Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič

Avtor: | 2. januarja, 2023

Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca Pečečnika, naj razmišlja malo manj kapitalistično, s čemer se je odzvala na Pečečnikovo kritiko slovenske vlade in njenega premierja, je zdaj predsednik Kluba slovenskih podjetnikov (SBC) napisal Klakočarjevi javno pismo, v katerem jo opozarja, da so slovenski podjetniki doslej vzorno skrbeli za pravice delavcev in da imajo kar nekaj idej, kako povečati plače in hkrati zvišati prihodke države, ne da bi pri tem dodatno obremenjevali podjetnike. Žal pa jih, pravi Pečečnik, država doslej ni slišala. Zaradi prekomerne obdavčitve plač slovenski podjetniki kot zaposlovalci ne morejo biti konkurenčni v nagrajevanju zaposlenih, zato ti odhajajo v tujino. Še posebej znanstveniki in inženirji, ki so v Sloveniji preslabo plačani; podjetniki zaman opozarjajo politiko na dolgoročne posledice bega možganov in si namesto pavšalnih populističnih izjav želijo predvsem tvornega dialoga in iskanja rešitev.

Posebej zanimiv je tisti del Pečečnikovega pisma predsednici Državnega zbora, v katerem se sprašuje, ali je možno, da naša država nima pod nadzorom stroškov svojega poslovanja. Kajti to bi pomenilo, da bo javna poraba v resnici še naprej nekontrolirano rastla, podobno narašča zaposlovanje v javnem sektorju v zadnjem desetletju: kar dobrih 20.000 ljudi je dobilo službe v tem obdobju!

Spoštovana predsednica Državnega zbora Republike Slovenije, gospa Urška Klakočar Zupančič, naj vam najprej zaželim srečno in uspešno novo leto 2023, v želji, da bo vam in vladi uspelo uveljaviti vse spremembe, ki bodo koristile naši državi. Osebno si zares želim, da vam bi to uspelo. Slovenija si ne more privoščiti še ene vlade, ki se bo ravno naučila politične obrti, potem pa izginila z obzorja.

Kot predsednik SBCKluba slovenskih podjetnikov– vam sporočam, da si z vami zares želimo dialoga. Želim si, da bi nam prisluhnili, saj smo podjetniki tisti, ki ustvarjamo delovna mesta in ob tem prispevamo zajeten del davkov v državno blagajno.

To pismo vam pišem kot predsednik Kluba slovenskih podjetnikov (SBC), ki povezuje lastnike uspešnih slovenskih podjetij, in predvsem kot podjetnik, ki je svoje premoženje ustvaril iz garaže, ob pomoči svoje mame, in ne države. Zamislil sem si produkt, tri desetletja najemal kredite in zaposlil nekaj sto ljudi, ki niso ostali na bremenih države, ampak sem zanje skrbel skoraj 30 let. Ta isti produkt sem izvažal v 135 držav in zveznih držav ter ponesel Slovenijo na prvo mesto v igralniški industriji na področju elektronskih miz. Naredili smo zgodbo, ki je v naši industriji nihče več ne more izbrisati. Z vsako plačo, vsakim regresom, vsako božičnico in še z nagradami sem vzorno skrbel za vse zaposlene in tako je še danes.

Poleg mojih zaposlenih je v proizvodnem procesu sodelovalo nekaj tisoč zaposlenih pri dobaviteljih in zunanjih partnerjih po Sloveniji. Mar to ni dovolj velik doprinos enega človeka, posameznika, za našo skupno domovino? Kakšna bi bila naša država, če bi vsi prispevali toliko, kot sem prispeval sam? Podjetnikov, kot sem sam, ali boljših od mene, imamo v klubu SBC vsaj še 400!

“Z vsako plačo, vsakim regresom, vsako božičnico in še z nagradami sem vzorno skrbel za vse zaposlene in tako je še danes.”

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, podjetniki se zelo dobro zavedamo, kako pomembni so pogoji dela za naše zaposlene, kako pomembni so odnosi in kako pomembno je zadovoljstvo zaposlenih, saj za to skrbimo ves čas našega podjetniškega delovanja. Z dostojnim plačilom, možnostjo napredovanja in deleži v podjetjih, ki so nam jih s svojim delom in znanjem pomagali razvijati, smo zaposlenim omogočili dostojno življenje, in to kljub temu, da nam je država dolga leta z neprijaznim poslovnim okoljem nastavljala prepreke, njihove prihodke in plače pa obdavčevala bistveno višje kot nam podobne države.

