Pred nekaj dnevi končani festival dokumentarnega filma, ki je teden dni potekal v Cankarjevem domu, je nastal iz ljubezni, največkrat ljubezni do lepote, v tem primeru ljubezni do resnice. Zadnja leta dokumentarni film predstavlja beg od baročne preobloženosti igranih vsebin z zvočnimi in digitaliziranimi vizualnimi posebnimi efekti, ki so iluzijo realnosti prignali do roba.
Najbrž zveni trditev, da dokumentarni film lahko predstavlja počitek od iluzije, protislovno. Popularno kulturo smo vedno povezovali z begom iz stvarnosti, vendar je to veljalo le do obdobja, ko je filmska industrija začela vedno bolj ponujati skrajne oblike nasilja kot zabavo, znanstvena fantastika je postajala vedno bolj temačna, meja med grozljivko in dramo vedno bolj tanka. Zmagal je akcijski film v vseh žanrskih odtenkih. Zato je ogled dokumentarnega filma za filmoljubce obvezna občasna prizemljitev, pobeg od iluzije stvarnosti.
Na sporedu letošnjega Festivala dokumentarnega filma sta bila tudi dva dokumentarca, v katerem nastopajo popolnoma nagi ljudje: Sestre v savni in Mož v črnem. Prvi se dogaja v savni v Estoniji, drugi v sloviti koncertni dvorani v Franciji. V prvem nastopajo odrasle gole estonske ženske, ki si v savni izmenjuje svoje zgodbe, v drugem se izpoveduje ostareli kitajski skladatelj in dirigent Wang Xilin.
Prvo vprašanje, ki se mi je zastavilo, je bilo: ali bi bil film slabši, manj prepričljiv, če bi v njem nastopali oblečeni protagonisti? Se mora zato dogajati v savni, da so ženske lahko nage? Je iskanje dodatne pozornosti, ko 86-letni skladatelj pride na oder nag, ekshibicionizem?
Ne da bi poznali vsebino izpovedi, nam takoj na začetku postane jasno, da je vloga golote v obeh filmih v popolnem nasprotju z vlogo golote v igranem filmu, npr. romantičnih ali erotičnih dramah. Nič estetskega ni na njej, nič privlačnega ali vznemirljivega. Golota je glavna scenografija absolutne razgaljenosti subjektov. Je scenografija dogajanja, ki se vse bolj staplja s pričevanji, izpovedmi, ki jih poslušamo in ki postajajo vse bolj dramatične.
V estonski savni nas avtorica filma vodi od lahkotnega klepeta preko zgodb o kruti stvarnosti v življenju žensk v bivši sovjetski republiki, zapostavljenosti, manjvrednosti, materinstva, vse do teme družinskega nasilja in posilstva. Resnica teh žensk je razgaljena kruta resnica neke stvarnosti. Golota je pogoj, ki izpoved privede do katarze izgona zla s pomočjo etične glasbe, ki jo izvajajo ob nekakšnem plesnem ritualu. Zlo je družbeno nasilje, ki je toleranca do nasilja močnejših proti telesu teh žensk.
V pariški dvorani Bouffes du nord, kjer se neusmiljeno poznajo sledi časa, se pojavi zagonetna pojava ostarelega moškega. Z balkona se počasi spušča na oder in se postavi pred gledalca brez krpice oblačil. Tudi njemu se poznajo sledi časa. Izvajati začne nenavadne gibe. Počasi odpadajo sence dvoma, spraševanj o njegovih mučnih figurah oziroma pozah. Potem ko odigra glasbo na klavirju, začne razlagati svojo življenjsko zgodbo; kot najstnik se zaradi revščine pridruži vojski in kmalu postane član vojaške godbe. Takrat se začenja vse spreminjati. Z glasbo, na šanghajskem konservatoriju.
