Novi zakon o “izjemnih pokojninah”, o katerem bomo v nedeljo odločali na referendumu, oblasti še vedno daje pravico do arbitrarnega odločanja. Kajti pokojnina izjemnemu umetniku ne pripada avtomatično, ko izkaže svojo izjemnost v skladu z določbami zakona, ampak si jo bo moral prislužiti z všečnostjo raznim komisijam, ki podeljujejo relevantne nagrade, kot tudi ministru za kulturo. Umetnika od udobne starosti loči sklep ministra za kulturo, pred tem pa še naklonjenost državnih organov oziroma “strokovnih komisij” in podelitev nagrad, ki ga kvalificirajo kot kandidata za izjemno pokojnino. To dejstvo umetnika gotovo ne bo motiviralo, da bi bil od prejema nagrade, ki ga kvalificira za izjemno pokojnino, do upokojitve kritičen ustvarjalec, neizprosno zvest svojemu umetniškemu kredu in nazorskim načelom. Tu ne gre za levico ali desnico, pač pa za sistem, ki vse bolj utrjuje odvisnost umetnosti in ustvarjalcev od vsakokratne oblasti in njenih organov. Posledice so strašne: udobni konformizem in odvisnost od državne milosti.