Ključnik: Evropa
Ali bo Grenlandija naslednja Trumpova “specialna vojaška operacija” po receptu Vladimirja Putina?

Ali bo Grenlandija naslednja Trumpova “specialna vojaška operacija” po receptu Vladimirja Putina?

Ameriška metamorfoza, ki se je po zaslugi Donalda Trumpa zgodila v enem samem letu, dokazuje, da demokracija ni imuna pred virusom avtokracije. Trumpu je uspelo Ameriko spremeniti v deželo, kjer je svobode vse manj, kjer so človekove pravice vse bolj omejene, kjer je kritika oblasti razlog za sankcije in kjer se uresničujejo najbolj nore napovedi iz časov predvolilne kampanje, ko je Donald Trump obljubljal, kaj vse bo naredil, če bo izvoljen, mi pa smo se mu smejali in se tolažili, da je človek pač zmešan.

Partizani, domobranci in tista ogrožena vrsta vmes

Partizani, domobranci in tista ogrožena vrsta vmes

V demokraciji, kjer ima vsak polnoleten državljan volilno pravico, je v času digitalizacije in družbenih omrežij, ki nadomeščajo klasične medije, relativno enostavno manipulirati z ljudstvom. In zato se politične igrice med rdečimi in črnimi lahko še stopnjujejo, tibetanski molilni mlinčki pa se vrtijo na polno. Levo, desno. Desno, levo. Prostora za nekaj, kar je vmes, denimo za liberalce, v tem stampedu enostavno zmanjka. Ne le pri nas, podobna slika je še marsikje v Evropi. Liberalce kot ogroženo vrsto bi morali zaščititi pred populisti z leve in desne.

Jalta, reparacije in cena vojne: kako se je odločalo o povojni Evropi

Jalta, reparacije in cena vojne: kako se je odločalo o povojni Evropi

Konferenca v Jalti ostaja simbol trenutka, ko so se velike sile odločale o usodi celin, pogosto brez neposrednega glasu manjših narodov. Reparacije so bile del tega procesa – hkrati orodje pravičnosti in sredstvo političnega pritiska. Današnje razprave o Ukrajini dokazujejo, da se zgodovina ne ponavlja dobesedno, a njeni vzorci ostajajo presenetljivo podobni. Razumevanje Jalte in povojnih reparacij ni zgolj akademsko vprašanje. Je opomin, da mir ni nikoli brezplačen in da način, kako se konča ena vojna, pogosto določa začetek naslednjega obdobja – bodisi stabilnosti bodisi novih napetosti.

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?

Slovenija in njen problem samooskrbe z elektriko

Slovenija in njen problem samooskrbe z elektriko

Ali je v Sloveniji možna samooskrba s solarno električno energijo? S povečanim vlaganjem v solarne panele, hranilnike in s pametnim upravljanjem porabe marsikdo lahko pokrije svoje celoletne potrebe po elektriki, a le pod pogojem, da mu država ta prehod sofinancira. Vseeno pa se računica ne izide v hladnejpi polovii leta, ko mu mora država zagotavljati elektriko iz drugih virov, hidroelektrarn, termelektrarn ali nuklearke. Brez njih pozimi enostavno nimamo (dovolj) elektrike. Alternativa je seveda uvoz, a ta elektrika je praviloma iz fosilnih goriv in pogosto tudi dražja. Letošnji oktober je dober dokaz, kako smo kljub možnosti uvoza vseeno rajši zagnali TEŠ in se s tem izognili kar 60-odstotni uvozni odvisnosti.

O čem sta se pogovarjala Bush in Putin na Brdu pri Kranju junija 2001

O čem sta se pogovarjala Bush in Putin na Brdu pri Kranju junija 2001

Tik pred božičem so Američani odprli del arhiva nacionalne varnosti, kjer najdemo zabeležko pogovora med Bushom in Putinom na Brdu pri Kranju 16. junija 2001. Celo po skoraj četrt stoletja je vsebina še vedno izjemno aktualna, razkriva pa tudi tiste dimenzije ameriško-ruskih odnosov, ki jih Evropejci premalo izpostavljamo in nanje celo pozabljamo. Ne gre le za barantanje, ki si ga danes glede Ukrajine privoščita Putin in Trump, pač pa tudi za skupen nastop proti Kitajski, za katero so Američani in Rusi že leta 2001 ugotavljali, da bo čez 50 let postala “velik problem”.

