodo po uspešni stavki iz gnezda ZZZS umaknili predstavniki dobaviteljev. Mar oni res najbolje vedo, kaj in po kakšni ceni je najbolje za mojega pacienta? Kmet v ogrado z ovcami postavi psa čuvaja in ne njegovega sorodnika volka. Težko rečem, da je bila ukinitev dodatnih zavarovanj slaba poteza, me je pa te še dodatne koncentracije kapitala na enem mestu resnično strah. Če smo prej z dodatnimi zavarovanji imeli fikcijo trga, danes niti fikcije več ni. Imamo pa vedno večje število zavarovalnic, ki za dodaten denar ponujajo prednostne obravnave, kar pomeni, da pacient za tako storitev plača dvakrat; prvič v obvezno blagajno in drugič iz potrebe, ker iz prve blagajne storitve v doglednem času ne prejme. Sistem postaja podoben RTV prispevku, ki ga plačujemo vsi, gledamo pa POP TV (z brezplačno reklamo se jim oddolžujem za ne gledanje). Če je to zametek trga, me ne moti, če pa je to še ena od oblik slovenskega preplačevanja zdravstvenih storitev, pa upam, da bo zmotila še koga.

    Prav tako med stavkovnimi zahtevami ne zasledim nujnih strukturnih sprememb, ki jih bo naše zdravstvo moralo doživeti, če bomo pacientu želeli nuditi evropsko kvalitetne storitve, ker v nedogled pa pacient res ne bo več verjel, da je naše zdravstvo najboljše in najcenejše. In med te spremembe sodijo tudi ukinitev koncesij in dodelitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti vsem, ki izpolnjujejo pogoje, izenačitev pogojev dela vsem oblikam zdravstvenih izvajalcev, vzpostavitev zavarovalne police med zavarovalnico (zavarovalnicami) in pacientom, kjer bo zapisano kaj pacient dobi in koliko ga to stane ob pričakovanem oz. prekomernem trošenju in kjer bo zavarovalnica (ne zdravnik) razlagala, zakaj bo pacient za določeno storitev moral dodatno seči v žep in tako naprej v smeri trga, ker trg ve, koliko žolčnih kamnov nosijo v tem letu državljani, socialistično planiranje pač ne. Javno zdravstvo je zdravstvena storitev za javno zbrani denar, ne glede na to, kdo jo nudi. Javni zavod še ni javno zdravstvo; lahko pa je.

    Na področju zdravstva je v Sloveniji zelo malo močnih igralcev. V eni ekipi so dobavitelji, v drugi javni zavodi, v tretji ZZZS, v četrti sindikati potem pa igralcev za močno moštvo že zmanjka. Seveda je nekje vmes še osebje iz slačilnice, ki pa stavi na igralce vseh obetajočih ekip in se na igrišču ne izpostavlja. Nič ni narobe, če se sindikati borijo za pravice delavca, kamor sodi tudi zdravnik in se zahteva, kar je že bilo obljubljeno s strani vlade konec leta 2022. Slabo pa je, če se pričakuje, da bo sindikalni boj prinesel nujne strukture spremembe, ki bi državno plansko zdravstvo spremenilo v dejansko javno zdravstvo, kot ga poznajo na Zahodu. Trenutna stavka je odlična medijska tema, ki bo vladi omogočila še en zapravljen mandat brez sprejetja obljubljene reforme.

    Na začetku stavke se je zgodila še druga stavka, oz. protest pod skupno zvezdo Glas ljudstva. Slednji se zelo jasno zavzema za ohranjanje državno planskega zdravstva, ki ga že imamo in stavkovne zahteve sindikata v marsičem niso velik odmik od tega. In za take manevre vzdrževanja starih struktur očitno ni težko pridobiti finančnih sredstev o katerih enormnih količinah so pisali že drugi in poženejo namazan medijski tank. Prav ti, ki se danes najbolj glasno zavzemajo za državno plansko zdravstvo, so zajadrali na valu zavračanja zaščitnih ukrepov v času epidemije, zaradi česar so ljudje umirali. Dobro se jih spominjam iz ljubljanskih ulic na tiste petke, ko sem se vračal iz moje priložnostne skromne pomoči covid oddelku KC Ljubljana in priznam, da me je bilo srečanja z njimi strah, ker nisem bil na kolesu, nisem imel piščalke, transparentov in tudi po videnem na covid oddelku nisem delil njihovega mnenja in še manj razpoloženja. Menim, da ni dobro, če namesto nas pacientov odločajo razni Glasovi, lahko pa je ta moja misel povezana le s poklicno napako zdravnika, ki ob dodatnih glasovih razmišlja, kako bo nesrečnika prepričal, da je tisti glas odveč in bi bilo verjetno zanj najbolje, če obišče psihiatra. In ta Glas ljudstva živi od denarja ljudstva in si je poleg sredstev ljudstva vzel še njegovo besedo. Prosim, da z mojo ne operira.

