Ključnik: Evropa
Preden bo kaj bolje, bo najprej še precej slabše

Preden bo kaj bolje, bo najprej še precej slabše

Na koncu dneva so vedno znova na preizkušnji naša empatija, sočutje in humanizem. So prizori iz Ukrajine ali Gaze neresnični? Mrtvi otroci zrežirani? Vojna virtualna? Mislim, da ne. Mislim, da je vse še kako resnično, vendar ne pride do nas. Živimo namreč vsak v svojem mehurčku, vsi skupaj pa v ogromnem balonu, imenovanem Evropa, skozi katerega do nas ne pride nič. Vidimo neme prizore, vendar ne slišimo nič. Niti joka otrok. Ni ga hujšega greha pod soncem kot ubiti otroka. Bog je s tem preizkušal Abrahamovo vero. Toda Boga že dolgo ni več na tem planetu. Odšel je. Podobno kot upanje, da bo kmalu kaj bolje. Saj verjetno kdaj bo, ampak bo najprej še precej slabše.

Evropska unija proti Združeni Evropi

Evropska unija proti Združeni Evropi

Današnja resnična napetost ni med Vzhodom in Zahodom, med Severom in Jugom, temveč med Evropsko unijo kot birokratsko institucijo in Združeno Evropo kot idealom. Prvo urejajo pogodbe in pravila, drugo pa navdihujejo vrednote in občutek pripadnosti. Unija ostaja ujeta med dvema političnima modeloma: federalizmom, v katerem ima centralna oblast neposredno oblast nad državljani, in konfederacijo, v kateri države ohranijo polno suverenost. Zaradi te strukturne dvoumnosti se Unija ne zdi ne eno ne drugo: je premočna, da bi bila zgolj zavezništvo držav, a prešibka, da bi bila prava federacija. Če se Evropska unija dojema le kot pravni in upravni mehanizem, tvega, bo izgubila stik s svojim prvotnim temeljem: skupnostjo usode. O pogodbi se je mogoče ponovno pogajati, vrednote pa je treba živeti in jih deliti.

Napad na Moskvo kot epilog v rusko-ukrajinski vojni

Napad na Moskvo kot epilog v rusko-ukrajinski vojni

Ukrajinska vojna ni spopad dveh držav, ampak konflikt med Evropo in Rusijo, iz katerega se Združene države Amerike počasi in vsaj začasno umikajo. Evropejci razumemo, da s prehudim porazom Ukrajine pade projekt Evropske unije, vprašljiva bi bila tudi usoda Nata. Toda po drugi strani je iluzorno pričakovati zmago Ukrajine. V pat položaju, v katerem smo se znašli, je ključno poiskati pot iz vojne. Preden bo ena ali druga stran nakazala, da pristaja na pogajanja, bomo videli – in pravzaprav že gledamo – eskalacijo, zaostritev spopadov; ne le ruskih, pač pa tudi ukrajinskih. Zato bombardiranje Moskve ne sme biti več tabu.

Bitka za Arktiko

Bitka za Arktiko

Arktika postaja vse pomembnejši dejavnik v svetovni geopolitiki in gospodarstvu zaradi svoje edinstvene kombinacije naravnih virov in strateške lege, ugotavlja analiza ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije (IFIMES). Arktika je najsevernejša regija planeta in pokriva površino približno 14,5 milijona kvadratnih kilometrov, razdeljena pa je na pet držav – Rusijo, Kanado, Združene države Amerike (zvezna država Aljaska), Norveško in Dansko (Grenlandija). Zaradi tega je Arktika izjemno kompleksen geopolitični prostor, kjer se prepletajo interesi velikih držav in novih globalnih akterjev. Glede na obilje naravnih virov in strateški pomen pomorskih poti je ta del sveta postal igrišče za tekmovanje za moč ter razvoj diplomatskih in vojaških zmogljivosti. Vprašanje suverenosti in teritorialnih pravic v tej regiji bo še posebej pomembno v bližnji prihodnosti.

Tako zelo si želijo miru, da bi bili zanj pripravljeni požgati ves svet

Tako zelo si želijo miru, da bi bili zanj pripravljeni požgati ves svet

Potrebe po obrambi so vzpostavile državo, ki je osredotočena na varnost in nadzor, avtoritarno državo, ki je prepričana, da se mora nenehno spoprijemati z notranjimi in zunanjimi grožnjami, in da je edini način, na katerega lahko to počne, s silo in preventivno. To je ideja, ki jo tudi Vladimir Putin omenja v svojih spominih: da je namreč ena od stvari, ki se jih je naučil od pouličnih tolp v Leningradu svoje mladosti, da če se že moraš zaplesti v spopad, moraš udariti kot prvi. Te Putinove zgodnje življenjske izkušnje z leningrajskimi pouličnimi tolpami lahko danes razumemo tudi kot nekakšno karikaturo ruske vojaške doktrine.