Ljudje, bežite, Putin nas bo napadel!

Ljudje, bežite, Putin nas bo napadel!

Obstaja nevarnost, da zaradi Ukrajine razpade Nato in da odnosi med Ameriko in Evropo zdrknejo na najnižjo točko v novejši zgodovini. Primerjave z Jalto, kjer so leta 1945 določili bodoče meje v Evropi, niso zlovešče le zato, ker gre za mesto na Krimu, ki si ga je leta 2014 nezakonito priključila Rusija, ampak predvsem zaradi simbolike. Pred osemdesetimi leti so o usodi poražene Nemčije odločali Roosevelt, Churchill in Stalin, zadnje tedne pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, torej napol zasebno pogovarjajo le še Američani in Rusi. Evropejcev ni več, Ukrajina pa se je znašla v vlogi poraženke. Je scenarij za prihodnost demokratične in svobodne Evrope lahko še slabši?

Nova ameriška varnostna strategija: konec neke dobe

Nova ameriška varnostna strategija: konec neke dobe

Nova varnostna strategija Združenih držav Amerike naj bi omogočila, da ostanejo najmočnejša in najbolj uspešna država v zgodovini. Dokument je nujno pozorno brati, saj je govora o manjših državah, Evropski uniji in zvezi Nato ter še o čem, kar se nas tiče. Kljub nekaterim protislovjem je iz besedila razvidno, da ZDA drastično spreminjajo svoj odnos do preostalega sveta in da nova varnostna strategija predstavlja daleč največjo preusmeritev ameriške zunanje politike po drugi svetovni vojni. Vrednote niso važne, demokracija ni pomembna. Enako boj proti podnebnim spremembam. Prednost se namreč daje fosilnim gorivom in jedrski energiji, ne pa vetru, soncu in drugim obnovljivim virom.

Trumpov nož v hrbet z vojno posiljeni Evropi?

Trumpov nož v hrbet z vojno posiljeni Evropi?

Kaj dejansko pomeni ameriško obnašanje glede Rusije, ki ga mnogi Evropejci razumejo kot Trumpov “nož v hrbet”, za vojno v Ukrajini? Ključne evropske države so se znašle pred tvegano dilemo: ali naj sprejmejo Trumpov trgovski pragmatizem in pristanejo na razdelitev Ukrajine, ali pa naj vztrajajo pri podpori žrtvi Putinove agresije. Angleže in Francoze podzavestno preganja zgodovinski občutek krivde, ker so v 20. stoletju dvakrat pustili na cedilu Vzhodno Evropo; prvič leta 1938 v Münchnu pred Hitlerjem, drugič pa leta 1946 pred Stalinom. Ta občutek krivde je zaradi določenih zgodovinskih vzporednic sicer razumljiv, vprašanje pa je, če bo Evropa v primeru Ukrajine sposobna sama in v celoti nositi breme konfrontacije z Rusijo.

Razpad sistema

Razpad sistema

Jasno je, da je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Pa ne mislim le na povsem na glavo obrnjeno kazenskopravno doktrino, ki jo zagovarjajo razni petrovci in podobni, za katere so dolgoletne zaporne kazni za morilce nekaj nesprejemljivega, kajti v resnici naj bi bila resocializacija storilca tista, po kateri bi morala stremeti naša kaznovalna politika. Želodec se mi obrača ob cinizmu, ki sta si ga izmislila Ljubo Bavcon in Alenka Šelih ter z njim posiljevala cele generacije študentov pravne fakultete. Resocializacija storilcev je bila mantra socialističnih kazenskopravnih teoretikov, za katere so delikti posledica družbenih krivic, neenakosti in ostalih “antagonizmov”. Zato po svoje ni presenetljivo, da zagovorniki te doktrine romsko kriminaliteto vidijo izključno v kontekstu socialnih krivic, neenakosti in celo pomanjkanja vode. Če sem (jih) prav razumel, je Aleš Šutar umrl zato, ker v romskem naselju Žabjak nimajo čiste pitne vode?!

