Ni naključje, da se je v središču ruske hibridne vojne z Evropo zdaj znašla Danska. Ne le zato, ker preseduje Evropski uniji in je tudi zelo dejavna članica Nata. Pomembni so trije podatki: Danska je per capita največja vojaška podpornica Ukrajine. Leži na strateško pomembnem vstopu v Baltsko morje. Danska politika je bila doslej prepričana, da je dežela varna pred rusko hibridno vojno. Poplava dronov nad Dansko vse to postavlja na glavo.
Rusija v skladu s svojo strategijo sprenevedanja, laganja in ciničnega posmehovanja seveda zavrača vse obtožbe, da so bili droni na poljskem nebu namerna provokacija. Spomnimo, enako lažnivo so Rusi trdili, da leta 2014 v Ukrajini niso sestrelili malezijskega letala na letu MH17 in umorili 298 potnikov, da “zeleni možici”, ki so prav tako leta 2014 začeli z okupacijo Krima nimajo nobene veze z rusko vojsko… Še dan pred napadom na Ukrajino 24. februarja 2022 so Rusi prisegali, da nimajo nobenega načrta za napad, v sedaj že skorajda štiriletni vojni pa po njihovih zatrdilih nikoli niso napadli civilnih ciljev, ugrabljali ukrajinskih otrok, uporabljali iranskih dronov, severnokorejskih raket, streliva…. Ob vsej tej poplavi dokazanih Putinovih laži in zločinov je resnično neverjetno, skrajno bizarno, kako nekateri zahodni politiki s Trumpom na čelu še vedno ne razumejo prave nravi in namer ruskega diktatorja.
Glavni svetovni mediji se čudijo ruskim dronom na poljskem nebu. Najbolj naivni celo nasedajo ruskim trolom na družbenih omrežjih, ki razglašajo, da Rusija nima nobene veze s tem, ali pa so ruski droni morda zašli s poti zaradi ukrajinskega elektronskega motenja signalov. Torej krivi so Ukrajinci. Kot kažejo zadnji podatki pa gre za namerno rusko provokacijo, katere cilj je testiranje Natove odzivnosti in sposobnosti obrambe. 19 dronov, ki so vstopili v poljski zračni prostor, je namreč letelo po jasno začrtani poti. Najbolj bizarno pa je dejstvo, da ruski droni, ki dnevno pobijajo Ukrajince, vsebujejo številne evropske in ameriške komponente (za zadnje, ki so prileteli na Poljsko, to še ni jasno), kar kaže na resno neučinkovitost sankcij proti Moskvi.
Naj si bo dobro ali slabo, slovenska politika je sprožila živahno razpravo o tem, kaj v obrambno-varnostnem smislu sploh hočemo in potrebujemo. Ugotavljam pa, da je razprava največkrat na ravni gostilniških debat in pametovanja vsevednežev, pogosto tudi kvazi obrambnih in vojaških strokovnjakov, ki ne zasledujejo strokovnih, ampak politične cilje. S slednjim ni nič narobe, pravzaprav je to vprašaje izrazito politično, kar v debati manjka pa so strokovne osnove za politične odločitve.
Državni zbor je s precej bornim rezultatom in udeležbo pri glasovanju, 38 poslancev je glasovalo za in 6 proti, prejšnji teden potrdil vladno resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki med drugim predvideva dvig izdatkov za obrambo na 3 % BDP, kar pomeni na približno 2 milijardi evrov na leto. Sicer še vedno manj kot zahteva NATO, kar bo postala politična zgodba sama po sebi. Vlada se je s svojo klasično blefersko strategijo sicer (spet) ujela v svojo past: zavezništvu NATO in EU z neko votlo resolucijo obljublja realen dvig obrambnih izdatkov, domači javnosti pa vzporedno “prodaja” t. i. dvojno rabo dodatnih investicij v obrambo, s čimer bolj ali manj odkrito sporoča, da bomo nekako “nategnili” zaveznike z kreativnim računovodstvom.
V soboto zvečer so svetovne medije preplavile informacije o začetku vsesplošnega napada Irana na Izrael. Zadeva se je najprej zdela precej katastrofična, eksponentna eskalacija konflikta na Bližnjem vzhodu. Na srečo se je, vsaj zaenkrat, izkazalo, da je imel iranski napad, v katerem je bilo sicer uporabljenih več kot 350 različnih dronov in raket, bolj notranjepolitični kot vojaški značaj, s čimer je iranski režim svojim državljanom hotel pokazati, da odločno odgovarja na operacije izraelskega “sovražnika”.