Pol leta Trumpovega mandata na Bližnjem vzhodu in Ukrajini

Pol leta Trumpovega mandata na Bližnjem vzhodu in Ukrajini

Predsednik Trump je zdaj v šestem mesecu svojega predsedniškega mandata. Ob nastopu funkcije 29. januarja 2025 je medijem zagotovil veliko objav v časopisih. Hvalil se je, da bo kot predsednik v enem dnevu končal oba trajajoča spopada, Ukrajino in Izrael, in da se ne bo zapletel v nobeno večjo vojno, pri čemer so bile vse obljube prelomljene. Bil je prepričan, da je njegovo “prijateljstvo” dovolj močno, da bo lahko voditelja obeh konfliktov, Putina in Netanjahuja, prisilil, da prenehata s tem, kar počneta.

Bomo še enkrat po balkansko prelisičili nasprotnike – pardon, zaveznike v Natu?

Bomo še enkrat po balkansko prelisičili nasprotnike – pardon, zaveznike v Natu?

Peljali bi se v udobnem in varnem Natu avtobusu, polne vozovnice pa ne bi plačali. Vprašanje, če nam bo tudi tokrat uspelo. Možnosti izigravanja bo zavezništvo preprečilo s podrobno opredelitvijo, kaj vse spada med osnovne obrambne zahteve in kaj ne. O izvrševanju zavez bo potrebno predložiti letne načrte, računati na zamik ali se zanašati, da bo pregled strateškega položaja leta 2029 prinesel nove in bistveno nižje odstotke za obrambi, ne gre. Gre za evropsko varnost in solidarnost, s tem pa tudi našo varnost in kredibilnost kot zaveznice. In da ne bo pomote, v Haagu se ni zavezal le predsednik vlade in vlada, ampak Republika Slovenija – in to za 5 % BDP za obrambo do leta 2035, od tega 3,5 % v osnovne vojaške namene.

Kako daleč v Evropo lahko priletijo iranske rakete?

Kako daleč v Evropo lahko priletijo iranske rakete?

Po dveh predhodnih raketnih obstreljevanjih je tokratni spopad med Izraelom in Iranom že postal de facto vojna, zato je prvo vprašanje, ki si ga moramo zastaviti v Evropi, kdo bo v njej zmagal oziroma ali bi lahko Iran uresničil svoje grožnje in kakšno raketo poslal dlje od sredozemske obale. Kajti Islamska republika, kjer je na oblasti duhovščina, je znana kot najbolje založena država z balističnimi raketami na Bližnjem vzhodu. To pomeni, da ima v svoji orožarni ne le rakete kratkega, ampak tudi srednjega dosega, ki bi lahko teoretično priletele do 3.000 kilometrov daleč. To pa pomeni, da bi dosegle tudi večji del Evrope.

Tito bi Putinove trole in “mirovnike” brez pomislekov poslal na Goli otok

Tito bi Putinove trole in “mirovnike” brez pomislekov poslal na Goli otok

Predstavljajmo si ponovno Evropo maja 1939, na predvečer velike vojne. Hitler si je že pokoril Avstrijo in Češkoslovaško, zdaj steguje roke proti Poljski. Evropski politiki so panični, vse je odvisno od strička Sama. Toda Roosevelt izgubi volitve, v Belo hišo pride Joseph Kennedy, poslovnež in bivši veleposlanik v Londonu, ki o Hitlerju misli, da je dober človek, s katerim se bo dogovoril. Zdaj namesto starega Kennedyja v Belo hišo postavite Donalda Trumpa, Hitlerja pa iz Berlina prestavite v Moskvo. Ukrajina je nekje med Češkoslovaško in Poljsko. Od njenega razkosanja je odvisen nadaljni potek vojne v Evropi. Če bodo Ukrajinci na referendumu potrdili izgubo petine ozemlja, bo Rusija legalizirala, kar je nezakonito okupirala. Bo to potešilo Putinove apetite? To ni vprašanje za milijon, pač pa tisoč miilijard dolarjev. Gore orožja, ki vsak dan prihajajo iz ruskih tovarn, bo treba za nekaj uporabiti. In učiteljica zgodovina nas uči, da se diktatorji spreobrnejo šele, ko se v grob zvrnejo.

Osvoboditev 1945-2025: Cmok v grlu

Osvoboditev 1945-2025: Cmok v grlu

Spoznanje, kako težko je praznovati prihod svobode, če poznaš zgodovino, je privilegij manjšine. Torej tistih, ki vsake toliko pretrgamo molk in spregovorimo o nacionalni travmi. Travmah, v bistvu. Saj imamo krivdo in greh na obeh straneh, mar ne? Ena stran je bila celo tako kratke pameti, tako strahotno neinformirana in zavedena, da je kar dvakrat javno prisegla Hitlerju. Kar je bil pljunek v obraz vsem tistim, ki so skušali ostati nevtralni, izven ideološkega boja med “klerikalci” in komunisti, med domobranci in partizani. In kot da sramotna prisega, za katero NI opravičila, ni bila dovolj velik žebelj v krsto narodne sloge, je vodstvo komunistov po koncu vojne ukazalo množične pomore premagane vojske domobrancev, resničnih in domnevnih sodelavcev okupatorja, z njimi pa še množico civilistov, tudi žensk, invalidov, ranjencev in celo mladoletnikov. Za to dejanje prav tako NI opravičila.