Misterij neznanih letečih predmetov nad Evropo

Misterij neznanih letečih predmetov nad Evropo

Ker že več dni nismo slišali o novih opažanjih domnevno ruskih dronov nad Evropo, je čas za razmislek. Kajti to, da naj bi bili droni, ki so doslej preletavali letališča in kritično infrastrukturo na Danskem, Norveškem in v Nemčiji, ruski, so trditve, za katere še nihče ni ponudil dokaza. Morda so res ruski, ampak dokler o tem ne bo nobenega oprijemljivega podatka, bo vse skupaj neke vrste psihološka vojna.

Preden bo kaj bolje, bo najprej še precej slabše

Preden bo kaj bolje, bo najprej še precej slabše

Na koncu dneva so vedno znova na preizkušnji naša empatija, sočutje in humanizem. So prizori iz Ukrajine ali Gaze neresnični? Mrtvi otroci zrežirani? Vojna virtualna? Mislim, da ne. Mislim, da je vse še kako resnično, vendar ne pride do nas. Živimo namreč vsak v svojem mehurčku, vsi skupaj pa v ogromnem balonu, imenovanem Evropa, skozi katerega do nas ne pride nič. Vidimo neme prizore, vendar ne slišimo nič. Niti joka otrok. Ni ga hujšega greha pod soncem kot ubiti otroka. Bog je s tem preizkušal Abrahamovo vero. Toda Boga že dolgo ni več na tem planetu. Odšel je. Podobno kot upanje, da bo kmalu kaj bolje. Saj verjetno kdaj bo, ampak bo najprej še precej slabše.

Evropska unija proti Združeni Evropi

Evropska unija proti Združeni Evropi

Današnja resnična napetost ni med Vzhodom in Zahodom, med Severom in Jugom, temveč med Evropsko unijo kot birokratsko institucijo in Združeno Evropo kot idealom. Prvo urejajo pogodbe in pravila, drugo pa navdihujejo vrednote in občutek pripadnosti. Unija ostaja ujeta med dvema političnima modeloma: federalizmom, v katerem ima centralna oblast neposredno oblast nad državljani, in konfederacijo, v kateri države ohranijo polno suverenost. Zaradi te strukturne dvoumnosti se Unija ne zdi ne eno ne drugo: je premočna, da bi bila zgolj zavezništvo držav, a prešibka, da bi bila prava federacija. Če se Evropska unija dojema le kot pravni in upravni mehanizem, tvega, bo izgubila stik s svojim prvotnim temeljem: skupnostjo usode. O pogodbi se je mogoče ponovno pogajati, vrednote pa je treba živeti in jih deliti.

Napad na Moskvo kot epilog v rusko-ukrajinski vojni

Napad na Moskvo kot epilog v rusko-ukrajinski vojni

Ukrajinska vojna ni spopad dveh držav, ampak konflikt med Evropo in Rusijo, iz katerega se Združene države Amerike počasi in vsaj začasno umikajo. Evropejci razumemo, da s prehudim porazom Ukrajine pade projekt Evropske unije, vprašljiva bi bila tudi usoda Nata. Toda po drugi strani je iluzorno pričakovati zmago Ukrajine. V pat položaju, v katerem smo se znašli, je ključno poiskati pot iz vojne. Preden bo ena ali druga stran nakazala, da pristaja na pogajanja, bomo videli – in pravzaprav že gledamo – eskalacijo, zaostritev spopadov; ne le ruskih, pač pa tudi ukrajinskih. Zato bombardiranje Moskve ne sme biti več tabu.

Bitka za Arktiko

Bitka za Arktiko

Arktika postaja vse pomembnejši dejavnik v svetovni geopolitiki in gospodarstvu zaradi svoje edinstvene kombinacije naravnih virov in strateške lege, ugotavlja analiza ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije (IFIMES). Arktika je najsevernejša regija planeta in pokriva površino približno 14,5 milijona kvadratnih kilometrov, razdeljena pa je na pet držav – Rusijo, Kanado, Združene države Amerike (zvezna država Aljaska), Norveško in Dansko (Grenlandija). Zaradi tega je Arktika izjemno kompleksen geopolitični prostor, kjer se prepletajo interesi velikih držav in novih globalnih akterjev. Glede na obilje naravnih virov in strateški pomen pomorskih poti je ta del sveta postal igrišče za tekmovanje za moč ter razvoj diplomatskih in vojaških zmogljivosti. Vprašanje suverenosti in teritorialnih pravic v tej regiji bo še posebej pomembno v bližnji prihodnosti.