    Dolgo že delam. Vem, da večina pacientov na mojo besedo nekaj da, pa vendar do danes nisem slišal niti enega, ki bi mi rekel: hočem k zdravniku iz javnega zavoda oziroma h koncesionarju. Seveda pa me pogosto prosijo za priporočilo in priporočene ne sortiram na javne in zasebne, ampak na odlične, povprečne in tudi tiste, ki si ne zaslužijo niti plače zdravnika, ki je izhodiše za trenutni sindikalni boj. Ob mojem imenu se je podpisalo 1600 pacientov, pa v to številko ženin podpis niti ne štejem, zato se mi zdi prav, da sem jim na voljo tudi v času stavke in da za njih zastavim besedo še kje. Tudi oni jo kdaj zastavijo zame in sem jim hvaležen. Več od tega ne znam in dlje ne sežem. Mogoče bo za koga že beseda preveč in ker vem, da so slednji praviloma večji in močnejši, si bodo že opomogli, jaz pa si bom ob njihovem nestrinjanju v misli priklical besede Steva McQueena iz filma Metulj: »… še sem živ.« Žal ne vsi, ki bi lahko bili v dobrem zdravstvenem sistemu.

    Seveda bo nekoč pacientu potrebno povedati, da bodo spremembe na bolje lahko tudi bolele, kot je kljub vsem možnim analgetikom v zdravstvu še vedno kdaj. Socializma bo nekoč tudi v zdravstvu konec in bo večja poraba storitev tudi več stala. Nedopustno se mi zdi, da pacient kliče danes v ambulanto, ker mu je zmanjkalo zdravila A in bo ponovno klical čez dva dni, ker je ugotovil, da nima zdravila B in čez en teden še tretjič, ker ne ve, če mu napotnica za specialista še velja. Ko ga bo tak klic stal nekaj evrov, bo sestra dvignila dva telefona manj, jaz pa mu bom lahko rešil vse tri težave hkrati in povečala se bo naša dostopnosti. Druga boleča točka bo analiza, zakaj smo Slovenci tako nenormalno pogosto bolni. V letu 2021 je povprečen državljan preživel v bolniškem staležu en mesec, en mesec je bil na dopustu, en teden je praznoval, ob tem pa v slabih desetih mesecih leta res težko zaslužiš za dvanajst spodobnih evropskih plač z regresom in božičnico vred. Ali bomo rekli, da delo nekaj velja in bo okrevanje doma plačano slabše, ali pa lahko rečemo, da delo ne velja, ker z našim delom služimo še za vse okrevajoče; tiste okrevanja zelo potrebne in tudi one druge, ki so spoznali, da med delom in okrevanjem ni velike finančne razlike. V tem drugem primeru pozabimo na evropske plače in tako zdravstvo.

    Sicer pa lahko povem, da imam z zdravniško plačo mnogo boljši standard od mojih staršev in da če me bodo po sindikalni zmagi pahnili v še višji razred, zato še ne bom bolj srečen. Žal ni tako enostavno.

    • deni

      Super, da ste-si objavil odličen članek, dr Koprivca. Realno objektivno napisan članek, ki sem ga z veseljem prebral nekaj dni nazaj.

    • ren

      Poudarjeno iz pisma dr. Janeza Koprivca:
      “Menim, da ni dobro, če namesto nas pacientov odločajo razni Glasovi, lahko pa je ta moja misel povezana le s poklicno napako zdravnika, ki ob dodatnih glasovih razmišlja, kako bo nesrečnika prepričal, da je tisti glas odveč in bi bilo verjetno zanj najbolje, če obišče psihiatra. In ta Glas ljudstva živi od denarja ljudstva in si je poleg sredstev ljudstva vzel še njegovo besedo. Prosim, da z mojo ne operira.”

      Socializem-komunizem je vsem nam v pogubo. Leta 1990 smo bili za osamosvojitev in za OSVOBODITEV od komunizma. Dovolj imamo teh komunističnih tolp! Hočemo normalno živeti!