V Evropi se je komaj dobro končala 2. svetovna vojna, na Kitajskem se je začela pospešena izgradnja socializma. Wang Xilin je že v petdesetih letih postal oporečnik, ker je želel študirati tehniko kompozicije in ni želel, da ga pošljejo v ideološko prevzgojo nekam na podeželje. Postal je desničarski izdajalec, objekt prezira, posmeha in mučenja.
Postane nam jasno, da so njegove poze, ki jih je izvajal, poze, ki jih je sam doživljal kot mučenec, zapornik. Ko je prišel iz zapora, so ga pred vrati čakali ljudje z napisi izdajalec, desničar, kontrarevolucionar. Najbolj pretresljivo je, da je ob vseh grozotah, ki so se mu dogajale, zbral toliko moči , da je skladal, pisal cele simfonije. Za vsako posebej ve, kaj je s posameznimi stavki izpovedal, na kateri dogodke in pojave se veže kateri ton. Nekatere njegove učitelje so med kulturno revolucijo v šestdesetih ubili ali pa so zaradi preganjanja, izključevanja, nenehnih poniževanj naredili samomor. Njegova sestra pritiskov ni prenesla in je psihično zbolela. Njega so skoraj celo življenje preganjale nočne more, bil je na robu, a ostal je pri glasbi. Glasba mu je pomagala, da je preživel. Ustvaril je 9 simfonij, 2 simfonični suiti, 2 kantati, 3 uverture … Svoje telo je razgalil in postavil pod odrsko luč ob zvokih genialne izvirne glasbe. Zlo je ideološko pogojeno nasilje proti telesu tega moškega.
“Uničenje telesa je ultimativna politična kazen. Želel sem osvetliti telo, ki je pretrpelo vse te postopke”, je dejal Wang Xilin
V obeh filmih je resnica s svojo goloto zmagala, zato lahko končno odmislimo utrujeno, postarano telo. Ogled teh in takih dokumentarcev pa bi priporočala vsem cinikom, ki imajo skrajno veliko razumevanja za specifičnosti nedemokratičnih sistemov in družb, v katerih je kršenje človekovih pravic nesankcionirano oziroma se celo izvaja v okviru režima. Naravo družbenega sistema lahko res razumemo samo skozi zgodbe posameznikov.
Jelka Stergel je pobudnica ustanovitve Festivala dokumentarnega filma v Cankarjevem domu in njegova prva direktorica.
Pri vsem tem mi ni jasno, zakaj se toliko Slovencev še vedno navdušuje nad totalitarnim komunizmom. Nekako še razumem tiste, ki so se rodili po letu 1990 in ga niso preizkusili na svoji koži, nikakor pa ne tistih, ki so ga doživeli in pri tem niso bili oblastniki, ampak navadna raja.
Takole med drugim avtorica prispevka razpreda: Najbrž zveni trditev, da dokumentarni film lahko predstavlja počitek od iluzije, protislovno. Popularno kulturo smo vedno povezovali z begom iz stvarnosti, vendar je to veljalo le do obdobja, ko je filmska industrija začela vedno bolj ponujati skrajne oblike nasilja kot zabavo, znanstvena fantastika je postajala vedno bolj temačna, meja med grozljivko in dramo vedno bolj tanka. Zmagal je akcijski film v vseh žanrskih odtenkih. Zato je ogled dokumentarnega filma za filmoljubce obvezna občasna prizemljitev, pobeg od iluzije stvarnosti.
Najprej; kdo je povezoval popularno kulturo kot beg iz stvarnosti: če imamo v mislih izjemen, in za nekatere nepričakovan uspeh novih glasbenih tokov v 60 letih, to ni bil beg iz stvarnosti, to je bilo razkritje nove stvarnosti, pred katero so nekateri mižali. Bitli so bili nezaželeni, stonsi inkrimirani, Petula Clark, uvela zvezdnica brez naboja. Glas je povzdignila generacija, ki ni poznala niti Dostojevskega, niti Shakespearja, da ne omenjam francoskih literatov. In potem se zgodi John Lennon ter se gol svaljka s svojo japonsko konkubino pred kamerami. In odtlej, kaj nas lahko preseneti? Umor pred kamerami? Ne! Se je že zgodilo. V svetu, ki se je odrekel veri, je razprava o tem, ali je golota primerna manifestacija, ali ne, povsem brezpredmetna.