Tako je še danes, zato nam socialno državo in socialno varnost lahko pomagate graditi tukaj. Pomagajte nam, da bo država manj obremenila plače zaposlenih. Podjetniki imamo kar nekaj idej, kako povečati plače in hkrati zvišati prihodke države, ne da bi pri tem dodatno obremenjevali podjetnike.

Žal moram ugotoviti, da doslej nismo bili slišani.

Na žalost ugotavljam, da so mnogi zaposleni zaradi pavšalnih izjav o podjetnikih prepričani, da so prispevki in dajatve strošek delodajalca. Kar pa ni res, to so plače zaposlenih in njihovi stroški. Država je zakonsko poskrbela, da smo podjetniki zavezani razdeliti in v skladu z zakonom nakazovati prispevke zaposlenih državnim institucijam. Pri višjih plačah za visoko kvalificirane zaposlene ostane na računu zaposlenega le dobra tretjina tistega, kar delodajalec plača zaposlenim. Ključni za razvoj podjetij so menedžerji (ti so hkrati v javnih nastopih populistično najbolj osovraženi), ki vodijo podjetja in ustvarjajo poslovne priložnosti, in ljudje iz razvoja, torej znanstveniki in inženirji. Teh podjetniki, ob visokih davčnih obremenitvah, ne moremo konkurenčno nagrajevati, primerljivo z nagrajevanjem v Avstriji ali Nemčiji, zato odhajajo drugam.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, brez najboljših kadrov Slovenija izgublja visoko tehnološko znanje, brez katerega se naša država ne more obdržati v globalni tekmi. Zato me zanima vaše mnenje, zakaj politika in njeni podporniki v družbi ustvarjajo misel, da podjetniki ne plačujemo prispevkov in davkov in zakaj naši zaposleni dobivajo tako malo prejemkov. Sam sem Sloveniji v 30 letih plačal nekaj sto milijonov davkov, prispevkov, koncesnin … In takšni, kot sem sam, ali boljši so praktično vsi moji kolegi v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov.

“Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, povedali ste, da razmišljam preveč kapitalistično. Ne razumem, kaj ste želeli s tem povedati.”

Podjetniki si želimo, da bi politiki prepoznali vrednost in pomen podjetnikov in podjetništva za našo družbo. Namesto pavšalnih populističnih izjav si želimo tvornega dialoga in iskanja rešitev. Želimo si, da bi ob tako velikih masah plač, ki jih plačujemo slovenska podjetja, naši zaposleni živeli bolje ter da bodo od lastne bruto bruto plače dobili več, država pa jim bi vzela manj.

Pri tem apeliramo na vas, enako kot na vsako vladajočo politiko do sedaj, da pregledate in statistično primerjate, ali imamo v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov prav, da naša država nima pod nadzorom stroškov poslovanja države in da se vladajoča politika ne ukvarja s sistematizacijo delovnih nalog in projektov. S takšnim pregledom bi se lahko ugotovile dejanske kadrovske potrebe in s tem povezani stroški ter tako vzpostavil nadzor nad javno porabo.

V zadnjih 10 letih se je v javnem sektorju ob vsej digitalizaciji dodatno zaposlilo več kot 20.000 oseb. Se vam zdi to utemeljeno? Vtis je, da država ne ravna gospodarno, da pretirano in nekontrolirano zaposluje in nima nadzora nad racionalnostjo porabe. In to je razlog, zakaj potrebuje nove, dodatne davke. Ali ne bi bilo lepo, da bi politika, podjetniki in druge družbene skupine v dialogu poiskali rešitve, da bo vsem državljanom bolje?

V SBC – Klubu slovenskih podjetnikov se zavzemamo za to, da mora biti vsakomur, ki dela in prispeva v državni proračun, omogočeno dostojno življenje. Tistim, ki dela niso sposobni, je potrebno pomagati. Zato podpiramo vse socialne mehanizme, ki to omogočajo. Špekulantom, ki neupravičeno izkoriščajo socialne mehanizme, je treba to preprečiti. Podjetniki (p)odpiramo dialog za preučitev ideje, da država primerno obdavči premoženje in zmanjša obremenitev plač.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič. Na tej točki vas zato prosim za pomoč pri komunikaciji z nami, podjetniki. Slovenija se lahko prepira sama s seboj in se notranje uničuje. Dejstvo je, da smo majhna država, stik z najboljšimi svetovnimi gospodarstvi lahko ohranimo le z razvitim, na znanju temelječim gospodarstvom, ki je osnova in predpogoj za socialno državo in družbo blaginje.