      • deni

        Ren. Tista s psihiatrom še kako drži. Ko sem bil v smrtni nevarnosti, me je hotel zdravnik poslati na Psihiatrijo, zaradi prejšnih težav in sem komaj prepričal. Pač je bilo videti vse b.p. Ampak me je potem na srečo le poslušal.

        • ren

          Marsikak primer, ki je podoben tvojemu, poznam. Zdravniki včasih ne poznajo življenja preprostih ljudi in jih pošljejo na psihiatrijo, češ, da so zmedeni, ker zmedeno govorijo. V resnici so si pa le pomagali na drugačen način in se pri tem poškodovali.

    • MARJAN

      Spoštovani dr Janez Koprivc, prav želim si, da vas bi spoznal, vam čestital za vaše razmišljanje, analizo stanja in vse kar ste napisali. Vse je točno tako in poleg analize, ste napisali tudi potrebne rešitve, da se bo v zdravstvu kaj premaknilo na bolje. Sedaj pljuvajo po zdravnikih kar tako počez, ker s tem vzdržujejo tak sistem kot ga imamo. Poznam veliko odličnih zdravnikov, slabega skoraj nobenega, ker slabi ne delajo s pacienti, se svaljkajo po raznih vodstvenih pisarnah. Tak je bil tudi dr Keber v bivši trnovski bolnici, sem bil tam kot pacient in malo je manjkalo, pa me bi zaradi napake poslali na oni svet pri osemintridesetih letih. Rešil me je čudežni slučaj, da so me poslali na pregled v UKC in me je dobil v obravnavo dr Fortuna, ki sem mu iz srca hvaležen, da sem še živ. Toliko o dobrih in slabih zdravnikih. Strinjam se z vami, da imamo politiko, ki pojma nima kaj je zdravljenje in prav ta politika vodi državno zdravstvo s tem, da ne spremeni iz sedanjega Zavoda za Zdravstveno Zavarovanje v pravo zavarovalnico, odpravi koncesije in odpre trg vsem usposobljenim zdravnikom, da opravljajo za kar so usposobljeni in so zato plačani in seveda zakonsko uredijo kontrolo z inšpekcijo, da ne pride do goljufij. Verjemite v letu dni bi zmanjšali čakalne vrste na evropsko raven. Da vam dokažem, da imam prav, pojdite na MR pregled v bilo kateri državni Zdravstveni dom ali v na primer privatni MEDILAB, vse vam bo jasno, kje so vzroki za čakalne vrste. Na kraju potrjujem, da so za tako slab zdravstveni sistem krivi politiki in ne zdravniki. Sindikati, ki še do sedaj niso nikoli naslovili na politike prave zahteve in organizirali vse splošno stavko zaposlenih v zdravstvu in nas pacientov za zgoraj napisane rešitve, vzdržujejo samo neskončen status, ki ga imamo.
      Hvala dr Kopriv za napisano in pokončno držo!

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Ja kaj si pa tale Logar misli, da je?! Za koga se pa ima?!

Strinjam se z zapisanim v izjavi Anžeta Logarja, objavljeni na družbenem omrežju Facebook 14. februarja letos, in sicer da si “v veliki večini ljudje, ne glede na različna politična prepričanja želijo boljšo, spravnejšo prihodnost”. A tisti, ki so se odločili in si upajo iti po Poti, ki poskuša omogočiti ljudem doživeti takšno prihodnost, morajo to Pot ljudem jasno pokazati in prikazati, kako, na kakšen način, s kakšno metodo, s kakšnim orodjem bodo opremili to Pot, omogočili vsa dejanja na tej Poti. In kako bodo tudi omogočili tistim, ki izrazijo željo in se tudi čutijo sposobne, kaj ukreniti na tej Poti, da sodelujejo.

Ali so poslanci res predstavniki vsega ljudstva?

Politično dogajanje je ponovno odprlo razpravo o vsebini 82. člena slovenske ustave, ki pravi: “Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila”. Razprava se je prebudila ob nedavni zahtevi SDS, da njeni poslanci podpišejo izjavo o zvestobi poslanski skupini. Trije, vključno z Anžetom Logarjem, tega niso storili. Podobno kot toktat se je o 82. členu sprožila polemika tudi pred leti ob razkritju pogodbe med SDS in njenimi poslanci, ki določajo njihove finančne obveznosti v primeru, če ti zapustijo poslansko skupino stranke. V obeh primerih se SDS očita, da s takšnimi zahtevami do poslancev krši ustavo. Toda kaj dejansko sploh pomeni ta ustavna določba? Kako naj razumemo nujnost svobode odločanja poslancev in njihovo predstavljanje vsega ljudstva?

