Ključnik: Vučić
Sarajevski safari ali zgodba o človeški izprijenosti

Sarajevski safari ali zgodba o človeški izprijenosti

Zgodba o streljanju Sarajevčanov za zabavo, za kar so izprijenci iz različnih držav, ne zgolj Srbije ali Rusije, drago plačevali, ni od včeraj niti je ni prvi aktualiziral slovenski režiser Miran Zupanič. Da so prijatelji Bosanskih Srbov hodili na Pale in okoliške kraje, od koder se je ponujal panoramski razgled nad Sarajevo, se je vedelo ves čas. Tudi to, da so takšni “turisti” izstrelili kak rafal ali streljali z ostrostrelsko puško, ni skrivnost. Nekateri priložnostni strelci so se namreč ob tem še fotografirali, spet drugi pa so vseeno pazili, da jih ne bi zasačile kamere.

Zoran dela, ampak ne za nas

Zoran dela, ampak ne za nas

Za Slovenijo je strateško pomembno, da je Srbija čim bolj normalna država, saj samo tako nadzoruje svoje brate onkraj Drine in skrbi, da jih preveč ne odnese proti Moskvi. Kajti Milorad Dodik, točneje njegovo kapitalsko zaledje, je v zadnjih letih postal največji Putinov igralec v regiji, pri čemer je za Slovenijo občutljivo zlasti dejstvo, da je Dodikov poslovno-politični krog vse večji investitor v naši državi. Če si želimo postati balkanska pralnica denarja, s tem ni nič narobe. Vendar pa po izkušnji z Iranci nihče noče imeti za vratom Američanov in njihovih agencij, ki so že nekaj časa pozorne na denarni tok iz Republike Srbske v Slovenijo.

“Lahko nas bombardirajo, mi bomo mirno jedli pito zeljanico in pili žganje.”

“Lahko nas bombardirajo, mi bomo mirno jedli pito zeljanico in pili žganje.”

Vseeno je, ali se bo Vučić obdržal ali bo padel, pravi naš kolumnist Denis Poniž, kajti v vsakem primeru se ne bo zgodilo nič prelomnega. Srbski pisatelj Milovan Danojlić je v nekem pogovoru mirno dejal: “Veš, mi bomo vedno vse preživeli. Smo ruralni narod in imamo vedno dovolj hrane. To pa je garant za preživetje, pod vsakršno oblastjo. Lahko nas bombardirajo, mi bomo mirno jedli pito zeljanico in pili žganje.” Z ali brez Vučića bo torej Srbija ostala tam, kjer je: Srbija na Vzhodu. Zato je smešno, koliko dušebrižništva med slovensko levico, ki se zavzema za svobodo govora in tiska v Srbiji, doma pa bi pripravila zakon, ki je samo prikrita cenzura in ustrahovanje drugače mislečih. Dokler bodo mladi protestirali za Srbijo, Palestino in kdo bi vedel še za kaj, ni strahu, da bi protestirali proti resničnim zajedalcem in uničevalcem Slovenije.

Korupcijski Balkan Ekspress

Korupcijski Balkan Ekspress

Zdi se, da se na historično najbolj problemetičnem koncu Evrope, na hribovitem Balkanu, dogaja nekaj, kar lahko pomeni upor državljanov, ponižanih in razžaljenih, proti vladavini korupcije, laži in represije. Začelo se je v Srbiji, kjer so pred dnevi protesti morda dosegli vrhunec, nadaljevalo pa se bo očitno v Makedoniji. Vmes se je zgodil strelski pokol v Črni gori, Bosna in Hercegovina, ta nesrečna država, ki razpada že od istega dne, ko je bila ustanovljena, pa je tako ali tako sod smodnika, kjer lahko poči že jutri. Sta Slovenija in Hrvaška res imuni pred “vstajo naroda”, ali pa je občutek, da ju njuna domnevno evropska identiteta varuje pred nevarnostjo upora ulice, zavajajoč?

Janšisti bodo tovarišici postavili spomenik

Janšisti bodo tovarišici postavili spomenik

Za Golobovo vlado je sprejem novega medijskega zakona ne glede na vse zadržke nujen, saj je bila to ena izmed njihovih predvolilnih obljub: poleg depolitizacije in preganjanja janšistov so Svobodnjaki (pa tudi Levica) zagotavljali, da bodo poskrbeli za takšen zakon, ki bo onemogočil zlorabe medijev v bodoče. No, če jim slučajno uspe skozi proceduro spraviti novi Zakon o medijih, potem si predstavljajte šok na obrazih ključnih aktivistov politike, ki trenutno obvladuje Ministrstvo za kulturo, če se na oblast slučajno vrne nasprotna stran. Janšisti. Pomislite, kako vesel bo Janša takšnega zakona, ki mu ga je pripravila Levica …

Deklica Danka in transgeneracijski prenos travme

Deklica Danka in transgeneracijski prenos travme

Zgodba srbske deklice je tako šokantna, da se nočem niti spuščati v podrobnosti. Srbi, ki so pred letom ali dvema doživeli strelski pohod 13-letnika, očitno dobro seznanjenega s kazensko odgovornostjo mlajših mladoletnih oseb, se lahko zdaj ponovno sprašujejo, kaj se (jim) dogaja. Toda tudi tokrat je odgovor iskati v vprašanju t.i. transgeneracijskega prenosa travme. Generacija, ki podeduje nerazčiščeno, zlasti pa pravno in moralno nesankcionirano patologijo svojih (starih) staršev, neizogibno doživi soočenje z nepredstavljivo fenomenologija zla.