Leta 1989 sem odprl podjetje, delal po 14 ur dnevno preko 25 let, imel preko 250 kreditov, prepotoval sem nekaj miljonov milj na letalih, pridobil 222 igralniških licenc po vsem svetu, proslavil Slovenijo v igralniški industriji, plačeval vse davke v Sloveniji (tudi takrat, ko sem živel v tujini), plačeval vse davke in prispevke zaposlenim, plačeval milijonske koncesnine, podpiral razvoj športa, nogometnega kluba (vsaj 10 nogometašev iz naše nogometne šole igra ali je igralo v državni reprezentanci), podpiral lokalne prireditve kulturnega in športnega značaja, gasilce, preko 15 let doniram za prikrajšane otroke fundaciji Rdeča žoga. V 25 letih, kar sem vodil Interblock, si to podjetje praktično nikoli ni izplačalo dobička, saj smo vse vlagali v razvoj.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič. Naj moje pismo zaključim z vprašanjem. Povedali ste, da razmišljam preveč kapitalistično. Ne razumem, kaj ste želeli s tem povedati. Zato vas kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, kot garažni podjetnik iz Šmarce in kot državljan Republike Slovenije iskreno prosim za pojasnilo, kje in kako sem postal kapitalist in zakaj mislite, da razmišljam preveč kapitalistično?

To vprašanje vam zastavljam tudi v imenu 400 najboljših podjetij, članov SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki jih v tem pismu zastopam.

Vesel bom povabila na pogovor.

Vse dobro!

Joc Pečečnik

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Najlepše mesto brezdomcev, narkomanov in alkoholikov

Najlepše mesto brezdomcev, narkomanov in alkoholikov

Nekdanji podhodi in pasaže, včasih polni trgovin, galerij, restavracij in kavarn, so postali zbirališča za brezdomce, narkomane in alkoholike, kjer spijo in opravljajo svoje življenjske potrebe. Eden takih prehodov je pri Nami z zaprtim kinom Komuna. Pred tem prehodom je postavljena vodna instalacija, ki je Ljubljančane stala vsaj uradnih 664.000 evrov: orjaška kovinska zakrivljena cev spušča vodo na pločnik, ampak ta voda žal ni usmerjena v pasažo nekaj metrov naprej, da bi splakovala umazanijo, ki se kopiči v centru najlepšega mesta.

Zidovi v naših glavah

Zidovi v naših glavah

V noči iz 9. na 10. november 1989 je padel Berlinski zid. Množični naval Vzhodnih Nemcev na mejne prehode je sprožila napačno uporabljena beseda vzhodnonemškega partijskega funkcionarja. Beseda je podrla betonski zid, ki je več kot četrt stoletja ločeval demokratično in totalitarno Nemčijo, Zahodno in Vzhodno Evropo. Beseda je zrušila železno zaveso. Toda obenem je zid ostal v glavah mnogih Nemcev in tudi Evropejcev. Železna zavesa je izginila, ostal pa je mentalni zid v naših glavah. Danes, 36 let kasneje, nam to vedno znova dokazujejo politiki, ki uporabljajo taktiko nekdanje partije in strašijo z notranjimi in zunanjimi sovražniki. Današnji populisti zmagujejo celo tam, kjer komunistom nikoli ni uspelo.

Zo(h)ran iz Amerike

Zo(h)ran iz Amerike

Ne glede na to, da je do lokalnih volitev še približno eno leto, se mi zdi pomembno, da vsaj v primeru slovenske prestolnice, ki ji že skoraj 20 let načeluje en in isti župan, čim prej odpremo javno razpravo o politični higieni, korupcijskih tveganjih in seveda tudi o neki dolgoročnejši viziji razvoja Ljubljane, ki je imela pred osamosvojitvijo približno toliko prebivalcev kot danes. Temu pa z drugo besedo pravimo stagnacija. “Zoran dela” je bil slogan, ki danes ne deluje več. Izpela sta se oba, slogan in Zoran.

Gospod Golob, ukinitev otroških dodatkov mladoletnim mamicam bi bila huda napaka!

Gospod Golob, ukinitev otroških dodatkov mladoletnim mamicam bi bila huda napaka!