Anderličeva “šelenburška elita” na sejmu slovenske fovšije

Jože Anderlič si zasluži priznanje za poskus, da bi v Ljubljani vsaj na nekaj tisoč kvadratih pričaral okus evropske metropole. Ambicija, ki nikakor ni enostavna – kar morda dokazuje tudi promoviranje stanovalcev, s čemer bi investitor verjetno rad privabil nove kupce. Ali takšen prodajni prijem lahko uspešen, je drugo vprašanje. Morda je res prodanih že več kot polovica stanovanj (četudi so nas pred meseci oglasna sporočila v medijih informirala, da je prodano že “skoraj” vse), to ne spremeni dejstva, da Ljubljana sama po sebi ne mara elitizma in da so ljudje, ki sami sebe razglašajo za elito, medtem ko si z denarjem nepojasnjenega izvora kupujejo drage nepremičnine vsem na očeh, vse prej kot prototip tiste resnične, prave elite, ki se ji ni treba dokazovati ali postavljati pred nikomer.

Zdravniška stavka v bolnici Franja

Kaj sploh je ta stavka? Kako se kaže? Običajno se stavka tako, da se prekine delo. Naš javno zdravstveni sistem je lahko tak, kot je, samo zato, ker zdravniki zaradi pomanjkanja zdravnikov delajo preko svojega delovnega časa. Le tako so lahko opravili dovolj pregledov in zadovoljili vsaj v osnovi potrebe ljudi. Brez tega nadurnega dela javno zdravstvo sploh ne more obstajati v obliki, kot smo ga imeli. Tega se premalo zavedajo tako pacienti kot politiki. Zato so nekateri zdravniki in zdravstveni delavci delali tudi po 400 ur mesečno, toda tako se ne da delati v nedogled, to je vsakemu jasno.

Jurski socialdemokratski park bo s Tanjo Fajon težko preživel evropske volitve

Socialni demokrati so se krize, ki jih je zadela po aferi Litijska 51, lotili “by the book”: najprej so hoteli izsiliti odstop pravosodne ministrice, saj so upali, da se bo s tem povezava s stranko končala. Če odsekaš zastrupljeni ud, bo telo ostalo zdravo, so domnevali. Toda kljub ostremu javnemu in brutalnemu spopadu med sedaj že “svobodno” Dominiko Švarc Pipan ter stranko SD, se položaj socialnih demokratov ni stabiliziral. Kljub odstopu generalnega sekretarja Klemna Žiberta, ki predstavlja tretjo generacijo nekdanje družbene in partijske elite, se ugled stranke ni dvignil. Odsekali so prst na roki, odrekli so se Dominiki Švarc Pipan, spokal je generalni sekretar, vendar se okužba ni ustavila. Zaradi vsega tega se zastavlja logično vprašanje: ali se SD sploh lahko dvigne z dna s Tanjo Fajon na čelu?

Politiki, pustite medije pri miru!

Misel, da naj se s politiko ukvarjajo politiki, medije pa pustijo pri miru, ker so v domeni novinarjev, je v Sloveniji še vedno utopična. Temu pritrjuje tudi predlagana novela medijskega zakona, ki je nastajala na Ministrstvu za kulturo in poleg nekaterih racionalnih...

Butalci kot slovenski politični “mainstream”

“Butalci” je sicer naslov zbirke humoresk pisatelja Frana Milčinskega. Objavljal jih je v raznih časopisih, kot zbirka pa so izšli po njegovi smrti. Butalci so prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne, čeprav so v resnici precej “omejeni”, kar bi bilo danes za nekatere celo politično nekorektno poimenovanje. Neprestano patološko tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja. Zelo pomenljivo, povedno, če apliciramo na današnji čas bolestnega političnega tekmovanja doma in v svetu. Tudi tale tekst v duhu pustovanja določene aktualne zadeve prikazuje v satiričnem smislu.

Česa vam o zdravniški stavki drugi mediji (še) niso povedali

FIDES je stavko zdravnikov napovedal 18. decembra 2023. Do danes je preteklo že okroglih 60 dni, dva meseca. To sta dva meseca zamujenih priložnosti za nov dogovor, za ureditev razmer v zdravstvu. Do kdaj bomo še čakali in prenašali ta nered? Kdaj se bo Valentina...