Popolnoma prav imate, ko se ne strinjate z enostavno povezavo med popularno kulturo in zabavo. Enačaj med tema dvema pa sploh ni primeren, kadar govorimo o rock glasbi ali npr. ameriškemu neodvisnemu filmu. Moja trditev je preohlapna, saj sem mislila predvsem na žanrsko studijsko filmsko produkcijo. Dragocene vloge množične kulture se še kako zavedam. Nedvomno je imela posredno velik vpliv tudi na dogodke konec osemdesetih v Sloveniji, saj je liberalizirala javno mnenje.
Zame je dokumentarec o tem kitajskem skladatelju pretresljiv. Odvrgel je vsa oblačila in pokazal – tudi z glabo – kaj pomeni totalitarističen režim in znašanje nad človekom. Filma nisem videl. Enak je Šostakovič v svojih simfonijah, ki razgaljajo sovjetski režim. Tudi pretresljiva glasba.
O dokumentarcih pa še nekaj. RTV Ljubljana je proti koncu 60. let posnela igrane dokumentarce o atentatih VOS po Ljubljani. Ne spomnim se, koliko teh zgob sestavlja serija dokumentarcev. Kakšnih šest jih je zagotovo. Zgodbe so posnete na črno-beli filmski trak, v spored pa je šla cela serija leta 1968.
Zdaj, ko zgodovino naše revolucije malo bolje poznamo, bi bilo primerno, da te atentate – bolje umore – še enkrat predvajajo, seveda z ustreznim sporočilom pred vsakim predvajanjem.
Zanimiva tema, sicer nekoliko drugačna kot navadno. Dokumentarni filmi, ki so včasih lahko tudi fikcija, da prikažejo kar pač hočejo. Na žalost nisem iz Ljubljane, sicer bi bilo zanimivo pogledati filme s festivala.
Estonija še najbližja po mentaliteti Fincem, vendar so jih Rusi znova in znova, zaradi maloštevilčnosti okupirali. Ampak vzporednice s Finci so nedvoumne. Sicer zadržani Skandinavci in Balti se navadno najbolj sprostijo ravno v savnah. S pomočjo vodke in piva in skokom v ledeno morje ali jezero. Ravno Arto Paasilinna s svojim trpkim, ciničnim, sarkastičnim severnjaškim humorjem nam približa razumevanje Fincev kot ostalih Nordijcev, v danem trenutku Estoncev, oziroma Estonk.
Popolnoma druga zgodba je Kitajska. Kdor je prebiral zgodovino Kitajske od ene najstarejših civilizacij do kitajske revolucije, sploh pa kulturne revolucije, ko so napumpani študentje, prej drhal, pod vodstvom KPK kurili starodavne pismenke in pobijale preostale intelektualce. Mao eden najbolj krvoločnih diktatorjev in avtorarnih despotov, ki mu je življenje ljudi bilo vredno toliko kot nič.
Kaj je hotel povedati in sporočiti skladatelj, ki je na svoji koži občutil komunistično oblast. Očitno je imel kljub vsemu srečo. da se je živ izmuznil pogromom. Gola resnica najbrž preko glasbe ponazarja odnos kitajskih oblasti do drugače mislečih in je vsak bolj intelektualno razgledan Kitajec zahodnjaški desničarski, oziroma fašistični agent.
Samo drobna opazka: ne obstaja kršenje človekovih pravic, ampak kratenje!
No, končno!
Ker šlamparija pri izražanju in neznanje postaja že neznosno, človeka odvrača od branja.