Predsedniku vlade pišem zaradi izjave, ki jo je izrekel v Novem mestu pred razjarjenim ljudstvom. Da bo vlada med ukrepi proti Romom ukinila tudi otroški dodatek za mladoletne mamice. Gospod Robert Golob, takšen ukrep bi bil sramota za našo civilizacijo, za državo, ki je članica Evropske unije. Specialisti javnega zdravja ne podpiramo rojevanja v mladostniškem obdobju, toda ne podpiramo tudi ukrepov, ki še dodatno stigmatizirajo mamico in njenega otroka. Takšen ukrep, če bo sprejet, bo romskim in neromskim mladoletnim materam odvzel denarna sredstva, ki pripadajo njihovim otrokom tako kot vsem ostalim otrokom, ki se rojevajo v Sloveniji. Materam dopuščamo, da se same odločajo za rojstvo, kar je edino pravilno. Od države pa pričakujemo, da bo ustrezno poskrbela za novega davkoplačevalca. Mar v vaši vladi, gospod premier, res učinkujeta samo še ekonomija in denar?

Visoka cena ignorance

Visoka cena ignorance

V Novem mestu se je zgodilo natančno to, na kar že leta opozarjajo prebivalci jugovzhodne Slovenije, župani, lokalni mediji: stopnjevanje romskega nasilja v zadnjem času se je žal končalo s smrtno žrtvijo in ogromno zadrego vlade, ki se je praktično do predvčerajšnjim dobesedno posmehovala različnim (konstruktivnim) predlogom za ureditev sicer izredno kompleksne romske problematike. V enem dnevu sta “padla” dva Goloboba ministra, obetajo se protesti, govorijo celo o tem, da je Novo mesto slovenski Novi Sad …. Ta tragični dogodek seveda ni predvolilna tema, bo pa predvolilna tema zagotovo politika, ki je do njega pripeljala.

Gospod premier, pregovor pravi, da kdor seje veter, žanje vihar …

Gospod premier, pregovor pravi, da kdor seje veter, žanje vihar …

Slovenski pregovor pravi, kar boste sejali, to boste tudi želi. Danes vladna koalicija žanje to, kar je sejala preko silnih nasilnih demonstracij pred prevzemom vlade in z nasiljem nad t.i. janšisti. In sedaj imajo rezultat, ki se mu reče nasilje in ki je enega od svojih vrhov doseglo z ubojem Acota v Novem mestu. Očeta, ki je samo branil svojega otroka pred nasiljem. Pred nasiljem, ki je zaradi vladajoče obstoječe politike predsednika vlade dobilo domovinsko pravico v Sloveniji. In taka vlada, ki je prišla na oblast z nasiljem, tudi ne zna drugače vladati kot z nasiljem, zato predsednik vlade to smrt izkorišča za vpeljavo še večje represije, ki se bo končala verjetno še z večjim nasiljem. Spet opozarjam na to in upam, da me bo kdo slišal.

Budimpešta, nesrečni simbol evropske izdaje*

Budimpešta, nesrečni simbol evropske izdaje*

V madžarski prestolnici Budimpešti so 1994 štiri jedrske države podpisale memorandum, s katerimi so Ukrajini, ki se je takrat podobno kot Belorusija in Kazahstan odpovedala svojemu jedrskemu arzenalu iz časa Sovjetske zveze, zagotovili ozemeljsko nedotakljivost in nespremenljivost njenih meja. Skratka varnost, saj so vodilne jedrske države in obenem tudi članice Varnostnega sveta Ukrajini s podpisom podelile varnostne garancije, da je nobena od podpisnic ne bo napadla, potem ko se je prostovoljno odrekla jedrskemu orožju.

Javne finance na skrajnem robu možnega

Javne finance na skrajnem robu možnega

V senci bolj ali manj posrečenih predvolilnih bonbončkov, bonbonier… v obliki ad hoc obveznih božičnic za vse ne glede na uspešnost, podaljšane veljavnosti vinjet za osebna vozila in verjetno še česa, kar je v predvolilnem predalu vladnih strategov, v Državnem zboru že poteka postopek sprejemanja proračunov za leti 2026 in 2027, ki jih je vlada milo rečeno “nategnila” do skrajnih meja, čeprav ni nobenih izrednih razmer (razen volitev), ki bi upravičevale dodatno ekscesno zadolževanje. Poleg vseh ekonomistov, ki jih vlada kontinuirano ignorira kot da so nekakšna marginalna civilna družba, se je z oceno proračunskih dokumentov oglasil tudi Fiskalni svet, ki je jasno povedal, da se vlada nevarno igra s finančno stabilnostjo države v naslednjem obdobju, saj enostavno nimamo minimalnih rezerv za že napovedane dodatne izdatke, kaj šele za morebitne izredne dogodke.