Papež Frančišek (1936-2025)

Papež Frančišek (1936-2025)

Po zvezdniškem Janezu Pavlu II, ki je pomagal zrušiti komunizem, in bolj zadržanemu, a intelektualno zelo močnemu Benediktu XVI. je bil Frančišek poosebljeno sočutje in preprostost. Po dvanajstih letih potifikata je pustil vesoljno katoliško cerkev v nekoliko boljšem stanju, kot jo je leta 2013 prevzel od predhodnika. Vatikan bo po Frančišku potreboval čudež, če bo želel zadržati zaupanje v sicer moralno zelo načeto cerkev. Zato je veliko ugibanj, kdo bi lahko postal 266. papež. Je zdaj čas za Afriko in prvega temnopoltega papeža?

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politiki novega kova sejejo veter, da bodo želi vihar

Politika je namreč resničnostni šov, ki se ne dogaja več v prirejenih televizijskih studijih, pač pa v vsakdanjem življenju. In politiki novega kova niso več dobri stari demokrati, socialisti, krščanski demokrati ali liberalci, ampak le še lažnivci, nasilneži, izsiljevalci in nadlegovalci. V tem novem svetu, ki bi se še včeraj zdel distopija, je vsak dan manj razuma. Zdaj je čas za akcijo, za prevlado močnejših nad šibkejšimi, avtokratov nad demokrati. Resda da so v Evropi (EU) demokrati še vedno v precejšnji prednosti pred avtokrati – trenutno razmerje sil je približno 75 : 25 v korist demokratov -, vendar pa so trendi naklonjeni zagovornikom trde roke, reda in discipline, tradicionalnih vrednot in obračuna z vsemi, ki se upirajo politikom novega kova. Kdor ne sprejema njihovega evangelija, je sovražnik, izdajalec, peder ali prodana duša …

Če hočemo obdržati, kar imamo, bomo morali za to nekaj žrtvovati

Če hočemo obdržati, kar imamo, bomo morali za to nekaj žrtvovati

Zagotovo pa bo vprašanje varnosti in obrambnih izdatkov precej zaznamovalo zadnje leto pred volitvami. A če dobro premislimo, s tem ni nič narobe. Kajti dokler imamo volitve, večstrankarski parlament, glasno opozicijo in še bolj glasno civilno družbo, dokler se mediji razburjajo nad vsako odločitvijo vlade in ljudje povedo, kaj mislijo, smo še vedno zelo normalna, tipična in evropska država. V Rusiji ali Belorusiji tega že dolgo ni. Zato bi si kazalo zastaviti zelo preprosto vprašanje: ali smo za to, da obdržimo to, kar imamo, ali pa vse postavimo na kocko s tem, da se delamo, kot da se okoli nas nič ne dogaja in še naprej zanemarjamo vojsko in obrambo. Morda se ne bo zgodilo nič in so strahovi neutemeljeni. Toda če niso neutemeljeni in če ne bomo spremenili nič, potema bomo izgubili vse, kar imamo. Na to se spomnite vsakič, ko slišite novice o novih žrtvah in uničenju v Ukrajini.

Naš Trocki, seks, paradajzi, droge in rokenrol

Naš Trocki, seks, paradajzi, droge in rokenrol

Zanimivo je, tako rekoč sociološki fenomen, kakršnega še nismo poznali, da je svobodonjakov in golobistov vsak dan več in ne manj, ampak premili slovenski narodič je nagnjen k mazohizmu, nemara zato, ker smo bili toliko časa podložniki monarhije, v prestolnici katere je deloval ta samodestruktivni gospod, vitez Leopold von Sacher-Masoch imenovan, ki ni postal slaven samo zaradi pisateljevanja in izuma slastne torte, po njem imenovane, ampak tudi izumitelj mazohizma, samomučenja, tega pasivnega brata nič manj znanega sadizma.

Ameriške in evropske javne finance: Bojeviti Mars proti solidarni Veneri

Ameriške in evropske javne finance: Bojeviti Mars proti solidarni Veneri

Kaj pokaže primerjava med ameriškimi in evropskimi javnimi financami? V visoki javno-finančni potrošnji evropskih držav (EU) je resda veliko neracionalnosti, vendar pa se največji del več zbranih davščin namenja socialni varnosti in zagotavljanju večje solidarnosti. Zaradi višjega bruto domačega produkta so proračunski izdatki v ZDA na povprečnega Američana precej višji kot v EU ali Sloveniji. Američani neprimerno manj izdatkov namenijo sociali, krepko pa nas prekašajo pri obrambi. Prav ta podatek je zdaj posebej aktualen: Američani potrošijo 2.200 evrov za obrambno na prebivalca (3,0 % BDP), v Sloveniji pa je ta znesek le 350 evrov (1,2 % BDP).